Jedro

Tožeča stranka je v posestni pravdi predlagala izdajo regulacijske (ureditvene) začasne odredbe, saj je predlagala, da se z začasno odredbo do konca posestnega spora uredi sporno razmerje tako, da se tožeči stranki omogoči takojšnja prevoznost po poti, ki jo je potrditvah v tožbi tožeča stranka uporabljala za dostop do svojih nepremičnin in teče po nepremičninah tožene stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi

sklep sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Tožeča stranka je vložila posestno tožbo, v kateri navaja, da ima dostop do nepremičnine po občinski cesti, ki teče po parc. št. 4961 k.o. B., ta pot pa se nadaljuje po nepremičnini 5001/1 k.o. B., ki je v lasti prve tožene stranke in zatem razcepi v levi krak, ki teče po parc. št. 5001/2 in desni krak po parc. št. 5001/1. Tožene stranke so posest prehoda po teh nepremičninah motile najprej s tem, da so preprečile dostavnemu vozilu dostop do nepremičnin tožečih strank, zatem pa s tem, da so nepremičnine to je parc. št. 5001/2 in 5001/1 k.o. B. ogradile z žično ograjo. Ker je ograja napeljana preko ceste, je s tem popolnoma onemogočen dostop. Tožeča stranka zato zahteva vzpostavitev prejšnjega stanja in prepoved motenja. Predlagala pa je tudi izdajo začasne odredbe, ki naj tožencem naloži, da v roku osem dni odstranijo betonske mejnike in dvokrilna vrata na parc. št. 5001/1 k.o. B. ter zasujejo in utrdijo pot z zemljo ter odstranijo ograjo in tudi na cesti 5001/2 odstranijo ograjo, odkopljejo in odstranijo betonske temelje ter zasujejo in utrdijo cestišče, s čimer bo tožeči stranki omogočena nemotena uporaba poti.

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 31.7.2008 delno ugodilo predlogu za izdajo začasne odredbe, nato pa je s sklepom z dne 4.11.2008 ugodilo ugovoru toženih strank in izdano začasno odredbo razveljavilo ter predlog zavrnilo. Ugotovilo je, da predlaga tožeča stranka izdajo ureditvene začasne odredbe. Takšna začasna odredba se izda le, če obstaja kakšna od predpostavk iz 2. odst. 272. člena ZIZ. Tožeča stranka pa ni dokazala s stopnjo verjetnosti, da ji zaradi zaprtja poti nastaja nenadomestljiva škoda, saj obstaja do njenih nepremičnin poleg zaprte poti, ki teče po privatnih nepremičninah, tudi druga pot, ki je javna. Dejstvo, da je javna pot nekategorizirana in jo občina ne vzdržuje, nima takšnega pomena, da bi se nanj lahko tožeča stranka oprla, ker ji tudi takšna javna pot omogoča dostop do nepremičnine, o čemer se je sodišče prepričalo z vpogledom v fotografije, ki jih je v dokazne namene priložila ugovoru tožena stranka.

Zoper ta sklep se je tožeča stranka pritožila iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi najprej očita, da izpodbijani sklep nima razlogov glede ugovora tretje tožene stranke, čeprav mu je ugodeno, zato vidi v tem bistveno kršitev postopka, ker se odločitve v tem delu ne da preizkusiti. Ne strinja se s stališčem, da je predlog za izdajo začasne odredbe v pretežni meri identičen z vsebino tožbenega zahtevka. S tožbo se zahteva odstranitev celotne ograje, z začasno odredbo pa le sprostitev poti. Tudi, če gre za regulacijsko začasno odredbo, gre za nujen ukrep, čeprav se posega v zasebno lastnino. Sicer pa sklep ne pove, v čem začasna odredba posega v zasebno lastnino. V sklepu so napačno ocenjeni dokazi in zato napačne ugotovitve. Ni res, da bi bili obe poti enako primerni, pri tehtanju primernosti obeh poti se je sodišče oprlo na izris geokodiranih podatkov. Iz teh podatkov pa ni mogoče ugotoviti potek obeh poti, širino, morfološke značilnosti terena. Iz teh podatkov se lahko razbere le, da je načeloma mogoče priti do parcel tožečih strank po dveh različnih poteh. Tožeča stranka je predložila vrsto dokazov, zakaj pot po parceli 5576 in 5286 k.o. B., ni primerna. Pri tem opozarja na mnenje občine z dne 25.7.2007, ki ga je sodišče prve stopnje napačno ocenilo in uradni zaznamek Krajevne skupnosti. Iz te listine sledi, da je pot, ki teče preko parcel toženih strank, javna in v splošni uporabi. To dokazujejo tudi številni protesti oz. klici vaščanov, ki so se obrnili na krajevno skupnost. Krajevna skupnost je zato tudi poslala na sodišče poziv, naj hitro odstrani ograjo. Glede ocene tega dokaza pritožba očita sodišču kontradiktorno oceno, saj se na eni strani navaja, da krajevna skupnost ni pristojna za določanje statusa proti in zato tega uradnega zaznamka ne obravnava kot dokaz obstoja javne poti, hkrati pa obstoj javne poti dokazuje s fotografijami toženih strank. Sodišče bi moralo pojasniti, kakšna je zanj vsebina izraza javne poti, torej kdaj sodišče priznava status, da gre za javno pot in kdaj ne. Dejstvo je, da je to pot uporabljala širša skupina ljudi. Kako je nepremičnina vpisana v zemljiški knjigi, pa ni konstitutivnega pomena, saj ta vpis ne izkazuje dejanskega statusa poti. Sodišče bi moralo opraviti ogled. Na ogledu bi se prepričalo, da sta parceli 5576 in 5286 samo kolovozi, široki le 1,5 m, da na njih ni mogoče srečanje z avtomobili in da so na poti skale, jame ter druge ovire. Primernosti teh dveh poti samo na podlagi fotografij, ki sta jih predložili toženi stranki ne bi smelo ocenjevati, saj fotografije tudi prikazujejo le del poti. Sodišče je napačno presodilo tudi izjavo prodajalke S.T., da je prodajalka z izrazom občinska pot mislila na pot, ki teče preko parcel toženih strank. Moralo bi izvesti tudi dokaz z zaslišanjem prodajalke. Napačno je presodilo pojem nevarnosti, saj ni tehtalo ustavno zavarovanih koristi, ampak je samo navedlo, da bi odstranitev ograje bila prevelik poseg v zasebno lastnino, pri tem pa je spregledalo, da gre zgolj za vzpostavitev prejšnjega stanja, ki sta ga toženi stranki doslej trpeli vrsto let. Iz vseh teh razlogov tožeča stranka predlaga razveljavitev oz. spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se ugovor toženih strank zavrne in toženi stranki naloži tudi plačilo pritožbenih stroškov.

Na pritožbo sta odgovorili prvo in drugotožena stranka po pooblaščenki in tretja tožena stranka s svojo pritožbo. V obeh odgovorih tožene stranke oporekajo pritožbenim navedbam in predlagajo zavrnitev pritožbe ter potrditev prvostopenjske odločbe. Prva in druga tožena stranka zahtevata tudi povračilo stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je postopek v tej zadevi sicer začel pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku – ZPP-D (Ur. l. RS, št. 45/08), glede na določbo 130. člena tega zakona pa se postopek po 1.10.2008 nadaljuje po določbah ZPP-D, zato se tudi v konkretni zadevi, ko je izpodbijani sklep izdan 4.11.2008 uporabljajo določbe noveliranega ZPP in je glede odgovora na pritožbo treba uporabiti določbo novega 366. člena ZPP, ki določa, da se v postopku s pritožbo zoper sklep smiselno uporabljajo določbe, ki veljajo za pritožbo zoper sodbo, razen določb o odgovoru na pritožbo in o obravnavi pred sodiščem druge stopnje. Ker v konkretni zadevi ne gre za sklep iz 2. odst. 366. člena ZPP, odgovor na pritožbo ni predviden, zato pritožbeno sodišče navedb v odgovoru na pritožbo ni upoštevalo.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je v posestni pravdi predlagala izdajo regulacijske (ureditvene) začasne odredbe, saj je predlagala, da se z začasno odredbo do konca posestnega spora uredi sporno razmerje tako, da bi se tožeči stranki omogoči takojšnja prevoznost po poti, ki jo je potrditvah v tožbi tožeča stranka uporabljala za dostop do svojih nepremičnin in teče po nepremičninah tožene stranke. Predlagana začasna odredba je v pretežni meri identična z vsebino tožbenega zahtevka. Pravilne so pritožbene navedbe, da meri tožba na odstranitev celotne ograje, predlog za izdajo začasne odredbe pa na sprostitev poti, vendar se ta sprostitev zahteva z odstranitvijo tistega dela ograje, ki je na poti. Iz tega sledi, da je v predlogu za izdajo začasne odredbe samo količinsko postavljen manjši zahtevek od zahtevka, ki ga vsebuje tožba. Ta manjši količinski zahtevek pa je vsebinsko identičen tistemu iz tožbe. Zato je pritožbena navedba, da gre za očitno razliko med obema zahtevkoma, neutemeljena.

Ker je sodišče prve stopnje odločalo o predlogu za izdajo ureditvene začasne odredbe, je pravilno stališče, da je pri izdajanju takšnih začasnih odredb potreben restriktiven pristop. Ustavno sodišče, ki je postavilo v odločbi Up-275/97, temelje za uveljavitev tovrstnih začasnih odredb, je opozorilo na restriktiven pristop pri izdaji takih začasnih odredb, to je omejitev na izjemne primere in ob upoštevanju strogih pogojev. V izpodbijanem sklepu je torej to stališče pravilno upoštevano.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje dokaze, s katerimi je razpolagalo v fazi postopka, ko je odločalo o začasni odredbi, napačno ocenilo in da je dejansko stanje v nasprotju s podatki, ki jih izkazujejo listine v spisu. Sodišče prve stopnje je imelo v zbranih listinah dovolj podlage za ugotovitev, da ima tožeča stranka še eno pot za dostop do nepremičnin, ki jih ima v posesti. Ne drži pritožbena navedba, da je ta ugotovitev izpeljana samo iz izrisa geokodiranih podatkov, ki jih je predložila tožena stranka, saj se je sodišče oprlo tudi na fotografije, ki jih je predložila tožena stranka, nenazadnje pa tožeča stranka tudi sama priznava, da obstaja še ena pot do njenih nepremičnin. Trdi le, da druga pot ni primerna. Ob ugotovitvi sodišča, da ima tožeča stranka do svojih nepremičnin dostop tudi po javni poti, je pravilen sklep, da tožeča stranka ni z zadostno verjetnostjo izkazala nujnosti po izdaji začasne odredbe. Kot je že pojasnjeno bi sodišče moralo izdati predlagano začasno odredbo le v primeri, če bi bilo to nujno za varstvo obstoječega stanja pred nastankom težko nadomestljive škode. O tem, ali je utemeljen zahtevek na vzpostavitev prejšnjega stanja, se bo odločalo v nadaljnjem sporu, ko se bo obravnaval tožbeni zahtevek. Takrat bo potrebno izpeljati tudi kontradiktoren postopek in izvesti dokaze, na katere opozarja pritožba, to je opraviti ogled in zaslišati predlagano pričo S.T. Ko sodišče obravnava predlog za izdajo začasne odredbe, praviloma dokaznega postopka ne izvaja, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi moralo že pred izdajo odločbe o ugovoru izvesti oba predlagana dokaza. Uradni zaznamek Krajevne skupnosti in mnenje o statusu poti, ki ga je izdala Občina z dne 25.7.2007, je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno ocenilo. Tudi ti dve listini nista takšni, da bi utemeljevali izdajo predlagane začasne odredbe. Sodišču tudi ni treba pojasnjevati, kdaj priznava status, da gre za javno pot, kot zahteva pritožba, saj je pojem javne poti definiran z zakonom. Vsekakor ne gre za javno pot avtomatično, če jo uporablja širša skupina ljudi, kot trdi pritožba. Če pot teče po nepremičnini, ki je v privatni lasti, je potrebno izpeljati pa postopek za ureditev statusa grajenega javnega dobra. V primeru, ko gre za javno pot, se spori v zvezi z uporabo take poti niti ne rešujejo v sodnem postopku. Pritožba, ki vztraja na eni strani, da gre za javno pot, na drugi strani pa zahteva sodno varstvo posesti na tej poti, je zato sama s seboj v nasprotju. Če gre za javno pot, potem nima nobena oseba te poti v posesti in bi v takem primeru moralo sodišče že tožbo zaradi pomanjkanja sodne pristojnosti zavreči. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti v delu, kolikor se nanaša na ugovor tretje tožene stranke. Čeprav se v določenem delu obrazložitve sicer res navaja, da gre za obrazložitev k ugovoru prve in druge tožene stranke, je iz vsebine celotne obrazložitve jasno, da je sodišče obravnavalo tudi ugovor tretje tožene stranke in se opredelilo do okoliščin, na katere je opozorila ta stranka. Tudi tretja tožena stranka je v ugovoru oporekala izdani začasni odredbi, ker pot preko njene parcele ni edina pot, ki bi jo lahko uporabljala tožeča strank do svojih nepremičnin in tretja tožena stranka je enako kot prva in druga navajala, da ima tožeča stranka do svojih nepremičnini pot po občinski cesti, ki je ustrezna za vožnjo z vozili. Glede vseh teh okoliščin je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sklepa, potem, ko je ugotovilo, da dejansko obstaja do nepremičnin tožeče stranke še občinska pot, zavzelo stališče in pojasnilo, zakaj je sledilo ugovorom in izpodbijani sklep, s katerim je delno ugodilo in izdalo začasno odredbo razveljavilo ter predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo kot neutemeljen. Izpodbijani sklep se torej da v celoti preizkusiti, saj je ustrezno argumentiran, obrazložitev pa utemeljuje odločitev v izreku. Pritožbeno sodišče torej ni našlo zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev postopka, določbo 272. člena ZIZ je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo, zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. odst. 365. člena ZPP v zvezi s členom 15 ZIZ).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo pa, kot je pojasnjeno spredaj, v takih zadevah ni predviden, je pritožbeno sodišče odločilo, da krijeta stranki vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.