Jedro

Čim je prvostopenjsko sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo, je odpadla podlaga za presojanje (ne)utemeljenosti toženčevega pobotnega ugovora, tudi če bi bil ta postavljen, saj toženčeve morebitno utemeljene terjatve ni s čim pobotati. Uveljavljanje nasprotne terjatve v pobot namreč ni tožba, ne nasprotna tožba ali vmesna ugotovitvena tožba, ampak je svojevrstno uveljavljanje nasprotnikovega zahtevka za defenzivne cilje.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v izpodbijani I. točki izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka razveljavi, v III. točki izreka pa spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 1.381,65 EUR stroškov prvostopenjskega sodišča v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

III. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki povrniti 1.514,04 EUR pritožbenih stroškov v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je prvostopenjsko sodišče razveljavilo izvršilni sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 39066/2012 z dne 23. 3. 2012, v prvem in tretjem odstavku ter tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Ugotovilo je, da terjatev tožene stranke ne obstoji, zato se pobotni ugovor zavrne (II. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka nosi svoje stroške pravdnega postopka (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki. Tožeča stranka izpodbija sodbo v I. in III. točki izreka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in predlaga spremembo sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku v celoti in stroškovno posledico, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Tožena stranka pa sodbo izpodbija v II. in III. točki izreka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in predlaga spremembo sodbe, podrejeno pa razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu.

3. V odgovoru na pritožbo tožeče stranke je tožena stranka predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

4. Tožeča stranka na pritožbo tožene stranke ni odgovorila.

O pritožbi tožeče stranke:

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Tožeča stranka v predmetnem postopku vtožuje vrednost njenega materiala in financiranja zalog po zadnji inventurni listi z dne 9. 12. 2010, med pravdnima strankama usklajeni 26. 1. 2011 zaradi prenehanja poslovnega sodelovanja s toženo stranko. Tožena stranka je namreč pred prenehanjem poslovnega sodelovanja za tožečo stranko z materialom tožeče stranke izdelovala noge PS-03. 7. Nosilni razlogi prvostopenjskega sodišča za zavrnitev tožbenega zahtevka so v ugotovitvi, da je prišlo do razveze pogodbe na podlagi 116. člena OZ, zaradi česar bi bila tožeča stranka upravičena na podlagi navedenega določila kvečjemu do vrnitve tistega, kar je tožena stranka neupravičeno pridobila, to pa je v konkretnem primeru material, ki ga je prejela tožene stranka za izdelavo nog PS-03 in ga ni porabila (točka 16 obrazložitve izpodbijane sodbe), tožečo stranko pa je celo pozvala na prevzem tega materiala, sklicujoč se na sporočilo tožene stranke z dne 14. 11. 2011 (priloga A16). Glede na ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je tožena stranka tudi po med pravdnima strankama usklajeni inventurni listi (priloga B22) še dne 15. 7. 2011 tožeči stranki izstavila račun št. 9/11, pa je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da stanje zalog po inventurni listi z dne 6. 1. 2011 (pravilno z dne 9. 12. 2010 in usklajeni 26. 1. 2011) ne more biti realno izhodišče za presojo višine tožbenega zahtevka, kot to uveljavlja tožeča stranka (točka 17 obrazložitve izpodbijane sodbe).

8. Iz celotnega konteksta obrazložitve sodbe nedvoumno izhaja, da prvostopenjsko sodišče odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka ni gradilo na ugotovitvi, da je material last tožene stranke, pač pa, da je last tožeče stranke in da se je pri zapisu obrazložitve, da iz liste zalog (B 22) izhaja, da je bil material v lasti tožene stranke (namesto pravilno tožeče stranke) in da zato ne držijo navedbe tožeče stranke, da si je tožena stranka material prilastila, sodišču pripetila očitna pisna pomota. Nenazadnje dejstvo, da je bil material last tožeče stranke med pravdnima strankama v tem postopku tudi nikoli ni bilo sporno. Pritožnik zato prvostopenjskemu sodišču neutemeljeno očita bistveno postopkovno kršitev po 15. točki prvega odstavka 339. člena ZPP.

9. Z uveljavljanjem bistvene postopkovne kršitve po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP pritožnik ne more uspeti niti s pritožbeno trditvijo, da račun št. 9/11 z dne 15. 7.2011 ne spreminja stanja zalog, ker iz tega računa izhaja, da tožena stranka zaračunava dela, ne pa material. Izhajajoč iz trditve tožeče stranke, da je tožena stranka delala z materialom tožeče stranke (da je bil material njen, pa je tožeča stranka izrecno izpostavljala v pritožbi), pa je prvostopenjsko sodišče logično sklepalo, da je dela opravljena in zaračunana po računu št. 9/11 z dne 15. 7. 2011 tožena stranka izvedla z materialom tožeče stranke. Ni torej logično, da bi tožena stranka s predmetnim računom tožeči stranki zaračunavala njen lasten material. Če pa je delala z materialom tožeče stranke tudi po opravljeni inventuri z dne 9. 12. 2010 in s toženo stranko usklajeni listi zalog z dne 26. 1. 2011, je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno sklepanje prvostopenjskega sodišča, da navedeno usklajeno stanje zalog ne more predstavljati relevantne podlage za presojo utemeljenosti višine tožbenega zahtevka.

10. Protispisna pa je pritožbena trditev o tožničinih neprerekanih trditvah, da tožena stranka tožeči stranki ni dovolila fizičnega vstopa v prostore zaradi izdelave inventure, saj je tožena stranka (v prilogi B 10 k drugi pripravljalni vlogi tožene stranke kot dela njene trditvene podlage), izrecno zanikala te navedbe tožeče stranke, potrdila jih je le v delu, da tožeči stranki ni bil dovoljen ogled tehnologije v proizvodnem prostoru tožene stranke. Tožeča stranka zato ne more utemeljevati svojega tožbenega zahtevka na stanju zalog materiala v času, po katerem je poslovno sodelovanje med pravdnima strankama še potekalo, tožena stranka pa je zanjo še opravljala storitve, kar izkazuje račun št. 9/11 z dne 15. 7. 2011. 11. Pritožnik graja protislovja v razlogih prvostopenjskega sodišča, ko po eni strani sodišče v 17. točki obrazložitve navaja, da pravila o neupravičeni pridobitvi v konkretnem primeru ne pridejo v poštev, ker gre za povrnitev stvari iz naslova pogodbenega razmerja, neposlovno obligacijsko razmerje pa predstavlja predpostavko za uveljavljanje neupravičene pridobitve, v predhodni 16. točki obrazložitve pa navaja, da ima tožeča stranka skladno s 116. členom OZ pravico do vrnitve dane stvari po pravilu o vračanju neupravičeno pridobljenega, kar v konkretnem primeru predstavlja določen material, ki ga je dobila tožena stranka z namenom, da bo iz tega materiala izdelala določene izdelke.

12. Vendar po presoji pritožbenega sodišča ne gre za protislovja. Iz dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča namreč izhaja, da je prišlo do prenehanja poslovnega sodelovanja med pravdnima strankama zaradi odpovedi naročil nog PS-03, G. d. d., tožeči stranki, ki jih je slednja naročala pri toženi stranki in da je bila o tem tožena stranka nemudoma obveščena dne 8. 6. 2011 in 10. 6. 2011. Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da je šlo za razvezo pogodbe po 116. členu OZ (zaradi nemožnosti izpolnitve tožeče stranke za katero ni odgovorna nobena od pravdnih strank) in ugotovilo, da je tožeča stranka upravičena do vrnitve danih stvari po pravilih o vračanju tistega, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, v konkretnem primeru do vrnitve materiala, ki ga je tožena stranka dobila za izdelavo nog PS-03 in ga še ni uporabila. Tožeča stranka izrecno v pritožbi soglaša z uporabo 116. člena OZ, torej, da gre za nemožnost izpolnitve, za katero ne odgovarja nobena stranka, ne sprejema pa razlogov sodišča, da je bila tožena stranka sposobna vrniti neporabljen material. Razlogi za pritožnikov nesprejem takega zaključka prvostopenjskega sodišča pa so v pritožbi izostali.

13. Po prvem odstavku 190. člena OZ mora tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, prejeto vrniti, če to ni mogoče pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Povedano po tretjem odstavku 190. člena OZ velja tudi v primeru, če kdo kaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. Prevedeno v konkreten primer pomeni, da zaradi razveze pogodbe tožena stranka ni imela več podlage za posest materiala, ki ga je za izdelavo nog prevzela od tožeče stranke, zaradi česar je bila primarno dolžna tožeči stranki vrniti neporabljen material. Kot je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, je tožena stranka tožečo stranko pozivala na prevzem materiala s telefaks sporočilom z dne 14. 11. 2011. Le v primeru, če bi se izkazalo, da vračilo materiala ni bilo več možno, pa bi bila tožena stranka dolžna nadomestiti vrednost dosežene koristi. Tožeči stranki gre torej v primeru nemožnosti vrnitve danega le obogatitveni zahtevek. Toda prvostopenjsko sodišče je presojalo utemeljenost denarnega zahtevka tudi za primer, če bi držala pritožbena trditev tožeče stranke, da vrnitev materiala ni več mogoča. Pri tem pa je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da količine materiala po inventurnem stanju na dan 9. 12. 2010 oziroma med strankama v januarju 2011 usklajenem stanju zalog materiala ni mogoče upoštevati kot osnovo za utemeljenost denarnega zahtevka glede na to, da inventurno stanje zalog materiala po zadnje izdanem toženčevem računu št. 9/11 z dne 15. 7. 2011 ni bilo ugotovljeno in da torej višine tožbenega zahtevka tožeča stranka ni dokazala. V delu, ko je poslovno sodelovanje med pravdnima strankama tudi po v januarju 2011 usklajenem inventurnem stanju zalog materiala še potekalo, pa je pravilna ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da glede tega dela oziroma v tem obsegu tožena stranka ni bila neupravičeno obogatena, ker je njena poraba tožnikovega materiala (še) imela podlago v poslovnem razmerju med pravdnima strankama, ki ga izkazuje račun z dne 15. 7. 2011. Tako je razumeti tudi stališče prvostopenjskega sodišča v 17. točki obrazložitve sodbe, saj se nanaša na ugotovitve nadaljnjega poslovnega sodelovanja tudi po usklajenem stanju zalog z januarja 2011. Izrecno uveljavljana bistvena postopkovna kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP zato po presoji pritožbenega sodišča ni podana.

14. Ker so se izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, sodba sodišča prve stopnje pa je v izpodbijani I. točki izreka uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo tožeče stranke zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

O pritožbi tožene stranke:

15. Pritožba je utemeljena.

16. Tožena stranka v pritožbi utemeljeno izpostavlja že same ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da iz prilog B 10 in B 11 ni razvidno, ali tožena stranka s pavšalnimi navedbami o škodi v znesku 22.000,00 EUR in izgubljenem dobičku uveljavlja ta zahtevek z nasprotno tožbo, ali pa uveljavlja materialni ali procesni pobot, pri čemer tožena stranka pritožbeno navaja, da ni uveljavljala nobenega od le-teh. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da se je prvostopenjsko sodišče samovoljno opredelilo, da tožena stranka uveljavlja procesno pobotanje. Razlogi v sodbi so torej glede vsebinske opredelitve in navedb tožene stranke v prilogah B 10 in B 11 kot del trditvene podlage vloge tožene stranke z dne 29. 4. 2013 v nasprotju z izrekom izpodbijane II. točke izreka sodbe. Če je bilo prvostopenjsko sodišče v dvomu glede vsebine navedb tožene stranke o tožnikovem dolgovanju toženi stranki iz naslova vlaganj tožene stranke v razvoj tehnologije izdelave nog PS-03 in izgubljenega dobička, bi moralo v okviru pristojnosti materialnoprocesnega vodstva po 285. členu ZPP toženo stranko pozvati k jasni opredelitvi, kako naj navedbe tožene stranke obravnava (kot nasprotno tožbo, materialni ali procesni pobot).

17. Kljub navedenemu pa pritožbeno sodišče sodbe v izpodbijanem delu ni razveljavilo in vračalo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Tožena stranka je tožbenemu zahtevku namreč oporekala, zato bi tudi v primeru, če bi tožena stranka uveljavljala pobotni ugovor, le-tega uveljavljala le kot eventuelnega, torej podrejenega za primer, ko bi sodišče ugotovilo utemeljenost tožbenega zahtevka po tožbi. Le v takem primeru je namreč sploh mogoče izvesti pobot (ob ugotovitvi obstoja terjatve ene stranke do druge in obstoja nasprotne terjatve). Ugasnitev obeh terjatev zaradi pobota je odrejena šele v sodbi (primerjaj tretji odstavek 319. člena ZPP). Čim pa je prvostopenjsko sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo, je odpadla podlaga za presojanje (ne)utemeljenosti toženčevega pobotnega ugovora, tudi če bi bil ta postavljen, saj toženčeve morebitno utemeljene terjatve ni s čim pobotati. Uveljavljanje nasprotne terjatve v pobot namreč ni tožba, ne nasprotna tožba ali vmesna ugotovitvena tožba, ampak je svojevrstno uveljavljanje nasprotnikovega zahtevka za defenzivne cilje (Juhart, Civilno-procesno pravo, FLRJ, stran 296).

18. Tako se pokaže, da prvostopenjsko sodišče glede na zavrnitev tožbenega zahtevka ni imelo podlage za odločanje o toženčevem pogojno postavljenem pobotnem ugovoru tudi, če bi ga ta kot takega nedvoumno uveljavljal. S tem pa je prišlo do kršitve načela dispozitivnosti (prvi odstavek drugega člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato utemeljeni pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani II. toki izreka razveljavilo (354. člen ZPP).

19. Glede na izid pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo o stroških vsega postopka, upoštevaje uspeh pravdnih strank v njem (drugi odstavek 165. člena v zvezi s 154. in 155. členom ZPP). Ker je tožena stranka s pritožbo uspela, tožeča stranka pa ne, je uspeh tožene stranke 100 %, zato ji je tožeča stranka dolžna povrniti stroške prvostopenjskega postopka in sicer nagrado za postopek po tar. št. 3100 ZOdvT 578,50 EUR, za materialne stroške po tar. št. 6002 ZOdvT 20,00 EUR, nagrado za narok po tar. št. 3002 ZOdvT 534,00 EUR, povečano za 22 % DDV pa 1.381,65 EUR. Poleg teh stroškov pa gredo toženi stranki tudi stroški pritožbe in sicer nagrada za pritožbeni postopek po tar. št. 3210 ZOdvT 712,00 EUR, za materialne stroške 20,00 EUR po tar. št. 6002 ZOdvT, povečano za 22 % DDV pa 893,04 EUR, ter sodna taksa za pritožbo v znesku 621,00 EUR. Toženi stranki pa pritožbeno sodišče ni priznalo priglašenih stroškov odgovora na pritožbo, saj v pretežni meri ni odgovarjala na pritožbene trditve, v preostalem delu pa se je sklicevala na odločbo prvostopenjskega sodišča. Teh stroškov zato pritožbeno sodišče ni obravnavalo kot potrebne stroške. Vse zgoraj navedene stroške je toženi stranki dolžna povrniti tožeča stranka. Od priznanih stroškov gredo toženi stranki tudi zahtevane zamudne obresti (pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006). Tožeča stranka pa je v prvostopenjskem in pritožbenem postopku v celoti propadla, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške.