Jedro

Ker je bila ugotovljena nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, tožnik pa ne želi nadaljevati delovnega razmerja pri toženi stranki, je upravičen do odškodnine po 118. členu ZDR. Prisojena odškodnina v znesku treh tožnikovih plač je primerna, saj upošteva vse okoliščine konkretnega primera (višino plače, delovno dobo, starost tožnika).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 2. 2009. Tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z dnem 26. 1. 2009, ampak je trajalo do 14. 5. 2009. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku vzpostaviti delovno razmerje za polovični delovni čas za čas od 27. 1. 2009 do 14. 5. 2009, ga prijaviti v socialna zavarovanja, mu obračunati in izplačati bruto plačo za polovični delovni čas ter po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto plačo, višji zahtevek je zavrnilo. Toženi stranki je še naložilo, da tožniku plača odškodnino zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi v višini 2.413,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 3. 2009 do plačila, višji zahtevek je zavrnilo. Naložilo ji je tudi, da mu plača regres za letni dopust v višini 226,00 EUR bruto in po odbitku davkov neto znesek, v roku 8 dni pod izvršbo. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 386,28 EUR, v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka tega roka do dneva plačila. Tožena stranka nosi sama svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in spremeni sodbo tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožuje se zoper celotno sodbo, vsekakor pa na del, ki določa odškodninsko obveznost tožene stranke na podlagi 118. člena ZDR. Meni, da je sodišče prve stopnje na sicer relativno dovolj natančno ugotovljen dejanski stan, naredilo napačne materialno pravne zaključke o nezakonitem ravnanju tožene stranke pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi, obstoju škode, odgovornosti tožene stranke za škodo. Tožnik sam je priznal, da je z delom na vzpostavitvi toženi stranki konkurenčnega časopisa P. začel delati že decembra 2008, ko je še delal pri toženi stranki. Od takrat dalje je delal za konkurenčno družbo K. d.o.o. in konkurenčni časopis. K toženi starki kot delodajalcu se ni javil niti enkrat. Tožnik sam je povzročil stanje, da mu je delodajalec odpovedal pogodbo o zaposlitvi, na kar pa ne more vplivati dejstvo, da tožnik pred odpovedjo ni dobil pisnega povabila na zagovor. Iz vsebine izjav, ki jih je dal tožnik na zaslišanju, izhaja, da se ne bi javil na noben poziv, čeprav bi ga tožena stranka pozvala. Iz izvedenih dokazov in izjav tožnika samega tudi izhaja, da je ves čas od decembra 2008 do 14. 5. 2009 delal za konkurenčno podjetje K. d.o.o. in njen častnik P., zato ni bil oškodovan zaradi ravnanj tožene stranke. Tožniku zaradi odpovedi ni nastala nobena škoda. Če si je ves čas nezaposlenosti in za čas trajanja tega postopka plačeval prispevek za socialno zavarovanje, to ne predstavlja relevantne škode, saj bo lahko ta strošek kompenziral z zahtevkom do družbe K. d.o.o.. Tudi če do oškodovanja pride, mora po določbi 118. člena ZDR sodišče določiti ustrezno odškodnino. Dejstvo, da je tožnik delal pri toženi stranki 8 let in da gre za starejšega delavca, ne more vplivati na višino odškodnine, saj je tožnik sam zakrivil stanje, da je s konkurenčno dejavnostjo sam oškodoval toženo stranko in sprožil postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je tudi zamolčal, da je samostojni podjetnik in prejema iz te dejavnosti ustrezne dohodke. To je tožena stranka izvedela pred vložitvijo pritožbe. Da tožnik ni bil zapostavljen kaže tudi dejstvo, da si je že leta 2003 izposodil 400.000,00 SIT, ki jih doslej še ni vrnil. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter da je izpodbijana sodba materialnopravno pravilna in zakonita.

Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, glede na pritožbene navedbe pa dodaja: Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku dne 12. 2. 2009 nezakonita, ker tožena stranka tožniku pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni omogočila zagovora v smislu 2. odstavka 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS št. 42/2002 in naslednji). Ugotovilo je, da je tožena stranka v preklicu prve odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 1. 2009 pozvala tožnika na zagovor za dne 30. 1. 2009, vendar je pri tem šlo za očitke, ki so bili predmet odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 1. 2009. Ta odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila v sodnem postopku razveljavljena. V novi izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 2. 2009, v kateri se tožniku očita poleg kršitev, ki mu jih je tožena stranka očitala v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 1. 2009, tudi kršitev delovnih obveznosti po 3. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR, tožena stranka v zvezi s kršitvijo delovnih obveznosti neupravičenega izostanka od 26. 1. 2009 dalje, tožnika ni pisno vabila na zagovor, niti mu ni vročila pisne obdolžitve. Ugotovilo je, da tožniku ni mogoče očitati, da je z dela izostal neupravičeno, saj ga preklic odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne zavezuje, po pravnomočni sodni odločbi, s katero je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 1. 2009 razveljavljena, pa ga tožena stranka ni pisno pozvala nazaj na delo. Ob upoštevanju navedenega je tožena stranka tudi po stališču pritožbenega sodišča nezakonito podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Delavec lahko izkoristi pravico do zagovora, kot je opredeljena v 2. odstavku 83. člena ZDR, le pod pogojem, da je predhodno jasno in nedvoumno seznanjen s tem, katero njegovo ravnanje šteje delodajalec za takšno kršitev pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja, zaradi katerega namerava tožniku podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Njegova pravica pa je, ali se zagovora udeleži ali pa ne. Ob upoštevanju navedenega so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da je tožnik izjavil, da se zagovora ne bi udeležil, zato zaradi tega odpoved ne more biti nezakonita. Postopek pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni tako formalen, kot je bil disciplinski postopek, kljub temu pa je potrebno delavcu omogočiti pravico do obrambe.

Na podlagi zaključka, da tožena stranka tožniku ni zagotovila zagovora v skladu z zakonskimi zahtevami, je sodišče prve stopnje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 2. 2009 utemeljeno razveljavilo. Z izpodbijano sodbo je bil ugotovljen obstoj delovnega razmerja do 14. 5. 2009, ko se je tožnik zaposlil pri drugem delodajalcu. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo 1. odstavek 118. člena ZDR in na predlog tožnika sodno razvezalo pogodbo o zaposlitvi, saj je ugotovilo, da upoštevaje vse okoliščine in interese pogodbenih strank, nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče. Ocenilo je, da so odnosi med strankama tako porušeni, da delovno razmerje ni več mogoče. Prisojenemu znesku odškodnine, do katerega je po določbi 1. odstavka 118. člena ZDR upravičen delavec v primeru sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, je tožena stranka v pritožbi ugovarjala po višini. Meni, da mora sodišče določiti ustrezno odškodnino. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje zakonita, saj je pravilno ocenilo okoliščine konkretnega primera in interese pravdnih strank. Glede višine odškodnine v znesku treh tožnikovih plač v višini 2.413,31 EUR, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ta skladna z dosedanjo prakso sodišč. Sodišče prve stopnje je pri tem upoštevalo vse okoliščine konkretnega primera, in sicer višino plače tožnika, delovno dobo tožnika pri toženi stranki ter starost tožnika.

Tožena stranka v pritožbi izrecno ne izpodbija odločitve sodišča prve stopnje glede plačila plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja in plačila sorazmernega dela regresa za letni dopust, vendar pa izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v celoti, zato je pritožbeno sodišče ta del odločitve preizkusilo v okviru preizkusa po uradni dolžnosti glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in pravilne uporabe materialnega prava. Ob navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka ni zagrešilo in da je materialno pravo pravilno uporabilo.

Pritožbeno sodišče pritožbenih navedb v zvezi s pridobivanjem dohodkov kot samostojni podjetnik in v zvezi s posojilno pogodbo ni upoštevalo, ker gre za pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče glede na določbo 337. člena ZPP ne sme upoštevati. Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ne opredeljuje, ker nimajo odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

Ker niso bili podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, ker s pritožbo ni uspela in ker v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja, delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka (5. odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1 - Ur. l. RS št. 2/2004 in naslednji).