Jedro

Podatek, da obtoženec "ni v drugem kazenskem postopku", je kot olajševalno okoliščino mogoče upoštevati med "drugimi okoliščinami, ki se nanašajo na storilčevo osebnost ter pričakovani učinek kazni na prihodnje življenje storilca v družbenem okolju" (drugi odstavek 49. člena KZ-1), v okviru katerih lahko sodišče upošteva tudi vse druge okoliščine, ki jih ugotovi pri storilcu in so pomembne za odmero kazni, pa jih ni mogoče uvrstiti v katero od drugih navedenih okoliščin.

Sodišče prve stopnje pri odmeri določene zaporne kazni teže kaznivega dejanja ni spregledalo, vendar pa v pritožbi izpostavljene okoliščine izvršitve kaznivega dejanja niti po trajanju niti glede oškodovankine izpostavljenosti grožnjam ter psihičnemu in fizičnemu nasilju obtoženca ne izkazujejo tako dolgotrajnega in izstopajočega nasilja, da bi zaradi svoje teže ali intenzivnosti preseglo (zgolj) konkretizacijo zakonskih znakov kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 v tolikšni meri, da bi ga bilo dopustno upoštevati še kot obteževalno okoliščino, kar smiselno zatrjuje državni tožilec.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1). Obtožencu je izreklo pogojno obsodbo z varstvenim nadzorstvom, v kateri mu je določilo kazen eno leto in tri mesece zapora s preizkusno dobo treh let ter ukrep varstvenega nadzorstva za čas enega leta z navodilom obiskovanja psihološke delavnice Društva za nenasilno komunikacijo. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) je odločilo, da je obtoženec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper sodbo se je pritožil državni tožilec iz razloga po 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s 374. členom ZKP - zaradi odločbe o kazenskih sankcijah. Sodišču druge stopnje je predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtožencu v okviru izrečene pogojne obsodbe določi višjo zaporno kazen, in sicer eno leto in šest mesecev zapora s preizkusno dobo treh let skupaj z ukrepom varstvenega nadzorstva za čas enega leta z navodilom obiskovanja psihološke posvetovalnice Društva za nenasilno komunikacijo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Storilcu kaznivega dejanja odmeri sodišče kazen v mejah, ki so z zakonom predpisane za to dejanje glede na težo storjenega dejanja in storilčevo krivdo (prvi odstavek 49. člena KZ-1). Pri tem upošteva sodišče vse okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen manjša ali večja (olajševalne in obteževalne okoliščine), zlasti pa: stopnjo storilčeve krivde, nagibe, iz katerih je dejanje storil, stopnjo ogrožanja ali kršitve zavarovane pravne vrednote, okoliščine, v katerih je bilo dejanje storjeno, prejšnje življenje storilca, njegove osebne in premoženjske razmere, njegovo obnašanje po storjenem kaznivem dejanju, zlasti, ali je poravnal škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem, in druge okoliščine, ki se nanašajo na storilčevo osebnost ter pričakovani učinek kazni na prihodnje življenje storilca v družbenem okolju (drugi odstavek 49. člena KZ-1).

5. Po preizkusu izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb in preučitvi podatkov spisa sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri odmeri v okviru izrečene pogojne obsodbe določene kazni zapora pravilno upoštevalo težo kaznivega dejanja, stopnjo obtoženčeve krivde in olajševalne okoliščine (točki 6 in 7 sodbe), jih ustrezno ovrednotilo ter obtožencu določilo primerno in pravično zaporno kazen.

6. Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da naj bi sodišče prve stopnje kot olajševalno okoliščino neupravičeno upoštevalo, da obtoženec ni v drugem kazenskem postopku, kar pritožnik utemeljuje z „argumentom _a contrario_“ češ, da če je nekdo v kazenskem postopku, to zanj ni „obtoževalna“ okoliščina, zato dejstvo, da nekdo ni v kazenskem postopku, ne more predstavljati olajševalne okoliščine. Pravilo, da pri izbiri kazenske sankcije ali odmeri kazni kot obteževalne okoliščine ni mogoče upoštevati kazenskega postopka, ki je zoper obtoženca še v teku, temelji na načelu, da kdor je obdolžen kaznivega dejanja, velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo (načelo domneve nedolžnosti - 27. člen Ustave RS in prvi odstavek 3. člena ZKP). Posledično „odprt“ kazenski postopek ne more in ne sme predstavljati obremenilne okoliščine, ki bi lahko vplivala na presojo sodišča o obtoženčevi krivdi, izbiri kazenske sankcije in odmeri določene ali izrečene kazni. Drugače velja za podatek, da obtoženec „ni v drugem kazenskem postopku“, saj ga je kot olajševalno okoliščino mogoče upoštevati med „drugimi okoliščinami, ki se nanašajo na storilčevo osebnost ter pričakovani učinek kazni na prihodnje življenje storilca v družbenem okolju“ (drugi odstavek 49. člena KZ-1), v okviru katerih lahko sodišče upošteva tudi vse druge okoliščine, ki jih ugotovi pri storilcu in so pomembne za odmero kazni, pa jih ni mogoče uvrstiti v katero od drugih navedenih okoliščin.1 Nadalje je sodišče prve stopnje pri odmeri določene kazni zapora upoštevalo še druge olajševalne okoliščine in sicer, da je obtoženec zaposlen, nekaznovan, osebnostno urejen ter da z oškodovanko nista več poročena in ne živita skupaj (točka 7 sodbe), ki jih državni tožilec ne izpodbija.

7. Pritožnik neuspešno zatrjuje, da višjo določeno kazen zapora narekuje že sam opis kaznivega dejanja, kateremu naj bi prvostopenjsko sodišče dalo bistveno premajhno težo oziroma se s težo kaznivega dejanja sploh ni ukvarjalo, niti je ni v izpodbijani sodbi obrazložilo. Sodišče prve stopnje pri odmeri določene zaporne kazni teže kaznivega dejanja ni spregledalo (točka 4 sodbe), vendar pa v pritožbi izpostavljene okoliščine izvršitve kaznivega dejanja2 niti po trajanju niti glede oškodovankine izpostavljenosti grožnjam ter psihičnemu in fizičnemu nasilju obtoženca ne izkazujejo tako dolgotrajnega in izstopajočega nasilja, da bi zaradi svoje teže ali intenzivnosti preseglo (zgolj) konkretizacijo zakonskih znakov kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 v tolikšni meri, da bi ga bilo dopustno upoštevati še kot obteževalno okoliščino, kar smiselno zatrjuje državni tožilec. Po pojasnjenem pritožbeni očitki, da je v izpodbijani sodbi izostala (konkretna) obrazložitev teže kaznivega dejanja, ki sicer izhaja iz opisa dejanja v izreku sodbe, niso utemeljeni.

8. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

1 Bavcon, L. in drugi: Kazensko pravo splošni del, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2013, str. 400. 2 Pritožnik izpostavlja, da je kaznivo dejanje trajalo skoraj dve leti in pol, da je bila oškodovanka deležna obtoženčevega fizičnega nasilja z udarci s pestjo v glavo in druge dele telesa, držanja za vrat, njegovih groženj, da jo bo ubil in zadavil, da bo nanjo ali na njeno sestro naščuval mafijo, da ji bodo vzeli vse organe ter okoliščine dogodka 24. 4. 2022.