Jedro

Pritožba ob tem smiselno izpostavlja nestrinjanje s stališči sodbe SEU C-287/22, glede katerih je predhodno že bilo pojasnjeno, da so jih nacionalna sodišča držav članic EU dolžna upoštevati. S tem pa je pravzaprav odgovorjeno tudi na pritožbene očitke glede tega, da (1) polno varstvo v primeru spremembe tožbe oziroma vložitve nove tožbe ni ogroženo, (2) sprememba tožbe oziroma vložitev tožbe za tožnika nista škodljivi in (3) uveljavljanje pravic, ki gredo stranki po ZPP, ne more biti nenadomestljiva škoda. Iz odločbe SEU C-287/22 namreč jasno izhaja, da je mogoče zagotoviti polni učinek končne odločitve v potrošniškem sporu o (ne)veljavnosti potrošniške kreditne pogodbe z valutno klavzulo in hkrati polni učinek ter cilj Direktive 93/13/EGS le, če bo potrošnik lahko vse svoje zahtevke v celoti uveljavil v okviru iste pravde, ne da bi mu bilo treba spreminjati (razširjati) svoj zahtevek ali celo vložiti novo tožbo. Položaj, v katerem se znajde potrošnik, če mu to ni omogočeno, že sam po sebi predstavlja breme tako na premoženjskem kot na nepremoženjskem področju in že zgolj to ob evroskladni razlagi sodbe SEU ustreza standardu težko nadomestljive škode.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II.Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da se ugovor toženke zoper sklep o začasni odredbi z dne 16. 6. 2025 zavrne (I.), stroški pa postanejo nadaljnji pravdni stroški (II.).

2.Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku1 pritožuje toženka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da v celoti ugodi njenemu ugovoru, sklep o začasni odredbi razveljavi, predlog tožnikov za izdajo začasne odredbe pa zavrne, oziroma podredno, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša pritožbene stroške.

3.Izpostavlja, da je tožnico opozorila na nepredvidljivo valutno tveganje, vendar ni mogla vedeti, da bo in kdaj bo prišlo do tako velike spremembe v tečaju. Kot napačen izpostavlja zaključek sodišča, da za sprejem informirane odločitve o kreditu ne zadostuje, da jo je toženka opozorila, da sklepa kredit v drugi valuti, kot prejema plačo in pojasnila, da ne ve, kako se bosta menjalni tečaj in obrestna mera spreminjala ter da je končno plačilo kredita v CHF, preračunano v evre, lahko večje ali nižje od kredita v evrih. To bi za vsako normalno povprečno osebo predstavljalo zadostno opozorilo. Tožnika sta sama navajala, da je bila ob sklenitvi kreditne pogodbe mesečna anuiteta v EUR za 30-40% višja, kar pomeni, da je bil tudi skupni znesek za plačilo pri kreditu v evrih za 30-40% višji kot v CHF. Že to je zadostno opozorilo na črn scenarij. Notranje protislovno je stališče, da naj bi tožnika razumela, kako bi povečanje v posledici menjalnega tečaja vplivalo na višino mesečnega obroka kredita, ne pa tudi na njuno celotno kreditno obveznost. Zaključek, da možnost drastičnih sprememb ni bila omenjena, je v nasprotju z dokazi, zaključek o obstoju informacijskega razkoraka med strankama pa je nepojasnjen.

4.Sodišče je začasno odredbo izdalo, ker bi tožnika morala v prihodnje svojo tožbo razširiti na dodatno plačane obroke, ki bodo zapadli do poteka kreditnega razmerja (leta 2031) ali vložiti novo tožbo. Razširitev tožbe in potrebnost vložitve nove tožbe (pravice, ki gredo stranki po ZPP), zaradi kasneje plačanih obrokov pa ne pomenita težko nadomestljive škode ali hujših posledic. Sodišče ni pojasnilo, zakaj bi bilo to za tožnika škodljivo, niti ni navedlo, da jima spremembe tožbe ne bi dovolilo. Morebitna izvršba bi bila za toženko bistveno bolj obremenjujoča kot za tožnika razširitev tožbe. Ni obrazložen zaključek, da tožnika brez izdane začasne odredbe ne bi mogla doseči polnega varstva po Direktivi Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah.2 Tudi, če bi morala v zvezi z dajatvenim zahtevkom vložiti novo tožbo, v konkretni zadevi varstvo v zvezi z ničnostnim zahtevkom zaradi učinka res iudicata ne bi bilo izjalovljeno. Izdaja začasne odredbe bi jima povzročila več škode kot koristi, saj je sprotno plačevanje anuitet manj obremenjujoče, kot zapadlost celotnega dolga naenkrat. Sodišče je izhajalo iz napačne predpostavke, da tožnikoma v primeru ugotovitve ničnosti ne bo treba plačati ničesar več oziroma da sta dolg preplačala. Tožnika nista trdila, da sta že plačala nadomestilo za uporabo denarja, kar pomeni, da med tožbenim zahtevkom in začasno odredbo ni koneksnosti.

5.Sodišče je kršilo toženkino pravico do izjave, ker se ni opredelilo do ugovorov glede neizpolnjenosti pogoja reverzibilnosti in tehtanja posledic za stranki. Napačno je štelo, da premoženjsko stanje tožnice ni relevantno, čeprav so se njeni prejemki podvojili, če se jih primerja s prejemki v času sklenitve kreditne pogodbe. Medtem ko se je anuiteta v evro protivrednosti od prve plačane mesečne anuitete celo znižala. Ob sklepanju kreditne pogodbe je bila tudi že lastnica svoje nepremičnine, kar kaže, da v konkretnem primeru ni šlo za eksistenčni problem, kar je pomembna razlikovalna okoliščina od drugih primerov kreditov v CHF v sodni praksi. Manjka trditvena podlaga glede vrednosti zastavljene nepremičnine in njenega stanja. Ni izkazano, da jo je sploh mogoče prodati, kar pomeni, da ni izkazano, da bo toženka v izvršbi lahko poplačana. Sodišče bi moralo presoditi ravnanja obeh strank po sklenitvi pogodbe. V konkretnem primeru je za presojo ničnosti pogodbe relevantna možnost konverzije, ker razlog za ničnost ni v sklenitveni fazi, temveč se je ta pojavil kasneje in bi ga tožnica lahko preprečila. Sodišče se do tega ni opredelilo.

6.Toženka se v podkrepitev svojih pritožbenih navedb sklicuje na VSM sklep I Cp 928/2024 z dne 29. 7. 2025. Poudarja tudi: (1) da odločbe sodišča Evropske Unije (v nadaljevanju SEU) in Direktiva 93/13/EGS niso neposredno uporabljive; (2) da se je sodišče mehansko sklicevalo na odločbe SEU in ni upoštevalo omejitev načela lojalne razlage; (3) da sodba SEU C-520/21 v slovenskem pravnem redu ni uporabljiva; (4) da sodišče ni upoštevalo pogojev za izdajo ureditvenih začasnih odredb po odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-275/97; (5) da sklicevanje na sodbo SEU C-287/22 ne more utemeljiti opustitve presoje zakonskih pogojev; (6) neustavnost stališča, da je kakršenkoli ukrep mogoče izdati brez presojanja posledic za obe stranki; (7) kršitev načela prepovedi retroaktivnosti, v zvezi s katero izpostavlja neustavnost sodbe VSRS II Ips 24/2025, in to, da dokumenti Banke Slovenije ne navajajo potrebnosti opozorila glede zelo velike depreciacije EUR in povišanja obrestnih mer; (8) da se je povprečen slovenski potrošnik zavedal valutnega tveganja; (9) da je odklanjanje delne ničnosti in vsakršnega nadomestila za uporabo denarja v nasprotju z načelom sorazmernosti; in (10) da izdana začasna odredba posega v toženkino ustavno pravico do zasebne lastnine.

7.Odgovor na pritožbo ni bil podan.

8.Pritožba ni utemeljena.

9.Tožnika3 sta s toženko 29. 11. 2006 sklenila Pogodbo o dolgoročnem tolarskem kreditu z valutno klavzulo (kreditno pogodbo) in Sporazum o zavarovanju denarne terjatve (sporazum), oboje v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa, opr. št. SV 2318/06 z dne 29. 11. 2006. Predmet kreditne pogodbe je bil najem kredita v višini 246.900 CHF z odplačilno dobo 300 mesecev, predmet sporazuma pa vknjižba hipoteke pri njuni nepremičnini. V tem postopku s tožbo zahtevata: (1) ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe in sporazuma, (2) plačilo 63.543,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in (3) ugotovitev neveljavnosti vknjižbe hipoteke ter njen izbris. Hkrati s tožbo sta vložila predlog za izdajo začasne odredbe, kateremu je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 16. 6. 2025 delno ugodilo in začasno zadržalo učinkovanje obeh pogodb do pravnomočnega končanja tega spora. Toženka je izdani začasni odredbi pravočasno in obrazloženo ugovarjala (53. člen v zvezi z 239. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju4), sodišče prve stopnje pa je njen ugovor z izpodbijanim sklepom zavrnilo.

10.Izpodbijana odločitev temelji na presoji, da sta za izdajo začasne odredbe izpolnjena pogoja, ki ju določata prvi odstavek 272. člena in 2. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ. Tožnika sta tako verjetno izkazala obstoj nedenarne terjatve, ker toženka ob sklepanju kreditne pogodbe verjetno ni izpolnila pojasnilne dolžnosti (tožnici ni posredovala informacij, na podlagi katerih bi lahko sama ocenila znatne ekonomske posledice zaradi nepredvidljivega gibanja tečaja; ni je seznanila s tem, kako bi na njen ekonomski položaj vplivala zelo velika depreciacija EUR v razmerju do CHF; ni je opozorila, da sprememba tečaja lahko vpliva na porast glavnice in možnost drastičnih sprememb), zaradi česar sta sklenjena kreditna pogodba in sporazum verjetno nična. Zaradi informacijske podhranjenosti tožnica ni mogla objektivno oceniti niti, kaj za njene obveznosti pomeni konverzija kreditne pogodbe. Tožnikoma, ki sta toženki verjetno že plačala več od izposojenega kapitala, pa bi brez izdaje začasne odredbe nastala težko nadomestljiva škoda, ki se kaže v tem, da v okviru te pravde, četudi bi z njo uspela, ne bi mogla doseči polnega učinka končne meritorne odločbe (za dosego tega cilja bi namreč morala spreminjati tožbo).

11.Pritožbeno zatrjevanje kršitve toženkine pravice do izjave je neutemeljeno. Ni namreč potrebno, da se sodišče opredeli do prav vsake navedbe oziroma razloga stranke. Bistveno je, da odločba vsebuje jasne in skladne razloge o odločilnih dejstvih, ki omogočajo pritožbeni preizkus odločitve, in na podlagi katerih je mogoče sklepati o tem, katere navedbe strank sodišče sprejema in katere ne.5 To še posebej velja za postopke zavarovanja, v katerih je poudarjeno načelo hitrosti.6 Sodišče prve stopnje je ob izdaji začasne odredbe upoštevalo vse do tedaj podane navedbe strank, do katerih se je v začasni odredbi tudi opredelilo. Ker je iz (manjka) toženkinih navedb izhajalo, da ta ne zadoščajo za izpolnitev pojasnilne dolžnosti, oprava naroka ni bila potrebna. Toženka namreč ne bi mogla dokazati nič več in nič drugega, kot je zatrjevala. Ker v zvezi s posameznimi ugovori toženka tudi ni podala dodatnih argumentov, sodišče v sklepu, s katerimi je odločalo o ugovoru, ni bilo dolžno ponavljati svojih stališč, temveč zadostuje, da se je sklicevalo na ugotovitve v predhodnem sklepu. Posledično kršitev 22. člena Ustave RS7, 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni.

12.Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o posegu sodišča prve stopnje v ustavno varovano lastninsko pravico toženke (33. člen URS). Res je, da so tudi terjatve premoženje, ki je ustavno in konvencijsko varovano, vendar je v tem primeru poseg v toženkino premoženje utemeljen na zakonu. Odločba je namreč izdana v zakonsko predvidenem postopku, česar pritožba ne izpodbija.

13.Ne drži, da je sodišče prve stopnje Direktivo 93/13/EGS in z njo povezane odločbe SEU neposredno uporabilo, se na te odločbe mehansko sklicevalo in pri tem ni upoštevalo omejitev načela lojalne razlage. Odločitve namreč ni oprlo neposredno na Direktivo 93/13/EGS, temveč na določbe ZIZ, Zakona o varstvu potrošnikov8 in Obligacijskega zakonika.9 Pri tem je pravilno upoštevalo, da mora v konkretnem primeru, ker gre za potrošniški spor, relevantne določbe ZIZ razlagati v skladu z besedilom in namenom (cilji) Direktive in njo povezanimi odločbami SEU. To mu narekuje načelo lojalne razlage, ki od nacionalnega sodišča zahteva, naj nacionalno pravo razlaga v skladu s standardi in smernicami, ki jih v postopku s predhodnim odločanjem kot organ, izključno pristojen za razlago prava Evropske unije (EU), oblikuje SEU. Njegove sodbe so za nacionalna sodišča formalno zavezujoč, precedenčni in neposredno uporabljiv pravni vir, ki ga morajo upoštevati vsa nacionalna sodišča v državah članicah EU.10 Sodišče prve stopnje je bilo zato pri odločitvi dolžno upoštevati razlage, ki jih je o Direktivi Sveta 93/13 sprejelo SEU, vključno s stališči v sodbah C-287/22 z dne 15. 6. 2023 in C-520/21 z dne 15. 6. 2023. Tem sodbam SEU sodišče prve stopnje ni priznalo neposrednega učinka, temveč ju je uporabilo kot vodilo pri razlagi nacionalnega prava in sodne prakse. V zvezi s tem je zato neutemeljen tudi pritožbeni ugovor, da sodba SEU C-520/21 ni uporabljiva v slovenskem pravnem redu.

14.Utemeljen ni niti očitek o nedopustnem retroaktivnem zapolnjevanju standarda pojasnilne dolžnosti. Nanj je že odgovorilo Vrhovno sodišče RS v sodbi II Ips 24/2025 z dne 18. 6. 2025, ki je poudarilo, da vsebina dolžnega pojasnila izvira v načelu vestnosti in poštenja, ki ga je bila toženka dolžna spoštovati že ob sklenitvi kreditne pogodbe. Ob tem ni bistveno, kakšna je bila vsebina dokumentov Banke Slovenije, za katere pritožba trdi, da niso predvidevali potrebnosti opozorila glede zelo velike depreciacije EUR in povišanja obrestnih mer. Ne glede na njihovo vsebino so bile bistvene značilnosti kreditne pogodbe z valutno klavzulo toženki znane. Kot dobra strokovnjakinja bi morala vedeti, da so valutni tečaji podvrženi nihanjem, ki lahko pomembno vplivajo na kreditojemalčevo obveznost, in poznati spekter možnih valutnih tveganj ter njihov potencialni vpliv na obveznosti kreditojemalca. Čim je tako, ji načelo vestnosti in poštenja (in ne morebitni dokumenti Banke Slovenije) narekuje dolžnost razkritja. Z razlago, kako bi banka kot dobra strokovnjakinja mogla in morala ravnati v času sklepanja pogodbe, so sodišča le napolnila vsebino pravnega standarda pojasnilne dolžnosti.11

15.Sklicevanje na sodno prakso, ki je bila oblikovana po sklenitvi kreditne pogodbe, torej ne pomeni prepovedane retroaktivne uporabe prava. Na pravilnost tega zaključka ne vpliva niti pritožbeno zatrjevana neustavnost citirane sodbe II Ips 24/2025. Vrhovno sodišče RS ima kot najvišje sodišče v državi položaj precedenčnega sodišča, sodišča prve in druge stopnje morajo že obstoječe precedense spoštovati ter jih upoštevati kot obvezne pravne vire v okviru pravil precedenčnega utemeljevanja. Odstop od precedensa je dopusten le, če to terjajo novi, prepričljivejši argumenti ali ko gre za v bistveni okoliščini drugačen dejanski stan. Konkretna zadeva ne po dejanski ne po pravni plati ne odstopa od drugih primerov sodne prakse, katerih osrednje vprašanje je bilo ničnost kreditnih pogodb z valutno klavzulo v CHF. Tudi okoliščine, ki jih toženka v svoji pritožbi izpostavlja kot razlikovalne, odstopa od sodne prakse ne utemeljujejo. Za presojo zatrjevane neustavnosti citirane sodbe Vrhovnega sodišča RS pa je pristojno Ustavno sodišče RS, in ne sodišča splošne pristojnosti.

16.Sodišče prve stopnje je ob razlagi besedila drugega odstavka 272. člena ZIZ tudi sodbo SEU C-287/22 pravilno uporabilo. Niti ZIZ in ZVPot kot predpisa nacionalnega prava, niti Direktiva 93/13/EGS namreč ne vsebujejo posebnih določb o začasnem zavarovanju zahtevkov potrošnikov v primeru nepoštenih pogodbenih pogojev. Razlago prava EU s tega področja je zato podalo SEU, ki v zadevi C-287/22 kot edini relevanten pogoj, ki ga je tožnici, poleg verjetnosti obstoja terjatve12 na ničnost pogodbe in na vračilo preplačanih zneskov, mogoče postaviti za utemeljitev zavarovanja, s katerim bi se zadržalo plačevanje mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi sporne kreditne pogodbe, določa to, da brez izdaje začasnega ukrepa ne bi bilo mogoče zagotoviti polnega učinka končne meritorne odločitve.13 Niti tehtanje hujših neugodnih posledic za upnika in dolžnika (pogoj po 3. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ), niti reverzibilnost (pogoj, ki ga določa odločba Ustavnega sodišča RS Up-275/97) nista pravno odločilna pogoja za presojo utemeljenosti začasne odredbe, s katero se zahteva začasno zadržanje izvajanja domnevno nične potrošniške kreditne pogodbe z valutno klavzulo. Ob tem ne gre za opustitev presoje zakonskih pogojev, kot to zatrjuje pritožba. Presojo pogoja po 3. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ ob ugotovljeni verjetnosti za nastanek težko nadomestljive škode izključuje že sam ZIZ, ki za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve predvideva alternativnost izpolnjenosti pogojev po drugem odstavku 272. člena ZIZ. Reverzibilnost pa se kot pogoj za izdajo ureditvene začasne odredbe uporablja na podlagi že navedene odločbe Ustavnega sodišča RS Up-275/97, glede katere je v sodni praksi zavzeto ustaljeno stališče, da je bila izdana v bistveno drugačnih okoliščinah in v zadevi, ki ni primerljiva z obravnavano. Ni namreč šlo za potrošniški spor, v času odločanja pa RS tudi še ni bila članica EU, zato je Direktiva 93/13/EGS in sodna praksa SEU nista zavezovali.14 Glede na pojasnjeno se pritožbeno sodišče do obširnih pritožbenih navedb glede reverzibilnosti in posledic, ki naj bi nastale strankama (posebej toženki), vsebinsko posebej ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP).

17.Ob vsem navedenem pritožbeno sodišče dodaja, da sklep VSM I Cp 928/2024 z dne 29. 7. 2025, na katerega se sklicuje pritožba, predstavlja osamljeno stališče, ki odstopa od enotne in ustaljene sodne prakse, zato ga ni dolžno upoštevati.

18.Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da toženka v ugovoru ni uspela omajati verjetnosti, da pojasnilna dolžnost ni bila opravljena v skladu s standardom profesionalne skrbnosti. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz sodbe Sodišča EU v zadevi C-186/16, odločbe Ustavnega sodišča Up-14/21-30 in sodne prakse Vrhovnega sodišča ter pri tem skrbno pojasnilo, da za pravilno izpolnitev pojasnilne dolžnosti ne zadostuje zgolj, da je kreditojemalec seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, temveč mora od banke prejeti informacije takšne intenzitete (kakovosti), da bo zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice pogodbenega pogoja za njegove finančne obveznosti. Zavedati se torej mora, da s sklenitvijo takšne kreditne pogodbe prevzema valutno tveganje, ki ga bo ob devalvaciji (znižanju vrednosti) valute, v kateri prejema dohodke, morda ekonomsko gledano težko nosil. Posledično zato ni dovolj, da se potrošnik na podlagi pojasnil banke zaveda možnosti sprememb valutnega tečaja, temveč mu je treba dati jasno vedeti, da se tečaj, zlasti v dolgoročnih, več desetletij trajajočih pogodbenih razmerjih, lahko znatno spremeni, ter da ima to lahko nezanemarljive negativne ekonomske učinke na njegovo življenje. Toženka ne trdi, da je tožnici v tej smeri podala kakršna koli pojasnila. Čim je tako, pojasnilne dolžnosti ni izpolnila.

19.Nepomembna je pritožbeno zatrjevana okoliščina, da naj bi se valutno tveganje ob sklenitvi pogodbe o prevzemu dolga že izpolnilo. Četudi sta tožnika sama navedla, da je bila ob sklenitvi kreditne pogodbe mesečna anuiteta v EUR za 30-40% višja, to ne zadošča za sklep, da sta se zavedala potencialne neomejenosti valutnega tveganja. Kot je opozorilo že sodišče prve stopnje sta si s tem kvečjemu lažje ustvarila prepričanje o ugodnosti kredita. Tudi ne gre kar zaključiti, kot neutemeljeno trdi pritožba, da bi se na podlagi tega lahko zavedala točnega vpliva na celotno kreditno obveznost. Zgolj zavedanje, da neko tveganje obstaja, ne pomeni, da se posameznik zaveda tudi njegovega dejanskega obsega15 oz. da razpolaga z zadostnimi informacijami za sprejem poučene in preudarne odločitve.

20.Tega ne spremeni niti pritožbeni očitek, da se je povprečen slovenski potrošnik zavedal valutnega tveganja. Pojem potrošnika v smislu 2. člena Direktive 93/13/EGS je objektiven in neodvisen od konkretnih znanj, ki jih lahko oseba ima, ali od informacij, s katerimi dejansko razpolaga.16 Slovenski potrošnik ni potrošnik s tako specifičnimi lastnostmi ali znanji o mehanizmu konverzije valut in učinkih valutnih sprememb, da ga ne bi bilo mogoče šteti za povprečnega potrošnika, za katerega se po evropskem pravu domneva, da se ne zaveda dejanskega obsega valutnega tveganja. Velika apreciacija CHF proti EUR v dolgoročnem pogodbenem obdobju je za toženko kot finančno strokovnjakinjo predvidljivo tveganje, na katero tožnice verjetno ni opozorila. Med strankama je torej verjetno obstajal informacijski razkorak, glede obstoja katerega pritožba neutemeljeno izpostavlja, da ga sodišče prve stopnje ni pojasnilo. Ravno neopravljena pojasnilna dolžnost, glede katere sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu konkretno pojasni, zakaj je potrebna, je razlog za ta razkorak.

21.Razlogi izpodbijanega sklepa glede verjetne ničnosti pogodbe in sporazuma so konsistentni s stališči novejše sodne prakse, iz katere izhaja, da je določilo o tuji valuti kredita glavni predmet pogodbe, zaradi česar sprememba valute kredita ne bi pomenila odprave nepoštenega pogodbenega pogoja, temveč nedopustno spremembo pogodbe.17 Sankcija ničnosti kreditne pogodbe nima kaznovalne narave, kot to zmotno trdi pritožba, ampak je sorazmerna, učinkovita in zagotavlja odvračalni učinek. Neutemeljen je pritožbeni ugovor, da je odklanjanje delne ničnosti v nasprotju z načelom sorazmernosti. V zvezi s tem je relevantno vprašanje, ali je teža posledic ocenjevanega posega (zadržanja učinkovanja pogodbe) v pravice toženke proporcionalna vrednosti zasledovanega cilja oziroma koristim, ki bodo zaradi posega nastale.18 Odgovor nanj je pritrdilen. Namen zavarovanja, ki izhaja iz že predstavljene sodne prakse SEU, je v zagotovitvi polnega učinka končne meritorne odločitve, s tem pa v odpravi neravnotežja med strankama, ki je posledica nepoštenosti toženke.

22.Nadalje je neutemeljen tudi pritožbeni ugovor, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj tožnika brez izdaje začasne odredbe ne bi mogla doseči polnega varstva po Direktivi 93/13/EGS. Navedeno je, s sklicevanjem na evroskladno razlago pravnega standarda težko nadomestljive škode, pojasnilo v 14. do 17. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa. Ti razlogi zadoščajo. Pritožba ob tem smiselno izpostavlja nestrinjanje s stališči sodbe SEU C-287/22, glede katerih je predhodno že bilo pojasnjeno, da so jih nacionalna sodišča držav članic EU dolžna upoštevati. S tem pa je pravzaprav odgovorjeno tudi na pritožbene očitke glede tega, da (1) polno varstvo v primeru spremembe tožbe oziroma vložitve nove tožbe ni ogroženo, (2) sprememba tožbe oziroma vložitev tožbe za tožnika nista škodljivi in (3) uveljavljanje pravic, ki gredo stranki po ZPP, ne more biti nenadomestljiva škoda. Iz odločbe SEU C-287/22 namreč jasno izhaja, da je mogoče zagotoviti polni učinek končne odločitve v potrošniškem sporu o (ne)veljavnosti potrošniške kreditne pogodbe z valutno klavzulo in hkrati polni učinek ter cilj Direktive 93/13/EGS le, če bo potrošnik lahko vse svoje zahtevke v celoti uveljavil v okviru iste pravde, ne da bi mu bilo treba spreminjati (razširjati) svoj zahtevek ali celo vložiti novo tožbo.19 Položaj, v katerem se znajde potrošnik, če mu to ni omogočeno, že sam po sebi predstavlja breme tako na premoženjskem kot na nepremoženjskem področju in že zgolj to ob evroskladni razlagi sodbe SEU ustreza standardu težko nadomestljive škode.20 Pravilnosti tega stališča pritožbeni ugovor, da tožnikoma z razširitvijo tožbe ne bi nastali dodatni sodni stroški, ne omaja. Pri pojasnjenem ni bistveno, kako globoko navedeno breme poseže v potrošnikov premoženjski položaj, zato pritožba ne more uspeti niti z opozarjanjem na nerazčiščenost tožničinega premoženjska stanja.21 Pritožbena očitka, da sodišče ne navaja, da tožnikoma morebitne spremembe tožbe ne bi dovolilo, in da kredit ni bil najet za reševanje eksistenčnega problema, ob tem nista pravno pomembna - v potrošniških sporih zaradi nepoštenih pogojev škoda ni omejena le na eksistenčno ogroženost.22

23.Toženka neutemeljeno graja tudi zaključke izpodbijanega sklepa glede preplačila prejetega kredita, oziroma da tožnikoma v primeru uspeha v tem postopku ne bo treba plačati ničesar več, v zvezi s tem pa neutemeljeno zatrjuje tudi pomanjkanje koneksnosti med tožbenim zahtevkom in izdano začasno odredbo. Sodba SEU C-287/22 ne zahteva visoke stopnje dokazanosti dejstva, da je potrošnik že plačal več, kot dolguje, temveč zadošča, da obstaja tveganje, da bo med sodnim postopkom plačeval mesečne obroke v znesku, ki je višji od dejansko dolgovanega. Tudi če tožnika preplačila ne bi izkazala, to izdaje predlagane začasne odredbe ne bi izključevalo. Vsakršno nadaljnje plačevanje obrokov po kreditni pogodbi, za katero obstoji izkazana verjetnost, da je nična, potrošniku ne more zagotoviti polnega učinka končne odločitve v tem sporu. To jasno izhaja iz 16. točke obrazložitve, ki se ustrezno sklicuje na dele obrazložitve sodbe SEU C-287/22, kjer je navedeno, da je sprejetje začasnih ukrepov še toliko nujnejše, kadar je potrošnik banki plačal znesek, ki je višji od izposojenega zneska, še preden se je začel ta postopek.23 A contrario to pomeni, da za sprejetje ukrepov zavarovanja ni zahtevan pogoj preplačila kredita, čeprav je sodišče prve stopnje pravilno za verjetno zaključilo, da je do preplačila že prišlo.24 Iz neprerekanih ugotovitev izpodbijanega sklepa izhaja, da je izposojeni znesek znašal 155.390,52 EUR, odplačan pa je bil znesek v višini 218.934,39 EUR, pri čemer je tožnika na dan 26. 11. 2024 še vedno bremenilo plačilo 43.213,98 EUR. Ob tem ni verjetno izkazano, da bi tožnika toženki v primeru ugotovljene ničnosti pogodb dolgovala nadomestilo za uporabo denarja v višini pogodbenih obresti. SEU je v sodbi C-520/21, ob upoštevanju pritožbeno izpostavljenega načela sorazmernosti,25 namreč že izpostavilo, da kreditna institucija ne more zahtevati nadomestila, ki presega vračilo kapitala, izplačanega kot izpolnitev pogodbe.

24.Ne drži pritožbeni očitek, da se je razlog za ničnost sporne pogodbe pojavil naknadno. Ta je obstajal že v sklenitveni fazi, v kateri bi morala biti opravljena pojasnilna dolžnost, pa verjetno ni bila. Kot je bilo v 9. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa pravilno pojasnjeno, za presojo izpolnjenosti standarda materialne preglednosti pogodbenega pogoja tudi ne zadošča naknadna možnost konverzije. Zaradi neopravljene pojasnilne dolžnosti tožnika namreč nista mogla objektivno oceniti, kaj za njune obveznosti predstavlja konverzija kreditne pogodbe.26

25.Ker niso podani niti izrecno zatrjevani niti uradoma upoštevni pritožbeni razlogi, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

26.Kadar je postopek zavarovanja del pravdnega postopka, so stroški zavarovanja terjatve sestavni del pravdnih stroškov (151. člen ZPP). O pritožbenih stroških bo zato odločeno s končno odločbo (četrti odstavek 163. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

-------------------------------

1Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP.

2Uradni list EU, L 095, 21. 4. 1993, v nadaljevanju Direktiva 93/13/EGS.

3Tožnica kot kreditojemalka in zastaviteljica in tožnik kot solidarni porok in zastavitelj.

4Uradni list RS, št. 51/1998, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZIZ.

5Prim. VSL sodba in sklep I Cp 1067/2020 z dne 20. 8. 2020 in drugi.

6Prim. VSL sklep I Cp 1161/2025 z dne 24. 9. 2025, VSL sklep I Cp 2001/2024 z dne 10.7.2025 in drugi.

7Uradni list RS, št. 33/91-I s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju URS.

8Uradni list RS, št. 20/98 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZVPot.

9Uradni list RS, št. 83/01 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju OZ.

10Prim. VSL sklep II Cp 1492/2025 z dne 19. 11. 2025, VSL sklep I Cp 872/2025 z dne 30.9.2025, VSL sklep I Cp 1161/2025 z dne 24.9.2025, VSL sklep I Cp 2001/2024 z dne 10.7.2025 in drugi.

11Prim. VSL sklep I Cp 1680/2025 z dne 9.10.2025, VSL sklep I Cp 872/2025 z dne 30.9.2025 in drugi.

12Kar izrecno določa tudi ZIZ.

13Prim. VSL sklep I Cp 764/2024 z dne 11. 7. 2024.

14

15Prim. VSL sklep II Cp 1492/2025 z dne 19. 11. 2025, VSL sklep I Cp 1161/2025 z dne 24.9.2025, VSL sklep I Cp 2001/2024 z dne 10.7.2025 in drugi.

16Prim. VSRS sodba in sklep II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023 (18. tč. obrazložitve).

17Prim. sodba SEU C-110/14 (21. tč. obrazložitve).

18Prim. VSL sklep I Cp 2001/2024 z dne 10. 7. 2025, VSL sklep I Cp 1680/2025 z dne 9.10.2025 in drugi.

19Šturm, L.: Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za državne in evropske študije, Kranj: 2011; komentar 2. člena URS. Dostopno na: https://e-kurs.si/komentar/splosno-ustavno-nacelo-sorazmernosti-2/ (18. 12. 2025).

20Prim. VSL sklep I Cp 764/2024 z dne 11. 7. 2024.

21Prim. VSL sklep I Cp 1161/2025 z dne 24. 9. 2025, VSL sklep II Cp 728/2024 z dne 11.7.2024, VSL sklep I Cp 764/2024 z dne 11.7.2024 in drugi.

22Prim. VSL sklep I Cp 872/2025 z dne 30. 9. 2025, VSL sklep I Cp 1161/2025 z dne 24.9.2025.

23Prim. VSC sklep I Cp 385/2025 z dne 11. 12. 2025.

24Prim. VSL sklep II Cp 1492/2025 z dne 19. 11. 2025, VSL sklep I Cp 1680/2025 z dne 9.10.2025, VSL sklep I Cp 1161/2025 z dne 24.9.2025.

25Prim. VSL sklep I Cp 316/2025 z dne 13. 5. 2025.

26Prim. VSM sodba I Cp 217/2025 z dne 15. 4. 2025.

Prim. VSL sodba II Cp 276/2024 z dne 12. 8. 2025, VSL sklep I Cp 1780/2024 z dne 17.1.2025.