Jedro

Za opredelitev zahtevka mora zahteva za denacionalizacijo vsebovati podatke, ki so predpisani v 1. odstavku 62. člena ZDen, in sicer podatke o premoženju, na katero se zahteva nanaša, o pravnem temelju podržavljenja, o pravnem temelju pravice do vrnitve ter o tem, v kateri obliki se zahteva vrnitev. Če se glede na navedene podatke zahteva nanaša na denacionalizacijo vsega podržavljenega premoženja, ni mogoče ločeno obravnavati poznejše vloge, ki se nanaša na isti temelj podržavljenja in vsebino iste odločbe o podržavljenju.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožbi ugodi, odpravi odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Republike Slovenije z dne 8.10.2002, in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo z dne 8.10.2002, s katero je tožena stranka ugodila pritožbi Slovenske odškodninske družbe (SOD) in odpravila dopolnilno odločbo Upravne enote M. z dne 15.11.2001 ter odločila o stvari tako, da je zavrnila tožnikovo zahtevo za denacionalizacijo dela parcele s številko 39, k.o. L., v izmeri 2295 m2, ker je ugotovila, da je dana z vlogo z dne 2.11.1994, kar je prepozno. Z navedeno dopolnilno odločbo je prvostopni upravni organ za navedeno premoženje določil upravičencu A.K. odškodnino v višini 36.148 DEM v obliki obveznic SOD (1. točka izreka), za zavezanca določil SOD (2. točka izreka), tožnika pa za skrbnika za posebne primere za začasno upravljanje z denacionaliziranim premoženjem (3. točka izreka).

Sodišče prve stopnje pritrjuje toženi stranki in navaja, da je v 1. odstavku 64. člena ZDen določen rok za vložitev zahteve za denacionalizacijo. Ta se je za fizične osebe iztekel s potekom 6.12.1993. Navedeni rok je materialni in prekluzivni in ga ni mogoče podaljšati. Pritrjuje toženi stranki, da je vsebina tožnikove vloge z dne 2.11.1994 nova zahteva za denacionalizacijo oziroma razširitev pravočasno vložene zahteve. Zato je tožena stranka utemeljeno presojala vprašanje njene pravočasnosti in pravilno ugotovila, da je prepozna glede na rok iz 1. odstavka 64. člena ZDen. Ker je prvostopni upravni organ s tem, ko ji je ugodil, bistveno kršil pravila postopka, saj bi jo kot prepozno moral zavreči po 2. odstavku 125. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86), je pravilna tudi odločitev o njeni zavrnitvi.

Tožnik se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo spremeni oziroma razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje. Navaja, da je predmet pravočasne zahteve za denacionalizacijo celotno premoženje, ki je bilo odvzeto z zaplembo njegovemu stricu A.K. V zahtevi za denacionalizacijo si je izrecno pridržal kasnejšo podrobnejšo opredelitev podržavljenega premoženja. V odločbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 10.1.1946, je tudi navedeno, da je A.K. z zaplembo odvzeto njegovo celotno premoženje, in sicer po 28. členu Zakona o zaplembah (Zakona o zaplembi premoženja in o izvrševanju zaplembe). Sklep Okrajnega sodišča v M. okolica z dne 13.7.1950, ki se tudi nanaša na zaplembo, je pridobil naknadno in ga je takoj posredoval z vlogo z dne 2.11.1994. V 24. členu Navodila za poslovanje v zvezi z zahtevami za denacionalizacijo je določeno, da se vlagatelja nemudoma pozove, če se ugotovi, da zahteva ni popolna. Takega poziva ni dobil. Samo, če bi bil pozvan k odpravi pomanjkljivosti, pa teh ne bi odpravil, bi bilo zavrženje utemeljeno. Prvostopni upravni organ bi manjkajoče listine lahko dobil tudi po uradni dolžnosti. Za pet parcel iz k.o. L. je bila izdana delna odločba o denacionalizaciji.

Tožena stranka in Državni pravobranilec Republike Slovenije, kot zastopnik javnega interesa, na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Po podatkih upravnih spisov je tožnik v pravočasni zahtevi za denacionalizacijo navedel, da zahteva denacionalizacijo premoženja, in sicer gozdov, kmetijskih zemljišč, stavbišč, stavb (stanovanjskih in gospodarskih objektov), premičnin in inventarja, ki je bilo odvzeto A.K. kot zaplemba njegove celokupne premične in nepremične imovine. Kot pravni temelj podržavljenja je navedel 28. člen Zakona o zaplembah in priložil odločbo Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 10.1.1946, da se v smislu navedenega člena izreče zaplemba celokupne premične in nepremične imovine A.K., industrijalcu, B.. Navedel je oznake premoženja, za katerega je v navedeni odločbi Okrajnega sodišča v Ljubljani bila odrejena zaznamba uvedbe zaplembnega postopka in je bilo z odločbo Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 1946, odločeno, da postanejo last FLRJ, kar se vpiše v zemljiško knjigo. Del pravočasne zahteve za denacionalizacijo je še navedba, da si tožnik pridržuje pravico naknadno zahtevati vrnitev tistega premoženja, ki ni zajeto zaradi pomanjkljivosti ali napačnih podatkov zemljiške knjige ali podatkov, pridobljenih od geodetske uprave. V vlogi z dne 2.11.1994, ki jo je tožnik naslovil kot dopolnitev zahteve za denacionalizacijo, je tožnik predlagal, da se na seznam premoženja, ki je bilo z zaplembo odvzeto A.K. uvrsti še premoženje iz vl. št. 66, k.o. L. V upravnih spisih je sklep Okrajnega sodišča Maribor okolica z dne 13.7.1950, ki se glede premoženja iz vl. št. 66, k.o. L., sklicuje na zaplembo celotne imovine industrijalca in posestnika A.K. z odločbo Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 10.1.1946, in listina Občinskega Ljudskega odbora M. okolica z dne 6.6.1950, da je v zemljiški knjigi, kljub zaplembi, pri premoženju iz vl št. 66, k.o. L., še vedno kot lastnik vpisan A.K. Po presoji pritožbenega sodišča vsebina navedenih listin, ki so v upravnih spisih, ne daje podlage za stališče, da je šteti tožnikovo vlogo z dne 2.11.1994 za novo zahtevo za denacionalizacijo, ki bi bila pravočasna, če bi bila vložena v roku iz 1. odstavka 64. člena ZDen. Za opredelitev zahtevka mora namreč zahteva za denacionalizacijo vsebovati podatke, ki so predpisani v 1. odstavku 62. člena ZDen, in sicer podatke o premoženju, na katero se zahteva nanaša, o pravnem temelju podržavljenja, o pravnem temelju pravice do vrnitve ter o tem, v kateri obliki se zahteva vrnitev. Vsebina pravočasne zahteve za denacionalizacijo kaže, da je tožnik v smislu 1. odstavka 62. člena ZDen opredelil premoženje, ki je predmet denacionalizacije, kot vse premoženje, ki je bilo odvzeto z ukrepom zaplembe in je šteti njegovo vlogo z dne 2.11.1994, ki se nanaša na isti pravni temelj podržavljenja, zgolj za naknadno konkretizacijo. Iz upravnih spisov pa tudi izhaja, da zajema vloga z dne 2.11.1994 celotno premoženje iz vl. št. 66, k.o. L., in da je o vrnitvi dela tega premoženja v naravi (nepremičnin parc. št. 383, 384, 385, 386 in 387, vse vl. št. 66, k.o. L.) bilo odločeno z delno odločbo Upravne enote M. z dne 16.6.1999, ki je 13.7.1999 postala pravnomočna.

Ker sta tožena stranka in sodišče prve stopnje zmotno presodila listine, njuna odločitev pa se opira samo na te dokaze, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. točke 2. odstavka 77. člena ZUS spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena ZUS tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijano odločbo tožene stranke in toženi stranki zadevo vrnilo v ponoven postopek. V tem bo tožena stranka morala odločiti o pritožbi SOD v skladu s stališčem iz te sodbe.