Jedro

ZDR v 4. alineji 2. odstavka 92. člena določa, da je minimalni odpovedni rok 120 dni, če odpoveduje pogodbo o zaposlitvi delodajalec zaradi poslovnih razlogov in ima delavec najmanj 25 let delovne dobe pri delodajalcu.

Pri računanju minimalnega odpovednega roka, zgolj zaradi tega, ker je bil tožnik v vmesnem obdobju, od uvedbe stečaja nad toženo stranko, do ponovne zaposlitve pri toženi stranki, ko je bila v stečajnem postopku izglasovana prisilna poravnava, prijavljen na Zavodu za zaposlovanje kot brezposelna oseba, ni mogoče zaključiti, da ni podana kontinuiteta delovnega razmerja tudi za obdobje po ponovni zaposlitvi tožnika pri toženi stranki. Bistveno je namreč, da je šlo v tožnikovem primeru za zaposlitev pri isti družbi. To pa opravičuje sklepanje, da je šlo za nadaljevanje zaposlitve, kot da ne bi bilo prekinitve.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodišča prve stopnje delno spremeni v 3.b točki izreka, v povezavi s 3.a točko izreka, tako da se: - v 3.a točki izreka znesek 8.216,88 EUR zviša na znesek 10.533,24 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 7. 2010 dalje do plačila, - v 3.b točki izreka znesek 2.496,26 EUR zniža na znesek 179,90 EUR; V preostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se potrdi nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 209,13 EUR, v roku 15 dni po prejemu pisnega odpravka te sodbe, po poteku izpolnitvenega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude do plačila, pod izvršbo.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške odgovorov na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da pogodba o zaposlitvi z dne 3. 5. 2007 oziroma delovno razmerje med pravdnima strankama ne preneha veljati 13. 5. 2010, ampak traja do vključno dne 27. 7. 2010. Tožena stranka je dolžna tožečo stranko prijaviti za vpis v matično evidenco ZPIZ za čas od dne 13. 5. 2010 do vključno dne 27. 7. 2010, v roku 15 dni in pod izvršbo (1.a točka izreka). Kar je zahtevala tožeča stranka več glede trajanja delovnega razmerja in prijave za vpis v matično evidenco ZPIZ, je zavrnilo (1.b točka izreka). Nadalje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki za čas od dne 13. 5. 2010 do vključno dne 27. 7. 2010 obračunati bruto zneske razlike v plači in bruto plače, ki zapadejo v plačilo do 18. dne v mesecu za pretekli mesec, od teh bruto zneskov obračunati in plačati ustrezne davke in prispevke, neto razlike v plači in neto plače pa za navedeno obdobje izplačati tožeči stranki z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznega zneska dalje do plačila, v roku 15 dni in pod izvršbo (2.a točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (2.b točka izreka). Nadalje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati razliko odpravnine v višini 8.216,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 29. 7. 2010 dalje do plačila, v roku 15 dni in pod izvršbo (3.a točka izreka). V presežku, to je za znesek 2.496,26 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pa tožbeni zahtevek zavrnilo (3.b točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 1.153,56 EUR, v roku 15 dni po prejemu pisnega odpravka sodbe, po preteku izpolnitvenega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila, pod izvršbo (4. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

Tožeča stranka se je pritožila zoper zavrnilni del 3. točke izreka (3.b. izreka) in zoper odločitev o stroških postopka v 4. točki izreka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP v zvezi z 19. členom ZDSS-1, torej zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi ter izpodbijani del sodbe v 3. in 4. točki spremeni, tako da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku za plačilo odpravnine in toženi stranki naloži v plačilo vse priglašene stroške postopka, skupaj s pritožbenimi stroški. Navaja, da je sodišče v točki 3.a izreka sodbe odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati razliko odpravnine v višini 8.216,88 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 7. 2010 dalje do plačila. V točki 3.b pa je zavrnilo tožbeni zahtevek v presežku za znesek 2.496,26 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče je zmotno ugotovilo, da je pri višini odpravnine potrebno upoštevati omejitev iz 4. odstavka 109. člena ZDR, ki določa, da višina odpravnine ne sme presegati desetkratnika osnove iz 1. odstavka tega člena, če v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti ni določeno drugače. Kolektivna pogodba za kovinsko industrijo namreč v 1. odstavku 56. člena določa, da višina odpravnine, ki pripada delavcu po ZDR, v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi lahko presega desetkratnik osnove iz ZDR. Sodišče bi torej moralo upoštevati navedeno določilo kolektivne pogodbe ter odločiti tako, da bi prisodilo vtoževani znesek 10.713,14 EUR. Pri odmeri je sodišče pravilno upoštevalo osnovo v znesku 1.158,18 EUR, torej takšno osnovo, ki jo je pri delnem izplačilu odpravnine upoštevala tudi tožena stranka. Vendar pa je nepravilno omejilo odpravnino le do višine desetkratnika osnove. Nadalje tudi meni, da sodišče ni imelo pravne podlage za znižanje odpravnine za znesek takratnih 43.112,00 SIT oziroma 179,90 EUR, ki je bil plačan s strani Javnega jamstvenega sklada Republike Slovenije. Izpodbijana sodba v tem delu nima razlogov. Sodišče prve stopnje bi moralo, potem ko je pravilno zaključilo, da je podan temelj za izplačilo odpravnine za celotno delovno dobo tožnika, v celoti ugoditi tožbenemu zahtevku, ker tožena stranka tega tožbenega zahtevka sploh ni prerekala. Tožnik in priča A. A. sta izpovedala, da delavci terjatev iz naslova odpravnine niso prijavljali v stečajno maso, saj je bila sodna praksa v tistem času takšna, da delavcem, ki jim je prenehalo delovno razmerje zaradi stečaja, odpravnina ni pripadala. Javni jamstveni sklad Republike Slovenije je bil ustanovljen šele v letu 1997 z Zakonom o Jamstvenem skladu Republike Slovenije (ZJSRS), torej eno leto po začetku stečajnega postopka nad toženo stranko. Tožnik vse do prejema odgovora na tožbo tožene stranke z dne 14. 5. 2010 ni vedel, kaj naj bi predstavljal znesek, ki mu ga je Javni jamstveni sklad plačal v letu 1998. Dejstvo pa je, da ni bilo plačano ničesar z naslova odpravnine. Glede stroškov postopka meni, da bi mu moralo sodišče prisoditi poleg nagrade po tarifni št. 3100 tudi nagrado za odvetnika za narok, ki se odmeri in prizna za vsak narok, ki je bil opravljen v okviru glavne obravnave, saj gre, kot je razvidno že iz besedne razlage, za nagrado za narok in ne za nagrado za glavno obravnavo. S priznanjem zgolj enkratne nagrade je sodišče to nagrado v nasprotju z ZOdvT znižalo za šestkrat, kolikor je bilo opravljenih narokov v okviru glavne obravnave. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da sodbo v tem delu razveljavi in samo odloči ali pa vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje. Meni, da se glede neprijave terjatve iz naslova odpravnine zaradi prenehanja delovnega razmerja v stečajnem postopku nad toženo stranko opr. št. St 3/96 ni mogoče sklicevati na takratno sodno prakso, ki v primerih stečaja delodajalca delavcem ni priznavala pravice do odpravnine. Delavec je tudi sam dolžan kaj storiti za spremembo sodne prakse. Nadalje navaja, da je bil tožnik od 29. 5. 1972 zaposlen v A, ki je bil po ugotovitvah sodišča hčerinska družba B, s 24. 9. 1996 pa mu je delovno razmerje zaradi začetka stečaja podjetja C, prenehalo. Hčerinska družba, tedaj še ..., ni bila samostojna, zaradi česar tudi ni mogla prevzemati pravic in obveznosti, pač pa je to storila zgolj temeljna organizacija, to je B, kjer pa tožnik nikoli ni bil zaposlen. Torej ne gre za kapitalsko ali drugačno povezavo. Nadalje navaja, da od 25. 9. 1996 pa do 9. 9. 1998 tožnik ni bil zaposlen, oziroma je bil prijavljen na Zavodu za zaposlovanje, nato pa se je 10. 9. 1998 zaposlil pri toženi stranki. D, kjer tožnik sicer ni bil zaposlen, je bila na novoustanovljena družba, ki z B v stečaju ni bila povezana, razen sklenjenih najemnih pogodb. Zato tudi ni mogoče govoriti o kapitalski povezanosti med toženo stranko in D. Vsa navajanja sodišča, ki se nanašajo na E in kasneje na tako imenovani prenos delavcev na B, so v tem postopku nepomembna, saj tožnik niti ne uveljavlja delovne dobe pri E. Zaključek sodišča, da je tožnik vse od leta 1972 do prenehanja v letu 2010 delal pri istem delodajalcu in to na istem delovnem mestu, ter da je opravljal ista dela na istih strojih z istimi delovnimi sredstvi, je napačen in neresničen. Tožnik je od 29. 5. 1972 do 24. 9. 1996, ko je bil začet stečajni postopek, opravljal dela na različnih delovnih mestih in sicer: kot strojni ključavničar je delal v proizvodnji na sestavi konstrukcij in montaže, kot vodja skupine vzdrževalcev je opravljal vodenje skupin o strojnem vzdrževanju, vodenje skupine, koordinacijo dela, razporejanja nalog, …, v času odsotnosti je nadomeščal organizatorja del strojnega vzdrževanja delovodje I. stopnje v strojnem vzdrževanju. Zatem je začasno opravljal dela in naloga delovodje prve skupine v strojnem vzdrževanju, vse do predvidene reorganizacije vzdrževalne službe. Nadalje je opravljal delo vodje oddelka strojev in naprav, kar vključuje organizacijo in koordinacijo dela ter dajanja strokovno tehničnih navodil sodelavcem na področjih strojnega vzdrževanja, področju vzdrževanja žerjavov, motornih vozil, na področju izdelave orodij in delovnih priprav ter vzdrževanje instalacij in zgradb. Nazadnje je do 24. 9. 1996 opravljal delo vodje vzdrževalnega oddelka. Tožnik se je zaposlil v C d.o.o. dne 10. 9. 1998 na povsem drugem delovnem mestu vodje skladišča in prevzema, potem ko je C z Republiškim zavodom za zaposlovanje, OE F sklenila pogodbo o medsebojnih pravicah in obveznostih pri izobraževanju oziroma usposabljanju brezposelnih oseb in ko je tožnik uspešno zaključil tečaje za viličarista, za voznika stolpnega žerjava in skladiščnika. Glede na navedeno ni mogoče govoriti o delovnopravni kontinuiteti, saj je tožnik vse prej kot delal na istem delovnem mestu, kar naj bi bil eden od kumulativnih pogojev za delovno pravno kontinuiteto. Kar pa se tiče dela, ki ga je tožnik opravljal v času stečaja, pa je sam izpovedal, da je le občasno delal do prisilne poravnave, v nadaljnjih izvajanjih pa je popravil svojo izpovedbo, ki pa se ne sklada s predloženima pogodbama z njegove strani. Zaradi navedenega ni mogoče govoriti niti o pravnem nasledstvu med delodajalci kot tudi ne o delovnopravni kontinuiteti. Nadalje tudi meni, da iz potrdila in poizvedb pri Jamstvenem skladu izhaja, da je tožnik prejel plačano tudi odpravnino, čeprav je mogoče v svoji prijavi kot taki ni navedel, pa je to bil sicer dolžan storiti, jo je pa v vsakem primeru dobil, kot to izhaja iz obvestila z dne 17. 8. 1998. Zato je tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Da je tožnik odpravnino kot tudi vse ostale terjatve dobil plačane, izhaja tudi iz pogodbe o konvertiranju v lastniški delež z dne 26. 2. 1998, na podlagi katere mu je priznana terjatev v višini 745.058,82 SIT, sam pa je prijavil terjatev v višini 327.144,00 SIT. Prijavljena in priznana terjatev je torej dvakrat konvertirana in dvakrat večja od prijavljene. Tožena stranka tudi opozarja, da je tožbeni zahtevek že zastaran, saj bi moral prijaviti svojo terjatev v stečajnem postopku. Podrejeno pa meni, da je tožnik, v kolikor bi bil upravičen do odpravnine, upravičen le do višine 5 % ugotovljene glavnice, na dan 24. 9. 1996, kar izhaja iz sklepa Okrožnega sodišča v Krškem, opr. št. St 3/1996 z dne 25. 3. 1998. Višje delovno in socialno sodišče je s sodbo opr. št. Pdp 447/2004 z dne 28. 10. 2004 odločilo, da je delavcu v primeru, ko pride do prenehanja pogodbe o zaposlitvi in nato do ponovne zaposlitve pri istem delodajalcu, pri zadnji odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali razloga nesposobnosti določiti odpovedni rok ali odpravnino le glede na zadnjo delovno dobo pri istem delodajalcu. Izrek sodbe je neizvršljiv, prav tako pa naj bi tudi sodišče previsoko ocenilo stroške, ki jih je tožena stranka dolžna plačati, saj bi že moralo upoštevati vrednost spora nad desetkratnik osnove, zneski plač pa ne dosežejo višjega nivoja, kot ga je za odmero upoštevalo sodišče. Priglaša pritožbene stroške.

Stranki sta odgovorili na pritožbo druge stranke, predlagali sta zavrnitev pritožb ter potrditev izpodbijanih delov sodbe sodišča prve stopnje. Priglašata stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena. Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavljata pritožbi in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev postopka, ki jih zgolj pavšalno uveljavljata pritožbi in tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, le glede višine odpravnine je deloma zmotno uporabilo materialno pravo. Sicer je sprejeta odločitev materialnopravno pravilna.

K pritožbi tožene stranke.

Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02, s spremembami; ZDR) v 4. alineji 2. odstavka 92. člena določa, da je minimalni odpovedni rok 120 dni, če odpoveduje pogodbo o zaposlitvi delodajalec zaradi poslovnih razlogov in ima delavec najmanj 25 let delovne dobe pri delodajalcu. Glede odpravnine pa ZDR v 1. odstavku 109. člena določa, da je dolžan delodajalec, ki odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ali iz razloga nesposobnosti, izplačati delavcu odpravnino. Osnova za izračun odpravnine je povprečna mesečna plača, ki jo je prejel delavec ali ki bi jo prejel delavec, če bi delal, v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. Delavcu pripada odpravnina po 3. alineji 2. odstavka 109. člena ZDR v višini 1/3 osnove iz prejšnjega odstavka za vsako leto dela pri delodajalcu, če je zaposlen pri delodajalcu nad 15 let. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se je tožnik v letu 1972 (potem ko se je vrnil iz služenja vojaškega roka) zaposlil pri A. S sklepom z dne 14. 12. 1983 ga je A izbrala za opravljanje nalog vodenja oddelka vzdrževanja strojev in naprav, v letu 1991 pa je z G (po reorganizaciji v letu 1985) sklenil pogodbo o zaposlitvi na podlagi 135. člena tedaj veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) ter v letu 1994 aneks k pogodbi o zaposlitvi. Tožniku je v letu 1996 delovno knjižico zaključila tožena stranka, potem ko je bil zoper njo uveden stečajni postopek. Ker tožnik od leta 1972 do 1996 ni imel prekinitev v delovni knjižici, temveč je navedeno, da je bil v celotnem obdobju zaposlen pri A, je pravilen zaključek sodišča, da je podana kontinuiteta delovnega razmerja pri toženi stranki od leta 1972 do 1996 ter nato od 1998 do 2010, saj se je tožnik v letu 1998 ponovno zaposlil pri toženi stranki in delal do leta 2010, ko mu je tožena stranka podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (odpoved z dne 29. 3. 2010 - A3). Glede na navedeno gre tudi po mnenju pritožbenega sodišča za kontinuiteto delovnega razmerja od leta 1972 do 1996, ne glede na to, da je tožnik v tem obdobju opravljal različna dela pri toženi stranki ter od 1998 dalje do prenehanja delovnega razmerja. V tem delu tožena stranka zmotno meni, da kontinuiteta ni podana.

Zmotno je mnenje tožene stranke, da zgolj zaradi tega, ker je bil tožnik v vmesnem obdobju, od uvedbe stečaja nad toženo stranko v letu 1996, do ponovne zaposlitve pri toženi stranki v letu 1998, ko je bila v stečajnem postopku izglasovana prisilna poravnava, ni podana kontinuiteta delovnega razmerja tudi za obdobje po ponovni zaposlitvi tožnika pri toženi stranki. Čeprav je bil tožnik v vmesenem obdobju prijavljen na Zavodu za zaposlovanje kot brezposelna oseba, je bistveno, da je šlo za zaposlitev pri isti družbi. To pa opravičuje sklepanje, da je šlo za nadaljevanje zaposlitve, kot da ne bi bilo prekinitve. Pri tem ni utemeljeno sklicevanje na zadevo opr. št. Pdp 447/2004, saj je šlo v citirani zadevi za drugačen primer, ko so delavci že dobili izplačan sorazmerni del odpravnine oziroma je bila njihova dotedanja delovna doba že upoštevana pri pridobitvi pravic iz naslova trajanja odpovednega roka.

Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da tožnik v stečajnem postopku ni prejel odpravnine, oziroma da je mogoče šteti, da mu je bil izplačan le del odpravnine v znesku 43.000,00 SIT, kot to izhaja iz obvestila Jamstvenega sklada Republike Slovenije z dne 17. 8. 1998 (B2). Zato je sodišče prve stopnje ta znesek utemeljeno odštelo od prisojenega zneska odpravnine. Zmotno je mnenje, da bi moral tožnik celoten znesek odpravnine v letu 1996 uveljavljati oziroma prijaviti v stečajnem postopku nad toženo stranko, ki se je vodil pred Okrožnim sodiščem v Krškem, opr. št. 3/96 ter da je sam kriv, če ni s prijavo terjatve v stečajnem postopku ter sodnim postopkom dosegel spremembe dotedanje sodne prakse. Bistveno je, da tožnik iz naslova odpravnine razen zneska, kot izhaja iz obvestila Jamstvenega sklada Republike Slovenije, ni prejel nobenega zneska.

Glede na to, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen celotno obdobje, za katero uveljavlja priznanje daljšega odpovednega roka in odpravnine, torej skupaj 36 let, je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku ter delovno razmerje tožniku priznalo glede na pravico do daljšega, 120 - dnevnega odpovednega roka (in ne 45 dnevnega), z upoštevanjem daljše delovne dobe. Prav tako mu je na podlagi 3. alineje 2. odstavka 109. člena ZDR utemeljeno priznalo višjo odpravnino od tiste, ki mu jo je izplačala tožena stranka.

Pritožba tudi ni utemeljena v delu, v katerem tožena stranka uveljavlja, da je izrek sodbe neizvršljiv. Iz izreka sodbe jasno izhaja dolžnost tožene stranke prijaviti tožečo stranko v matično evidenco ZPIZ za čas od 13. 5. 2010 do vključno 27. 7. 2010. Določena je tudi višina odpravnine, ki jo je tožena stranka dolžna izplačati tožeči stranki, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 7. 2010 do plačila. Prav tako ni mogoče šteti, da je neizvršljiv tisti del izreka sodbe, s katerim je določena, sicer opisno, obveznost tožene stranke obračunati bruto znesek razlike v plači in bruto plačo tožeče stranke, odvod davkov in prispevkov in plačilo neto zneska tožniku, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posamičnega zneska dalje do plačila. Obveznost tožene stranke ni nedoločljiva, eventualne ugovore glede višine prikrajšanja pri plači pa bo lahko tožena stranka uveljavljala v izvršilnem postopku.

Zato je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

K pritožbi tožnika.

Tožnik utemeljeno navaja, da panožna Kolektivna pogodba za kovinsko industrijo Slovenije (Uradni list RS, št. 108/2005, s spremembami; PKP) v 1. odstavku 56. člena določa, da višina odpravnine, ki pripada delavcu po Zakonu o delovnih razmerjih v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, lahko presega 10-kratnik osnove iz Zakona o delovnih razmerjih. PKP torej dovoljuje izplačilo višjega zneska odpravnine, kot je limitiran v 4. odstavku 109. člena Zakona o delovnih razmerjih, ki določa, da višina odpravnine ne sme presegati 10-kratnika osnove iz prvega odstavka tega člena, če v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti ni določeno drugače. V tem delu, in ker višina osnove ni bila sporna (386,06 EUR - 1/3 povprečne plače, ki jo je tožnik prejel v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo), je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika delno ugodilo ter na podlagi določbe 5. alineje 358. člena ZPP znesek odpravnine zvišalo ob upoštevanju navedenega, kot je to razvidno iz izreka sodbe. Pri tem pa je upoštevalo izplačilo odpravnine, kot izhaja iz obvestila Jamstvenega sklada in v tem delu ni posegalo v odločitev sodišča prve stopnje. Tožnik je torej upravičen še do neizplačanega dela odpravnine, torej skupaj v znesku 10.533,24 EUR. V preostalem, glede zahtevka za plačilo tistega dela zahtevka, ki ga je tožnik prejel od Jamstvenega sklada RS, pa je bila pritožba zavrnjena in potrjen nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Zaradi delnega uspeha tožnika v pritožbenem postopku sodišče druge stopnje ni posegalo v odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je namreč pri ugotavljanju višine in vrste predmeta spora upoštevalo, da je tožnik poleg uveljavljanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja zaradi napačnega upoštevanja dolžine odpovednega roka uveljavljal tudi zahtevek za plačilo nadomestila plače za obdobje daljšega odpovednega roka ter odpravnino. Čeprav tožnik v sojenju pred sodiščem prve stopnje ni uspel s celotnim zahtevkom za plačilo odpravnine, pa to ne vpliva na spremembo odločitve o stroških postopka, saj je sodišče priznalo stroške, kot da bi uspel v celoti. Pri tem pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbo tožnika pojasnjuje, da Zakon o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/2008 - ZOdvT) izhaja iz načela ene nagrade za postopek in ene nagrade za narok (prim. Predlog Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) - prva obravnava EPA - 1930 - IV, Poročevalec DZ, št. 28/2008). Zato je mogoče nagrado za postopek in narok prisoditi le enkrat za ves postopek in za vse naroke, kar je tudi sicer že ustaljena sodna praksa. Zato tožnik nepravilno zahteva plačilo nagrade za vsak narok, ki ga je opravilo sodišče prve stopnje.

Po določbi 2. odstavka 165. člena ZPP, v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP, je tožnik upravičen tudi do sorazmerne povrnitve stroškov pritožbenega postopka. Glede na vrednost spornega predmeta v pritožbenem postopku (2.496,26 EUR) in 92,7 % uspeh tožnika s pritožbo, je po tar. št. 3210 Tarife upravičen do nagrade za postopek v višini 168,80 EUR (105 EUR x 1,6), 20,00 EUR materialnih stroškov (tar. št. 6002) in do 20 % DDV. Glede na navedeno je tožnik upravičen do pritožbenih stroškov v znesku 209,13 EUR.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe, v skladu s 1. odstavkom 165. člena ZPP ter 154. členom ZPP.

Odgovora na pritožbo nista v ničemer pripomogla k boljši razjasnitvi stvari, zato stranki sami krijeta svoje stroške odgovorov na pritožbo, v skladu z 2. odstavkom 165. člena ZPP ter 155. člena ZPP.