Jedro

Pritožbeno sodišče je s tem, da je pritožbo napačno štelo kot predlog za dopolnitev sodbe, prikrajšalo tožečo stranko za pravico do pritožbe.

Izrek

Reviziji se ugodi, sklep sodišča druge stopnje se razveljavi in se vrne zadeva temu sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožnici znesek 1.950.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 9.7.1996 dalje do plačila ter zakonite zamudne obresti od zneskov 15.541,80 SIT, 16.217,60 SIT, 15.920,00 SIT in 15.543,00 SIT od zapadlosti do 17.10.1995. Toženi stranki je naložilo tudi plačilo pravdnih stroškov v znesku 160.600,00 SIT. Na predlog tožeče stranke je sodbo popravilo tako, da od priznanih stroškov tečejo zakonite zamudne obresti od 9.7.1996 dalje.

Proti sodbi prve stopnje je tožeča stranka vložila pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ker je prisojeno odškodnino štela za prenizko. Za vsako od uveljavljanih odškodninskih postavk, to je za pretrpljene telesne bolečine, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in za strah, je navedla razloge, zaradi katerih vztraja v celoti pri postavljenih odškodninskih zahtevkih.

Sodišče druge stopnje je z dopisom z dne 11.2.1997 sodišču prve stopnje vrnilo spis, ki mu je bil predložen zaradi odločanja o tožničini pritožbi, z naročilom, naj se pritožba obravnava kot pravočasen predlog za dopolnitev sodbe, ki nima izreka o zavrnitvi dela tožbenega zahtevka.

Sodišče prve stopnje je ravnalo po napotilu in dopolnilo sodbo tako, da je zavrnilo višji tožbeni zahtevek.

Višje sodišče je predloženi spis ponovno vrnilo sodišču prve stopnje s pojasnilom, da zoper dopolnilno sodbo ni pritožbe, obsodilnega dela sodbe pa ni nihče izpodbijal. V zvezi s tem je tožeča stranka z dopisom z dne 4.12.1997 izjavila, da je sodbo z dne 9.7.1996 izpodbijala zaradi prenizko prisojene odškodnine. Zato je to tudi pritožba zoper dopolnilno sodbo z dne 14.3.1997. Sodišče druge stopnje je to vlogo tožeče stranke obravnavalo kot pritožbo zoper dopolnilno sodbo in jo zavrglo, ker je bila vložena po izteku petnajstdnevnega pritožbenega roka.

Proti sklepu sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo in uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da sklep ni razumljiv, ker v uvodu piše, da je sodišče odločalo o vlogi z dne 14.3.1997, iz obrazložitve pa je mogoče sklepati, da je odločalo o pritožbi zoper sodbo. Navaja, da je pritožbo vložila dne 10.9.1996 zoper sodbo z dne 9.7.1996. Iz pritožbe je razvidno, da se tožnica ni strinjala s prisojeno odškodnino. Pritožila se je iz vsebinskih, ne iz formalnih razlogov. Pritožba se nanaša tudi na dopolnilno sodbo. Pritožba ni nikoli preuranjena. Predlaga, da revizijsko sodišče ugodi reviziji in sklep višjega sodišča razveljavi.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija je utemeljena.

S sodbo prve stopnje z dne 9.7.1996 je bilo odločeno o celotnem tožničinem zahtevku, razen o zamudnih obrestih od priznanih pravdnih stroškov. Ta pomanjkljivost je bila odpravljena na predlog tožeče stranke s popravnim sklepom z dne 16.9.1996. Tožnica je sodbo prve stopnje izpodbijala z dvema ločenima vlogama: z omenjenim predlogom za popravo sodbe in s pritožbo, v kateri je uveljavljala zmotno uporabo materialnega prava in se zavzela za prisojo višje odškodnine. Pritožba je formalno pravilna, popolna in nedvoumna. Pritožbeni razlog je naveden in sklepčno podprt z obrazložitvijo. Postavljen je ustrezen pritožbeni predlog, po katerem naj bi se izpodbijana sodba spremenila tako, da bi se v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku.

Formalne pomanjkljivosti, to je izostanka izreka o zavrnitvi višjega zahtevka, tožeča stranka ni izpodbijala. Zato je bilo napačno stališče pritožbenega sodišča, da je treba pritožbo razumeti kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe v smislu 339. člena ZPP. S tem je pritožbeno sodišče pripisalo pritožbi tožeče stranke vsebino, ki je ta nima. Ravnalo je napačno, ko je brez ustreznega predloga stranke od sodišča prve stopnje terjalo dopolnitev sodbe. To namreč lahko predlaga le stranka (1. odstavek 339. člena ZPP). Če bi bila pritožba tožeče stranke nejasna, bi jo smelo sodišče razlagati v njeno korist tako, da bi iskalo njen pravi smisel. Toda pritožba tožeče stranke je povsem jasna. Z njo tožeča stranka uveljavlja prisojo višje odškodnine, ne pa dopolnitev ali popravo sodbe tako, da bi se dodal zavrnilni izrek. Pritožbeno sodišče glede na svoje napačno stališče, da je treba pritožbo razumeti kot predlog za dopolnitev sodbe, pritožbe sploh ni vsebinsko obravnavalo. Napačno je štelo, da je pritožba izčrpana z dopolnitvijo sodbe. S tem pa je tožečo stranko prikrajšalo za vsebinsko odločitev o njeni formalno pravilni in pravočasni pritožbi. Nikakor ni mogoče šteti, da pomeni dopolnitev sodbe, ki je tožeča stranka ni zahtevala, rešitev njene pritožbe, ki je usmerjena povsem drugam, namreč k odločanju o višini prisojene odškodnine. Sodišče druge stopnje pa pri tem tudi ni dosledno, ker je postopalo v nasprotju z lastnim stališčem, da je treba pritožbo obravnavati predvsem kot pravočasen predlog za dopolnitev sodbe (dopis z dne 11.2.1997 na listi št. 56 in sklep z dne 22.7.1998 na listu št. 63). To pomeni, da je sodišče vsaj delno štelo vlogo tožeče stranke tudi kot pritožbo, kljub temu pa je ni obravnavalo.

Revizija je vložena zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Revident kršitev ni opredelil, vendar je iz vsebine revizije razvidno, da uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP, saj navaja, da sklep sodišča druge stopnje ni razumljiv. Sklepa v resnici ni mogoče preizkusiti, ker ne obravnava pritožbe z dne 10.9.1996 in nima nobenega stališča o pravilnosti prisojene odškodnine za tožničino nepremoženjsko škodo. O tej pritožbi bo sodišče druge stopnje moralo vsebinsko odločiti, saj ni pravilno stališče, da pomeni pritožba le predlog za dopolnitev sodbe. Dopolnilna sodba z dne 14.3.1997 ni spremenila vsebine sodbe z dne 9.7.1996. S to sodbo je bila določena odškodnina v znesku 1.950.000,00 SIT. Odločeno je bilo o celotni zahtevani odškodnini v tem smislu, da višjemu tožbenemu zahtevku ni bilo ugodeno. Dopolnilna sodba ima v tem primeru naravo popravka in zato le deklaratoren učinek. Izdana je bila nezakonito, brez predloga tožeče stranke. Zato ta sodba in drugostopni sklep, s katerim je bila zavržena pritožba zoper njo, ne moreta biti oviri za vsebinsko odločanje o pritožbi z dne 10.9.1996. Glede na navedeno je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP. Z izpodbijanim sklepom ni bilo odločeno o pritožbi tožeče stranke z dne 10.9.1996 zoper sodbo z dne 9.7.1996. Zato je revizijsko sodišče ugodilo reviziji tožeče stranke in odločilo po prvem odstavku 394. člena ZPP.