Jedro

Sodišče, ki je odločilo o podrednem zahtevku glede obstoja delovnega razmerja, ki pa mu ni ugodilo v celoti, temveč ga je časovno omejilo, ni prekoračilo tožbenega zahtevka. S podredno postavljenim tožbenim predlogom je tožnik subjektivno in objektivno natančno opredelil pravno varstvo, ki ga je želel doseči.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepa direktorja z dne 19.5.1997 in sklepa upravnega odbora tožene stranke z dne 31.7.1997 o začasnem prenehanju delovnega razmerja tožniku, ugodilo pa je njegovemu podrejenemu tožbenemu zahtevku o vzpostavitvi ponovnega delovnega razmerja s toženo stranko od 24.3.1998 dalje. Toženo stranko je zavezalo, da tožnika razporedi na delovno mesto, na katerem je bil razporejen do prenehanja delovnega razmerja (20.5.1997) oziroma na drugo ustrezno delovno mesto, z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izvirajo iz delovnega razmerja. Delno je ugodilo tudi tožnikovim denarnim zahtevkom iz naslova nadomestila plače in regresa za letni dopust za leto 1998. Sodišče je svojo odločitev oprlo na obveznost tožene stranke, določeno v izpodbijanem sklepu o začasnem prenehanju delovnega razmerja z dne 19.5.1997, da tožnik po dokončanju del v tujini nadaljuje z delovnim razmerjem pri toženi stranki.

Sodišče druge stopnje je na pritožbo obeh strank delno ugodilo le tožnikovi pritožbi, razveljavilo odločitev o prisojenih denarnih zahtevkih in stroških postopka in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. V preostalem delu je tožnikovo pritožbo in v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, odločitev o pritožbenih stroških pa je pridržalo za končno odločbo.

Tožena stranka v reviziji proti nerazveljavljenemu delu sodbe sodišča druge stopnje uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga razveljavitev sodb obeh nižjih sodišč in vrnitev zadeve v ponovno sojenje prvostopnemu sodišču. Sodišču druge stopnje očita, da ni v celoti preizkusilo izpodbijanega dela prvostopne sodbe, zlasti se ni opredelilo do pritožbene navedbe o sojenju izven okvira postavljenega tožbenega zahtevka pred sodiščem prve stopnje. Tožeča stranka namreč ni postavila zahtevka do ponovne sklenitve delovnega razmerja po dokončanju del v Nemčiji, niti ni te pravice uveljavljala neposredno pri toženi stranki, zato ni podana procesna predpostavka za meritorno obravnavanje zahtevka. Tožena stranka tudi ni dolžna izpolniti svoje obveznosti, da ponovno sklene delovno razmerje s tožnikom, daj je slednji samovoljno zapustil delovišče in dal izjavo, da ne želi več delati.

Revizija je bila v skladu s 3. odstavkom 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - v nadaljevanju: ZPP - v zvezi s 498. členom Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je v okviru uradne dolžnosti preizkusilo izpodbijano sodbo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, vendar take kršitve ni ugotovilo.

Revizija neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 3. odstavka 385. člena ZPP. Po tem določilu je revizija dopustna tudi zaradi prekoračitve tožbenega zahtevka, vendar samo, če je bila ta kršitev storjena šele v postopku pred sodiščem druge stopnje. Očitek revizije v obravnavanem primeru se nanaša na odločitev sodišča prve stopnje, zato že iz tega razloga ni dopusten.

Tožnik je v skladu z določbo 2. odstavka 188. člena ZPP primarni tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepov pristojnih organov o začasnem prenehanju delovnega razmerja in podrejeni tožbeni zahtevek (list. št. 20 in 35) na ponovno sklenitev delovnega razmerja s toženo stranko (od 26.5.1997 dalje), ki sta v medsebojni zvezi, uveljavljal tako, da naj sodišče ugodi naslednjemu, torej podrejenemu zahtevku, če spozna, da tisti zahtevek, ki ga uveljavlja pred njim (torej glavni ali primarni tožbeni zahtevek), ni utemeljen. Glede na naravo tako postavljenih zahtevkov je bila odločitev o delni ugoditvi podrejenemu tožbenemu zahtevku, potem ko je sodišče prve stopnje primarni zahtevek zavrnilo, pravilna in v skladu z 2. odstavkom 188. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 2. člena ZPP. Temu zahtevku je bilo delno ugodeno tako, da je sodišče prve stopnje zavezalo toženo stranko k sklenitvi delovnega razmerja s tožnikom od 24.3.1998 dalje namesto od postavljenega datuma 26.5.1997 dalje. Sodišče je torej odločilo o podrednem zahtevku glede obstoja delovnega razmerja, ki pa mu ni ugodilo v celoti, temveč ga je časovno omejilo. S tem postavljeni zahtevek ni bil prekoračen, nasprotno, ugodeno mu je bilo le delno. Trditev, da bi bilo odločeno izven tožbenega zahtevka, pa nima opore v podredno postavljenem tožbenem predlogu tožnika, s katerim je subjektivno in objektivno natančno opredelil pravno varstvo, ki ga je želel doseči. Sodišče prve stopnje zato s svojo odločitvijo ni prekršilo določbe 1. odstavka 2. člena ZPP, ki nalaga sodišču, da odloči v mejah postavljenih zahtevkov.

Tudi očitek revizije, da tožnik ni ravnal skladno določbi 1. odstavka 80. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90 - ZTPDR), je protispisen. V svoji zahtevi toženi stranki (priloga A7) je tožnik izrecno uveljavil svojo pravico do vrnitve na delo k toženi stranki. Direktor RVŽ pa mu je z dopisom z dne 16.6.1997 sporočil, da trenutno ni možnosti za tožnikovo ponovno zaposlitev (priloga A9).

Neutemeljen je tudi tisti del revizije, ki uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava. Če je bil tožnik začasno razporejen na delo v R..... iz razloga po 30. členu Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93 - ZDR), na katerega se sklicuje sklep o začasnem prenehanju delovnega razmerja z dne 19.5.1997, je opozoriti na določbo iz 1. odstavka, po kateri v primeru začasnega prenehanja potreb po delu delavcev zaradi nujnih operativnih razlogov, ki trajajo 6 mesecev ali manj, delovno razmerje delavcu ne preneha. Če pa je do začasnega prenehanja delovnega razmerja tožniku prišlo na podlagi 20. člena ZTPDR in 24. člena ZDR, na katere se sklicuje pogodba o zaposlitvi ZRGD in razporeditev tožnika na začasno delo v ZRN, so mu na podlagi 1. odstavka 24. člena pravice in obveznosti iz delovnega razmerja pri toženi stranki mirovale. To pa pomeni, da je tožniku, ki je sklenil v sporazumu s toženo stranko delovno razmerje za določen čas pri Rudarski gradbeni družbi, prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki. Pravico do vrnitve v delovno razmerje k njej pa mu daje 66. člen ZDR in obveznost same tožene stranke, določena v 3. odstavku sklepa o začasnem prenehanju delovnega razmerja z dne 19.5.1997. Dejstvo, da je tožnik predčasno zapustil delovišče v Nemčiji, na medsebojne pravice in obveznosti iz delovnega razmerja s toženo stranko ne vpliva. Sankcije za kršitev pogodbe o zaposlitvi, sklenjene med tožnikom in RGD, so določene v IV. točki in se nanašajo le na razmerje med tožnikom in začasnim delodajalcem. Zato je sklicevanje revizije na to okoliščino brezpredmetno.

Ker revizija ni utemeljena, jo je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo.

Določbe ZPP in ZTPDR, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).