Jedro

Pritožba zoper dokončno odločbo Sveta občine ni dovoljena (drugi odstavek 11. člena ZUP/86), zato bi jo morala tožena stranka zavreči (drugi odstavek 234. člena ZUP). Ker pa jo je sprejela v obravnavo, je s tem kršila pravila upravnega postopka, kar je vplivalo na odločitev. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odpravilo izpodbijano odločbo in zadevo vrnilo toženi stranki v nov postopek (3. točka prvega odstavka 60. člena ZUS).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, opr. št. U 1254/95-9 z dne 16.2.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožnikovi tožbi in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 30.6.1995. S to odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper svojo odločbo z dne 12.4.1995, s katero je za koncesionarja za opravljanje dimnikarske dejavnosti izbrala S.Š. iz L. V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je bila z odločbo prve stopnje dodeljena koncesija za opravljanje dimnikarske dejavnosti S.Š. pod pogojem, da v treh mesecih od prejema odločbe pridobi odločbo o vpisu v register samostojnih podjetnikov ter odločbo o izpolnjevanju pogojev za opravljanje dimnikarske dejavnosti. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev sprejelo na podlagi ugotovitve, da je izpodbijana odločba pomanjkljiva, ker tožena stranka v njeni obrazložitvi ni pojasnila, zakaj šteje, da izbrani koncesionar izpolnjuje pogoje razpisa in na drugi strani, zakaj tožeča stranka teh pogojev ne izpolnjuje. Iz nje ni mogoče ugotoviti, ali je bila izbira koncesionarja opravljena skladno s taksativno določenimi pogoji, objavljenimi v javnem razpisu za podelitev koncesije. V njej ni nobene presoje, ali je organ, ki je opravil izbiro, primerjal primernost ponudnikov in na tej podlagi ugotovil, da je ponudba izbranega kandidata ugodnejša in boljša kot ponudba tožeče stranke. Zato ni mogoče presoditi, ali je bila izbira opravljena, skladno z razpisnimi pogoji. Posamezne reference ponudb niso bile presojene, to pa predstavlja bistveno kršitev pravil postopka. Tožena stranka ni upoštevala določb 209. člena ZUP/86, ki se, ob uporabi 245. člena, smiselno uporabljajo tudi za odločbe o pritožbah. Odločba mora obsegati obrazložitev zahtevkov strank, ugotovljeno dejansko stanje in po potrebi tudi razloge, ki so odločilni za presojo dokazov, zakaj ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. Navedeni morajo biti pravni predpisi ali razlogi, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo izdajo take odločbe.

Izpodbijana odločba take vsebine nima in je zato ni mogoče preizkusiti. Tožena stranka je kot dokaz uporabila tudi poizvedbo pri požarnem inšpektorju, o katerem pa ni dokumenta v upravnem spisu. Ker je svojo odločbo oprla na ta dokaz, ki ga ni mogoče preizkusiti, je v tem delu dejansko stanje nepravilno ugotovljeno, saj se dejstva, na podlagi katerih se izda odločba, lahko ugotavljajo le z dokazi, ki jih je mogoče preizkusiti.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da je občina kot lokalna skupnost dolžna zagotoviti na podlagi določb Zakona o gospodarskih javnih službah (ZGJS) opravljanje dimnikarske dejavnosti kot obvezne javne gospodarske službe na način, ki bo v največji meri zagotavljal zadovoljstvo uporabnikov, predvsem pa dva osnovna zakonska namena opravljanja te dejavnosti, to je požarno varnost in varnost zraka pred škodljivimi emisijami. To so bila tudi osnovna vodila, na podlagi katerih je tožena stranka izbrala koncesionarja za opravljanje dimnikarske dejavnosti. Na podlagi ocene tožnikovega dela v preteklih letih je ugotovila, da ni sposoben zagotavljati občanom kontinuirano in kvalitetno opravljanje dejavnosti, ki bi v celoti zagotovila požarno varnost in varstvo zraka. Sodišču je predložila vse listine in dokumente, ki so omogočali vsebinsko odločitev. Zato je nerazumljivo, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo samo na ugotavljanje pravnoformalnih nepopolnosti v postopku za izdajo koncesije in na kršitev pravil postopka. Tako ravnanje sodišča ni racionalno, saj je potrebno upoštevati dejstvo, da je kot lokalna skupnost dolžna ves čas zagotavljati opravljanje dimnikarske dejavnosti na svojem območju. Odločitev sodišča ni bila sprejeta v razumnem roku in zato je z napadeno sodbo postavljena v nemogočo situacijo, ko praktično ne more uresničiti izpodbijane sodbe.

Koncesijska pogodba za opravljanje dimnikarske dejavnosti, ki je bila sklenjena z izbranim koncesionarjem 18.9.1995, je že potekla. V tem času je sprejela nov odlok za področje opravljanja dimnikarske dejavnosti, to je odlok o izvajanju gospodarske javne službe pregledovanje, nadzorovanje in čiščenje kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov zaradi varstva zraka. Na tej podlagi je bil objavljen nov razpis za izbiro koncesionarja za opravljanje dimnikarske dejavnosti na območju Občine I. Dosedanjemu koncesionarju je bilo s sklepom podaljšano opravljanje dimnikarske dejavnosti do izbora novega koncesionarja. Izpodbijana sodba je vzpostavila stanje, ko naj bi istočasno odločala o izbiri koncesionarja za opravljanje dimnikarske dejavnosti za že minulo obdobje na podlagi javnega razpisa iz leta 1994 in starega neveljavnega odloka ter o izbiri koncesionarja za opravljanje dimnikarske dejavnosti za bodoče obdobje na podlagi javnega razpisa na podlagi sedaj veljavnega odloka. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in o zadevi odloči tako, da tožbo zavrže, ker zaradi bistveno spremenjenih okoliščin in časovne oddaljenosti ni več pogojev za sodno odločanje oziroma odločanje o zadevi ni več smiselno.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V predmetni zadevi je tožena stranka dne 12.4.1995 izdala odločbo, s katero je podelila koncesijo za opravljanje dimnikarske dejavnosti na območju Občine I. izbranemu koncesionarju S.Š. Ker je odločbo izdal najvišji predstavniški organ v občini - svet občine, je ta postala dokončna. Zoper dokončno odločbo v upravnem postopku praviloma ni mogoče vložiti pritožbe, ampak je zoper njo mogoče sprožiti upravni spor v roku 30 dni od prejema. Tožena stranka je odločbo vročila tožniku, ki je bil stranka v razpisnem postopku, ker se je prijavil na razpis za podelitev koncesije. Ker odločba ni imela pravnega pouka, je imel tožnik v skladu z 210.členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) možnost vložiti tožbo in sprožiti upravni spor, ali zahtevati v osmih dneh od organa, ki je odločbo izdal, njeno dopolnitev s pravnim poukom. Iz upravnih spisov izhaja, da tožnik te zakonite možnosti ni uporabil, ampak je vložil pritožbo, o kateri je tožena stranka meritorno odločila in jo kot neutemeljeno zavrnila.

Pritožba zoper dokončno upravno odločbo ni dovoljena (2. odstavek 11. člena ZUP/86). Zato bi jo morala tožena stranka kot nedovoljeno zavreči (2. odstavek 234. člena ZUP/86). Ker je tožena stranka pritožbo vzela v reševanje in o njej odločila v smislu 240.člena ZUP/86, je s tem kršila pravila upravnega postopka, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost njene odločitve.

Prvostopno sodišče je sicer zmotno presodilo, da je izpodbijana odločba nezakonita zaradi kršitve 209. člena ZUP/86 in kot podlago za njeno razveljavitev navedlo tudi 2.točko 1.odstavka 60.člena ZUS. Vendar pa ta nepravilnost ni vplivala na pravilno odločitev, saj je ugoditev tožbi, z odpravo izpodbijane odločbe in vrnitvijo zadeve toženi stranki v nov postopek, utemeljena zgolj na podlagi 3. točke 1.odstavka 60.ZUS.

Pritožbeni ugovori, da odločitev, sprejeta z izpodbijano sodbo, ni več aktualna, ne morejo vplivati na pravilno odločitev. Sodišče v upravnem sporu presoja zakonitost izpodbijane odločbe v času njene izdaje. Kasnejše spremenjene razmere presegajo okvir možne presoje, ki jo izvede sodišče prve stopnje in tudi pritožbeno sodišče v pritožbenem postopku.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče, ki pri preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (73. člen ZUS).