Jedro

Odločanje o ugovoru tožene stranke, da je bil tožnik gost pri zavarovancu tožene stranke in zato odgovarja le do zneska 550,00 EUR, ne sodi v izrek vmesne sodbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Odločitev o pritožbenih stroških tožeče in tožene stranke se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. S sodbo opr. št. P 364/2021 z dne 19. 4. 2022 je sodišče prve stopnje razsodilo, da obstoji odškodninska obveznost tožene stranke za škodo iz škodnega dogodka z dne 16. 12. 2017 do 80 %, soprispevek tožeče stranke, k tej škodi pa znaša 20 %. Odločitev o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji je pridržalo za končno odločbo. Sodišče prve stopnje je sprejelo vmesno sodbo, s katero je odločilo o podlagi tožbenega zahtevka tožeče stranke s katero je zahtevala plačilo odškodnine zato, ker se je dne 16. 12. 2017 poškodovala pri zavarovancu A. A., kateri je imel pri toženi stranki sklenjeno zavarovalno pogodbo za zavarovanje stanovanjskih nepremičnin PR40200965347. V pritožbi navaja, da se je poškodoval, ko je bil tega dne s svojim očetom na obisku pri zavarovancu tožene stranke. Mladoletni tožnik pa je z roko posegel v območje stroja za mletje mesa, pri tem pa mu je stroj zgrabil desno roko. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku sprejelo vmesno sodbo, s katero je odločilo o podlagi tožbenega zahtevka. Kot dejansko podlago dogodka je ugotovilo, da se je tožnik kot 8 let star otrok poškodoval pri tem, ko je med igro odšel v prostor, kjer so pri zavarovancu tožene stranke obdelovali meso z mesoreznico. Mladoletni tožnik je izpovedal, da je sam šel k mesoreznici, ki je bila na mizi, obrnil je stikalo, vzel košček mesa, ga dal v odprtino, v tem hipu pa je tožniku zagrabilo roko, mesoreznica je pričela delovati, roko mu je potegnilo v polž mesoreznice, kateri ga je telesno poškodoval. Zadobil je rano na prstih, zlom drugega prsta in zlom končnega členka prsta roke. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila dolžnost zavarovanca tožene stranke kot imetnika mesoreznice, da v svoji hiši skrbi za varnost oziroma izvajanje ukrepov za preprečitev škode. S tem, ko je ob odhodu odraslih na kosilo pustil zavarovanec prostor stanovanjske hiše v katerem se je nahajala mesoreznica odprt in nezavarovan in ni storil ničesar, da bi prekinil dovod električne energije do mesoreznice, je opustil povprečno običajno skrbnost, ki se v takšnih okoliščinah pričakuje. Prisotnost mlajših otrok na njegovem domu je po presoji sodišča narekovala ukrepe, s katerimi bi bilo otrokom onemogočen dostop do mesoreznice. Po zaključku sodišča prve stopnje je opustitev dolžnega ravnanja, ki ga je tožeča stranka očitala zavarovancu tožene stranke pripeljala do njegove krivdne odškodninske odgovornosti, ker je v takih okoliščinah objektivno predvidljivo, da bo otrok preizkusil delovanje naprave. Nastanek škode v posledici tega, je bil po presoji sodišča predvidljiv, zavarovanec tožene stranke pa bi ob ustrezni skrbnosti nastanek škode lahko preprečil, do škodnega dogodka ne bi prišlo, če bi zavarovanec tožene stranke ravnal drugače, tako, da bi tožniku preprečil dostop do sobe, v kateri se je nahajala mesoreznica. S tem je podana krivdna odgovornost zavarovanca tožene stranke. Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi obstoj objektivne odškodninske odgovornosti zavarovanca tožene stranke. Sodišče je električno mesoreznico štelo za nevarno stvar, delo z njo pa kot delo s povečano nevarnostjo (149. člen OZ). Tudi sodna praksa se je že izrekla, da električna mesoreznica predstavlja nevarno napravo, ki v smislu 149. in 150. člena OZ pogojuje objektivna odgovornost. Za škodo od nevarne stvari pa odgovarja njen imetnik in sodišče prve stopnje je zaključilo, da toženi stranki ni uspelo dokazati, da njen zavarovanec ni bil imetnik nevarne stvari – električne mesoreznice. Sodišče prve stopnje je zavarovanca A. A. štelo ne le kot lastnika, temveč tudi kot imetnika obravnavane električne mesoreznice. Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, da tožnikov oče ne odgovarja namesto imetnika stvari v smislu prvega odstavka 152. člena OZ, saj mesoreznice ni uporabljal zase, v svojem interesu, v okviru nekega trajnejšega razmerja. Sodišče je pritrdilo tožeči stranki, da je bil imetnik električne mesoreznice zavarovanec tožene stranke, ki odgovarja za škodo, nastalo v zvezi z njeno uporabo. Sodišče prve stopnje pa je že na podlagi odgovornih trditev tožene stranke ugotovilo, da v konkretnem primeru ekskulpacijski razlogi niso podani, ne z vidika samega oškodovanca, ne z vidika njegovih staršev. Po oceni sodišča prve stopnje tožena stranka ni uspela dokazati, da vzrok za škodo ni dogodek ali dejanje, ki je bilo zunaj zavarovančeve sfere. Sodišče je presojalo tudi ugovor soprispevka tožeče stranke v smislu tretjega odstavka 153. člena OZ in člena 171 OZ. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je do škodnega dogodka prišlo v okoliščinah, ko se je tožnik sam odločil, da bo preizkusil delovanje mesoreznice, nihče ga ni vzpodbujal ali kako drugače vplival nanj, da je mesoreznico spravil v pogon. Po presoji sodišča se je tožnik ob svoji starosti lahko zavedal rizika, ko je posegel z dlanjo na območje delovanja stroja. Sodišče je ocenilo, da je bilo tožnikovo ravnanje s tem, ko je zgrešil z roko in jo je dal v odprtino, bilo njegovo ravnanje napačno in je povzročilo škodni dogodek, zato je objektivna odgovornost tožene stranke zmanjšana za 20 %, kolikor je tožnikov soprispevek k škodi. Sodišče prve stopnje pa je vprašanje, ki ga je sprožila tožena stranka, ali je bil tožnik v času škodnega dogodka pri zavarovancu tožene stranke kot gost, odložilo za končno odločbo, ker je štelo, da je to ugovor o višini ne pa o temelju objektivne odgovornosti tožene stranke in je zato mnenja, da to vprašanje ne sodi v izrek vmesne sodbe.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožena stranka. Pritožbo podaja iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338 ZPP. Po mnenju tožene stranke je sodišče prve stopnje bistveno kršilo pravila postopka, ker ni odločalo o neobstoju pasivne legitimacije in jamstva tožene stranke, katerega je le-ta podala v zvezi z vprašanjem, da se je tožnik nahajal kot gost pri zavarovancu tožene stranke. Prvostopenjsko sodišče bi moralo v okviru podane pasivne legitimacije, o takoimenovanem jamstvu, že pred odločanjem o samem temelju in odgovornosti zavarovanca tožene stranke podati odločitev v katerem delu in v kakšnem obsegu je pasivno legitimirana tožena stranka. Ker sodišče o tem ni odločalo, je odločilo v nasprotju s pravili materialnega prava. Tožena stranka je namreč podajala ugovor vezan na samo jamstvo za obravnavani škodni dogodek (obseg pasivne legitimacije). Tožena stranka je ugovarjala pomanjkanje svoje pasivne legitimacije nad zneskom 550,00 EUR, zato bi prvostopenjsko sodišče o njenih podanih ugovorih v smislu ugotavljanja statusa tožnika moralo odločiti že z vmesno sodbo. Tožena stranka je namreč ugovarjala, da znaša zavarovalna vsota v primeru, ko gre za gosta 650,00 EUR, ob upoštevanju 10 % odbitne franšize oziroma minimalno 100,00 EUR, pa je zavarovalna vsota v konkretnem primeru le 550,00 EUR in to dejstvo izvira iz zavarovalne police in tudi iz Splošnih pogojev za zavarovanje stanovanjskih premičnin. Omejeno jamstvo po polici in po Splošnih pogojih tako ni v ničemer vezano na samo višino odškodnine, ki bo tožniku dejansko pripadala glede na obseg utrpelih poškodb, ampak je jamstvo vezano izključno na zneske in izračun, katerega sta soglasno sprejela tožena stranka in njen zavarovanec ob sklenitvi prostovoljne pogodbe. Pasivna legitimacija tožene stranke je tako podana zgolj v delu v katerem trdi, da odgovarja, pri čemer zavarovančeva odgovornost zavarovanca pri toženi stranki ne preprečuje tožniku, da zahteva povrnitev škode tudi od povzročitelja škode. Podredno tožena stranka podaja pritožbo zoper odločitev sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na ugotovitev sodišča, da je tožeča stranka za škodni dogodek odškodninsko obvezana tožeči stranki v 80 %. Tožena stranka ne oporeka ugotovljenemu dejanskemu stanju nastanka poškodbe. Ne strinja pa se, da je za škodni dogodek zavarovanec odgovoren kar v 80 %. Sodišče je po mnenju tožene stranke v celoti spregledalo funkcijo oziroma nalogo staršev tožnika, ki sta se tega dne nahajali na obisku pri zavarovancu tožene stranke. Splošno znano je, da so starši tisti, ki morajo skrbeti za varstvo svojih otrok. Neprimerno in neživljenjsko je pričakovati, da bodo gostitelji ob prihodu gostov prevzeli odgovornost za varstvo tujih otrok ob popolni prisotnosti njihovih skrbnikov. Da je do škodnega dogodka prišlo, so po mnenju tožene stranke v celoti odgovorni starši tožnika samega, ki so se nahajali v istem prostoru. Ti so se nahajali na samem kraju, jedli kosilo, ob tem pa opustili dolžnost opozoriti in poučiti mladoletnega otroka o primernem načinu obnašanja v smislu nedopustnosti uporabe električnih naprav. Zavarovanec tožene stranke ni mogel in moral pričakovati, da bo tožnik poizkusil uporabiti mesoreznico saj tega nikoli nista počela njegova otroka. Nikakor torej ni šlo za predvidljivo situacijo, ki bi jo zavarovanec tožene stranke v svoji lastni hiši lahko pričakoval. Po mnenju tožene stranke sta starša tista, ki bi morala poskrbeti, da bo njun otrok spoštoval pravila tuje hiše, v kolikor pa sta vedela, da njun otrok ne upošteva osnovnih pravil in navodil, pa bi o tem vsaj morala opozoriti zavarovanca tožene stranke ali pa sama poskrbeti za še večjo varnost svojega otroka v smislu, da bi zahtevala, da se prostor zaklene, izklopijo aparati iz elektrike oziroma, da bi kdo od njiju nadzoroval otroka, dokler bi ti odšli tudi sami na kosilo. S takšno opustitvijo sta nedvomno sama starša v celoti oziroma v več kot 20 % zakrivila nastanek škodnega dogodka. Bistvenega pomena je tudi dejstvo, da je tistega dne pred samim kosilom z mesoreznico opravljal oče tožnika in je bila njegova dolžnost kot upravljalca mesoreznice, da ob oklicu kosila ugasne in zaščiti mesoreznico v tej meri, da izklopi električni priključek in s tem vsem otrokom prepreči morebitno igranje z nevarno stvarjo. Po mnenju tožene stranke ni pomembno samo lastništvo mesoreznice, temveč tudi dejstvo, kdo je tistega dne nevarno stvar uporabljal ter kdo in kako je skrbel za varno uporabo stvari. Nedvomno je bila tistega dopoldneva mesoreznica v takšni funkciji, v imetništvo očeta tožnika in ne zavarovanca tožene stranke. Zavarovanec tožene stranke je vedel, da sta tožnikova starša na kosilu, otroci pa se igrajo zunaj, enako pa je veljalo tudi za starše tožnika, kar pa sodišče ni upoštevalo. Tožena stranka se ne strinja s stališčem sodišča, da bi zavarovanec moral predvideti, da tožnik ne bo s strani njegovih staršev ves čas pod nadzorom. Takšno stališče ne vzdrži ne pravne in ne dejanske presoje. Po mnenju tožene stranke je sodišče brez ustrezne podlage sledilo pavšalnim navedbam tožeče stranke in ne zadostuje zgolj pavšalna trditvena podlaga o obstoju in utemeljenosti terjatve in njene višine, pač pa mora stranka zahtevek, ki ga uveljavlja v zvezi s to terjatvijo, ustrezno procesirati in dokazati. Zato predlaga, da se pritožbi ugodi in priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru na pritožbo pa tožeča stranka navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna. Po njenem mnenju so neutemeljeni pritožbeni očitki, da je sodišče odločalo v nasprotju s pravili materialnega prava, ker naj ne bi odločalo o tem, v kakšnem obsegu je podana pasivna legitimacija tožene stranke. Sodišče je namreč v točki 16. izpodbijane sodbe povsem jasno navedlo, da je tožena stranka procesno pasivno legitimirana na podlagi nesporno obstoječega zavarovalnega razmerja med zavarovancem tožene stranke in toženo stranko. Odločitev sodišča prve stopnje v skladu s 315. členom vsebuje zgolj odločitev o podlagi tožbenega zahtevka. Tožnik k zavarovancu ni prišel družabno, ker bi ga ta gostil, temveč na njegovo izrecno pobudo delati. Namen stika tožnika oziroma njegovega očeta in zavarovanca tožene stranke ni bila v družabno razvedrilnem gostovanju, temveč v združitvi naporov pri vnaprej predvidenem delovnem opravku. Zato tudi mladoletnega tožnika ni mogoče šteti kot gosta, saj je s staršema prišel k zavarovancu zgolj iz razloga, ker sta starša delala na kolinah. Pasivna legitimacija tožene stranke je tako podana v okviru zavarovalne pogodbe. Tako se kot nepravilne izkažejo navedbe tožene stranke, da se mld. tožnika iz razloga, ker je otrok, lahko šteje zgolj kot gosta. Mld. tožnik s strani zavarovanca toženke ni bil povabljen na njegov dom, temveč ga je s seboj pripeljal oče, ki je prišel na delo in takšen prihod k zavarovancu tožene stranke gotovo ni mogoče opredeliti kot gosta zavarovanca v smislu Splošnih pogojev. Tožeča stranka vztraja, da je to vprašanje višine in ne vprašanje temelja zahtevka. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da naj bi sodišče spregledalo funkcijo staršev, ki naj bi bili v predmetnem primeru v celoti odgovorni za to, da je bil mld. tožnik poškodovan. Sodišče je v 18. točki obsežno obrazložilo, da dolžnost staršev mld. tožnika ni bila, da skrbijo za varnost oziroma da izvajajo ukrepe za preprečitev škode na stanovanju zavarovanca. To je bila dolžnost zavarovanca tožene stranke, ki je prostor, v katerem se je nahajala mesoreznica, pustil odprt in tudi ni storil ničesar, da bi preprečil dotok električne energije v mesoreznico. Sodišče je svojo odločitev oprlo tudi na izpovedbo zavarovanca tožene stranke, ki je sam izpovedal, da se je zavedal, da je mesoreznica nevarna in da se je zavedal, da so na kolinah prisotni tudi otroci. Gre namreč za 8-letnega otroka, ki gotovo ne potrebuje prisotnosti staršev poleg sebe vsako minuto. Za poškodbe tožnika je zato odgovorna tožena stranka, saj med opustitvijo njenega zavarovanca in nastalo škodo obstaja vzročna zveza, ker je bila mesoreznica postavljena na dostopnem mestu in priključena na električno omrežje, kar je odločilen vzrok škodnega dogodka. Napačno je tudi stališče tožene stranke, da je bil imetnik mesoreznice tožnikov oče, oče tožnika je ni uporabljal zase, saj je prišel na koline k zavarovancu tožene stranke pomagat pri delu. Tožnikov oče ni bil imetnik nevarne stvari, ni je uporabljal v svojo korist, ni bila pod njegovim nadzorom, niti je ni vzdrževal zase. Zato predlaga, da se pritožba v celoti zavrne in se potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

4. Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

5. Med pravdnima strankama je pritožbeno nesporno, kar tudi navaja tožena stranka v pritožbi, da je do škodnega dogodka prišlo dne 16. 12. 2017, ko je tožnik kot mladoletni otrok posegel v območje za mletje mesa električne mesoreznice. Na obisk zavarovanca tožene stranke je prišel skupaj s starši. Ko so starši skupaj z zavarovancem kot vsako leto tradicionalno izvajali koline, se je tožnik ves čas igral z otroci sorodnikov. Otroci so se družili in igrali. Ves čas so se igrali zunaj. Tožnik pri delu na kolinah ni pomagal niti ni bil povabljen s tem namenom. Otroci so šli v sobo po tistem, ko so starši odšli h kosilu. Stikalo mesoreznice je bilo izklopljeno, vrata prostora so bila zaprta vendar niso bila zaklenjena. Tožnik je z roko posegel v mesoreznico po tistem, ko je vklopil stikalo in mu je roko potegnilo v mesoreznico in je zadobil rano na prstih ter zlom drugega prsta in zlom končnega členka prsta. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila mesoreznica last zavarovanca tožene stranke, da pa je mletje mesa opravljal pred odhodom na kosilo oče tožnika. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil imetnik mesoreznice zavarovanec tožene stranke in zgolj zato, ker je pred škodnim dogodkom v okviru dodeljenih del mlel meso oče oškodovanca, po pravilni presoji sodišča prve stopnje tožnikov oče ne odgovarja namesto imetnika stvari v smislu prvega odstavka 152. člena OZ, saj tožnikov oče mesoreznice ni uporabljal zase, v svojem interesu, v okviru nekega trajnejšega razmerja, v katerem bi mu A. A. mesoreznico izročil in zaupal. Mesoreznico ni uporabljal zase in za svojo korist. Sodišče prve stopnje je tako tudi po zaključku sodišča druge stopnje pravilno pritrdilo tožeči stranki, da je bil imetnik električne mesoreznice zavarovanec tožene stranke, ki odgovarja za škodo, nastalo v zvezi z njeno uporabo. Da je bila mesoreznica nevarna stvar, pritožbeno med pravdnima strankama ni sporno. Prav tako delo z električno mesoreznico po oceni sodišča prve stopnje pomeni aktivnost, ki presega nevarnosti, s katerimi se srečuje človek pri običajnih opravilih, poleg tega pa je obseg škode zaradi delovanja stvari, ki je ni mogoče ustaviti v hipu večji. Zato je sodišče prve stopnje pravilno mesoreznico štelo za nevarno stvar, delo z njo pa kot delo s povečano nevarnostjo (149. člen OZ). Ker je tožnikov oče opravljal le določena dela na mesoreznici, lastnik mesoreznice in tudi njen imetnik pa je bil zavarovanec tožene stranke, so tako neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da je bil imetnik nevarne stvari oče mld. tožnika. Ker jo je imel pred tem dalj časa v uporabi zavarovanec tožene stranke, je bila njegova dolžnost, da po koncu uporabe oziroma ob prekinitvi, tudi ustrezno zaščiti. Tožnikov oče je na kolinah, ki so se opravljale za A. A. le pomagal in opravljal dela po navodilih A. A. in iz njegove izpovedbe je razvidno, da je tožnikov oče na kolinah opravljal različna dela, med drugim tudi mletje mesa in, ko ga je A. A. povabil na koline mu je dejal, da bo na kolinah mlel meso poleg drugih del, ki jih opravljajo skupaj. Pravilna je tako presoja sodišča prve stopnje, da zgolj zato, ker je oče tožnika pred škodnim dogodkom v okviru dodeljenih del mlel meso, da zato tožnikov oče ne odgovarja namesto imetnika stvari v smislu prvega odstavka 152. člena OZ. Sodišče prve stopnje je pravilno pritrdilo tožeči stranki, da je bil imetnik električne mesoreznice zavarovanec tožene stranke, ki odgovarja za škodo, nastalo v zvezi z njeno uporabo. Tako je pravilen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da obstaja objektivna odgovornost imetnika nevarne stvari, to je zavarovanca tožene stranke, ki se svoje odgovornosti lahko oprosti le, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti (drugi odstavek 153. člena OZ). Imetnik nevarne stvari se tako lahko oprosti odgovornosti za škodo, nastalo v zvezi s to stvarjo oziroma zaradi delovanja stroja samo, če dokaže, da je vzrok za to škodo dogodek ali dejanje, ki je zunaj njegove sfere. Sodišče prve stopnje je v zvezi z ekskulpacijskimi razlogi, katere je navedla tožena stranka, sledilo navedbam tožeče stranke, da v konkretnem primeru ekskulpacijski razlogi niso podani, ne z vidika samega oškodovanca in tudi ne z vidika njegovih staršev. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da v rizično sfero objektivno odgovornega imetnika nevarne stvari sodijo tudi nepremišljena, nepredvidena in celo nerazumna ravnanja, ki bi se jim razumen človek izognil zato, da se ne bi po nepotrebnem izpostavljal nevarnosti. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožnik iz radovednosti imel namen preizkusiti delovanje mesoreznice in je poskušal posnemati delo, ki ga je predhodno opazoval pri očetu, pri tem pa je prišlo do škodnega dogodka. Sodišče prve stopnje je v točki 18. obrazložitve sprejelo pravilen zaključek, da je zavarovanec tožene stranke mogel pričakovati, da bo kateri od navzočih otrok v odsotnosti odraslih vstopil v sobo, v klet z mesoreznico in preizkusil stroj in nadalje, da lahko pri uporabi takega stroja pri komerkoli, zlasti pa pri otroku, pride do poškodbe. Sodišče prve stopnje je izključilo odgovornost staršev tožnika in je pravilno zaključilo, da je zavarovanec tožene stranke lahko presodil, da tožnikovi starši tožnika ne bodo nadzorovali in varovali, saj jih je povabil na koline z namenom, da bosta pomagala, da ju bo zaposli z deli, starša pa sta bila v času prekinitve del povabljena na kosilo in so bili vsi odrasli na kosilu in tudi zavarovanec in so vedeli, da otrok ni bilo pri kosilu. Mladoletni tožnik je bil zunaj in je lahko tudi zavarovanec tožene stranka zaključil, da tožnika v takšnih okoliščinah njegova starša ne varujeta in ne nadzorujeta, saj je vedel, da sta bila pri kosilu. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zaključilo, da oče mld. tožnika ni bil tisti, kateri je bil dolžan po prekinitvi dela iz mesoreznice potegniti vtikač iz vtičnice ali pa mesoreznico umakniti izven dosega otrok in tudi ne, da bi prostor zaklenil. Ravnanje mld. tožnika, ki je vstopil v ta nezavarovan prostor ima po zaključku sodišča prve stopnje značaj rizika, ki spada v rizično sfero zavarovanca tožene stranke kot imetnika nevarne stvari. Naloga imetnika nevarne stvari je bila, da pred odhodom na kosilo preveri, kje se mesoreznica nahaja, ali je dostop do nje onemogočen in ali je prekinjen dotok električne napetosti, zato je sodišče pravilno sklepalo, da ne drži, da niso obstajale okoliščine, da zavarovanec tožene stranke dogodka ne bi mogel odvrniti ali se mu izogniti. Tako sodišče prve stopnje pravilno ni našlo izključitvenih razlogov, ki bi v celoti preprečili odgovornost zavarovanca tožene stranke kot imetnika nevarne stvari. Tako so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da bi morali starši tožnika v celoti skrbeti za varnost svojih otrok, ne glede na to, kje se ti nahajajo, kajti zavarovanec tožene stranke bi kot imetnik nevarne stvari moral poskrbeti, da ne bi prišlo do nastanka škodnega dogodka, ker je vedel, da so otroci brez nadzora, ker so bili starši na kosilu, zato ni mogoče staršem tožnika pripisati odgovornost za ravnanje tožnika samega. Ker so otroci tako ostali brez nadzora staršev, je šlo za predvidljivo situacijo, da bodo otroci šli tudi v sobo, katera ni bila zaklenjena in prišli do mesoreznice, ki ni bila posebej zavarovana in izključena iz električnega omrežja. Tožena stranka ne pojasni na podlagi katerih pravil bi morala starša mld. tožnika zahtevati od zavarovanca tožene stranke, da prostor zaklene in izklopi aparat iz elektrike oziroma, da bi kdo od njiju nadzoroval otroke, dokler ne bodo tudi otroci šli sami na kosilo. Zavarovanec tožene stranke je bil imetnik nevarne stvari. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da kot imetnik nevarne stvari v njegovo sfero spada tudi možnost nastanka škodnega dogodka, kot se je dejansko tudi zgodil. Starša tožnika tako nista s svojo opustitvijo katero vidi tožeča stranka v tem, da bi morala starša prostor zakleniti in izklopiti aparat iz električnega omrežja in vseskozi nadzorovati otroka in bi s tem ona nadzorovala otroka namesto, da bi za takšno varnost poskrbel imetnik nevarne stvari, to je zavarovanec tožene stranke. Tako je sodišče prve stopnje soprispevek tožnika pravilno upoštevalo le kot njegovo lastno ravnanje, ne pa tudi kot ravnanje njegovih staršev. Sodišče je presojalo podredni ugovor soprispevka v smislu določbe tretjega odstavka 153. člena OZ kljub temu, da je tožena stranka ugovor soprispevka določno naslovila le na starša tožnika. Sodišče pa je materialnopravno štelo, da je podan soprispevek tudi glede samega oškodovanca to je tožnika, ker naj bi ugovor izključne odgovornosti vseboval tudi deljeno odgovornost samega oškodovanca. Pri presoji soprispevka k škodi, ki jo je mld. tožnik utrpel pa sodišče ni upoštevalo morebitno neskrbnost staršev, temveč je pravilno presojalo le prispevek samega oškodovanca, četudi gre za otroka, ki še ni krivdno odgovoren. Ker je do škodnega dogodka prišlo v okoliščinah, ko se je tožnik sam odločil, da bo preizkusil delovanje mesoreznice in ga pri tem ni nihče vzpodbujal je sodišče prve stopnje takšno ravnanje tožnika, ko je posegel v mesoreznico štelo kot tisto, katero pomeni njegov soprispevek k nastanku škodnega dogodka. Tožnik bi se namreč ob svoji starosti lahko zavedal rizika, da se lahko pri premikanju roke po tistem, ko je vklopil mesoreznico tudi poškoduje. Sam tožnik je izpovedal, da je šel mlet meso, da se je začel polž vrteti, ko je obrnil stikalo. Sodišče prve stopnje je pravilno materialnopravno ocenilo le ravnanje mladoletnega tožnika kot takega, ki je sopovzročil škodni dogodek in ga je tudi materialnopravno pravilno opredelilo kot njegov prispevek k škodi v višini 20 %.

6. Neutemeljena je nato še pritožba tožene stranke v delu, kjer tožena stranka izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, katero je sprejelo v točki 23. obrazložitve. Tožena stranka je namreč v zvezi z samo vsebino zavarovalne pogodbe in Splošnih pogojev uveljavljala dejstvo, da se je mld. tožnik nahajal pri zavarovancu tožene stranke kot gost in da zato obstaja omejeno zavarovalno jamstvo, kajti v takšnem primeru znaša zavarovalna vsota, ko gre za gosta 650,00 EUR, ob upoštevanju odbitne franšize, ki znaša najmanj 100,00 EUR, pa bi bila tožena stranka s tem pasivno legitimirana le do zneska 550,00 EUR. To dejstvo izvira iz zavarovalne police št. PR40200965347 in Splošnih pogojev za zavarovanje stanovanjskih premičnin PG – sta/11-3 (točka 5.11 1 odstavka 14. člena). Sodišče prve stopnje je takšno omejeno jamstvo štelo kot jamstvo, ki je vezano samo na višino odškodnine, ne pa tudi na samo podlago zavarovančeve odškodninske odgovornosti, ki jo je videlo tako v krivdni, kakor tudi objektivni odgovornosti, kar je vse tudi ustrezno obrazložilo. Sodišče prve stopnje je to vprašanje, ki ga je izpostavila tožena stranka upoštevalo kot takšno, ki je pomembno le iz razloga omejitve zavarovalne vsote po Splošnih pogojih tožene stranke, ki veljajo za gosta zavarovanca. Odločitev o tej oškodovančevi lastnosti in posledično morebitni omejitvi zavarovalne vsote oziroma višine zavarovalnega kritja in s tem ugotavljanja višine obveznosti tožene stranke pa, po pravilnem prepričanju sodišča prve stopnje ni del odločanja o temelju zahtevka, temveč o njegovi višini in zato tudi ne sodi v izrek vmesne sodbe. Ker je sodišče prve stopnje sprejelo vmesno sodbo v skladu s 315. členom ZPP, vsebuje vmesna sodba zgolj odločitev o podlagi tožbenega zahtevka. Ugotavljanju višine zneska pritožničine obveznosti je namenjena nadaljnjemu pravdnemu postopku1. Odločitev o omejitvi zavarovalne vsote in odbitni franšizi ne sodi v izrek vmesne sodbe, saj se ne nanaša na temelj tožbenega zahtevka, temveč na višino tožbenega zahtevka, o čemer pa sodišče odloča šele v postopku po pravnomočnosti vmesne sodbe2. Da ob izdaji vmesne sodbe ni mogoče upoštevati ugovora zavarovalnega limita, toženke s tem, ko se je v postopku na prvi stopnji kakor tudi v postopku na drugi stopnji zavzemala za to, da sodišče prve stopnje odloči o ugovoru zavarovalnega limita, je pravzaprav predlagala izdajo vmesne sodbe3. V primerih omejene zavarovalne vsote, je materialnopravno pravilen metodološki pristop, da sodišče najprej ugotovi višino odškodnine, šele nato, če tako določena odškodnina presega zavarovalni limit, pa prisojeni znesek zniža do ravni limita. Iz vsega povedanega jasno izhaja, da ob izdaji vmesne sodbe, še ni mogoče upoštevati ugovora zavarovalnega limita. Zato pritožba tožene stranke tudi v tem delu ni utemeljena in je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki jo je obrazložilo v točki 23. obrazložitve sodbe, da bo o spornem vprašanju ali je imel tožnik na dan škodnega dogodka pri zavarovancu tožene stranke položaj gosta, odločalo pri morebitni omejitvi zavarovalne vsote, oziroma višini zavarovalnega kritja in bo ugotavljalo višino obveznosti tožene stranke ob izdaji končne odločbe, ker ugotavljanje omejitve zavarovalnega jamstva ni del odločanja o temelju zahtevka, temveč o njegovi višini in zato tudi ne sodi v izrek vmesne sodbe.

7. Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP pritožbo tožene stranke zoper vmesno sodbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje je tudi pravilno uporabilo vso, v sodbi citirano materialno pravo. Sodišču prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in tudi ne tistih, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

8. Tožena in tožeča stranka sta priglasili pritožbene stroške, ker pa je sodišče prve stopnje sprejelo sodbo o podlagi tožbenega zahtevka in bo o višini odločalo v nadaljevanju tega pravdnega postopka, se odločitev o pritožbenih stroških pridrži za končno odločbo.

1 Tako tudi VSL sodba I Cp 1429/2016 z dne 28. 9. 2016. 2 Tako sodba VSL II Cp 1646/2013 z dne 16. 10. 2013. 3 Tako tudi VSL sodba II Cp 2111/2020 z dne 29. 1. 2021.