Jedro

Enkratno nasilno ravnanje storilca mora po intenzivnosti, vrsti uporabe sile oz. načinu storitve dejanja odstopati od siceršnjega tovrstnega ravnanja, tako, da je mogoče šteti, da je šlo za več izvršitvenih oblik izvajanja nasilja, s katerimi bi obdolženec oškodovanca oz. oškodovanko spravljal v podrejen položaj. Razen, ko gre res za enkraten, izjemen eksces storilca, bo nek posamezen, enkraten oziroma izoliran primer protipravne uporabe fizične sile ali grožnje z neposrednim napadom na življenje predstavljal kakšno drugo, lažje kaznivo dejanje (na primer grožnjo po prvem odstavku 135. člena KZ-1, prisiljenje po 132. členu KZ-1 ipd.), ne pa kaznivega dejanja nasilništva ali nasilja v družini.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se obdolženi A. A., sin B. B. in C. C., rojen ... v L., stanujoč ..., začasni naslov ..., L. iz razloga po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprosti obtožbe, da je z drugim grdo ravnal ter ga s silo in grožnjo z neposrednim napadom na telo preganjal, s čimer ga je spravljal v podrejen položaj, s tem dejanjem pa je drugega tudi lahko telesno poškodoval, s tem, da je dne 9. 8. 2018 okoli 10.00 ure v ambulanti št. K07 in pripadajoči sprejemni pisarni v Zdravstvenem domu ... na naslovu ..., L., med obiskom zaradi zdravstvenega pregleda, ki ga je izvedla nadomestna zdravnica dr. D. D., nanjo kričal, grozeče stopal proti njej, jo zmerjal in z grobim prijemom v njeno desno nadlaht tudi odrinil, pri čemer ga je prosila, da naj odide in klicala na pomoč ter se umikala stran od njega, a se ji je kljub temu približeval, nato se je D. D. uspelo mimo njega zriniti iz ambulante v sprejemno pisarno, pri čemer je ljudi v čakalnici zaprosila za pomoč, ker pa se ni nihče odzval, sta D. D. in medicinska sestra E. E. večkrat naprosili A. A., naj odide, ko pa je le-ta končno odšel, je proti D. D. sunkovito porinil vrata, ki bi jo močno zadela v obraz, v kolikor jih ne bi uspela zadržati, z opisanim nasilnim ravnanjem, ki ga je bila z njegove strani dr. D. D. prisiljena trpeti v majhnem prostoru in za katerega se je odločil kljub neposredni bližini drugih ljudi, pa jo je spravil v podrejen položaj, saj je bila zaradi njegovega obnašanja in fizične premoči zelo prestrašena in vznemirjena ter se je počutila nemočno, povsem nezaščiteno in življenjsko ogroženo, poleg hude psihične stiske, pa je zaradi zgoraj opisanega grobega prijema A. A. utrpela tudi udarnino desne nadlahti, zaradi česar je v tem predelu čutila bolečine ter je bila njena zmožnost za delo zmanjšana za sedem dni, kar predstavlja lahko telesno poškodbo, s čimer naj bi storil kaznivo dejanje nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena KZ-1. II. Na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena KZ-1. Po 57., 58., 63., 64. in 65. členu KZ-1 mu je izreklo pogojno obsodbo z varstvenim nadzorstvom, v kateri mu je določilo kazen sedem mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let ter ukrep varstvenega nadzorstva za čas dveh let, ob katerem je obdolžencu po 2. točki tretjega odstavka 65. člena KZ-1 določilo še navodilo obiskovanja ustrezne psihološke posvetovalnice, kamor bo napoten preko pristojne probacijske enote. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper sodbo se je pritožil zagovornik obdolženca zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Višjemu sodišču je predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Po preizkusu razlogov izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb se sodišče druge stopnje pridružuje pravilni ugotovitvi pritožnika, da obdolžencu ni dokazan eden izmed zakonskih znakov in objektivni pogoj kaznivosti očitanega kaznivega dejanja nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena KZ-1, to je spravljanje oškodovanke v podrejen položaj.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma izpostavlja, da pravna teorija kaznivo dejanje nasilništva opredeljuje kot kolektivno kaznivo dejanje.1 Tudi iz ustaljene sodne prakse najvišjega sodišča je v zvezi z izpolnjenostjo zakonskega znaka spravljanja v podrejen položaj pri kaznivih dejanjih nasilništva (296. člen KZ-1) in nasilja v družini (191. člen KZ-1) razbrati, da se praviloma zahteva trajnejše ravnanje storilca, določena kontinuiteta ravnanja storilca oziroma ponavljajoča ravnanja.2

6. Drži sicer ugotovitev sodišča prve stopnje v tč. 5 izpodbijane sodbe, da v skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišča RS3 zadošča tudi storilčeva enkratna uporabe fizične sile zoper oškodovanca oz. oškodovanko, ki pa mora po svoji vsebini in intenzivnosti odstopati navzgor, vendar pritožbeno sodišče opozarja na stroge kriterije, ki jih je v zvezi s tem zavzela (tudi najnovejša) sodna praksa. Ta določa, da je enkratno nasilno ravnanje storilca mogoče zgolj _izjemoma_ opredeliti kot kaznivo dejanje nasilništva, pri čemer mora ravnanje po intenzivnosti, vrsti uporabe sile oz. načinu storitve dejanja odstopati od siceršnjega tovrstnega ravnanja, tako, da je mogoče šteti, da je šlo za več izvršitvenih oblik izvajanja nasilja, s katerimi bi obdolženec oškodovanko spravljal v podrejen položaj.4 Razen, ko gre res za enkraten, izjemen eksces storilca,5 bo nek posamezen, enkraten oziroma izoliran primer protipravne uporabe fizične sile ali grožnje z neposrednim napadom na življenje predstavljal kakšno drugo, lažje kaznivo dejanje (na primer grožnjo po prvem odstavku 135. člena KZ-1, prisiljenje po 132. členu KZ-1 ipd.), ne pa kaznivega dejanja nasilništva ali nasilja v družini.6

7. Obdolžencu se v predmetni zadevi očita, da naj bi dne 9. 8. 2018 med obiskom zaradi zdravstvenega pregleda v ambulanti in pripadajoči sprejemni pisarni v Zdravstvenem domu ..., na oškodovanko kot nadomestno zdravnico, ki je izvedla pregled, kričal, grozeče stopal proti njej, jo zmerjal in z grobim prijemom v njeno desno nadlaht tudi odrinil, pri čemer ga je prosila, da naj odide in klicala na pomoč ter se umikala stran od njega, a se ji je kljub temu približeval, nato se je oškodovanki uspelo mimo njega zriniti iz ambulante v sprejemno pisarno, pri čemer je ljudi v čakalnici zaprosila za pomoč, ker pa se ni nihče odzval, sta oškodovanka in medicinska sestra E. E. večkrat naprosili obdolženca, naj odide, ko pa je le-ta končno odšel, je proti oškodovanki sunkovito porinil vrata, ki bi jo močno zadela v obraz, v kolikor jih ne bi uspela zadržati; opis kaznivega dejanja nadalje kot posledico obdolženčevega nasilnega ravnanja, ki ga je bila oškodovanka prisiljena trpeti v majhnem prostoru, navaja spravljanje oškodovanke v podrejen položaj, ki se je kazal v hudi psihični stiski, zaradi opisanega grobega prijema obdolženca pa je utrpela tudi udarnino desne nadlahti, zaradi česar je v tem predelu čutila bolečine ter je bila njena zmožnost za delo zmanjšana za sedem dni, kar predstavlja lahko telesno poškodbo.

8. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnikom, da je sodišče prve stopnje napačno presodilo, da je kriterijem sodne prakse za opredelitev storilčevega enkratnega nasilnega ravnanja zoper oškodovanko z dne 9. 8. 2018 kot kaznivega dejanja nasilništva, v tej zadevi zadoščeno. Ravnanje obdolženca upoštevaje opis dejanja, dejstvene ugotovitve obravnavane zadeve ter kriterije sodne prakse ne odstopa po intenzivnosti, načinu storitve dejanja oz. vrsti uporabe sile in njenem obsegu od siceršnjega ravnanja v tovrstnih zadevah.

9. Pritožnik pravilno izpostavlja, da je nasilni dogodek trajal le kratek čas in se je hitro odvil (to je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje v tč. 11), zoper oškodovanko pa je obdolženi kritičnega dne izvajal pretežno psihično nasilje (kričanje, grozeče stopanje proti oškodovanki, zmerjanje, približevanje oškodovanki), z izjemo grobega prijema v desno nadlaht oškodovanke z odrivanjem le-te ter porinjenja vrat proti oškodovanki, ki jih je slednja uspela zadržati, kar pa ne predstavlja fizičnega nasilja večjega obsega oz. večje intenzivnosti; oškodovanka je prav tako tekom dogodka lahko odšla iz ambulante, kjer se je nasilje začelo, v sprejemno pisarno, prav tako pa tudi iz sprejemne pisarne do vrat v čakalnico oz. v samo v čakalnico, brez da bi ji obdolženi to preprečil. Res je, da je oškodovanka v posledici inkriminiranega dogodka utrpela lahko telesno poškodbo - udarnino desne nadlahti, vendar pa ni zanemariti dejstva, ki ga pravilno izpostavlja pritožnik, da je šlo za mejni primer med lahko telesno poškodbo in sledjo poškodbe (zaslišanje sodnega izvedenca za travmatologijo dr. F. F. z dne 10. 6. 2020) in je bil dosežen spodnji prag, ki se zahteva za lahko telesno poškodbo, kar potrjuje ugotovitev, da uporabljena sila zoper oškodovanko ni bila večje intenzitete. V zvezi s hudo psihično stisko, ki naj bi jo utrpela oškodovanka v posledici dejanj obdolženca, se pritožbeno sodišče pridružuje pravilni navedbi pritožnika, da je imela oškodovanka težave s psihičnim zdravjem že pred obravnavanim dogodkom, kar izhaja iz izvida psihiatrinje dr. K. K. z dne 4. 2. 2019 (psihiatrinja v prvem delu izvida opisuje pred-obstoječe psihične težave oškodovanke, nato pa v zaključku izvida izpostavi še dodatno travmatsko izkušnjo v posledici inkriminiranega dogodka), zato huda psihična stiska, ki jo je oškodovanka glede na njeno izpovedbo in medicinsko dokumentacijo brez dvoma trpela, ni bila izključno v posledici ravnanja obdolženca pod obtožbo.

10. Glede na vse navedeno je zaključiti, da obdolženi oškodovanke z očitanim mu ravnanjem ni spravljal v podrejen položaj, tak zaključek pa potrjuje primerjava dejanskih stanov iz relevantnih sodnih odločb Vrhovnega sodišča RS in višjih sodišč, ki so v citiranih primerih,7 v katerih je bila ob enkratnem nasilnem dogodku intenzivnost nasilja po presoji pritožbenega senata večja kot v obravnavanem primeru, ugotovila, da spravljanje v podrejen položaj ni podano ter zato ne gre za kaznivo dejanje nasilništva oz. nasilja v družini. Nadalje pritožbeno sodišče ugotavlja, da odločbi Vrhovnega sodišča RS,8 na kateri se sklicuje sodišče prve stopnje v tč. 5 izpodbijane sodbe, po intenzivnosti nista primerljivi z obravnavano zadevo.

11. Kot je sodišče druge stopnje že navedlo v tč. 6 te sodbe, je bilo potrebno preveriti še, ali opis dejanja v obtožbi izpolnjuje zakonske znake kakšnega drugega kaznivega dejanja. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da so izpolnjeni zakonski znaki kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1, saj je v izreku izpodbijane sodbe opisana posledica obdolženčevega ravnanja, ko je oškodovanko z grobim prijemom v njeno desno nadlaht odrinil in je oškodovanka utrpela udarnino desne nadlahti, zaradi česar je v tem predelu čutila bolečine ter je bila njena zmožnost za delo zmanjšana za sedem dni, kar predstavlja lahko telesno poškodbo.

12. Pregon za navedeno kaznivo dejanje se v skladu s četrtim odstavkom 122. člena KZ-1 začne na predlog oškodovanca. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da oškodovanka tosmernega predloga za pregon ni podala, saj je kljub prvotni napovedi ob klicu na OKC PU Ljubljana neposredno po dogodku dne 9. 8. 2018, da se bo oglasila na policijski postaji in podala prijavo, kasneje istega dne ponovno poklicala na OKC PU Ljubljana in povedala, da zadeve ne bo prijavila (list. št. 6 in 9), kazenske ovadbe oziroma predloga za pregon zoper obdolženca pa nato tudi dejansko ni podala. Predkazenski postopek zaradi kaznivega dejanja nasilništva, ki ni predlagalni delikt, je nato stekel na podlagi prijave specializanta G. G. z UBKC Ljubljana, ki je kritičnega dne pregledal oškodovanko po obdolženčevem napadu, ugotovil njene poškodbe in o ugotovitvah obvestil policijo (list. št. 17). Oškodovanka interesa za pregon obdolženca sicer ni izrazila niti v svoji izpovedbi pred sodiščem, prav tako tudi ni priglasila premoženjskopravnega zahtevka. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje zaključilo, da procesna predpostavka za pregon obdolženca za kaznivo dejanje po prvem odstavku 122. člena KZ-1 ni izpolnjena.

13. Ker je pritožba zagovornika utemeljena, ji je pritožbeno sodišče ugodilo in izpodbijano sodbo v skladu z določbo 394. člena ZKP spremenilo tako, da je obdolženca iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena KZ-1 .

14. Zaradi izreka oprostilne sodbe je pritožbeno sodišče v skladu s prvim odstavkom 96. člena ZKP odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika, obremenjujejo proračun.

PRAVNI POUK: Zoper to sodbo ni pritožbe.

1 K. Filipčič v: D. Korošec, K. Filipčič, S. Zdolšek, Veliki znanstveni komentar posebnega dela kazenskega zakonika (2019), str. 403-416, zlasti str. 412; enako sodba VSRS I Kp 15672/2018 z dne 7. 2. 2020. 2 Glej sklep VSRS I Kp 1/2011 z dne 22. 3. 2011, sodbo VSRS I Ips 194/2009 z dne 3. 9. 2009, sodbo VSRS I Kp 15672/2018 z dne 7. 2. 2020 idr. 3 Glej sodbe VSRS I Ips 89056/2010 z dne 5. 4. 2012, I Ips 9999/2014 z dne 9. 11. 2017 in I Ips 44678/2014 z dne 4. 4. 2019. 4 Glej sodbo VSRS I Kp 15672/2018 z dne 7. 2. 2020. 5 Glej sklep VSRS I Kp 1/2011 z dne 22. 3. 2011. 6 Glej sodbi VSRS I Ips 194/2009 z dne 3. 9. 2009 in I Ips 166/2010 z dne 17. 3. 2011. 7 Prim. sodbo VSRS I Kp 15672/2018 z dne 7. 2. 2020 (obdolženi je na oškodovanko sprva vpil, nato skočil proti njej, jo najprej z roko potegnil k sebi, nato pa jo spravil na tla in jo začel brcati v predel reber, ko se je pobrala in želela po telefonu poklicati policijo, porinil na hodnik in ponovno spravil na tla, ter jo brcnil v predel stegna, ko ji je ponovno uspelo vstati, pa jo je porinil v stenski obešalnik na oblačila, za tem pa ji je uspelo priti do telefona in je pred vhodnimi vrati poklicala policijo; pri tem je oškodovanka utrpela številne udarnine, bila je odpeljana na urgenco, bila je vznemirjena, nemočna, počutila se je ogroženo in je zato tudi poklicala policijo), sodbo VSL VII Kp 1736/2010 z dne 3. 2. 2016 (obdolženi je na na silo odprl vrata spalnice, v kateri se je nahajala oškodovanka, odvil žarnico in ji jo vrgel v glavo, jo porinil tako močno, da je padla in pri tem z glavo udarila ob steno ter utrpela udarnino glave, ji zvijal roko, ko pa je pred njim zbežala v kopalnico, ji je sledil in jo tam dvakrat odrinil, tako, da je prvič zadela ob radiator, drugič pa je padla na kopalno kad), sodbo VSK II Kp 36196/2015 z dne 24. 3. 2016, ki jo v pritožbi izpostavlja pritožnik (v dogodku, ki je trajal le nekaj minut, je najprej prišlo do prerekanja in medsebojnih žalitev med mladoletnicama in oškodovanko, nakar sta se mladoletnici odzvali tako, da sta oškodovanko pričeli tepsti in jo nato na tleh ležečo še nekajkrat brcnili, ena izmed njiju pa ji je tudi zagrozila z nožem) idr. 8 V zadevi I Ips 9999/2014 z dne 9. 11. 2017 je obdolženi oškodovanko močno boksnil v predel trebuha, jo z obema rokama prijel okoli vratu in jo močno stiskal, da ni uspela priti do sape, temu pa se zaradi njegove fizične premoči ni uspela upreti, grozil pa ji je tudi, da jo bo ubil in zadavil ter jo žalil da je „kurva ušiva“, oškodovanka se je iz strahu pred njim zaklenila v kopalnico; v zadevi I Ips 44678/2014 z dne 4. 4. 2019 je obdolženi oškodovanko v gostinskem lokalu, kjer so bili tudi drugi gostje, najprej z roko prijel za mednožje, nato z eno roko prijel za vrat, z drugo pa čez ramo tako, da jo je potegnil prek mize, pri tem je z mize padla pijača in se razbila, oškodovanka pa je padla na črepinje, ko je poskušala vstati pa jo je porinil še dvakrat nazaj na tla, posredovali so gostje lokala, oškodovanka je utrpela več vreznin in bila lahko telesno poškodovana.