Jedro

Po presoji sodišča tak seznam zaostalih obveznosti v katerem je sicer za davke in prispevke iz dejavnosti za leta 1992, 1993, 1994, 1995 in 1996 navedena odločba, za leti 1997 in 1998 pa odločbe niso navedene, naveden je le davčni obračun na kontu 2021 - prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, za prometni davek pa je za vsa leta (razen za leto 1996, ko je navedena odmerna odločba) naveden le davčni obračun na kontu 2300 - prometni davek, ne ustreza seznamu zaostalih obveznosti, kot ga določa 2. odstavek 44. člena ZDavP. Iz obravnavanega seznama zaostalih obveznosti, kot ga določa 2. odstavek 44. člena ZDavP. Iz obravnavanega seznama zaostalih obveznosti ni razvidno, po katerih izvršilnih naslovih (odmernih odločbah oziroma predlaganih obračunih) se izterjujeta sporni obveznosti, zato seznama po presoji sodišča ni mogoče šteti za pravilen izvršilni naslov v smislu določbe 2. odstavka 44. člena ZDavP.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Glavnega urada z dne 28. 2. 2000 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v nov postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo z dne 28. 2. 2000 kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožnice zoper sklep Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A, Izpostava B z dne 15. 8. 1998, s katerim je prvostopni organ zoper tožnico uvedel prisilno izterjavo neporavnanih obveznosti v skupni višini 711.687,91 SIT in stroškov izterjave v višini 1.000 SIT iz denarnih sredstev. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka ugotavlja, da je v 40. členu Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS št. 18/96 in 87/97, v nadaljevanju: ZDavP) določeno, da uvede davčni organ postopek prisilne izterjave zoper dolžnika, ki zapadlega davka ni plačal v predpisanem roku. Prisilno izterjavo uvede davčni organ z izdajo sklepa o prisilni izterjavi. V 43. členu ZDavP določa obvezne sestavine sklepa o prisilni izterjavi in še, da mora sklep poleg drugih podatkov vsebovati tudi izvršilni naslov z navedbo, kdaj je nastopila izvršljivost. Po določbi 44. člena ZDavP je izvršilni naslov odločba o odmeri davka, davčni obračun ter ugotovitvena odločba o neobračunanem in nepravilno obračunanem davku, ki ga je dolžan dolžnik sam obračunati in plačati ob izplačilu dohodkov. Če dolžnik dolguje davek za več let oziroma iz različnih odločb je izvršilni naslov tudi seznam zaostalih obveznosti, ki ga sestavi knjigovodstvo davčnega urada, overi pa direktor davčnega urada. V obravnavanem primeru se od tožnice izterjuje dolg na podlagi seznama zaostalih obveznosti z dne 31. 7. 1998, ki je izvršilni naslov. V njem so navedeni dolgovani zneski akontacij in datumi zapadlosti posameznih obrokov. V seznamu so navedeni tudi zneski plačil, kar dokazuje, da so bila upoštevana tožničina plačila vendar je do dolga prišlo zaradi tega, ker se morajo od davkov, ki jih zavezanka ni plačala v predpisanem roku, plačati zakonite zamudne obresti. Zamudne obresti se pripisujejo davčnemu dolgu, skladno s 106. členom ZDavP pa se najprej poravnajo obresti in šele nato znesek davka. Po presoji tožene stranke je prvostopni sklep izdan v skladu z zakonskimi določbami.

Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi nepopolne in zmotne ugotovite dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Zatrjuje, da so izračuni, ki jih vsebuje seznam zaostalih obveznosti kot izvršilni naslov napačni. Pri prvostopnem organu je večkrat zahtevala, da se pregleda obračune, vendar predstojnik ni dovolil, da davčni inšpektor pregleda podatke davčnega knjigovodstva. Navaja razloge, zaradi katerih dvomi v verodostojnost podatkov davčne uprave. Napačno so izračunane že osnovne obveznosti, zato so posledično napačno obračunane tudi obresti. Prepričana je, da je že pri vnosu podatkov v zvezi z njeno davčno obveznostjo prišlo do napake. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo razveljavi (pravilno: odpravi) in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

Tožena stranka v svojem odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe.

Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa svoje udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru se od tožnice izterjujejo obveznosti na podlagi seznama zaostalih obveznosti po stanju dolga z dne 31. 7. 1998. Zakon o davčnem postopku ( Uradni list RS, št. 18/96, 87/97 in 35/98-odločba US, v nadaljevanju: ZDavP) v 1. odstavku 44. člena določa, da je izvršilni naslov po tem zakonu odločba o odmeri davka, davčni obračun ter ugotovitvena odločba o neobračunanem in nepravilno obračunanem davku, ki ga je bil dolžan dolžnik sam obračunati in plačati oziroma ga je bil kot izplačevalec dolžan obračunati in plačati ob izplačilu dohodkov, v 2. odstavku pa določa, da je v primeru, če dolžnik dolguje davek za več let oziroma iz različnih odločb, izvršilni naslov seznam zaostalih obveznosti dolžnika, ki ga sestavi knjigovodstvo davčnega urada overi pa direktor davčnega urada. Zakon ne daje definicije seznama zaostalih obveznosti (2. odstavek 44. člena ZDavP) oziroma dolgovnega seznama (2. odstavek 46. člena ZDavP), vendar se ga ob upoštevanju drugih zakonskih določb in uveljavljene prakse lahko opredeli kot pregled vseh neplačanih obveznosti po posameznih izvršilnih naslovih z ustreznimi podatki o vrstah davčnih obveznosti, datumu nastopa izvršljivosti, višini glavnice in obresti. V seznamu zaostalih obveznosti, ki se nahaja v upravnih spisih je sicer za konto 202 - davki in prispevki iz dejavnosti za leta 1992, 1993, 1994, 1995 in 1996 navedena odločba, za leti 1997 in 1998 pa odločbe niso navedene, naveden je le davčni obračun na kontu 2021 - prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Prav tako je za prometni davek za vsa leta (razen za leto 1996, ko je navedena odmerna odločba) naveden le davčni obračun na kontu 2300 - prometni davek. Po presoji sodišča tak seznam ne ustreza seznamu zaostalih obveznosti, kot ga določa 2. odstavek 44. člena ZDavP. Iz obravnavanega seznama zaostalih obveznosti ni razvidno, po katerih izvršilnih naslovih (odmernih odločbah oziroma predlaganih obračunih) se izterjujeta sporni obveznosti. Poleg tega pa se tudi znesek iz seznama (skupno 712.211,91 SIT) ne ujema z zneskom, ki je kot dolgovani znesek naveden v prvostopnem sklepu (skupno 711.687,91 SIT), zato seznama po presoji sodišča ni mogoče šteti za pravilen izvršilni naslov v smislu določbe 2. odstavka 44. člena ZDavP. Zaradi pomanjkljivosti seznama tudi ni mogoče preizkusiti tožbenih ugovorov glede obračuna zamudnih obresti, saj pri obračunu zamudnih obresti ni navedeno, od katere osnove in od katerega začetnega datuma so obračunane. Tožena stranka je tudi zavrnila (sicer smiselni) pritožbeni ugovor o nepravilnem obračunu obresti z navedbo, da je do dolga prišlo zaradi tega, ker se morajo od davkov, ki jih tožnica ni plačala v predpisanem roku, plačati zakonite zamudne obresti, ki se pripisujejo davčnemu dolgu, skladno s 106. členom ZDavP pa se najprej poravnajo obresti in šele nato davek, ob tem pa ni obrazložila, zakaj in na podlagi česa zaključuje, da so obresti pravilno obračunane. S tem so bila kršena tudi pravila postopka, saj je organ druge stopnje v smislu določbe 245. člena ZUP dolžan presoditi vse pritožbene navedbe in obrazložiti, zaradi česa jih šteje za neutemeljene.

Sodišče je tožbi ugodilo po določbi 2. in 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS št. 50/97 in 70/00), izpodbijano odločbo odpravilo in v skladu z določbo 2. odstavka istega člena zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek in odločanje.