Jedro

Če je imela oseba ob pričetku izvajanja nasilnega dejanja ali prisilnega ukrepa stalno prebivališče na ozemlju, ki obsega državni teritorij Republike Slovenije, je (ob izpolnjevanju drugih zakonskih pogojev) žrtev vojnega nasilja, ne glede na to, na katerem ozemlju je bilo nasilje zoper njo storjeno (2. odstavek 2. člena). Če pa je imela ob začetku izvajanja nasilnega dejanja ali prisilnega ukrepa (v okoliščinah druge svetovne vojne) stalno prebivališče na drugem ozemlju, in sicer na ozemlju takratne kraljevine Jugoslavije, ji je priznati status, če je po prenehanju vojnega nasilja pridobila stalno prebivališče na ozemlju Republike Slovenije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo tožnice zoper odločbo tožene stranke z dne 31.12.2001. Z navedeno odločbo je bila zavrnjena tožničina pritožba zoper odločbo Upravne enote D. z dne 23.10.2001, s katero je bil zahtevek tožeče stranke za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja zavrnjen. Tožena stranka je pritrdila organu prve stopnje, da je bila tožnica internirana iz ozemlja bivše Kraljevine Jugoslavije ter se nato vrnila na ozemlje Hrvaške. Ker je v Slovenijo prišla leta 1952, ji zahtevanega statusa ni mogoče priznati.

Sodišče prve stopnje se je strinjalo s stališčem tožene stranke, da tožnica glede na določbe 6. in 7. odstavka 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 70/97, 39/98, 43/99, 19/00, 28/00, 1/01 in 64/01, dalje ZZVN) ne izpolnjuje pogojev za priznanje uveljavljanega statusa, saj ob prenehanju nasilja ni imela stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji. Tožnica je bila namreč odvedena v internacijo iz K.V. (Republika Hrvaška), po prenehanju prisilnega ukrepa pa se je nesporno naselila v kraju P., ki se prav tako nahaja na Hrvaškem, na ozemlje sedanje Republike Slovenije pa je prišla šele leta 1952. Tožnica v pritožbi smiselno ugovarja nepravilno uporabo materialnega prava. Ponavlja tožbene navedbe, da se je njen rojstni kraj K.V. šele kasneje priključil Hrvaški. Navaja, da meja med Republiko Slovenijo in Hrvaško še ni dokončno določena ter da se K.V. nahaja manj kot 500 m od začasne meje. Ne glede na to, da se je v Sloveniji naselila šele leta 1952, se čuti za Slovenko, da je bila kot Slovenka izgnana.

Nikoli ni bila pripadnica hrvaške države. Na podlagi navedenih okoliščin je upravičena do priznanja statusa žrtve vojnega nasilja. Prosi za ugodno rešitev pritožbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Žrtev vojnega nasilja je po določbah 1. člena ZZVN državljan Republike Slovenije, ki je bil v vojni ali vojaški agresiji na Republiko Slovenijo izpostavljen nasilnim dejanjem ali nasilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev. Zakon v zvezi s tem kot pravno relevantno ozemlje, poleg ozemlja sedanje Republike Slovenije, določa tudi ozemlje dežele Furlanije Julijske Krajine v Republiki Italiji in ozemlje dežele Koroške v Republiki Avstriji, dodatno pa tudi katerokoli ozemlje na območju bivše Kraljevine Jugoslavije, če je imela oseba ob prenehanju prisilnega ukrepa ali nasilnega dejanja stalno prebivališče v Republiki Sloveniji (6. odstavek 2. člena ZZVN). Če pa je imela oseba ob pričetku izvajanja nasilnega dejanja ali prisilnega ukrepa stalno prebivališče na ozemlju, ki obsega državni teritorij Republike Slovenije, je žrtev vojnega nasilja ne glede na to, na katerem ozemlju je bilo nasilje zoper njo storjeno (2. odstavek 2. člena).

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno pritrdilo odločitvi tožene stranke ter ob tem tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Ker tožnica ob pričetku izvajanja nasilja ni imela stalnega prebivališča na ozemlju sedanje Republike Slovenije, saj je kraj K.V., od koder je bila tožnica dne 15.8.1942 odpeljana v taborišče, v času odločanja sodišča del ozemlja Republike Hrvaške, bi bila upravičena do statusa žrtve vojnega nasilja le na podlagi določbe 6.odstavka 2. člena, torej kot slovenska državljanka, nad katero je bilo nasilje storjeno na ozemlju takratne Kraljevine Jugoslavije. Vendar pa navedena določba za priznanje statusa določa še dodaten pogoj, to je, da je oseba po prenehanju vojnega nasilja imela stalno prebivališče na ozemlju Republike Slovenije. Da se je tožnica po prihodu iz taborišča leta 1943 naselila v kraju P. na ozemlju Republike Hrvaške ni sporno, prav tako pa ni sporno, da se je v Republiki Sloveniji naselila šele leta 1952, saj to tudi sama priznava v pritožbi. Pritožbeno sodišče se zato strinja s sodiščem prve stopnje, ki je pritrdilo tožeči stranki, da tožnica po prenehanju nasilja ni imela stalnega prebivališče na sedanjem ozemlju Republike Slovenije, zaradi česar ji statusa glede na določbe 6. odstavka 2. člena ZZVN ni mogoče priznati.

Na drugačno odločitev pritožbenega sodišča pa ne morejo vplivati pritožbeni ugovori glede spornega obmejnega območja med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško. Prav tako ni pravno pomembno, da je bil K.V. v času nasilnega dejanja del Slovenije. Kot je bilo namreč pojasnjeno že zgoraj, je pridobitev statusa vezana na sedanji teritorij Republike Slovenije. V zvezi z pritožbenimi ugovori, da se je tožnica vedno čutila za Slovenko pa sodišče dodaja, da pridobitev statusa žrtve vojnega nasilja ni vezana na narodno pripadnost osebe, ki tak status uveljavlja, temveč na njeno državljanstvo.

Pritožbeno sodišče je pritožbo zavrnilo na podlagi določb 73. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00), saj niso podani razlogi iz katerih se lahko sodba izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti.