Jedro

Izstopa iz jarka z vertikalnimi stenami, globine 60-90 cm (kjer je tožnik iz jarka izstopal in se pri tem poškodoval, pa je bil jarek globok približno 80 cm) s sipkim materialom na delu, kamor bi se delavec oprl, brez ustreznih pripomočkov (na primer stopnice), ni mogoče opredeliti kot enostavnega oziroma običajnega, za katerega delavcu ne bi bilo potrebno zagotoviti ustreznih delovnih sredstev oziroma opreme. Ker prvotožena stranka tožniku ni zagotovila varnega izstopa iz gradbenega jarka, je podana njena krivdna odgovornost, saj mu ni zagotovila vseh pogojev za varno delo.

Izrek

Pritožbi tožnika se delno ugodi in se izpodbijana sodba v točki II izreka v zvezi s točko I izreka in v točki III izreka delno spremeni tako, da se v celoti glasi: "1. Toženi stranki sta dolžni tožniku solidarno plačati odškodnino za nematerialno in materialno škodo v znesku 5.631,08 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 1. 2009 dalje do plačila.

2. V presežku 4.500,00 EUR iz naslova glavnice in iz naslova obresti pred 13. 1. 2009 se tožbeni zahtevek zavrne.

3. Toženi stranki sta dolžni povrniti tožniku stroške postopka v znesku 1.300,56 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka do plačila." V preostalem se pritožba tožnika zavrne, pritožbi tožene stranke pa se zavrneta v celoti in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Toženi stranki sta dolžni tožniku povrniti njegove pritožbene stroške v višini 146,47 EUR v 15 dneh po prejemu te sodbe, po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila, svoje pa krijeta sami.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe naložilo toženima strankama, da sta dolžni solidarno plačati tožniku odškodnino za nematerialno in materialno škodo v znesku 4.231,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 1. 2009 dalje do plačila. V II. točki izreka je v presežku 5.900,00 EUR iz naslova glavnice in iz naslova obresti pred 13. 1. 2009 tožbeni zahtevek zavrnilo. V III. točki izreka je odločilo, da mora tožena stranka tožniku povrniti stroške postopka v znesku 969,44 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila.

Zoper zavrnilni del navedene sodbe, posledično pa tudi zoper odločitev o pravdnih stroških, se iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi tako, da ugodi tudi prerekanemu delu tožbenega zahtevka oz. podrejeno, da jo v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca dr. A.A. razvidno, da tožnik z levim kolenom že od leta 1992 ni imel posebnih težav in sicer vse do škodnega dogodka v letu 2008. Po obravnavani poškodbi pa se je tožnikovo zdravstveno stanje drastično poslabšalo. Težave s kolenom so pripeljala do artroskopske operacije tega kolena v letu 2009, te pa so se stopnjevale do te mere, da je bil tožnik spoznan za invalida III. kategorije že v letu 2010, prav tako pa je zato omejen pri vsakodnevnih in športnih aktivnostih. Sodišče prve stopnje svoje odločitve ne bi smelo opreti le na izvedensko mnenje, temveč bi moralo upoštevati vse okoliščine primera. Odškodnina zaradi telesnih bolečin v višini 3.600,00 EUR mu je bila odmerjena prenizko, saj bi mu pripadala v višini 6.000,00 EUR kot je tožnik to zahteval v tožbi. Tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšana življenjskih aktivnosti, mu je bila odmerjena prenizko, saj sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je bil tožnik ob škodnem dogodku star komaj 28 let. Namesto prisojene odškodnine iz tega naslova v višini 300,00 EUR bi mu pripadalo 3.000,00 EUR, kolikor je tudi vtoževal. Tudi odškodnina za strah bi mu pripadala najmanj v višini 500,00 EUR če ne celo v višini 800,00 EUR, kot jo je uveljavljal v pritožbi. Priglaša pritožbene stroške.

Zoper ugodilni del sodbe in zoper odločitev o pravdnih stroških se pritožujeta toženi stranki iz vseh pritožbenih razlogov in predlagata pritožbenemu sodišču, da njuni pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožnika in mu naloži plačilo vseh stroškov postopka toženih strank, vključno s pritožbenimi stroški. V pritožbi navajata, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ni podane objektivne odgovornosti prvotožene stranke kot tožnikovega delodajalca, zmotno pa je ugotovilo, da je podana njena krivdna odgovornost. Do poškodbe tožnika je prišlo pri izstopanju iz jarka globine cca 60 cm, ne pa cca 80 cm. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni bil poučen o varnem načinu dela, saj tega tožnik niti ni zatrjeval. Tožnik je bil o tem poučen, imel je opravljen tudi izpit iz varstva pri delu. Tožnik je to delo opravljal dolgo časa, izstop iz jarka globine cca 60 cm pa predstavlja enostavno opravilo in tožnik posebnih navodil za to ni potreboval. Tožnik se je poškodoval ob odkrušitvi zemlje, to je predstavljalo običajen rizik na delovnem mestu tožnika, sodišče prve stopnje pa je zmotno ugotovilo, da brežina ni bila dovolj utrjena. Tega ni izpovedala nobena priča. Če je tožnik ocenil, da bi za izstop iz jarka potreboval lestev, bi jo lahko uporabil, saj jo je imel na razpolago. Uredba o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih ne določa, da je potrebno material pritrditi oz. utrditi brežino v primeru izkopa gradbenega jaška, nižjega od 100 cm, prav tako pa za vstop in izstop iz njega niso predvidene stopnice ali rampa. Prvotožena stranka ni ravnala protipravno (sodba II Cp 732/2013). Preventiva, ki bi izključila možnost nastopa vseh škodnih dogodkov (kot to izhaja iz izpodbijane sodbe), pa bi bila absurdna in neživljenjska. Tožena stranka je tožniku zagotovila varne pogoje dela in ustrezno delovno opremo, zato ji ni mogoče očitati nobene opustitve oz. nedopustnega ravnanja. Poleg tega je sodišče prve stopnje prisodilo tožniku odškodnino v previsokem znesku. Po oceni toženih strank bi bila primerna odškodnina (če bi bil temelj tožbenega zahtevka sploh podan) največ 2.200,00 EUR. Tudi škoda iz naslova tuje pomoči je prisojena nepravilno, saj ta ni presegala obsega pomoči, ki se pričakuje od ožjih družinskih članov. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba toženih strank pa ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, ki jih tožena stranka v pritožbi le pavšalno uveljavlja, ni storilo, prav tako pa ni storilo niti bistvenih kršitev določb postopka, navedenih v 2. odstavku 350. člena ZPP in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, vendar pa je na tako ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku tožnika enkrat že odločalo in ga s sodbo opr. št. I Pd 622/2010 z dne 4. 6. 2013 v celoti zavrnilo. Zoper takšno odločitev se je pritožil tožnik, kateremu je pritožbeno sodišče ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje s sklepom opr. št. Pdp 848/2013 z dne 5. 12. 2012 razveljavilo zaradi bistvenih kršitev določb postopka iz 14. točke člena 339/2 ZPP in tudi zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ki je bilo posledica zmotne uporabe materialnega prava in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje odpravilo vse pomanjkljivosti, na katere je pritožbeno sodišče opozorilo v sklepu opr. št. Pdp 848/2013 z dne 5. 12. 2013, za ugotovitev pravno relevantnih dejstev je izvedlo vse odločilne dokaze, jih pravilno dokazno ocenilo in posledično popolno in pravilno ugotovilo tudi dejansko stanje. Na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je po zaključku pritožbenega sodišča delno zmotno uporabilo materialno pravo, kar po pojasnjeno v nadaljevanju.

Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu vtoževal odškodnino za škodo, ki jo je utrpel zaradi nesreče pri delu, do katere je prišlo 30. 5. 2008, ko mu je pri izstopu iz gradbenega jarka izpod stopala zdrsnila zemlja, pri čemer mu je spodletelo, kar je privedlo do poškodbe levega kolena. Sodišče prve stopnje je v postopku ugotavljalo, če so bile za odškodninsko odgovornost prvotožene stranke kot tožnikovega delodajalca (ki je imela pri drugotoženi stranki sklenjeno zavarovanje splošne odgovornosti za tovrstne škodne primere), podane vse predpostavke te odgovornosti. Na podlagi izvedenih dokazov je pravilno ugotovilo, da objektivna odgovornost prvotožene stranke za škodo, ki je nastala tožniku, ni podana, podana pa je njena krivdna odgovornost, ker tožniku ni zagotovila primernega oz. ustreznega načina za vstop oz. izstop iz spornega gradbenega jarka. V postopku je bilo sicer ugotovljeno, da globina gradbenega jarka ni presegala 100 cm (kar pomeni, da prvotožena stranka ni bila zavezana izpolniti posebne zahteve za zagotavljanje varnosti in zdravja na gradbišču na podlagi določb Uredbe o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih; v nadaljevanju: Uredba, Ur. l. RS, št. 83/2005 in nadalj.), vendar pa je pravilno zaključilo, da je bila dolžna tožena stranka kljub temu zagotoviti ustrezen in primeren način za vstop in izstop delavcev tudi iz spornega jarka, ki je bil globok manj kot 100 cm, kar izhaja že iz temeljnih načel Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD; Ur. l. RS, št. 56/99, ki je bil v času sporne nesreče pri delu še v veljavi).

Pritožbeno sodišče je že v sklepu Pdp 848/2013 z dne 5. 12. 2013 zavzelo stališče, da dejstvo, da je globina jarka nižja od 100 cm (npr. da je takšen jarek globok 95 cm) ne pomeni nujno, da delodajalec delavcu ni dolžan zagotoviti ustreznega oz. primernega načina za vstop in izstop iz jarka. Presoja o obstoju te obveznosti delodajalca je odvisna od okoliščin primera (npr. od globine jarka, naklona sten jarka, strukture tal, ...). Pritožbeno sodišče le kot primeroma navaja, da je bistvena razlika pri zagotavljanju načina izstopa iz jarka, v kolikor gre za jarek globine npr. 20 cm (iz katerega izstop je praktično identičen običajnemu premagovanju višine s pomočjo stopnic), od izstopa iz jarka globine npr. 95 cm, ki že izkustveno običajno okretnemu oz. gibalno spretnemu človeku brez ustreznih pripomočkov (npr. rampe oz. stopnice) bistveno oteži izstop iz takšnega jarka. Glede na to je sodišče prve stopnje v postopku utemeljeno ugotavljalo, kolikšna je bila globina spornega jarka, iz katerega je izstopal tožnik in ali je bila dolžna prvotožena stranka tožniku zagotoviti ustrezen način izstopa iz tega jarka. Na podlagi izvedenih dokazov (izpovedba tožnika z dne 24. 1. 2014) je ugotovilo, da je bila globina jarka od 60 do 90 cm, v delu, kjer je tožnik iz jarka izstopal in se pri tem poškodoval, pa je bil jarek globok približno 80 cm (kar pomeni, da so neutemeljene pritožbene navedbe toženih strank, da je bilo v zvezi z globino jarka dejansko stanje zmotno ugotovljeno, ker naj bi priče izpovedale, da je bila globina jarka nekje med 60 do 80 cm). Glede na zgornje ugotovitve sodišča prve stopnje o globini jarka in glede na ugotovljena dejstva, da so bile stene jarka praktično vertikalne in sipke (zaradi česar je tudi prišlo do zdrsa zemljine izpod tožnikovega stopala, kar je tožnik zatrjeval že v tožbi), je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da izstopanja iz takšnega jarka ni mogoče šteti kot enostavnega in varnega brez ustreznih pripomočkov. Glede na to se tožena stranka v pritožbi neutemeljeno sklicuje na sodbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 961/2007 in II Ips 949/2008, saj se je prva odločitev nanašala na vprašanje dajanja navodil za vsako, še tako očitno in banalno opravilo, druga pa na ugotovitev, da je prenašanje pohištva delo, za katerega ni potrebnega posebnega izobraževanja oz. usposabljanja. Ob upoštevanju navedenega so zmotni tudi pritožbeni zaključki toženih strank, da do nezgode ob običajni skrbnosti tožnika ne bi prišlo, saj je tožnik izpovedal (tega pa drugi dokazi niso ovrgli), da je ob spornem dogodku izstopal iz jarka tako kot vedno in da je bil pri tem pazljiv. Ker prvotožena stranka tožniku ni zagotovila varnega izstopa iz gradbenega jarka, je tudi po stališču pritožbenega sodišča podana njena krivdna odgovornost, saj mu ni zagotovila vseh pogojev za varno delo.

Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe toženih strank, ki se nanašajo na to, da ni podana krivdna odgovornost prvotožene stranke za nastalo škodo. Neutemeljeno je tudi pritožbeno zatrjevanje toženih strank, da bi tožnik lahko pri izstopu uporabil lestev, saj je priča B.B., ki je bil pri prvotoženi stranki strokovni sodelavec za varnosti in zdravje pri delu, izpovedal, da se do jarka globine manj kot en meter lestev ne uporablja in da se pri globini jarka manj kot en meter izstopa s pomočjo telesa in s skrbnostjo zaposlenega.

Ker je bilo že zgoraj ugotovljeno, da prvotožena stranka tožniku ni zagotovila vseh pogojev za varno delo, zaradi česar je prišlo do tožnikove poškodbe, tožniku tudi po zaključku pritožbenega sodišča ni mogoče očitati, da bi soprispeval (npr. z nepazljivostjo) k nastali škodi, kar bi privedlo do deljene odgovornosti strank (člen 171 Obligacijskega zakonika; OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.). Posledično so nebistvene pritožbene navedbe toženih strank glede poučenosti tožnika o varnem načinu dela, glede opravljenega izpita iz varstva pri delu, glede dejstva, da je tožnik takšno delo pri toženi stranki opravljal že 28 let in glede ugotovitve sodišče prve stopnje o utrjenosti brežine jarka.

Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri odmeri višine pripadajoče odškodnine za škodo, ki je nastala tožniku zaradi nesreče pri delu, delno zmotno uporabilo materialno pravo, na kar pravilno opozarja tudi tožnik v pritožbi. Sodišče prve stopnje je tožniku iz naslova škode za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem od vtoževanih 6.000,00 EUR priznalo odškodnino v višini 3.600,00 EUR. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prisojena odškodnina iz tega naslova glede na ugotovljena dejstva (tožnik je hude bolečine trpel tri dni, srednje bolečine v času zdravljenja 10 dni, prav tako pa tudi bolečine blažje intenzitete (stalne in občasne), blažje bolečine še vedno občuti, jemal je analgetike, en mesec je bil v bolniškem staležu, opravil je dva RTG posnetka, dva tedna je imel fizioterapijo, petkrat je obiskal zdravnika) primerna, v skladu z 179/2 členom OZ in ne odstopa niti od prisojenih odškodnin za to vrsto nepremoženjske škode v podobnih primerih (npr. sodba VDSS, opr. št. Pdp 494/2014, Pdp 135/2013, Pdp 1204/2012 ...).

V zvezi z vtoževalno odškodnino iz naslova strahu je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedbe tožnika in izvedenskega mnenja sodnega izvedenca medicinske stroke ugotovilo, da je tožnik utrpel le sekundarni strah za izid zdravljenja, vendar ta ni bil takšne intenzitete, da bi predstavljal pravno priznan temelj za prisojo denarne odškodnine. Ker torej iz dokaznega postopka ne izhaja, da je bil ta strah intenziven in da je trajal dalj časa oz. da je bila njegova intenzivnost kratkotrajna, vendar pa je povzročil porušenje tožnikovega duševnega ravnovesja, tudi po stališču pritožbenega sodišča niso bili izpolnjeni pogoji za prisojo odškodnine za tovrstno nepremoženjske škode.

Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje delno zmotno uporabilo materialno prvo, ker je tožniku za škodo zaradi duševnih bolečin kot posledice zmanjšanja življenjskih aktivnosti prisodilo odškodnino v višini 300,00 EUR. Po zaključku pritožbenega sodišča je potrebno duševne bolečine tožnika iz tega naslova, ki so se odražale v zmanjšanih življenjskih aktivnosti tožnika zaradi lažje otekline levega kolena, obrabe hrustanca levega kolena, gibljivosti levega kolena, zaradi česar je tožnik manj sposoben za težja fizična opravila oz. za dalj časa trajajoča lažja fizična opravila, manj je sposoben za vse neenakomerne športne aktivnosti ... (tudi upoštevaje dejstvo, da iz izvedenskega mnenja izhaja, da je bila sporna poškodba vsaj sprožilni faktor klinične manifestacije obrabe levega kolena, ki bi se lahko brez te poškodbe pričela nekaj let kasneje oz. da bi ta poškodba lahko dodatno okvarila koleno oz. pospešila obrabo) ovrednotiti na znesek 2.000,00 EUR in ne na 300,00 EUR, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Glede na to, so neutemeljene drugačne pritožbene navedbe tožnika in toženih strank v zvezi z pripadajočo višino odškodnine za tovrstno nepremoženjske škode. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožnika, da bi bilo potrebno pri odločitvi o višini pripadajoče odškodnine za tovrstno nepremoženjske škode upoštevati dejstvo, da je bil tožnik ob poškodbi star 28 let, saj iz podatkov spisa izhaja, da je do poškodbe prišlo 30. 5. 2008, tožnik pa je bil rojen 5. 1. 1960. To pomeni, da je bil tožnik ob nezgodi star več kot 48 let. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je pravilno stališče toženih strank v pritožbi, da tožnik ni upravičen do vtoževane odškodnine za tujo pomoč in postrežbo. V postopku je bilo ugotovljeno, da je moral tožnik prvi teden po poškodbi počivati, da je hodil z berglami, v tem času je potreboval tujo pomoč povprečno dve uri dnevno pri oskrbi in domačih opravilih (priprava in postrežba hrane, težave pri oblačenju in obuvanju), kasneje v roku enega meseca pa le pri nujnih, dalj časa trajajočih domačih opravilih po eno uro dnevno (izvedensko mnenje, izpoved tožnika). Iz dokaznega postopka pa ne izhaja, da bi mu pri teh opravilih razen žene (ki jo tožnik omenja v svoji izpovedbi z dne 24. 1. 2014) pomagal še kdo drug (dokazno breme za to je bilo na tožniku). Zgornje ugotovitve tako ne dajejo opore zaključku, da je ta pomoč in nega tožnikove žene presegla običajno pomoč in nego, ki sta si jo dolžna nuditi zakonca drug drugemu (tako npr. tudi sodba opr. št. II Cp 3142/2011, II Cp 3362/2012, ...). Zato sta pritožbi toženih strank v tem delu utemeljeni. Ker sta pritožbi toženih strank glede preostalega dela prisojene premoženjske škode v višini 31,08 EUR (stroški prevoza na zdravljenje in zdravniške preglede) le pavšalni in neobrazloženi, je v zvezi s tem pritožbeno sodišče v okviru pritožbenega preizkusa po uradni dolžnosti ugotovilo, da je sodišče prve stopnje o tem delu materialne škode, ki je nastala tožniku, odločilo pravilno, pri svoji odločitvi pa ni kršilo niti določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Ob upoštevanju zgoraj navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik iz naslova nematerialne in materialne škode, ki mu je nastala zaradi nesreče pri delu, upravičen do odškodnine v skupni višini 5.631,08 EUR, zato je tožnikovi pritožbi delno ugodilo, izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je znesek odškodnine, ki sta ga dolžni toženi stranki izplačati tožniku (skupaj z ustreznimi zakonskimi zamudnimi obrestmi) zvišalo na znesek 5.631,08 EUR (5. alinea 358. člena ZPP).

Ker v preostalem pritožba tožnika ni bila utemeljena, pritožbi toženih strank pa sta bili neutemeljeni v celoti, jih je pritožbeno sodišče v preostalem zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP), saj glede navedenega niso bili podani niti s pritožbami uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Ker se je zaradi delne spremembe izpodbijane sodbe spremenil tudi uspeh strank v tem individualnem delovnem sporu, je bilo potrebno ponovno odločiti tudi o pravdnih stroških obeh strank. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje priglašene stroške strank odmerilo skladno z določbami Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008), tako da je tožniku priznalo njegove pravdne stroške postopka na prvi stopnji v višini 1.363,10 EUR, toženima strankama pa njune priglašene pritožbene stroške v višini 30,00 EUR. Glede na uspeh strank v tem postopku (tožnik je v postopku uspel do 55,60 %, tožena stranki pa do 44,40 %) je tožnik upravičen do povrnitve dela njegovih pravdnih stroškov v višini 1.313,88 EUR, toženi stranki pa do višine 13,32 EUR. Po pobotanju navedenih zneskov sta dolžni toženi stranki tožniku izplačati del njegovih pravdnih stroškov, ki so mu nastali v postopku pred sodiščem prve stopnje v višini 1.300,56 EUR, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. oz. 2. odstavku 165. člena ZPP. Ker je tožnik s pritožbo delno uspel (pritožbeni uspeh tožnika znaša 23,72 %) sta mu dolžni toženi stranki povrniti sorazmerni del njegovih pritožbenih stroškov. Pritožbeno sodišče je tožniku priznalo stroške za sestavo pritožbe v znesku 350,40 EUR (tar. št. 3210 ZOdvT), 22 % DDV (tar. št. 6007 ZOdvT) in sodno takso za pritožbo v višini 190,00 EUR, kar znaša skupaj 617,49 EUR. Glede na tožnikov uspeh s pritožbo sta mu dolžni toženi stranki povrniti del njegovih pritožbenih stroškov v višini 146,47 EUR, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ker toženi stranki s pritožbo nista uspeli, sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.