Jedro

Ravnanje dolžnika, da svojih zapadlih obveznosti ne poravnava pravočasno, ampak ga morajo upniki zaradi tega tožiti in je zoper njega izdanih že nekaj sklepov o izvršbi, še ne kaže na obstoj subjektivne nevarnosti, da bo brez začasne odredbe s svojim premoženjem oziroma sredstvi ravnal tako, da bo onemogočil ali precej otežil izterjavo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se ugovoru dolžnika ugodi ter se sklep istega sodišča II Pg .... z dne 29.6.1994 razveljavi in predlog za izdajo začasne odredbe zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je na upnikov predlog izdalo začasno odredbo, s katero je v zavarovanje njegove denarne terjatve (v znesku najprej 250.000,00 SIT, kasneje znižanem na 100.000,00 SIT) dolžniku prepovedalo razpolaganje z vsemi njegovimi premičninami na naslovu D. (delavnica) ter odredilo njihovo hrambo pri upniku do pravnomočne rešitve pravde. Dolžnikov ugovor zoper začasno odredbo je zavrnilo.

Dolžnik se je zoper sklep pravočasno pritožil zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava.

Trdi, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da je podana nevarnost, da bo brez začasne odredbe dolžnik s svojim premoženjem ravnal tako, da bo izterjavo terjatve onemogočil ali precej otežil. Po njegovem stališču mora biti ta nevarnost subjektivna, kar pomeni, da mora biti izkazano, da bo dolžnik svoje premoženje odtujil, skril ali kako drugače z njim razpolagal ter prav s tem onemogočil ali precej otežil izterjavo. Zato predlaga, naj višje sodišče napadeni sklep spremeni tako, da ugovoru ugodi in začasno odredbo razveljavi.

Pritožba je utemeljena.

Pravilno je stališče pritožbe, da mora biti za izdajo začasne odredbe po 1. odst. 265. člena ZIP poleg verjetnosti obstoja upnikove denarne terjatve (ki v obravnavanem primeru ni sporna) izkazana tudi subjektivna nevarnost, da bo skušal dolžnik s tem, da bo svoje premoženje oziroma svoja sredstva odtujil, skrival ali kako drugače z njimi razpolagal, onemogočiti ali precej otežiti izterjavo.

Prvostopno sodišče je pri ocenjevanju te nevarnosti upoštevalo okoliščine, da dolžnik ne poravnava svojih obveznosti pravočasno (da jih sploh ne poravnava, ni izkazano, zlasti ker je tudi v konkretnem primeru upniku vrnil več kot polovico glavnice) in da ga morajo upniki zato tožiti ter bodo tisti, ki že imajo sklepe o izvršbi poplačani pred predlagateljem začasne odredbe. Po oceni pritožbenega sodišča pa te okoliščine še ne kažejo na obstoj take nevarnosti, saj iz njih ne izhaja, da bi dolžnik s svojim premoženjem ravnal tako, da bo onemogočil ali precej otežil izterjavo, to je izvršbo na svoje premoženje oziroma sredstva.

Pritožbeno sodišče je torej ugotovilo, da je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno ugotovilo, da je podana podlaga za izdajo začasne odredbe po 1. odst. 265. člena ZIP. Zato je na podlagi določbe 3. točke 380. člena ZPP v zvezi s 14. členom ZIP napadeni sklep spremenilo tako, da je ugodilo utemeljenemu ugovoru zoper sklep o začasni odredbi ter ga razveljavilo in predlog za njeno izdajo zavrnilo.