Jedro

Znesek predstavlja seštevek glavnice in obračunanih zakonskih zamudnih obresti, ker zavarovalnica regresnega zahtevka zavodu ni plačala pravočasno. Take zamude pri izpolnitvi svoje obveznosti pa zavarovalnica ne more prevaliti v breme oškodovanca, saj je od njega uveljavljala zahtevek šele julija 2002. V času škodnega dogodka, je večina zavarovalnic omejila višino regresa na vsoto 12-ih povprečnih mesečnih plač, kar je dodatni razlog, ki kaže na zavedanje zavarovalnice na namen zavarovanja odgovornosti. Tu ne gre le za varstvo oškodovanca, ki je nedvomno v ospredju, temveč v določeni meri tudi za zavarovanje premoženja osebe, ki škodo v prometu povzroči.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se zato sodba sodišča prve stopnje s p r e m e n i tako, da je toženec dolžan plačati tožeči stranki znesek 8.345,85 EUR (2.000.000,00 SIT) in: eursko protivrednost zakonskih zamudnih obresti od 27.07.2002 do 31.12.2006 od zneska 2.000.000,00 SIT, preračunano po tečaju zamenjave zakonske zamudne obresti od 8.345,85 EUR od 01.01.2007 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek pa se zavrne .

V preostalem delu se pritožba tožene stranke zavrne kot neutemeljena in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške prvostopenjskega postopka.

Predlog tožene stranke za povrnitev stroškov pritožbenega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo odločilo, da je toženec dolžan plačati tožeči stranki znesek 4.794.865,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.07.2002 dalje do plačila. Ugotovilo je, da je toženec, ki je imel s tožečo stranko sklenjeno zavarovanje obvezne avtomobilske odgovornosti, izgubil svoje zavarovalne pravice v skladu s Pogoji za zavarovanje avtomobilske odgovornosti, ker je po prometni nezgodi, ki jo je povzročil, zapustil kraj dogodka. Prisojeni znesek predstavlja 3.030.000,00 SIT odškodnine za nematerialno škodo, ki jo je v dogodku utrpel oškodovanec J.K., 557.207,18 SIT, kolikor je zavarovalnica plačala Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) na račun oškodovančevega zdravljenja in 1.207.657,82 SIT zamudnih obresti, ki jih je zavarovalnica plačala ZZZS zaradi zamude pri plačilu uveljavljanega regresnega zahtevka.

Zoper sodbo se pritožuje toženec po pooblaščencu. Sodišču očita zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, bistveno kršitev določb postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da je že v odgovoru na tožbo opozoril na dva elementa, ki izključujeta ali vsaj delno omejujeta regresni zahtevek tožeče stranke, vendar pa, da se sodišče do nobenega od njiju ni opredelilo. Prvi ugovor se tiče izgube zavarovalnega kritja, ker naj bi toženec zapustil kraj nesreče. Pritožnik ponavlja, da se je nesreča zgodila pri izjemno nizki hitrosti, da je šlo za oplaženje ali celo odrinjenje pešca, ki je potem padel na vozišče, kar kaže na prepričljivost toženčeve navedbe pred prvostopenjskim sodiščem, da trčenja ni zaznal. Poleg tega je bilo takrat slabo in deževno vreme, pihala je burja, toženec pa je v križišču zavijal desno. Vse te okoliščine so pomembne za presojo ali je toženec s kraja nesreče res odšel, zavedajoč se, da je nesrečo povzročil. Že ves čas kazenskega postopka je zatrjeval, da trka z oškodovancem ni zaznal in to ponavlja tudi v tem postopku. Druga okoliščina, ki vpliva na zahtevek, pa je sokrivda oškodovanca. Le-ta si je namreč z dežnikom omejeval pogled na pot, po kateri je hodil in bil krepko alkoholiziran. Tožena stranka nima podatka o tem, da bi tožeča stranka pri plačilu odškodnine oškodovancu njegovo sokrivdo upoštevala, poleg tega pa tudi ni podala nobene specifikacije regresnega zahtevka. Tudi sodišče se z vprašanjem sokrivde oškodovanca ni ukvarjalo in o tem nima nobenih razlogov v obrazložitvi sodbe. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču v novo odločanje.

Pritožba je utemeljena iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

Pritožbeno sodišče je najprej presojalo utemeljenost pritožbe z vidika razlogov, ki jih je toženec uveljavljal v pritožbi po svojem pooblaščencu. Pri tem je ugotovilo, da pritožbene navedbe niso utemeljene. Res je sicer toženec ves čas trdil, da je s kraja nezgode odpeljal zato, ker ni zaznal, da je do prometne nesreče prišlo. To je navajal tako v odgovoru na tožbo, kot pri zaslišanju. Vendar pa mu sodišče prve stopnje glede na okoliščine dogodka, ki jih je ugotovilo s pomočjo izvedeniškega mnenja, upravičeno ni verjelo. Uporaba izvedeniškega mnenja izvedenca iz kazenskega postopka, ki je tekel proti tožencu, tudi v obravnavani pravdi, je bila sprejemljiva tudi za toženo stranko. Sodišče je tako ugotovilo, da je toženec pešca zadel s sredino svojega vozila, ko se je ta nahajal okoli 0,80 m od desnega roba. Pešec je bil zadet v levo nogo, zatem ga je privzdignilo, zarotiralo in navrglo na pokrov motorja osebnega avta, ki ga je toženec vozil. Zaradi zavijanja vozila v desno pa je pešec nato zdrsnil preko pokrova v levo in preko zadnje leve strani pokrova motorja padel in obležal v območju sredine vozišča magistralne ceste. Glede na te ugotovitve, ki jih pritožba ne izpodbija, se izkažejo pritožbene trditve o tem, da toženec dogodka ni zaznal, češ da je prišlo zgolj do oplaženja s pešcem, kot povsem neprepričljive. Ker je prvostopenjsko sodišče v zvezi s tem toženčevim ugovorom že v izpodbijani sodbi zavzelo povsem jasne in prepričljive razloge, pa ni utemeljena niti pritožbena navedba, da se do njegovega ugovora v tej smeri sodišče ni opredelilo in s tem kršilo določbe ZPP.

Tudi druga pritožbena navedba, češ, da se sodišče ni opredelilo o oškodovančevi sokrivdi za nastalo nezgodo, ni utemeljena. Sodišče je v izpodbijani sodbi opisalo tako gibanje pešca kot način toženčeve vožnje pred trčenjem in zaključilo, da v hoji oškodovanca ni bilo nepravilnosti in da tudi okoliščina, da je imel v krvi v času odvzema 0,91 g/kg alkohola, na samo prometno nezgodo in na težo peščevih poškodb ni imelo vpliva. Tudi teh ugotovitev sodišča prve stopnje pritožba ne izpodbija argumentirano, temveč le pavšalno zatrjuje, da naj bi oškodovancu omejeval pogled na pot dežnik in da je bil krepko alkoholiziran.

Tudi ne drži, da tožeča stranka ni specificirala svoj regresni zahtevek, oziroma navedla na kakšni podlagi je odškodnino oškodovancu izplačala. To je tožeča stranka storila na glavni obravnavi dne 09.05.2006 (zapisnik na list. št. 30 spisa), ko je točno opisala za katere oblike negmotne škode je J.K. izplačalo odškodnino in v kolikšnem znesku za vsako od teh oblik škod. Da izplačana odškodnina ni bila pretirana pa se je sodišče prepričalo na podlagi mnenja sodnega izvedenca medicinske stroke dr. M.M. in tudi v zvezi s tem v sodbi navedlo razloge, s tem ko je opisalo oškodovančeve telesne poškodbe in primerjalo ustreznost plačane odškodnine.

Pritožbeno sodišče pa mora na podlagi 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pri preizkusu sodbe sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti paziti tudi na pravilno uporabo materialnega prava. Pri takem preizkusu je bilo ugotovljeno, da je prvostopenjsko sodišče materialno pravo nepravilno uporabilo. Najprej to velja glede zneska, ki ga je zavarovalnica plačala ZZZS na račun stroškov zdravljenja oškodovanca J.K. Kot ugotavlja sodišče prve stopnje, predstavlja znesek 1.764.865,00 SIT seštevek glavnice v višini 557.207,18 SIT (neposredni stroški zdravljenja) in obračunanih zakonskih zamudnih obresti od 23.04.1997 do 28.06.2002, ker zavarovalnica regresnega zahtevka zavodu ni plačala pravočasno. Take zamude pri izpolnitvi svoje obveznosti pa zavarovalnica ne more prevaliti v breme oškodovanca, saj je od njega uveljavljala zahtevek šele julija 2002. Zato je bil zahtevek zavarovalnice iz naslova obračunanih obresti v višini 1.207.658 SIT neutemeljenen.

Druga ugotovitev iz izpodbijane sodbe, ki kaže na napačno uporabo materialnega prava, pa je dejstvo, da bi moral toženec izpolniti regresni zahtevek zavarovalnice 27.07.2002, to je dan za tem, ko je bila objavljena novela Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (Ur. l. RS, št. 67/02 - ZOZP-A), ki je v 7. odst. 7. čl. maksimirala izterjavo regresa zavarovalnic na 2.000.000,00 SIT. Že tedaj in seveda tudi v trenutku sodnega uveljavljanja zahtevka dne 04.10.2000, je bila torej višina regresa omejena, to omejitev pa je zakonodajalec sprejel z namenom varstva šibkejše pogodbene stranke - zavarovanca. Ker gre za spremembo zakona iz razlogov v javnem interesu in ker gre v obravnavanem primeru za situacijo, ko pravna norma učinkuje na dejanski stan, ki je sicer nastal že pred objavo zakona, ni pa še bil v celoti zaključen, saj pogodbeni stranki zavarovalno razmerje izpolnjujeta s ponavljajočimi se izpolnitvenimi ravnanji v daljšem časovnem obdobju po sklenitvi pogodbe, pravna doktrina takšno (tako imenovano nepravo) retroaktivnost dopušča, oziroma jo šteje za nedopustno le v primeru, če bi šlo za nedopusten poseg v načelo varstva zaupanja v pravo kot bistveni sestavni del pravne države (obširneje o tem odločba Vrhovnega sodišča RS, II Ips 615/2004). Že v času škodnega dogodka, je večina zavarovalnic omejila višino regresa na vsoto 12-ih povprečnih mesečnih plač, kar je dodatni razlog, ki kaže na zavedanje zavarovalnice na namen zavarovanja odgovornosti, saj bi neomejeno regresiranje odškodnin pri katastrofalnih škodah utegnilo pahniti zavarovance v takšno situacijo, ki jo je imel Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu namen preprečiti. Tu ne gre le za varstvo oškodovanca, ki je nedvomno v ospredju, temveč v določeni meri tudi za zavarovanje premoženja osebe, ki škodo v prometu povzroči. Pritožbeno sodišče je zato sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je upoštevalo v času vložitve zahtevka omejeno odgovornost regresnega zavezanca na 2.000.000,00 SIT (kar predstavlja na dan odločanja pritožbenega sodišča 8.345,85 EUR). Spremembi valute na podlagi Zakona o uvedbi eura pa je pritožbeno sodišče prilagodilo tudi izrek o obrestih.

Na podlagi spremenjene sodbe se je izkazalo, da je uspeh tožeče stranke v postopku nekoliko manj kot polovičen, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 2. odst. 165. čl. ZPP, po katerem mora takrat, kadar spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odločiti tudi o stroških vsega postopka, sprejelo odločitev, da glede na doseženi uspeh v pravdi stranki nosita vsaka svoje stroške postopka (2. odst. 154. čl. ZPP).

V pritožbenem postopku je tožena stranka sicer uspela, vendar ne s svojimi pritožbenimi trditvami, temveč iz razlogov, ki jih je pritožbeno sodišče upoštevalo po uradni dolžnosti. Predlog tožene stranke za povrnitev stroškov pritožbenega postopka je zato pritožbeno sodišče zavrnilo.