Jedro

Ker je tožena stranka ves čas oporekala, da se škodni dogodek ni zgodil tako, kot trdi tožnica, izvedenec pa je po nalogu sodišča ugotavljal, kako je prišlo do prometne nesreče, je treba upoštevati celotno izvedensko mnenje. Izvedenec je namreč ugotovil, da trditev tožnice o tem, kako je utrpela telesne poškodbe, fizikalno ni mogoča.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba se v izpodbijanem delu (obsodilni del sodbe) razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom vzelo delni umik tožbe na znanje in v tem obsegu ustavilo postopek. S sodbo pa je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in naložilo toženi stranki plačilo 1.646,92 EUR s pripadki. V presežku (1.559,93 EUR s pripadki) pa je zavrnilo.

2. Proti obsodilnemu delu sodbe vlaga pritožbo tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in je ni mogoče preizkusiti. Toženka je v odgovoru na tožbo navajala, da tožnica ni izkazala škodnega dogodka in dvom, da je tožnica poškodbe utrpela v obravnavani prometni nesreči. V ta namen je predlagala izvedenca cestnoprometne stroke. To je tožničino dokazno breme. Tožena stranka ni imela fotografij vozil, ker jih tožeča stranka tega ni dostavila. Ni bilo zahtevka iz kasko zavarovanja, saj je po lastnih navedbah tožnica to popravljala v lastni režiji. Nasprotni udeleženec R. J. pa ni vložil zahtevka iz AO zavarovanja, ker naj bil imel vozilo že prej poškodovan po vseh delih. Toženka ni mogla vzpostaviti kontakta z J. Nezadostnost dokazov je bil eden od indicev za prirejeno prometno nesrečo. Izvedenec Š., ki je pregledal dogodek s stališča tožnice in J. je sicer dopustil možnost, da je do nesreče prišlo na zatrjevani način, vendar tega ni mogel popolnoma potrditi. Ugotovil je tudi, da s fizikalnega stališča ni mogoče, da bi tožnica poškodbe utrpela v opisanem trčenju, saj bi ob trčenju morala zanihati proti smeri delovanja oz. v desno in ne v levo. Zato izvedenec ni potrdil tožničinega načina, kako je prišlo do prometne nesreče. Toženka je podala ugovor v tej smeri in sodišče zmotno ugotovi, da ni tako. Toženka nima strokovnega znanja, da bi lahko ocenila, ali so tožničine poškodbe možne. To je prepustila izvedencu. Zmotni sklep sodišča je, da se okoliščine dogodka ujemajo. Dvomi v izpoved priče J., da mu je tožnica obljubila 50,00 EUR, pozneje pa naj bi se dogovorila, da škodo plača tožena stranka. Dogodka ni nikoli prijavil. To je neobičajno. Neobičajna je zgodba priče V., da naj bi tožničino vozilo popravil na lastne stroške. Meni, da tožnica ni dokazala zavarovalnega primera.

3. Na vročeno pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožba utemeljeno graja ugotovitev sodišča, da je izvedeniško mnenje izvedenca I. Š. neupoštevno v tistem delu, ko je ugotovil, da fizikalno ni mogoče, da bi tožnica z glavo in levim ramenom udarila v leva vrata, če je prišlo do udarca z desne strani. Sodišče prve stopnje se postavi na stališče, da je izvedenec v tem delu prekoračil odredbo sodišča in ga zato sodišče ne more upoštevati. Sodišče še navaja, da tožena stranka ni podala te trditvene podlage. Pritožbeno sodišče je primerjalo trditveno podlago tožene stranke in sklep sodišča prve stopnje, ko je dne 23. 4. 2014 (list. št. 29) postavilo izvedenca cestnoprometne stroke in mu naložilo naloge. Tožena stranka je ves čas trdila, da tožeča stranka ni dokazala škodnega dogodka. Sodišče prve stopnje pa je naložilo izvedencu, da preuči listine spisa in poda pisno izvedeniško mnenje o tem, ali je glede na opis škodnega dogodka, trčenje vozil in glede na opis poškodb obeh vozil, udeleženih v prometni nesreči, do prometne nesreče prišlo na zatrjevan način. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izvedenec iz listin v spisu ugotovil, kaj trdi tožeča stranka. Izvedenec je v izvedeniškem mnenju med drugim ugotovil, da brez fotografij poškodovanih vozil ne more podati natančnega opisa dogodkov oz. potrditev tistega, kar naj bi zatrjevala udeleženka prometne nesreče. Dvakrat v izvedeniškem mnenju pa zapiše, da je pri trčenju v desni prednji del vozila Renault Clio fizikalno nemogoče, da bi tožnica z glavo in levim ramenom udarila v leva vrata (primerjaj izvedeniško mnenje na list. št. 34 in 35). Izvedenec je tudi pojasnil, kako je prišel do teh sklepov, in sicer na podlagi fotografij Crash testov.

6. Ko je tožena stranka dobila izvedeniško mnenje, je razširila trditveno podlago tudi na to, da je izvedenec ugotovil neskladje tožničinih poškodb z zatrjevanim načinom trčenja (list. št. 41). Tožena stranka je razširila trditveno podlago takoj zatem, ko je prejela izvedeniško mnenje in zato ni bila prepozna, saj prej tega ni vedela. Zato je utemeljen očitek pritožbe, da je z neupoštevanjem izvedeniškega mnenja ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Pritožba tudi trdi, da sodba zato nima razlogov o odločilnih dejstvih in da zato sodbe ni mogoče preizkusiti. Pritožbeno sodišče temu pritrjuje, saj tožena stranka ves čas postopka trdi, da tožnica ni dokazala škodnega dogodka. Sodišče tudi premalo upošteva, da mora tožeča stranka dokazati škodni dogodek in škodo. Gre za prostovoljno zavarovanje AO+ in priloženi zavarovalni pogoji nalagajo tožeči stranki, da škodo prijavi (člen 8 Pogojev). Ni mogoče mimo dejstva, da je tožeča stranka vozilo popravila, ne da bi toženi stranki omogočila vpogled v vozilo oz. v fotografije. Tudi drugi domnevni udeleženec prometne nesreče ni omogočil toženi stranki, da vpogleda njegovo vozilo. Nato je tožena stranka predlagala izvedenca cestnoprometne stroke in ta je izdelal izvedeniško mnenje v mejah podanih nalog izvedencu in na podlagi podatkov, ki jih je imel v spisu, kar mu je tudi naložilo sodišče(1). Ker je sodišče prve stopnje opustilo upoštevanje celotnega izvedeniškega mnenja, je ostala dokazna ocena pomanjkljiva. Tako ne manjka le dokazna ocena tega dokaza, ampak tudi povezovanje že opravljenih procesnih dejanj oz. izvedenih dokazov. Vse to je narekovalo razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje (355. člen ZPP).

7. Izrek o stroških temelji na določbi 165. člena ZPP.

8. V nadaljevanju postopka naj tako sodišče prve stopnje upošteva izvedeniško mnenje v celoti, opravi dokazno oceno v skladu z 8. členom ZPP in o zadevi ponovno razsodi. Pritožbeno sodišče ni moglo opraviti obravnave na drugi stopnji, ko sodišče prve stopnje pomembnega dela izvedeniškega mnenja sploh ni upoštevalo.

Op. št. (1): Primerjaj gradivo Pavčnik T., Podjetje in delo, št. 6-7/2012, stran 1407 do 1417 z naslovom: Dokazni standardi.