Jedro

Pogodba ustvarja pravice in obveznosti za obe pogodbeni stranki. Dejanja organov vodenja, tudi škodna, neposredno zavezujejo družbo. Pogodba, ki jo je sklenil v imenu družbe korporacijski zastopnik v mejah svojih pooblastil, je veljavno sklenjena, tudi če je zastopnik prekoračil morebitne notranje omejitve za zastopanje. Ob uporabi splošnih pravil obligacijskega prava o neveljavnosti pogodb pa iz toženkinih trditev ne izhaja zaključek, da bi šlo za fiktivno oziroma neobstoječo ali neveljavno pogodbo.

Če delo na projektu spada med dela in naloge delovnega mesta tožnika kot direktorja tožene stranke, ki se opravlja v okviru delovnega časa, mu za to delo dodatno plačilo ne gre.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo obdržalo v veljavi sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani – Centralni oddelek za verodostojno listino VL 94245/2000 z dne 8. 7. 2009 tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati glavnico v višini 991,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska do plačila (1. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (2. točka izreka). Obenem je tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 1.276,67 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka).

2. Zoper sodbo sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki, in sicer v tistem delu, v katerem v pravdi nista uspeli (prvi odstavek 350. člena ZPP). Tožeča stranka je uveljavljala vse pritožbene razloge in predlagala razveljavitev sodbe v zavrnilnem delu ter vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške. Tožena stranka je smiselno uveljavljala pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je spremembo sodbe v ugodilnem delu v njeno korist. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

3. Pritožbi sta bili vročeni nasprotni stranki, ki pa nanju nista odgovorili.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku glede plačila najemnine za parkirni prostor. Obrazložilo je, da je tožeča stranka izpolnila pogodbeno obveznost po najemni pogodbi in toženi stranki omogočila uporabo parkirnega prostora. Če ga tožena stranka ni uporabljala, je to njena prostovoljna odločitev, ki pa ne more biti razlog za neizpolnitev najemnikove obveznosti, to je plačila najemnine. Tožbeni zahtevek na plačilo računov za scenarij in režijo ter realizacijo oddaj o zamejcih, manjšinah in narodnostih za leto 2008 pa je sodišče prve stopnje zavrnilo, ker je ocenilo, da ni šlo za delo po posebni pogodbi med tožečo in toženo stranko, pač pa je delo na projektu spadalo med dela in naloge delovnega mesta tožnika kot direktorja tožene stranke, ki je bilo opravljeno v okviru delovnega časa, za katero mu dodatno plačilo ne gre.

O PRITOŽBI TOŽENE STRANKE

6. Tožena stranka v pritožbi navaja, da je bila najemna pogodba za parkirni prostor fiktivna pogodba, s katero je tožeča stranka kot direktor toženo stranko oškodovala za znesek najemnine, saj je tožnik vedel, da tožena stranka parkirnega prostora ne potrebuje in ne uporablja. Navaja še, da bi tožnik kot direktor po 263. členu ZGD moral ravnati v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika, namesto tega pa je družbo izčrpaval. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so trditve tožene stranke preskromne, da bi lahko privedle do zavrnitve tožbenega zahtevka. Pogodba namreč ustvarja pravice in obveznosti za pogodbeni stranki (1. točka 125. člena Obligacijskega zakonika, OZ). Dejanja organov vodenja, tudi škodna, neposredno zavezujejo družbo. Pogodba, ki jo je sklenil v imenu družbe korporacijski zastopnik v mejah svojih pooblastil, je veljavno sklenjena, tudi če je zastopnik prekoračil morebitne notranje omejitve za zastopanje. Ob uporabi splošnih pravil obligacijskega prava o neveljavnosti pogodb pa iz toženkinih trditev ne izhaja zaključek, da bi šlo za fiktivno oziroma neobstoječo ali neveljavno pogodbo. Njene trditve so namreč nedosledne in se ne skladajo z njenimi ravnanji. Tožena stranka ni uveljavljala izrecno ničnosti niti izpodbojnosti pogodbe, pač pa jo je odpovedala, kar kaže na to, da jo je tudi sama štela za veljavno. Že plačanih najemnin tudi ni terjala nazaj. Če pa je pogodba za toženo stranko škodljiva, še ne pomeni nujno, da ne velja, nasprotno, dokler se ne izkaže za neveljavno, pogodbene stranke zavezuje. Tudi pritožbena izvajanja o prenapihnjeni ceni ne zadoščajo za zaključek, da gre za fiktivno oziroma neobstoječo pogodbo. Pritožnica ne more uspeti niti s trditvijo, da je bila pogodba sklenjena še preden je tožnik postal lastnik parkirnega prostora, saj je predmet te zadeve zahtevek za plačilo najemnine za čas, ko je tožeča stranka že bila lastnik poslovnega prostora.

O PRITOŽBI TOŽEČE STRANKE

7. Tožeča stranka v pritožbi vztraja, da je zaračunane storitve opravila izven delovnega časa in izven obveznosti iz naslova pogodbe o zaposlitvi. Vendar pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopnemu sodišču, da dokazni postopek tega ni pokazal. Na podlagi izvedenih dokazov je utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik zaračunaval preko svojega s.p. delo, ki ga je opravljal v okviru svojega delovnega časa pri toženi stranki, za kar je prejemal plačo po pogodbi o zaposlitvi. Iz izpovedb zaslišanih prič (razen B. B., tožnikove žene), je razvidno, da pri mali TV kot je tožena stranka, vloge niso bile točno razdeljene med scenarista, režiserja in ostale funkcije in da so vsi več ali manj delali vse. Kot so izpovedale priče, nekega posebnega scenarista niti režiserja pri teh oddajah niso imeli, navodila je dajal novinar, tožnik ali pa tudi drugi novinarji, zaposleni pri toženi stranki. Za to niso prejeli posebnega plačila poleg plače. Navedeno potrjuje tudi ugotovitev, da tako delo opravlja tudi sedanji direktor v okviru delovnega časa in brez dodatnega plačila.

8. Pritožnik se sklicuje na dokumente Ministrstva za kulturo, vendar je iz predloženih listinskih dokazov razvidno, da je v njih naveden tožnik kot fizična oseba in ne kot s.p., kar kaže na to, da je pri projektih sodeloval tožnik kot zaposleni pri toženi stranki. Pri tem ni bistveno, ali se je delo opravljalo v prostorih tožene stranke ali na terenu. Pritožnik poudarja zahtevnost in obseg opravljenega dela, kar pa na odločitev ne vpliva.

9. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ne povzema pričevanj tako, kot so priče izpovedale. Sodišče prve stopnje sicer pričevanj res ne povzema v celoti, kar pa ni odločilno. Bistveno je, da je opravilo pravilno dokazno oceno, s katero se pritožbeno sodišče povsem strinja. Izpovedba B. B., tožnikove žene, ki odstopa od ostalih izpovedb, ne more prevesiti tehtnice v korist tožeče stranke. Pritožnik poudarja, da sodišče prve stopnje ni izvedlo pomembnih dokazov, ki jih je predlagal, in sicer, da se naloži toženi stranki, da predloži kompletno dokumentacijo zaključenega projekta JPR 20-MV-2008, skupaj z zvočnim in slikovnim gradivom, scenarijem, režijo, kar naj bi bilo v pisni obliki, skupaj z zaznamki, pripombami in komentarji tožeče stranke ter vsem ostalim gradivom arhivirano pri toženi stranki. Vendar tožena stranka trdi, da te dokumentacije nima, saj ne obstaja snemalna knjiga, scenarij, dnevniki, izjave, delovni nalogi … Toženka trdi, da je arhiv po zaslugi tožeče stranke pomanjkljiv. Po določilu 226. člena ZPP mora stranka sama predložiti listino, na katero se sklicuje dokaz svojih navedb (prvi odstavek cit. člena). Če se ena stranka sklicuje na listino in trdi, da je ta pri drugi stranki, zahteva sodišče od te stranke, naj listino predloži (prvi odstavek 227. člena). Če stranka, od katere je sodišče zahtevalo, naj predloži listino, zanika, da bi bila listina pri njej, lahko sodišče izvede dokaze za ugotovitev tega dejstva (četrti odstavek cit. člena). Torej bi tožeča stranka morala predlagati dokaze za ugotovitev, ali se dokumentacija nahaja pri toženi stranki. Končno pa bi lahko tožeča stranka to dokumentacijo tudi sama pribavila pri Ministrstvu za kulturo, saj trdi, da je en izvod vsega poslala na ministrstvo. Če ji to ne bi uspelo, pa bi lahko predlagala sodišču, da dokumentacijo preskrbi po uradni dolžnosti (tretji odstavek 226. člena ZPP). Vendar tožeča stranka tega ni storila.

10. V zvezi s pritožbenim očitkom, da sodišče ni izvedlo dokaza s pribavo sistematizacije tožene stranke ali pogodbe o zaposlitvi tožeče stranke, pritožbeno sodišče meni, da bi tudi ta dva dokaza v prvi vrsti morala predložiti tožeča stranka, saj je bilo trditveno in dokazno breme na njej. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost niti dokaznih niti materialno pravnih zaključkov sodišča prve stopnje.

11. Ker so se pritožbeni očitki izkazali za neutemeljene, podani pa niso niti pritožbeni razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba obe pritožbi zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrditi (353. člen ZPP).

12. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške. Tožena stranka pa pritožbenih stroškov ni priglasila, zato je izrek o teh odpadel.