Jedro

ZD ne vsebuje merila za presojo o tem, katera pravica je manj verjetna. Pri pravicah, ki se med seboj izključujejo, sodišče ocenjuje prepričljivost dokazov, na katere stranka opira svoja stališča.

Izrek

Pritožbi dedinj M.Ž. in J.P. se kot neutemeljeni zavrneta in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zakoniti in oporočni dedinji M.Ž. in J.P. napotilo na pravdo in jima naložilo, da morata v roku enega meseca po pravnomočnosti sklepa o napotitvi na pravdo, pri pristojnem sodišču vložiti tožbo zoper zapustničinega vdovca C.Š. na ugotovitev, da od zapustnice nista dobili daril za časa njenega življenja, ampak da je šlo pri izplačilu denarnih zneskov za odplačen pravni posel. Odločilo je, da se zapuščinska obravnava prekine do rešitve pravdne zadeve oziroma do poteka roka enega meseca, če tožba ne bo vložena.

Zoper ta sklep sta se dedinji, ki sta napoteni na pravdo, pritožili.

V pritožbi izpostavljata določbo 40. člena Zakona o dedovanju (ZD), po kateri lahko zmanjšanje oporočnih razpolaganj in vrnitev daril, s katerimi je prikrajšan nujni delež, zahtevajo samo nujni dediči. Zatrjujeta, da lahko zahteva vrnitev daril in zmanjšanje oporočnih razpolaganj le nujni dedič, ki je prepričan, da je prikrajšan pri dedovanju. V konkretnem primeru je to mož zapustnice in ne oporočni dedinji, kot je po njunem mnenju napačno zaključilo sodišče prve stopnje. Če nujni dedič zatrjuje, da sta oporočni dedinji dobili nekaj, kar sodi v zapuščino, mora to on dokazati in zahtevati v pravdi. Tisti, ki nekaj zahteva, mora to svojo zahtevo uveljaviti v pravdi, kot to natančno določba 40 člen ZD in je po njunem nesmiselno na pravdo napotiti oporočni dedinji, ki naj bi v pravdi dokazovali, da od zapustnice nista prejeli ničesar. Nista onidve zatrjevali, da je prikrajšan nujni delež, ampak je nasprotno nujni dedič zatrjeval, da je zaradi oporočnih razpolaganj in daril prikrajšan pri dedovanju.

Zato menita, da bi sodišče moralo njega napotiti na pravdo, če zahteva zmanjšanje oporočnih razpolaganj in vrnitev daril. Po mnenju pritožnic je sodišče napačno uporabilo materilno pravo, zato predlagata, da se izpodbijani sklep razveljavi.

Nujni dedič je na pritožbo odgovoril, predlagal zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa.

Pritožba ni utemeljena.

V konkretni zadevi med dediči ni bilo sporno, da je zapustnica za časa življenja točno določene denarne zneske izročila oporočnima dedinjama. Zato pritožba brez potrebe opozarja na določbe 34. in 40. člena ZD. Sporno je le to, ali je ta denar zapustnica izročila zato, ker je hčerkama z njim hotela plačati usluge (odplačen pravni posel), ali zato, ker jima je denar podarila. Glede na to sporno vprašanje pa je sodišče prve stopnje utemeljeno na pravdo napotilo oporočni dedinji, ki trdita, da jima denar ni bil podarjen, saj je njuna pravica tudi po oceni pritožbenega sodišča manj verjetna. ZD ne vsebuje merila za presojo o tem, katera pravica je manj verjetna. Pri pravicah, ki se med seboj izključujejo, zato sodišče to merilo presoja glede na prepričljivost trditev in dokazov, na katera stranka opira svoja stališča. V konkretnem primeru je glede na trditve o sklenjenem odplačnem poslu med materjo in hčerkama, za katerega pritožnici ne ponujata nobenega dokaza in so že trditveno manj prepričljive, prav odločilo. Določbo 1. odst. 213. člena ZD je pravilno uporabilo ter je iz tega razloga pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo dedinj M.Ž. in J.P. zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. odst. 365. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s členom 163 ZD).