Jedro

Zagovornik ponuja drugačno oceno izvedenih dokazov, kar pomeni izpodbijanje pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Iz tega razloga zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega A.R. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Po členu 98.a Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP se obsojenca oprosti plačila stroškov, nastalih v postopku z izrednim pravnim sredstvom, iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Domžalah je z v uvodu navedeno sodbo spoznalo obsojenega A.R. za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja tatvine po 1. odstavku 211. člena KZ in mu je po isti zakonski določbi izreklo kazen enega leta zapora. Pogojne obsodbe, izrečene obsojencu s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Litiji z dne 10.03.1997, ni preklicalo. Oškodovanca je na podlagi 2. odstavka 105. člena ZKP napotilo na pot pravde, obsojencu (tedanjemu obdolžencu) pa je naložilo v plačilo tudi stroške kazenskega postopka. Višje sodišče pa je s sodbo z dne 13.01.1999 pritožbi A.R. in njegovih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojenčev zagovornik, odvetnik Z.H., je dne 05.03.1999 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, oziroma ker v ravnanju obsojenca niso podani znaki kaznivega dejanja tatvine (1. točka 372. člena ZKP - razlog iz 1. točke 1. odstavka 420. člena ZKP).

Vrhovni državni tožilec svetnik mag. J.F. je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podal na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navedel, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, saj zahteva ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, temveč kot izhaja iz vsebine zmotno ugotovljeno dejansko stanje, kar pa ne more biti predmet zahteve za varstvo zakonitosti. Zato predlaga, da jo Vrhovno sodišče zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik uvodoma sicer navaja, da uveljavlja kot razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti kršitev materialnega zakona, ki jo pojasnjuje s tem, da napadeni sodbi sodišča prve in druge stopnje nista ugotovili subjektivnega elementa kaznivega dejanja tatvine, to je krivdnega odnosa storilca do dejanja oziroma nista ugotovili direktnega naklepa, v nadaljevanju zahteve pa obširno obrazlaga, da storilcu ni bilo dokazano, da se je zavedal, da seka v tujem gozdu oziroma se ni zavedal protipravnosti svojega ravnanja, temveč je mislil, da seka v svojem gozdu oziroma da je dejanje storil v dejanski zmoti.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da kršitev materialnega zakona ni podana. Obravnavano kaznivo dejanje namreč vsebuje vse objektivne elemente, kakor tudi subjektivni element tega kaznivega dejanja. Izpodbijana pravnomočna sodna odločba namreč jasno ugotavlja, da je obsojenec storil očitano mu kaznivo dejanje s krivdno obliko direktnega naklepa (stran 8 sodbe sodišča prve stopnje), pri čemer sta obe sodišči tudi natančno obrazložili, katere so tiste okoliščine, ki izključujejo obstoj dejanske zmote.

Zatrjevanja zagovornika v zahtevi, s katerimi ponuja drugačno oceno izvedenih dokazov ter drugačne zaključke o obstoju oziroma neobstoju pravno relevantnih dejstev kot pravnomočna sodba, pa pomenijo izpodbijanje pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP), niti te navedbe niso takšne narave, da bi vzbudile dvom, ki bi utegnil biti podlaga za razveljavitev pravnomočne sodbe po uradni dolžnosti (člen 427 ZKP).

Ker torej v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljana kršitev zakona ni podana, napačno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje pa ni razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva, je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornika za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških postopka, nastalih v zvezi z odločanjem o zahtevi za varstvo zakonitosti, temelji na v izreku te odločbe citiranih določilih ZKP.