Jedro

V primeru, ko vrednost blaga, navedena v fakturi, ne ustreza določbam Carinskega zakona o dogovorjeni ceni, se ugotovi carinska osnova v skladu z določbami 34. do 45. člena Carinskega zakona.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti odločbi Carinarnice C. z dne 8.3.1994, s katero je bil zavrnjen njegov ugovor na zapisnik z dne 21.2.1994 o netočni prijavi vrednosti blaga po uvozni carinski deklarciji z dne 21.2.1994 (dalje: UCD) za rabljeni osebni avtomobil Citroen BX 1.40 TGE, letnik 1990 in določena carinska osnova v znesku 496.060 SIT. V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da je tožnik v UCD prijavil za carinjenje navedeni osebni avtomobil v vrednosti 3.500 DEM in navedel carinsko osnovo 290.403 SIT. Carinarnica je pravilno ocenila, da se prijavljena vrednost uvoženega avtomobila, določena v kupoprodajni pogodbi, bistveno razlikuje od cene za tovrstna vozila, s katerimi sama razpolaga (katalog Eurotax Schwacke, dalje: katalog). Cene v kupoprodajni pogodbi zato utemeljeno ni štela za dokaz o dejansko plačani ceni, zaradi česar navedene cene tudi ni mogoče vzeti za carinsko osnovo v smislu 34. člena Carinskega zakona (dalje: CZ, Ur.l.RS, št. 10/76, 36/79, 52/79, 12/81, 61/82, 7/84, 25/85, 38/86, 28/88, 40/89, 70/89 in 20/90). Na podlagi določbe tretjega odstavka 41. člena je carinarnica pravilno izvedla komisijsko ugotavljanje vrednosti uvoženega avtomobila in pravilno ugotovila tudi carinsko osnovo na podlagi razpoložljivih podatkov o stanju vozila in upoštevanju povprečne obrabe vozila ter izkazanih poškodb in cen rabljenih vozil iste znamke, tipa, izvedbe in leta proizvodnje na podlagi navedenega kataloga (37. člen CZ). Tožena stranka zavrača tožnikov pritožbeni ugovor, da bi bila poškodovanost avtomobila določena pavšalno. Tožnik oceni poškodovanosti v ugovoru ni oporekal, ter ni predložil podatkov o stroških.

Tožeča stranka navedeno odločbo izpodbija zaradi kršitve pravil postopka, nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Tožniku ni bila dana možnost, da bi se izjavil o okoliščinah nakupa avtomobila in seznanil z rezultati ugotovitvenega postopka pred izdajo odločbe prve stopnje, s čemer so bila kršena določila 5., 8., 135. in 143. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Tožena stranka ni pojasnila, zakaj pri določanju carinske osnove ni uporabila določbe 34. člena CZ. Določba 3. odstavka 41. člena carinarnici ne daje pooblastila, da brez argumentov zavrne prijavljeno vrednost blaga. Šele če bi carinarnica dokazala, da prijavljena in izkazana vrednost blaga, ne ustreza določbam CZ o dogovorjeni ceni bi smela uporabiti druge določbe CZ. Kupna pogodba predstavlja sporazum o nakupu. Toženi stranki je znano, da trgovci v Nemčiji rabljena vozila prodajajo na podlagi pisne pogodbe ali pa izdajo ustrezni račun in teh listin ni potrebno overiti. Tožena stranka ni pojasnila, zakaj zaradi narave blaga ni možno uporabiti določb 35. in 36. člena CZ in na kakšni podlagi ugotavlja, da je carinarnica pravilno uporabila določbo 37. člena CZ za določitev carinske osnove. To je z uporabo prodajnih cen na nemškem trgu, kjer je bilo vozilo kupljeno, kar je po določbi 2. odstavka 37. člena tega zakona izrecno prepovedano. Tudi cenitev poškodb vozila ni bila opravljena v skladu z določbo 2. odstavka 44. člena zakona, saj vozilo ni bilo poškodovano v času, kot ga določa navedena določba, ampak je bilo poškodovano že kupljeno, zaradi česar je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Tožnik ni bil pozvan naj predloži podatke o stroških popravila vozila, pa tudi cenitev poškodb vozila ni bila potrebna. Če pa je cenitev že utemeljena, bi se morali upoštevati kriteriji in podatki, ki veljajo v Nemčiji. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za uvoz rabljenega in poškodovanega osebnega avtomobila. Sporno je, ali je carinarnica ravnala pravilno in zakonito, ko za carinsko osnovo ni vzela cene, določene v predloženi kupoprodajni pogodbi. Točno je sicer, da se carinska osnova primarno določa v skladu z določbo 34. člena CZ, po kateri pomeni carinsko osnovo dogovorjena cena (transakcijska vrednost). Toda dogovorjena cena je dejansko plačana cena ali cena, ki jo je treba plačati za blago, kupljeno zaradi uvoza v Slovenijo (2. odstvek 34. člena CZ). Vrednost navedena v prodajalčevi fakturi pa se vzame za carinsko osnovo, če ta vrednost ustreza določbam tega zakona, ki se nanašajo na dogovorjeno ceno (1. odstavek 41. člena CZ). Tudi po oceni sodišča je carinarnica utemeljeno podvomila v verodostojnost cene, navedene v pogodbi iz razlogov, navedenih v izpodbijani odločbi. V takšnem primeru, ko vrednost blaga, navedena v fakturi, ne ustreza določbam tega zakona o dogovorjeni ceni, se ugotovi carinska osnova v skladu z določbami 34. do 45. člena CZ (3. odstavek 41. člena). Sodišče se strinja z oceno tožene stranke, da carinske osnove ni bilo mogoče ugotoviti po določbah 35. in 36. člena cit. zakona. Po slednjih določbah se namreč vzame za carinsko osnovo dogovorjena cena za podobno blago, kupljeno za uvoz v Slovenijo in uvoženo v istem ali približno istem času kot blago, ki se carini oz., če se enako ali podobno uvoženo blago prodaja v Sloveniji v enakem stanju. Zato se tožeča stranka neutemeljeno sklicuje na navedene določbe zakona, pri čemer niti ne navaja, da bi bile podane dejanske okoliščine za uporabo teh določb. Če se torej carinska osnova ne more ugotoviti po določbah 34. do 36. člena CZ, se ugotovi na drugačen ustrezen način v skladu s tem zakonom na podlagi podatkov, ki so na razpolago (1. odstavek 37. člena CZ). V skladu z navedeno določbo je bila ugotovljena carinska osnova v obravnavani zadevi in to na podlagi ugotovitev posebej za to imenovane komisije (264. člen CZ) o dejanskem stanju vozila in njegovi vrednosti ter ob upoštevanju podatkov že navedenega kataloga. Toda navedeni katalog je bil uporabljen le kot pripomoček in ne kot neposredna podlaga za določitev carinske osnove. Zato je neutemeljen tožbeni ugovor, da je pri določitvi carinske osnove bila uporabljena metoda, ki je po 2. odstavku 37. člena CZ izrecno prepovedana.

Tožena stranka je pravilno zavrnila pritožbeni ugovore glede cenitve poškodb uvoženega avtomobila z razlogi, ki jih je navedla v izpodbijani odločbi, zato tožnik z enakimi ugovori, ki jih ponavlja v tožbi, ne more uspeti.

Iz podatkov poslanih upravnih spisov sicer ni razvidno, da bi tožniku bil vročen zapisnik o komisijski ocenitvi uvoženega avtomobila z dne 25.2.1994, vendar po presoji sodišča ta kršitev pravil postopka ni vplivala na odločitev. Pooblaščencu tožnika je namreč po podatkih spisov bil vročen zapisnik o ugotovljenem dejanskem stanju uvoženega avtomobila z dne 21.2.1994 in ker je tožnik tem ugotovitvam ugovarjal, je bila v skladu z zakonom opravljena še komisijska ocenitev. Zato po oceni sodišča niso podane zatrjevane kršitve ZUP, ki se nanašajo na sodelovanje stranke v postopku in njene pravice.

Uveljavljani tožbeni razlogi torej niso podani, zato je sodišče neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena ZUS/77 v zvezi s 1. odstavkom 94. člena Zakona o upravnem sporu (Ur.l.RS, št. 50/97). Cit. določbe CZ, ZUS/77 in ZUP je sodišče smiselno uporabilo kot republiške predpise, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).