Jedro

Vložitve pritožbe zoper sklep o odreditvi pripora ni mogoče šteti za zagovarjanje v kazenskem postopku pred sodiščem prve stopnje, zato pa tudi ne za zaobseženo z izpodbijano odločbo o BPP. O takšni pritožbi v skladu z 207. členom ZKP namreč odloča višje sodišče, vložitev takšne pritožbe pa je tako treba šteti za zagovarjanje pred sodiščem druge stopnje. ZBPP okoliščine, kot jo izpostavlja tožnik, tj. časa za vložitev pravnega sredstva, ne določa kot relevantne navezne okoliščine pri določanju različnih oblik pravne pomoči, pač pa te določa predvsem z vidika različnih dejanj oziroma pravnih sredstev, v zvezi s katerimi je potrebna BPP.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom odločila, da se tožniku priznajo potrebni izdatki in nagrada v višini 38,06 EUR, v presežku se zahtevek zavrne kot neutemeljen.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je bil tožnik z odločbo toženke, Bpp 2068/2018 z dne 3. 1. 2019 (v nadaljevanju: odločba o BPP), v povezavi s sklepom z dne 18. 6. 2019, določen za izvajanje brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) prosilcu A. A. (v predmetni zadevi in v nadaljevanju prizadeta stranka). BPP je obsegala pravno svetovanje in zagovarjanje v kazenskem postopku pred sodiščem na prvi stopnji. Tožnik je 6. 12. 2019 pravočasno priglasil nadaljnje stroške pravnega svetovanja in zastopanja v skupni višini 354,65 EUR, ki se nanašajo na zagovor prizadete stranke v kazenskem postopku II K 13298/2017 Okrajnega sodišča v Brežicah. Tožnik je podal odgovor na predlog za odreditev pripora ter pritožbo zoper sklep o odreditvi pripora z dne 5. 12. 2019. Toženka je tožniku priznala stroške za odgovor na predlog za odreditev pripora, ne pa stroškov za vložitev pritožbe zoper sklep o odreditvi pripora. V predmetni zadevi je bil obseg BPP omejen na pravno svetovanje in zagovarjanje pred sodiščem prve stopnje, ni pa obsegal svetovanja in zagovarjanja pred sodiščem druge stopnje. Na podlagi odločbe o BPP tožnik ni imel pooblastila za vložitev pritožbe zoper sklep o odreditvi pripora, ki jo rešuje višje sodišče oz. sodišče druge stopnje, zato tudi ni upravičen do povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom, saj presega dodeljeno obliko pomoči. 3. Tožnik se z izpodbijanim sklepom ne strinja in vlaga tožbo. Pojasnjuje, da je kot zagovornik prizadete stranke v kazenskem postopku, II K 13298/2017, Okrajnega sodišča v Brežicah, ki še ni bil končan, dne 5. 12. 2019 po faksu prejel sklep o odreditvi pripora, na katerega je bilo treba podati pritožbo v roku 24 ur. Tožnik je podal pritožbo zoper sklep o odreditvi pripora, o kateri je sicer res odločalo pritožbeno sodišče, vendar pa gre za pritožbo, ki je bila podana zoper sklep, ki je bil izdan v okviru postopka na prvi stopnji, in ne za pravno sredstvo, ki bi bilo vloženo zoper končno odločbo na prvi stopnji. Dodeljena BPP je obsegala tudi vložitev pritožbe zoper sklep o odreditvi pripora, saj je bilo to treba vložiti v roku 24 ur in tako odreagirati hitro, česar pa toženka ni upoštevala. Četudi bi obveljalo stališče slednje, v roku od prejema sklepa o odreditvi pripora do poteka roka za vložitev pritožbe niti ne bi bilo mogoče podati prošnje za BPP tako, da bi se ta upoštevala. Zato je treba za takšne pritožbe, ko je še vedno v teku postopek na prvi stopnji, šteti, da so del tega postopka. Takšna je tudi jasna sodna praksa sodišč, zato je napadeni sklep nezakonit in nesprejemljiv. Tožnik predlaga, da se izpodbijani sklep v zavrnilnem delu odpravi ter vrne toženki v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala je upravne spise zadeve.

5. Prizadeta stranka na tožbo ni odgovorila.

**K I. točki izreka:**

6. Tožba ni utemeljena.

7. V zadevi je spor glede pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa, s katerim je toženka tožniku odmerila izdatke in nagrado za pravno svetovanje in zagovarjanje prizadete stranke na podlagi odločbe o BPP, ki je bila izdana prizadeti stranki, v povezavi s sklepom z dne 18. 6. 2019, s katerim je bil za izvajanje BPP določen tožnik. Tožnik navaja, da je zanj sporen zavrnilni del izpodbijanega sklepa, ob čemer pa tega konkretizirano izpodbija zgolj v delu, ki se nanaša na zavrnitev povračila stroškov za vložitev pritožbe zoper sklep o odreditvi pripora prizadeti stranki. Toženka je svojo odločitev o zavrnitvi teh stroškov oprla na stališče, da vložitev navedene pritožbe ni zaobsežena v odločbi o BPP, saj to rešuje višje sodišče oziroma sodišče druge stopnje. Tožnik takšnemu stališču nasprotuje.

8. Po presoji sodišča je odločitev toženke pravilna in zakonita. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami pa dodaja, kakor sledi.

9. Zakon o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) v 26. členu določa, da se BPP lahko dodeli za različne oblike pravne pomoči, in sicer: za pravno svetovanje; za sestavo, overitev in potrditev listin o pravnih razmerjih, dejstvih in izjavah; za pravno svetovanje in zastopanje za sklenitev izvensodne poravnave; za pravno svetovanje in zastopanje v postopku pred sodišči na prvi in drugi stopnji; za pravno svetovanje in zastopanje v zvezi z izrednimi pravnimi sredstvi; za pravno svetovanje in zastopanje v zvezi z ustavno pritožbo; za pravno svetovanje in zastopanje pred mednarodnimi sodišči; za pravno svetovanje in zastopanje pri vložitvi pobude za oceno ustavnosti; ter kot oprostitev plačila stroškov sodnega postopka. ZBPP ob tem organu za BPP izrecno omogoča, da dodeli brezplačno pravno pomoč za zaprošene oblike pravne pomoči le delno, tako da dodelitev veže na dokončanje posameznih faz postopka v isti zadevi (druga alineja drugega odstavka 28. člena ZBPP). V šestem odstavku 30. člena ZBPP določa, da je za pravno pomoč po tem zakonu odvetnik upravičen do nagrade in do povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom v višini, izračunani po odvetniški oziroma notarski tarifi in v obsegu dodeljene brezplačne pravne pomoči. 10. V zadevi je nesporno, da je bila prizadeti stranki z odločbo o BPP dodeljena BPP, katere obseg je bil določen kot „pravno svetovanje in zagovarjanje v kazenskem postopku pred sodiščem na prvi stopnji“, da je bil za izvajanje BPP določen tožnik, da je Okrajno sodišče v Brežicah dne 5. 12. 2019 izdalo sklep o odreditvi pripora prizadeti stranki in ga vročilo tožniku (kot zagovorniku prizadete stranke), da je tožnik (v pritožbenem roku 24 ur) vložil pritožbo zoper navedeni sklep, da je tožnik priglasil stroške vložitve navedene pritožbe in da je toženka te zavrnila. Vsa navedena dejstva, ki jih zatrjuje tožnik, izhajajo iz izpodbijanega sklepa in so tako nesporna, izvajanje dokazov, ki jih v njihovo potrditev predlaga tožnik, pa je tako nepotrebno. V zadevi je treba odgovoriti zgolj na (materialno-pravno) vprašanje, ali je (v predstavljenih nespornih dejanskih okoliščinah) treba šteti, da je vložitev pritožbe zoper sklep o odreditvi pripora zaobsežena v odločbi o BPP.

11. Sodišče pritrjuje stališču toženke, da vložitve pritožbe zoper sklep o odreditvi pripora ni mogoče šteti za zagovarjanje v kazenskem postopku pred sodiščem prve stopnje, zato pa tudi ne za zaobseženo z odločbo o BPP. O takšni pritožbi v skladu z 207. členom Zakona o kazenskem postopku (ZKP) namreč odloča višje sodišče, vložitev takšne pritožbe pa je tako treba šteti za zagovarjanje pred sodiščem druge stopnje. Na navedeno ne more v ničemer vplivati s strani tožnika izpostavljeno dejstvo, da je pritožbo podal zoper sklep, ki je bil izdan v okviru postopka na prvi stopnji; že ob upoštevanju ureditve večstopenjskega sojenja se namreč vsa pravna sredstva, o katerih odloča drugostopenjsko sodišče, nanašajo na sodne odločbe, izdane v postopku na prvi stopnji. Prav tako pa na zapisano stališče ne more v ničemer vplivati dejstvo, da je bila (sledeč tožniku) obravnavana pritožba vložena v času, ko je še trajal postopek na prvi stopnji. Z vidika ZKP je namreč treba šteti, da je bil postopek odločanja o priporu prizadete stranke (ne glede na to, ali je bil kazenski postopek sicer še v teku) na prvi stopnji dokončan z izdajo in vročitvijo sklepa o priporu, vložitev in obravnava pritožbe zoper ta sklep pa predstavlja ločeno fazo postopka, ki poteka pred drugostopenjskim sodiščem. Takšno stališče je skladno s 26. členom ZBPP, ki tudi v položaju, kot je predmetni, ko predmet izpodbijanja ni končna sodna odločba v kazenskem postopku, pač pa samostojna odločba o odreditvi pripora, omogoča BPP za (med drugim) različne vrste pravnih sredstev zoper takšno odločbo, pri tem pa izrecno ločuje med različnimi oblikami BPP za redna in izredna pravna sredstva, za ustavno pritožbo, za postopek pred mednarodnimi sodišči itd., in sicer ne glede na vprašanje, ali je ob vložitvi navedenih pravnih sredstev (zoper samostojno odločbo) postopek o glavni stvari še v teku. Tožnik se sklicuje na jasno sodno prakso, ki naj bi potrjevala njegova stališča v zadevi, vendar te ne konkretizira. Sodišče nasprotno pojasnjuje, da je že v zadevi, III U 291/2010, razsodilo, da BPP, odobrena za pravno svetovanje in zastopanje na prvi stopnji in kot oprostitev plačila stroškov postopka v kazenskem postopku, ne vključuje tudi nadaljevanja postopka s sestavo ustavne pritožbe, četudi se ta nanaša na sklepe o odreditvi oziroma podaljšanju pripora, saj to ne bi bilo skladno z določbami ZBPP. Takšnemu stališču sodišče smiselno sledi tudi v predmetni zadevi. Na tem mestu obravnavane tožbene navedbe tako niso utemeljene.

12. Neutemeljene pa so po presoji sodišča tudi tožbene navedbe, s katerimi tožnik potrebo po upoštevanju odločbe o BPP tudi za vloženo pritožbo zoper sklep o odreditvi pripora utemeljuje s kratkim (24-urnim) rokom za vložitev pritožbe. Sodišče s tem v zvezi uvodoma izpostavlja, da ZBPP okoliščine, kot jo izpostavlja tožnik, tj. časa za vložitev pravnega sredstva, ne določa kot relevantne navezne okoliščine pri določanju različnih oblik pravne pomoči (26. člen ZBPP), pač pa te določa predvsem z vidika različnih dejanj oziroma pravnih sredstev, v zvezi s katerimi je potrebna BPP. Sodišče je že v predhodni točki obrazložitve te sodbe utemeljilo, da je treba vložitev pritožbe zoper sklep o odreditvi pripora šteti za zagovarjanje pred sodiščem druge stopnje, zgolj to (in ne rok za vložitev pritožbe) pa je relevantno z vidika presoje, ali je vložitev takšne pritožbe zaobsežena z odločbo o BPP, ki se nanaša na „pravno svetovanje in zagovarjanje v kazenskem postopku pred sodiščem na prvi stopnji“. Ne glede na navedeno sodišče pojasnjuje, da je imela prizadeta stranka v okviru prošnje za BPP možnost zahtevati več oblik BPP, hkrati pa dodelitev te tako za postopek na prvi kot na drugi stopnji (tj. za več faz iste oblike BPP). V kolikor je prizadeta stranka menila, da odločba o BPP ni pravilna ali zakonita (ker se ne nanaša na postopek na drugi stopnji), je imela v zvezi s to odločbo možnost sodnega varstva pred naslovnim sodiščem. Prizadeta stranka bi torej lahko za BPP tudi za pritožbo zoper sklep o odreditvi pripora zaprosila (oz. to pridobila) še pred prejemom sklepa o odreditvi pripora, navedbam o tem, da je kratek pritožbeni rok onemogočal pridobitev BPP za navedeni namen, pa že iz tega razloga ni mogoče slediti. Dodatno gre izpostaviti, da bi prizadeta stranka na to, da ji utegne biti odrejen pripor (v zvezi z odreditvijo katerega bo lahko vložila pritožbo), lahko sklepala na podlagi predloga za odreditev pripora, ki ga je (po zagovorniku – tožniku) prejela dne 3. 12. 2019, že po prejemu tega predloga pa bi tako lahko vložila tudi novo prošnjo za dodelitev (redne ali nujne) BPP za zagovarjanje pred sodiščem druge stopnje oziroma za vložitev predmetne pritožbe. Takšno prošnjo bi prizadeta stranka nenazadnje lahko vložila tudi na dan vložitve predmetne pritožbe. Navedbe tožnika o tem, da naj se takšna prošnja ne bi upoštevala, so povsem pavšalne in zanje v ZBPP ni najti podlage – tudi če bi bila pritožba zoper sklep o odreditvi pripora vložena pred odločitvijo o prošnji za BPP, bi toženkina služba za BPP o slednji morala odločiti, v primeru izpolnjevanja pogojev za dodelitev BPP pa bi bili prizadeti stranki (oziroma tožniku, če bi bil določen za izvajalca BPP) priznani tudi že nastali upravičeni stroški vložitve takšne pritožbe.

13. V povzetku zapisanega sodišče ugotavlja, da tožnik ni uspel izkazati nepravilnosti ali nezakonitosti izpodbijanega sklepa. Ker sodišče obenem ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

14. Dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa, je v zadevi nesporno. Vsa za odločitev relevantna dejstva, ki jih v tožbi zatrjuje tožnik, namreč izhajajo že iz izpodbijanega sklepa (glej 10. točko obrazložitve te sodbe), izvajanje dokazov, ki jih v njihovo potrditev predlaga tožnik, pa je tako nepotrebno. Sodišče je zato, na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, v zadevi odločilo na seji, brez glavne obravnave.

**K II. točki izreka:**

15. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).