Jedro

Na podlagi določb petega odstavka 7. člena in 191. člena ZPIZ-1 je plačilo prispevkov lahko pogoj za pridobitev pravic iz obveznega zavarovanja in ne pogoj za priznanje lastnosti zavarovanca.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke in za priznanje lastnosti zavarovanca po 13. členu ZPIZ-1 za obdobje od 15. 11. 2002 do 10. 11. 2003. Presodilo je, da ni podana pravna podlaga, da bi tožena stranka tožnici priznala obstoj delovnega razmerja na podlagi pravnomočne sodbe delovnega sodišča. Iz sodbe Delovnega in socialnega sodišča II Pd 227/2003 izhaja, da je tožena stranka dolžna tožnico ne le pozvati nazaj na delo in ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja, pač pa ji tudi plačati prispevke za pokojninsko zavarovanje. Pravnomočna sodba sama po sebi ne more biti pravna podlaga, da se tožnici lahko prizna naslov zavarovanca po 13. členu ZPIZ-1. To bi bilo možno le v primeru ugotovitve obstoja delovnega razmerja ter posledično plačila prispevkov iz tega naslova.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnice deloma ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je izpodbijani (zavrnilni) odločbi tožene stranke odpravilo in tožnici priznalo lastnost zavarovanke pokojninskega in invalidskega zavarovanja od 15. 11. 2002 do 10. 11. 2003 na podlagi 13. člena ZPIZ-1. Tožbo je zavrglo v delu, kjer tožnica zahteva priznanje vseh pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja. Obstoj delovnega razmerja je v smislu drugega odstavka 45. člena ZMEPIZ že po zakonu razlog za nastanek zavarovalnega razmerja. Po 2. členu Pravilnika o ugotavljanju lastnosti zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Uradni list RS, št. 32/96 in nasl. - Pravilnik) delavci dokazujejo obstoj delovnega razmerja in s tem lastnost zavarovanca s pravnomočno sodno odločbo.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bilo napačno uporabljena določba 2. člena Pravilnika in sta sodišči prve in druge stopnje pri tem kršili 8. člen ZPP glede načina dokazovanja, kar pomeni revizijski razlog iz 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP. Ni pravilen avtomatizem priznanja lastnosti zavarovanca zgolj na podlagi pravnomočne sodbe Delovnega sodišča. Če je dokazilo za vstop v obvezno zavarovanje po drugi alineji 2. člena Pravilnika, dokazilo o izplačanih plačah in dokazilo o plačanih prispevkih, pod prvo alinejo pa le pravnomočna sodba, ki ni pogojena s plačilom prispevka in izplačilom plač, to pomeni neenako obravnavanje delavcev oziroma kršitev načela enakosti in napačno uporabo materialnega prava. Pogoj za lastnost zavarovanca je, da ima sklenjeno delovno razmerje z vsemi bistvenimi elementi delovnega razmerja. Če kateri od elementov ni izpolnjen, ne moremo govoriti o obstoju delovnega razmerja. Eden od elementov delovnega razmerja je tudi plačilo za opravljeno delo oziroma plačilo prispevkov za socialno zavarovanje, kar pa je v danem primeru izostalo. Sodba delovnega sodišča ni bila izvršena v enem od bistvenih delov, ki bi moral biti podan, da bi lahko govorili o učinku v obliki obstoja znakov iz 13. člena ZPIZ-1. 4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

6. Revizijo je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP mogoče vložiti le, če je storjena v postopku pred sodiščem druge stopnje. V obravnavani zadevi dejansko stanje glede dejstev, ki so bistvena za odločitev, ne na prvi ne na drugi stopnji ni bilo sporno. Sodišče druge stopnje ni ugotavljalo dejanskega stanja (torej tudi drugače kot prvostopno sodišče ne), ampak je na podlagi na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja sprejelo le drugačno materialno pravno odločitev. Neutemeljen je očitek kršitve „glede načina dokazovanja“, saj gre le za vprašanje, katero sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo.

7. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

8. Pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in pri svoji odločitvi upoštevalo sodišče druge stopnje, saj revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP). Kot je bilo že navedeno, odločilno dejansko stanje ni bilo sporno. S pravnomočno sodbo Delovnega in socialnega sodišča II Pd 227/2003 z dne 10. 6. 2003 je bilo ugotovljeno, da tožnici delovno razmerje pri njenem takratnem delodajalcu ni prenehalo 1. 1. 2003 in jo je ta dolžan pozvati nazaj na delo ter ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja od 15. 11. 2002 dalje. Ni bilo sporno tudi to, da je tožnici delovno razmerje nato prenehalo po njeni volji 10. 11. 2003. 9. Zakon o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ - Ur. l. RS, št. 81/2000) glede nastanka zavarovalnega razmerja v 45. členu določa, da je zavarovalno razmerje razmerje med zavodom in osebo, ki se vključi v zavarovanje na podlagi Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in nadaljnji). Zavarovalno razmerje nastane po zakonu takoj, ko je vzpostavljeno pravno razmerje, ki je podlaga za zavarovanje (drugi odstavek 45. člena ZMEPIZ). Obstoj zavarovalnega razmerja oziroma lastnosti zavarovanca se na podlagi 1. alineje 49. člena ZMEPIZ ugotavlja, če ni vložena prijava v zavarovanje, pa je bilo vzpostavljeno pravno razmerje, na podlagi katerega po zakonu nastane zavarovalno razmerje. Pravilnik o ugotavljanju lastnosti zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 32/96, v nadaljevanju Pravilnik) v prvem odstavku 2. člena določa, da osebe iz 8. člena (sedaj 13. člena) Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju dokazujejo obstoj delovnega razmerja in s tem lastnost zavarovanca za čas obstoja delodajalca s pravnomočno sodno odločbo.

10. Tožnica je predlagala ugotovitev lastnosti zavarovanke pokojninskega in invalidskega zavarovanja od 15. 11. 2002 do 10. 11. 2003. Tožnica je lastnost zavarovanke dokazovala na podlagi obstoja delovnega razmerja, kar je izhajalo iz navedene pravnomočne sodbe delovnega sodišča. V sporni zadevi tako predstavlja pravno razmerje, ki je podlaga za nastanek zavarovalnega razmerja, v smislu 45. člena ZMEPIZ, delovno razmerje. Na pravilnost takšnega stališča kaže tudi prvi odstavek 2. člena Pravilnika, ki določa, da se za osebe iz 8. člena ZPIZ in sedanjega 13. člena ZPIZ-1, dokazuje lastnost zavarovanca za čas obstoja delodajalca s pravnomočno sodno odločbo. Takšno pravnomočno sodno odločbo tožnica ima.

11. Stališču revizije, da šele z izpolnitvijo obveznosti, določene v sodbi, delodajalec vzpostavi pravno razmerje, ki ima lahko za posledico priznanje lastnosti zavarovanca, ni mogoče pritrditi. Kot je pravilno navedlo že sodišče druge stopnje je na podlagi določb petega odstavka 7. člena in 191. člena ZPIZ-1, plačilo prispevkov lahko pogoj za pridobitev pravic iz obveznega zavarovanja in ne pogoj za priznanje lastnosti zavarovanca. Na odločitev o tem ne vplivajo okoliščine, ali je delodajalec tudi že izvršil pravnomočno sodbo in kako: ali je obračunal in izplačal pripadajočo plačo za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja s pripadajočimi prispevki. Prispevke za obvezno pokojninsko zavarovanje je na podlagi pravnomočne sodbe dolžan obračunati in plačati tožničin nekdanji delodajalec. Vendar v obravnavani zadevi (še) ne gre za odločanje o zahtevku tožnice za priznanje pravic iz obveznega zavarovanja, kjer bo vprašanje obračuna in plačila prispevkov lahko pomembno. Tožnica bo morala zahtevke v zvezi s tem najprej uveljavljati po predpisanem postopku pri toženi stranki.

12. Ker revizijski očitki niso utemeljeni in je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.