30. 9. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnica v Z., na seji senata dne 12. septembra 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper odločbo Višjega sodišča v Ljubljani št. PRps 4717/2004 z dne 19. 1. 2005 v zvezi z odločbo Sodnika za prekrške Ljubljana št. P-8101/03 z dne 7. 5. 2004 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.S pravnomočno odločbo o prekršku je bil pritožnik spoznan za odgovornega storitve cestnoprometnega prekrška po točki c) četrtega odstavka 117. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 30/98 in nasl. – ZVCP). Izrečeni sta mu bili denarna kazen in stranska kazen prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ter naloženo plačilo stroškov postopka. Višje sodišče je pritožbo njegove zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno.

2.V ustavni pritožbi pritožnik zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava, nepopolno oziroma nepravilno ugotovljeno dejansko stanje in kršitev 14., 22., 2. člena ter tretje alineje 29. člena Ustave. Sodišče naj ne bi upoštevalo nobene navedbe in dokaza, ki ga je predlagal pritožnik. Pri odločitvi naj bi se upoštevale izključno navedbe, ki so pritožniku v breme. Sodišče naj ne bi pravilno uporabilo omilitvenih določb, saj naj ne bi upoštevalo smisla norme ter namena zakonodajalca. Odločitev sodišča naj bi bila očitno samovoljna in arbitrarna in naj ne bi prispevala k varnosti cestnega prometa. Predlaga razveljavitev izpodbijanih odločb in vrnitev zadeve v novo odločanje.

B.

3.Kolikor se očitki pritožnika nanašajo na ugotovitve glede dejanskega stanja ter na uporabo prava, mu je treba pojasniti, da to ne more biti predmet presoje Ustavnega sodišča. Ustavno sodišče namreč ni instanca sodiščem, ki odločajo v postopku o prekršku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotovitvi dejanskega stanja in pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) preizkusi Ustavno sodišče izpodbijane odločbe le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Tako lahko v zvezi s postopkom ugotavljanja dejanskega stanja in dokazno oceno sodišč Ustavno sodišče presoja le, ali so bila v postopku spoštovana ustavna jamstva procesne narave, v zvezi z uporabo materialnega prava pa, ali temelji izpodbijana sodba na kakšnem, z vidika človekovih pravic in temeljnih svoboščin nesprejemljivem stališču oziroma ali je tako očitno napačna, da bi jo bilo mogoče označiti za samovoljno oziroma arbitrarno.

4.V obrazložitvi prvostopenjske odločbe o prekršku je Sodnik za prekrške navedel, da je pritožnik ravnal z direktnim naklepom, da je pred vožnjo užival alkoholne pijače, pa se je kljub temu odločil za vožnjo motornega vozila v cestnem prometu. Kot poklicni voznik bi moral po mnenju Sodnika za prekrške toliko bolj paziti, da ne bi vozil pod vplivom alkohola. Po mnenju Višjega sodišča v Ljubljani glede na ugotovljeno visoko preseženo mejno stopnjo 1,5 grama alkohola na kilogram krvi v organizmu ni razloga za uporabo določb o omilitvi kazni po Zakonu o prekrških (Uradni list SRS, št. 25/83 in nasl. ter Uradni list RS, št. 10/91 in nasl. – v nadaljevanju ZP). Okoliščina, da pritožnik nujno potrebuje vozniško dovoljenje za opravljanje svojega dela, ni takšna olajševalna okoliščina, ki bi po mnenju sodišča, glede na naravo in intenzivnost kršitve, kazala, da bo tudi z omiljeno kaznijo dosežen namen kaznovanja. Višje sodišče je na pritožnikove pritožbene navedbe odgovorilo. Takšni svoji odločitvi sta sodišči oprli na razlago ZP, ki ji ni mogoče očitati arbitrarnosti, zato pritožniku ni bilo poseženo v pravico iz 22. člena Ustave (ki je v sodnih postopkih poseben izraz načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave).

5.Vsebinska obravnava pritožnikovega očitka kršitve tretje alineje 29. člena Ustave ni bila mogoča. Po določbi prvega odstavka 51. člena ZUstS je eden od pogojev za dopustnost ustavne pritožbe tudi ta, da so zoper izpodbijani akt izčrpana vsa pravna sredstva, kar ne pomeni le, da mora pritožnik že pred vložitvijo ustavne pritožbe vložiti vsa dopustna pravna sredstva, temveč tudi, da mora pravna sredstva izčrpati po vsebini. To pomeni, da mora že v teh pravnih sredstvih uveljavljati tiste kršitve, na katere se nato sklicuje v ustavni pritožbi (tako npr. v odločbi št. Up-41/96 z dne 25. 4. 1996, OdlUS V, 69). Iz pritožbe zoper prvostopenjsko odločbo o prekršku je razvidno, da tega očitka pritožnik v pritožbi ni uveljavljal. To pomeni, da ni podana procesna predpostavka vsebinskega izčrpanja pravnih sredstev za obravnavanje tega očitka v postopku z ustavno pritožbo.

6.Pritožnikovega očitka, da je bila z izpodbijanima odločbama kršena določba 2. člena Ustave, v okviru postopka z ustavno pritožbo ni mogoče ocenjevati. V postopku z ustavno pritožbo Ustavno sodišče presoja le morebitne kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Navedena določba pa se ne nanaša na posamične človekove pravice ali temeljne svoboščine.

7.Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kakor jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS ter prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata

dr. Zvonko Fišer