25. 4. 2002

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. in B. B., oba iz Ž., ki ju zastopa C. C., odvetnik v Z., na seji senata dne 25. aprila 2002

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. in B. B. zoper sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. II Ips 499/99 z dne 6. 4. 2000 se ne sprejme.

Obrazložitev

A.

1.V pravdnem postopku je Okrožno sodišče v Kopru s sodbo št. P 836/95 z dne 3. 4. 1998 zavrnilo tožbeni zahtevek pritožnikov, da se ugotovi neveljavnost kupne pogodbe z dne 13. 6. 1994, sklenjene med prvo in drugotoženima strankama kot prodajalcema in tretjetoženo stranko kot kupcem. Prav tako je zavrnilo tožbeni zahtevek pritožnikov, da jima mora tretjetožena stranka izročiti navedene parcele in da jima morajo vse tri tožene stranke izstaviti zemljiškoknjižne listine, s katerimi dovoljujejo vpis, ter zavrglo tožbeni zahtevek zoper tretjetoženo stranko, da mora pritožnikoma izstaviti zemljiškoknjižno listino, s katero dovoljuje vknjižbo pravice uporabe na ime pritožnikov. Višje sodišče v Kopru je s sodbo št. Cp 565/98 z dne 10. 2. 1999 pritožbo pritožnikov zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zoper to sodbo sta pritožnika vložila revizijo, ki jo je Vrhovno sodišče s sodbo št. II Ips 499/99 z dne 6. 4. 2000 zavrnilo.

Proti slednji vlagata pritožnika ustavno pritožbo.

2.V ustavni pritožbi pritožnika navajata, da sta v letu 1958 kupila nepremičnino, ki jima je bila izročena v posest in uporabo, vendar se pred uveljavitvijo Zakona o nacionalizaciji najemnih in gradbenih zemljišč (Uradni list FLRJ, št. 52/58) nista vknjižila kot lastnika v zemljiško knjigo. Izpodbijani sodbi očitata, da se opira le na dejstvo, da tožnika nista bila vknjižena v zemljiški knjigi kot lastnika sporne nepremičnine in da njune navedbe glede pridobitve sporne nepremičnine s kupno pogodbo ter izročitve v posest in uporabo, glede dvojne prodaje, pristranskosti in nepravičnosti sojenja ter zavračanja lastninskopravnega varstva niso bile upoštevane. Vrhovno sodišče naj bi v izpodbijani sodbi ne upoštevalo svojega stališča, da je ponovna prodaja nepremičnine, ki jo je lastnik že prodal in tudi dejansko izročil kupcu, v nasprotju z moralo v smislu drugega odstavka 4. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 61/80 in nasl. - ZTLR). Pri tem se sklicuje na sodbo VS Sl, št. II Ips 215/86 in Ips 216/86 z dne 6. 11. 1986.[1] Meni še, da utemeljitev odločitve kot pravične zato, ker sta bila pritožnika nedejavna, saj se nista vpisala v zemljiško knjigo, ni primerna. Zatrjujeta, da so jima bile s tem kršene pravica do nepristranskega sojenja (23. člen Ustave) oz. do pravičnega sojenja (prvi odstavek 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 - v nadaljevanju EKČP), pravica do sodnega varstva človekovih pravic (četrti odstavek 15. člena v zvezi s 33. členom Ustave) in pravica do učinkovitega pravnega sredstva (13. člen EKČP).

B.

3.Ustavno sodišče se v postopku ustavne pritožbe ne more spuščati v presojo materialnopravne pravilnosti izpodbijanih odločitev in v dokazno oceno sodišč. Ustavno sodišče namreč ni nadaljnja instanca rednega sojenja. Njegova pristojnost je le ugotavljati, ali ni bila z izpodbijanim sklepom kršena katera od človekovih pravic.

4.Okoliščina, s katero pritožnika utemeljujeta ustavno pritožbo, je izključno domnevno odstopanje od sodne prakse. V zvezi s tem Vrhovnemu sodišču očitata tudi, da ni upoštevalo njunih navedb glede pridobitve nepremičnine. Navedeno bi lahko predstavljalo kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Pravica do enakega varstva pravic namreč med drugim zagotavlja, da morajo sodišča v enakih primerih odločati enako.

Vendar gre v primeru pritožnikov za bistveno drugačno dejansko stanje kot v citirani sodbi, na katero se sklicujeta pritožnika. V obravnavani zadevi je bil namreč drugi kupec dobroveren in posestnik, medtem ko je bil v primeru, na katerega se nanaša citirana sodba, v slabi veri in ni imel posesti nad nepremičnino. Glede na to tudi ni utemeljen očitek pritožnikov, da Vrhovno sodišče ni upoštevalo njunih navedb. Iz obrazložitve je namreč razvidno, da svojo odločitve ni oprlo le na dejstvo, da pritožnika nista bila vknjižena, temveč tudi na dejstvo, da je tretjetožena stranka kot drugi kupec sporno nepremičnino kupila v dobri veri in jo je imela v uporabi ter posesti. Tako Vrhovno sodišče z izpodbijano sodbo ni kršilo pravice pritožnikov, da v obrazložitvi odgovori na navedbe pritožnikov.

5.Zgolj dejstvo, da pritožnika z revizijo nista uspela, še ne pomeni kršitve pravice do zasebne lastnine (33. člen Ustave), pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave) oz. pravičnega sojenja iz prvega odstavka 6. člena EKČP niti kršitve pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz 13. člena EKČP, ki je vsebovana v 25. členu Ustave. Glede na navedbe v ustavni pritožbi bi za kršitve teh pravic šlo, če bi sodišče zakon uporabilo tako, da bi mu dalo vsebino, ki bi bila v nasprotju z Ustavo. Za tak primer pa v obravnavani zadevi ne gre niti pritožnika tega ne zatrjujeta. Ustavno sodišče lahko presoja tudi, ali ni morda odločitev tako očitno napačna ali brez razumne pravne utemeljitve, da jo je mogoče označiti za arbitrarno, kar bi predstavljalo kršitev 22. člena Ustave.Tudi tega izpodbijani sodbi ni mogoče očitati.

6.Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam-Lukić.

Predsednik senata dr. Lojze Ude

Opomba:

[1]Pritožnika navedene sodbe nista priložila, objavljena pa je v T. Frantar, Stvarno pravo, GV, 1993, str.102 do 107.