Jedro

Pojem „registrirana dediščina“ je širši od pojma „spomenik“, pri čemer gre lahko pri spomeniku za spomenik državnega ali lokalnega pomena. S spornim Odlokom o začasni razglasitvi Arheološkega najdišča Vodnikov trg v Ljubljani za kulturni spomenik državnega pomena je minister za kulturo Arheološko najdišče Vodnikov trg v Ljubljani začasno razglasil za kulturni spomenik državnega pomena. Samo dejstvo, da ima to območje (tudi) status kulturnega spomenika lokalnega pomena na podlagi odloka z dne 20. 12. 1990, pa ne vpliva na pravico države, da ob izpolnjevanju pogojev iz 21. člena ZVKD-1 določeno „registrirano dediščino“ začasno razglasi (tudi) za kulturni spomenik državnega pomena. ZVKD-1 takšne dvakratne razglasitve ne prepoveduje.

Izpodbijani Odlok o začasni razglasitvi Arheološkega najdišča Vodnikov trg v Ljubljani za kulturni spomenik državnega pomena ne posega v delovno področje lokalne skupnosti in z njim ni bilo poseženo v pravico do lokalne samouprave.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Minister za izobraževanje, znanost, kulturo in šport je na podlagi 21. člena Zakona o varstvu kulturne dediščine (v nadaljevanju ZVKD-1) v Uradnem listu RS št. 22/2012 izdal Odlok o začasni razglasitvi Arheološkega najdišča Vodnikov trg v Ljubljani za kulturni spomenik državnega pomena (v nadaljevanju Odlok).

Tožnica s tožbo izpodbija navedeni Odlok v skladu s četrtim odstavkom 5. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V tožbi navaja, da je bil dne 20. 12. 1990 v Uradnem listu RS št. 46/1990 objavljen Odlok o razglasitvi arheološkega kompleksa v ljubljanskih občinah za kulturni in zgodovinski spomenik, v katerem je med drugim v 5. členu določen obseg kulturnega in zgodovinskega spomenika, in sicer tudi v Ljubljani - Center, kot izhaja iz skice oziroma karte Zavoda za varstvo kulturne dediščine. V Odloku so navedene določene parcele (2. člen), ki v celoti ležijo znotraj obsega kulturnega in zgodovinskega spomenika po Odloku o razglasitvi arheološkega kompleksa v ljubljanskih občinah za kulturni in zgodovinski spomenik z dne 20. 12. 1990. Poudarja tudi, da ji je Upravna enota Ljubljana izdala 17. 6. 2011 gradbeno dovoljenje št. 351-2296/2010 za odstranitev pritličnega skladiščnega objekta na dvorišču A hiše, rekonstrukcijo in spremembo namembnosti pritličja A. hiše, gradnjo podzemne parkirne hiše B., gradnjo prizidka k A. hiši in ureditev Vodnikovega trga, skladno s projektom za pridobitev gradbenega dovoljenja. Zoper navedeno gradbeno dovoljenje je bilo vloženih več pritožb, pri čemer je pritožbeni organ gradbeno dovoljenje odpravil in zadevo vrnil organu prve stopnje v ponovni postopek. Poudarja, da so ji v zvezi z izdajo gradbenega dovoljenja ter v zvezi s spremljajočimi postopki že nastali stroški v višini 2.156.517,77 EUR. S sprejemom izpodbijanega Odloka je tožnici onemogočeno izvajati dela po že izdanem gradbenem dovoljenju oziroma tožnica gradbenega dovoljenja zaradi izpodbijanega Odloka ne more več dobiti. Tako je očitno, da izpodbijani Odlok posega v pravice in koristi ter obveznosti tožnice. Meni, da je izpodbijani Odlok nepravilen in nezakonit. Ni namreč podan osnovni pogoj za izdajo Odloka po 21. členu ZVKD-1, saj se lahko izvede začasna razglasitev za spomenik le v primeru, če gre za „registrirano dediščino“, ki ima vrednote spomenika in obstaja nevarnost, da bodo te vrednote okrnjene ali uničene. Kaj je „registrirana dediščina“, pa je določeno v 34. točki 3. člena ZVKD-1. Da gre za registrirano dediščino, morata biti torej izpolnjena kumulativno dva pogoja, in sicer, da je dediščina vpisana v register in da dediščina ni spomenik. V konkretnem primeru pa so sporne parcele oziroma je arheološko najdišče Vodnikov trg v Ljubljani že kulturni spomenik po Odloku o razglasitvi arheološkega kompleksa v ljubljanskih občinah za kulturni zgodovinski spomenik z dne 20. 12. 1990. Tako tožnica meni, da ni podan osnovni pogoj za začasno razglasitev po 21. členu ZVKD-1, zato je izpodbijani Odlok nezakonit. Poleg tega ne gre za primer, ko naj bi glede določene registrirane dediščine, ki naj bi imela vrednote spomenika, obstajala nevarnost, da bodo te vrednote okrnjene ali uničene. Takšno nevarnost izpodbijani Odlok v 1. členu sicer zatrjuje, a jo v ničemer ne izkazuje oziroma pojasnjuje. Poudarja, da je območje, ki je predmet izpodbijanega Odloka, že zavarovano z Odlokom skupščin občin, ki tudi določa varstveni režim na območju predmetne vrednote. Naveden režim je očitno ustrezen oziroma zadosten, saj sicer ne bi bilo mogoče pridobiti kulturno-varstvenega soglasja Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, ki ga je tožnica pridobila 16. 6. 2010. Ker ni izpolnjen nobeden izmed pogojev za izdajo podzakonskega akta, kot so določeni z zakonom, je izpodbijani Odlok tudi v neskladju s tretjim odstavkom 153. člena Ustave RS. Izpostavlja tudi, da ji ni znano, kdo je bil predlagatelj izdaje Odloka, na katerih strokovnih podlagah je bil sprejet, na čem je omenjena nevarnost utemeljena. S tem je bila tožnici kršena pravica do sodelovanja v postopku, katere del je tudi pravica do zaslišanja stranke iz 8. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Sklicuje se tudi na določbo drugega odstavka 12. člena in na 5. člen ZVKD-1 ter poudarja, da je določba tretjega odstavka 21. člena ZVKD-1 protiustavna in je sodišče ne sme upoštevati. V tej zvezi opozarja na sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 330/2010 z dne 21. 9. 2011. V citirani sodbi je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da gre v primeru odločanja o vpisu nepremičnine v register nepremične kulturne dediščine, ki ima za posledico poseg v pravno korist, t.j. v lastninsko pravico, potrebno zagotoviti, da lahko lastnik svojo lastninsko pravico varuje tako vsebinsko, kot tudi v ustreznem postopku. Določbe ZVKD-1 o tem, da ni potrebno obveščanje lastnikov in o soglasju lastnika iz tretjega odstavka 19. člena, so protiustavne, saj jemljejo strankam zakonite pravice, ki jih nenazadnje zagotavlja Ustava RS v 67. in 69. členu. Sklicuje se tudi na sodbo Upravnega sodišča I U 737/2009 z dne 26. 11. 2009. Prepričana je tudi, da je izpodbijani Odlok v neskladju z 2. in 14. členom Ustave, saj v primeru, da zakonski pogoji, ki morajo biti izkazani za to, da se lahko uporabi zakonsko pooblastilo za izdajo podzakonskega akta, niso izkazani v takšni meri, da bi se njihov obstoj dalo preizkusiti vsaj po najmanj strogih merilih, gre nedvomno za arbitrarno ravnanje. Prav to se je zgodilo v konkretni zadevi, ko izpodbijani Odlok v ničemer ne izkazuje nevarnosti, da bodo vrednote, ki so predmet zaščite po izpodbijanem Odloku, okrnjene ali uničene. Enako obravnavanje vseh subjektov, vključno z občinami kot nosilkami lokalne samouprave, se lahko zagotovi le tako, da podzakonski akt, ki vpliva na ustavno zagotovljene pravice teh subjektov, vsebuje v zadostni meri opredeljena osnovna merila z njegovo izdajo, saj sicer presoja, ali gre dejansko za enako obravnavanje, ni mogoča. Z arbitrarnim posegom v pravice tožnice, da sama ureja varstveni režim in s tem varstvo kulturne dediščine na spornem območju, je bilo po prepričanju tožnice tudi nedopustno poseženo v pravico do lokalne samouprave. Minister je z izpodbijanim Odlokom samovoljno in nedopustno posegel tudi v pravico iz 44. člena Ustave. Sklicuje se tudi na načelo zaupanja v pravo in izpostavlja, da je že imela gradbeno dovoljenje, ki je bilo izdano 17. 6. 2011. Pred tem je pridobila vsa soglasja pristojnih soglasodajalcev po zakonu, med drugim tudi kulturnovarstveno soglasje in naravovarstveno soglasje. Poleg tega je bila nameravana gradnja tudi v skladu z Odlokom o občinskem prostorskem načrtu MOL. V takšnem položaju je izpodbijani Odlok prekomeren, posega v načelo zaupanja v pravo, posegal je tudi že v pridobljene pravice. Poleg tega je treba upoštevati, da je izpodbijani Odlok pustil tožnici golo lastnino. S svojim premoženjem zaradi izpodbijanega Odloka namreč ne more razpolagati, ne more uresničevati svojih lastninskih upravičenj. V okviru sorazmernostnega testa pa je poseg v posamezno človekovo pravico in temeljno svoboščino dopusten le tedaj, če zasleduje legitimen cilj in je neizogibno potreben. Kakšen cilj v resnici zasleduje izpodbijani Odlok, iz njega ni jasno. Predvsem pa ni izkazana neogibna potrebnost za sprejeti poseg v lastninsko pravico oziroma pravico do mirnega uživanja premoženja. Izpodbijani Odlok pa je po prepričanju tožnice nezakonit in protiustaven tudi zato, ker posega v delovno področje samoupravnih lokalnih skupnosti. V konkretni zadevi je bila jasna razmejitev nalog med državo in lokalno skupnostjo. Občina ima v izvirni pristojnosti vse funkcije, pomembne za življenje in delo ljudi na njenem območju, ki se tudi mnogo racionalneje in učinkoviteje uresničujejo v lokalni skupnosti kot s centralno oblastjo. Občina lahko torej ureja vprašanja v zvezi z dovoljenostjo gradenj ter vprašanja občinskega prostorskega načrta. Tako izpodbijani Odlok posega v izvirne pristojnosti občine. Sodišču predlaga, da izpodbijani Odlok odpravi, toženki pa naloži povrnitev njenih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka je podala odgovor na tožbo, v katerem odgovarja na tožbene ugovore in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožnica je vložila tudi pripravljalno vlogo z dne 7. 2. 2013, v kateri odgovarja na navedbe toženke v odgovoru nato tožbo ter dodatno pojasnjuje tožbo.

Tožba ni utemeljena.

V upravnem sporu odloča sodišče tudi o zakonitosti aktov organov, izdanih v obliki predpisa, če urejajo posamična pravna razmerja (četrti odstavek 5. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). Med take akte sodi tudi v tem upravnem sporu izpodbijani Odlok, ki v prvem odstavku 4. člena določa varstveni režim za enoto kulturne dediščine Ljubljana – Arheološko najdišče Vodnikov trg, in sicer: - ni dovoljeno posegati v prostor na način, ki utegne poškodovati varovane elemente spomenika, na primer odkopavati in zasipavati teren, graditi novo podzemno infrastrukturo, razen izjemoma zaradi posegov, ki so nujni za ohranjanje spomenika; - ni dovoljeno graditi kletnih etaž in podzemnih objektov, ki posegajo v varovane elemente; - ni dovoljeno postavljati trajnih ali začasnih objektov, oglasnih oznak, tabel in znamenj, razen tistih, ki so namenjeni varnosti, usmerjanju in obveščanju o kulturni dediščini; - ni dovoljeno izvajati rabe prostora, ki škoduje varovanim elementom. Takšen varstveni režim pa za tožnico, kot lastnico nepremičnin v območju, ki so s predmetnim Odlokom začasno razglašene za kulturni spomenik državnega pomena (prvi odstavek 2. člena Odloka), po določbi 37. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) pomeni poseg v njene pravice oziroma pravne koristi. Zato mora biti tak poseg s strani ministra za kulturo zakonit in vsebinsko utemeljen.

Podlaga za sprejetje spornega Odloka je 21. člen ZVKD-1, ki določa, da kadar ima določena registrirana dediščina vrednote spomenika in obstaja nevarnost, da bodo te vrednote okrnjene ali uničene, sprejme minister odlok o začasni razglasitvi za spomenik (prvi odstavek te določbe). V skladu z drugim odstavkom tega člena odlok o začasni razglasitvi obsega razlog za začasno razglasitev, varstveni režim in obdobje začasne razglasitve; začasna razglasitev pa lahko traja najdlje 12 mesecev in se izjemoma lahko podaljša še za 12 mesecev. Tretji odstavek 21. člena ZVKD-1 med drugim določa, da se v postopku sprejemanja začasne razglasitve ne uporabljajo določbe o pripravi predloga za razglasitev, o obveščanju lastnikov v času priprave ter o javni obravnavi iz 12. člena in o soglasju lastnika iz tretjega odstavka 19. člena tega zakona.

Po presoji sodišča ni utemeljen tožbeni ugovor, da ni podan osnovni pogoj za izdajo izpodbijanega Odloka po citirani določbi 21. člena ZVKD-1. Po določbi 35. točke 3. člena ZVKD-1 je „registrirana dediščina“ dediščina, ki je vpisana v register in ki ni spomenik. Prvi odstavek 11. člena tega zakona pa določa pogoje za razglasitev registrirane nepremične dediščine za nepremični spomenik, in sicer med drugim za spomenik državnega pomena, če je izjemnega pomena za državo, ali za spomenik lokalnega pomena, če je posebnega pomena za pokrajino ali občino. Iz citiranih določb po presoji sodišča sledi, da je pojem „registrirana dediščina“ širši od pojma „spomenik“, pri čemer gre lahko pri spomeniku za spomenik državnega ali lokalnega pomena. S spornim Odlokom je minister za kulturo Arheološko najdišče Vodnikov trg v Ljubljani začasno razglasil za kulturni spomenik državnega pomena. Da bi to območje pred tem imelo status kulturnega spomenika državnega pomena, tožnica niti ne zatrjuje. Zatrjuje pa, da ima to območje status kulturnega spomenika lokalnega pomena na podlagi Odloka o razglasitvi arheološkega kompleksa v ljubljanskih občinah za kulturni in zgodovinski spomenik z dne 20. 12. 1990. Samo dejstvo, da ima to območje (tudi) status kulturnega spomenika lokalnega pomena na podlagi navedenega odloka z dne 20. 12. 1990, pa po mnenju sodišča ne vpliva na pravico države, da ob izpolnjevanju pogojev iz 21. člena ZVKD-1 določeno „registrirano dediščino“ začasno razglasi (tudi) za kulturni spomenik državnega pomena. ZVKD-1 takšne dvakratne razglasitve ne prepoveduje, nasprotno v določbi 22. člena tega zakona določa, da če je ista stvar razglašena za spomenik državnega pomena in za spomenik lokalnega pomena, si varstveni režimi in drugi ukrepi varstva po obeh aktih ne smejo nasprotovati; če pa pride do kolizije določb obeh aktov o razglasitvi, veljajo določbe akta o razglasitvi spomenika državnega pomena in ukrepi varstva, izdani na njegovi podlagi. Drugi pogoj po citirani določbi prvega odstavka 21. člena ZVKD-1 za sprejem odloka o začasni razglasitvi za spomenik pa je obstoj nevarnosti, da bodo te vrednote okrnjene ali uničene. Sodišče ugotavlja, da je v prvem odstavku 1. člena izpodbijanega Odloka navedeno, da se enota kulturne dediščine Ljubljana – Arheološko najdišče Vodnikov trg začasno razglasi za kulturni spomenik državnega pomena zaradi izjemnih kulturnih vrednot, ki imajo za Republiko Slovenijo poseben pomen, z namenom, da se ohrani arheološka dediščina Vodnikovega trga v Ljubljani kot nenadomestljiv del arheološke dediščine Ljubljane in zaradi neposredne nevarnosti, da bodo te vrednote uničene. Sodišče pritrjuje navedbi tožnice v tožbi, da obstoj nevarnosti, da bodo vrednote spomenika okrnjene ali uničene, v izpodbijanem Odloku ni pojasnjen oziroma obrazložen. Vendar pa je hkrati potrebno ugotoviti, da izpodbijani Odlok vsebuje vse sestavine oziroma razloge, ki jih za začasno razglasitev za kulturni spomenik predpisuje 21. člen ZVKD-1 v drugem odstavku, in sicer razloge za začasno razglasitev oziroma vrednote v 3. členu Odloka, varstveni režim v 4. členu Odloka in obdobje začasne razglasitve v drugem odstavku 1. člena Odloka. Glede na navedeno in ker gre za akt, izdan v obliki predpisa, tožnica po presoji sodišča neutemeljeno ugovarja, da bi moral biti obstoj nevarnosti, da bodo vrednote okrnjene, v izpodbijanem Odloku pojasnjen. Poleg tega sodišče meni, da je v zvezi s tem vprašanjem bistveno dejstvo, da gre v konkretnem primeru za začasno razglasitev za kulturni spomenik državnega pomena za največ 12 mesecev, pri čemer iz 5. člena Odloka izhaja, da mora Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije najpozneje v šestih mesecih po uveljavitvi tega Odloka ministrstvu, pristojnemu za kulturno dediščino, predložiti predlog in opraviti druga dejanja, potrebna za trajno razglasitev območja v skladu z 12. členom tega zakona. V postopku razglasitve za kulturni spomenik državnega pomena po 12. členu ZVKD-1 pa bo morala biti tožnica, kot lastnica predmetne nepremične dediščine, seznanjena s predlogom za razglasitev, razlogi zanj ter bo imela možnost, da poda svoje mnenje v zvezi z razglasitvijo. V obravnavani zadevi pa izpodbijani Odlok Arheološko najdišče Vodnikov trg v Ljubljani le začasno razglaša za kulturni spomenik državnega pomena. V takem primeru določba 21. člena ZVKD-1 v tretjem odstavku izrecno določa, da se v postopku sprejemanja začasne razglasitve ne uporabljajo določbe o pripravi predloga za razglasitev, o obveščanju lastnikov v času priprave ter o javni obravnavi iz 12. člena. Tako sodišče sodi, da tudi ni utemeljen tožbeni ugovor kršitve načela zaslišanja stranke in njenega sodelovanja v postopku. Po presoji sodišča je v tem primeru bistveno to, da gre za začasen ukrep oziroma razglasitev, pri kateri je pomembna hitrost takšne odločitve zaradi ugotovljenega obstoja nevarnosti, da bodo te vrednote okrnjene ali uničene. Iz drugega odstavka 3. člena Odloka namreč izhaja, da so varovane sestavine spomenika arheološke ostaline Vodnikovega trga njegovega obrobja, to je vse stvari, strukture in vsakršni sledovi človekovega delovanja na površju in v zemlji, ki so starejši od 100 let. V drugi alineji prvega odstavka 4. člena Odloka pa je navedeno, da ni dovoljeno graditi kletnih etaž in podzemnih objektov, ki posegajo v varovane elemente. Glede na to, da tožnica, kot sama navaja v predmetni tožbi, namerava na tem območju zgraditi podzemno parkirno hišo B., za kar je po njenih navedbah tudi že pridobila gradbeno dovoljenje, ki je bilo sicer na drugi stopnji odpravljeno in zadeva vrnjena prvostopnemu organu v ponovni postopek, s čimer je bil seznanjen tudi Zavod za varstvo kulturne dediščine kot soglasodajalec v postopku pridobitve gradbenega dovoljenja in hkrati kot predlagatelj predmetne začasne razglasitve za kulturni spomenik državnega pomena ter ob upoštevanju 21. člena ZVKD-1 in citiranih določb izpodbijanega Odloka, je po presoji sodišča toženka imela podlago za sprejem izpodbijanega Odloka.

V zvezi s tožbeno navedbo, da je to območje že zavarovano z odlokom skupščin občin z dne 20. 12. 1990, sodišče odgovarja, da to še ne pomeni, da država ne more določene registrirane nepremične dediščine, ki je že razglašena za spomenik lokalnega pomena (kot je to v obravnavanem primeru), razglasiti tudi za spomenik državnega pomena, če ugotovi, da ima le-ta izjemen pomen za državo (tretja alineja prvega odstavka 11. člena ZVKD-1) in če ugotovi, da varstveni režim po lokalnem odloku ne zadošča, torej če ugotovi, da so podani pogoji po 21. členu ZVKD-1, kot je bilo to v obravnavnem primeru.

Po presoji sodišča pa tudi ni podana protiustavnost določbe tretjega odstavka 21. člena ZVKD-1, kar zatrjuje tožnica v tožbi. Kot že povedano, gre namreč v primeru določbe 21. člena ZVKD-1 za začasno razglasitev za kulturni spomenik. Bistvo takšne razglasitve pa je hitrost postopka oziroma razglasitve v primeru obstoja nevarnosti, da bodo določene vrednote okrnjene ali uničene. Zato sodišče ocenjuje, da je v takih primerih in glede na začasnost tega ukrepa, dopustno in ni neskladno z Ustavo RS, da organ sprejme razglasitev brez sodelovanja lastnika v takem postopku. Pri čemer je treba opozoriti, da četrti odstavek 21. člena ZVKD-1 hkrati pristojnemu organu nalaga, da začne postopek priprave predloga za razglasitev spomenika, torej da začne postopek po 12. členu tega zakona, v katerem je potrebno dati možnost lastnikom, da podajo svoje mnenje v zvezi z razglasitvijo ter jih seznaniti s predlogom za razglasitev. Sodišče se namreč strinja s tožnico, da ima lahko takšna razglasitev velike potencialne posledice zanjo kot lastnico teh nepremičnin. V zvezi s sklicevanjem tožnice na sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 330/2010, pa sodišče pojasnjuje, da gre v obravnavani zadevi za drugačno dejansko in pravno stanje zadeve. V primeru sodbe X Ips 330/2010 je šlo namreč za vpis nepremičnine v register kulturne dediščine po ZVKD in ne za začasno razglasitev za kulturni spomenik po ZVKD-1, za kar gre v obravnavani zadevi. Tudi v zadevi I U 737/2009, na katero se prav tako sklicuje tožnica v tožbi, ni šlo za v bistvenem podobno dejansko in pravno stanje kot v obravnavani zadevi, saj se navedena zadeva I U 737/2009 nanaša na vprašanje možnosti sodelovanja stranke v postopku obnove v zvezi z gradbenim dovoljenjem.

Glede sklicevanja tožnice na izdano gradbeno dovoljenje št. 351-2296/2010 z dne 17. 6. 2011 sodišče odgovarja, da tožnica sama navaja, da je bilo to gradbeno dovoljenje na drugi stopnji odpravljeno in zadeva vrnjena prvostopnemu organu v ponovni postopek. To pomeni, da se je zadeva vrnila v stanje pred izdajo tega gradbenega dovoljenja in se tožnica nanj in s tem v zvezi na načelo zaupanja v pravo ne more uspešno sklicevati. Tako za odločitev v tej zadevi tudi ni relevantno, koliko stroškov je v zvezi s projektom gradnje podzemne parkirne hiše B. tožnici že nastalo.

Po vsem povedanem sodišče tudi sodi, da ni podana kršitev enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave RS, niti kršitev 2. člena Ustave RS. Sodišče pa tudi ni našlo očitane kršitve 44. člena Ustave RS (sodelovanje pri upravljanju javnih zadev). V obravnavani zadevi gre za vprašanje začasne razglasitve Arheološkega najdišča Vodnikov trg v Ljubljani za kulturni spomenik državnega pomena po ZVKD-1, ki v prvem odstavku 21. člena določa pristojnost ministra za začasno razglasitev za spomenik, ki je sporni Odlok tudi sprejel. Tako sodišče meni, da izpodbijani Odlok ne posega v delovno področje lokalne skupnosti in z njim ni bilo poseženo v pravico do lokalne samouprave.

Po vsem povedanem je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.