Jedro

Ustaljeno in enotno je stališče, da materialno pravo, ki ga mora sodišče poznati in uporabiti po uradni dolžnosti (tretji odstavek 180. člena ZPP), vključuje tudi pravo Evropske unije (EU), to pa je v primerjavi z nacionalnim pravom prevladujoče oziroma primarno in njegovo uporabo v 3.a členu nalaga tudi Ustava RS. Razlago prava EU daje Sodišče Evropske unije (SEU), katerega odločbe so formalno zavezujoč in neposredno uporabljiv pravni vir, ki ga morajo upoštevati vsa nacionalna sodišča v državah EU. Če predpisi, razlage ali sodna praksa nacionalnega prava nasprotujejo pravu EU (vključno z razlagami slednjega s strani SEU), mora nacionalno sodišče po načelu lojalne (evroskladne) razlage v največji možni meri celoten nacionalni pravni red, vključno z zgoraj citiranim 272. členom ZIZ, razlagati v skladu s pomenom in cilji prava EU.

Dogovor o kreditu v tuji valuti sodi med pogodbene pogoje iz prvega odstavka 22. člena ZVPot.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II.Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1.Tožnika sta s toženko 31. 1. 2008 sklenila Hipotekarno devizno kreditno pogodbo, katere predmet je bil stanovanjski kredit v znesku 444.000 CHF, z odplačilno dobo 300 mesecev. S tožbo zahtevata ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe in vseh pripadajočih pravnih poslov, vrnitev preplačanega zneska v znesku 40.665,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter ugotovitev, da je vknjižba hipoteke neveljavna, in naj se izbriše.

2.Dne 10. 5. 2024 sta tožnika vložila še predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj se učinkovanje pravnih poslov začasno zadrži do pravnomočnega končanja tega postopka. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 21. 5. 2024 njunemu predlogu ugodilo. Toženka je izdani začasni odredbi ugovarjala. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 31. 7. 2005 zavrnilo ugovor. Zoper njega se je toženka pritožila. Višje sodišče je s sklepom II Cp 1740/2024 z dne 24. 1. 2025 pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, ker je ugotovilo, da je toženka podala zadostne trditve v zvezi z opravljeno pojasnilno dolžnostjo, ki so diametralno nasprotne navedbam tožnikov o poteku informiranja o prevzetih tveganjih. Ker zgolj na podlagi trditev strank ni mogoče zaključiti, da so navedbe tožnikov verjetnejše, je bilo sodišču prve stopnje naloženo, da izvede relevantne dokaze obeh strank, ki so bili predlagani z verjetnostjo obstoja terjatve.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje, potem ko je izvedlo dokazni postopek, toženkin ugovor zoper izdano začasno odredbo ponovno zavrnilo.

3.Zoper sklep se pritožuje toženka iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog za izdajo začasne odredbe zavrne, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Na bistvene pritožbene navedbe, ki bodo dodatno razvidne v nadaljevanju, bo sproti odgovorjeno.

4.Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Sodišče prve stopnje je pri presoji pogojev za izdajo začasne odredbo izhajalo iz določb ZIZ, ki v 272. členu ureja postopek zavarovanja nedenarne terjatve, ki sta ga predlagala tožnika.

7.Ustaljeno in enotno je stališče, da materialno pravo, ki ga mora sodišče poznati in uporabiti po uradni dolžnosti (tretji odstavek 180. člena ZPP), vključuje tudi pravo Evropske unije (EU), to pa je v primerjavi z nacionalnim pravom prevladujoče oziroma primarno in njegovo uporabo v 3.a členu nalaga tudi Ustava RS. Razlago prava EU daje Sodišče Evropske unije (SEU), katerega odločbe so formalno zavezujoč in neposredno uporabljiv pravni vir, ki ga morajo upoštevati vsa nacionalna sodišča v državah EU. Če predpisi, razlage ali sodna praksa nacionalnega prava nasprotujejo pravu EU (vključno z razlagami slednjega s strani SEU), mora nacionalno sodišče po načelu lojalne (evroskladne) razlage v največji možni meri celoten nacionalni pravni red, vključno z zgoraj citiranim 272. členom ZIZ, razlagati v skladu s pomenom in cilji prava EU.

8.SEU je v zadevi C-287/22 odločilo, da je treba člena 6 (1) in 7 (1) Direktive 93/13 v povezavi z načelom učinkovitosti razlagati tako, da člena nasprotujeta nacionalni sodni praksi, v skladu s katero lahko nacionalno sodišče zavrne predlog potrošnika za sprejetje začasnih ukrepov, s katerimi se predlaga, naj se do sprejetja končne odločitve o ugotovitvi neveljavnosti potrošniške kreditne pogodbe odloži plačilo mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi navedene kreditne pogodbe, ker ta vsebuje nepoštene pogodbene pogoje, kadar je sprejetje teh začasnih ukrepov potrebno za zagotovitev polnega učinka te odločitve. Iz sodbe SEU tudi izhaja, da morajo nacionalna sodišča ob upoštevanju celotnega nacionalnega prava in z uporabo načinov razlage, ki so uveljavljeni v nacionalnem pravu, narediti vse, kar je v njihovi pristojnosti, da zagotovijo polni učinek te Direktive in dosežejo rešitev v skladu z njenim ciljem (točka 56 sodbe). Pritožbene navedbe, da sodbe SEU C-287/22 ni mogoče uporabiti in da ne predstavlja primarnega vira prava, so zato neutemeljene. Pritožnica pa tudi v pritožbi ne uspe predstaviti okoliščin, zaradi katerih bi bila v omenjeni zadevi SEU zavzeta stališča v obravnavani zadevi neupoštevna. Zatrjevana okoliščina, da je bila sodba izdana v zvezi z nacionalno zakonodajo Poljske, ki ni omogočala vložitve predloga za izdajo začasne odredbe, ni takšna, da bi upoštevajoč pojasnjevalno (interpretativno) naravo sodbe zmanjševali ali celo izničili relevantnost razlagalnih smernic iz te sodbe v obravnavani zadevi.

9.V novejši sodni praksi slovenskih sodišč je že zavzeto stališče, da je ureditev začasnih odredb po ZIZ dovolj široka, da je mogoče o predlaganih začasnih odredbah v tem normativnem okviru odločati skladno s pravom EU in na ta način doseči polni učinek Direktive 93/13, zato ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da je sodišče pogoje za izdajo začasne odredbe po ZIZ razlagalo contra legem. Tako stališče tudi ne pomeni, da predloga za izdajo začasne odredbe ni mogoče zavrniti in da se začasne odredbe izdajajo avtomatizirano in z mehanskim sklicevanjem na Sodbo SEU, kot meni pritožba. Sodišče mora namreč še vedno pogoje za izdajo začasne odredbe presoditi skozi določbe ZIZ, vsebinsko pa je treba posamezne pogoje razlagati evropsko skladno.

O verjetnem obstoju terjatve

10.Sodišče prve stopnje je, sledeč novejši praksi v postopkih v zvezi s potrošniškimi kreditnimi pogodbami v CHF, pravilno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva in pravilno uporabilo materialno pravo. Pravno podlago za presojo v tej zadevi glede verjetnosti terjatve predstavljajo določbe ZPotK, ZVPot ter temeljna načela OZ, ki jih je treba razlagati evroskladno v luči minimalne harmonizacije, kot to določata Direktiva in sodna praksa SEU. Slednja je formalno zavezujoč in neposredno uporabljiv pravni vir. Dogovor o kreditu v tuji valuti sodi med pogodbene pogoje iz prvega odstavka 22. člena ZVPot. Sankcija ničnosti je predpisana za pogodbene pogoje, ki bi bili do potrošnika nepošteni (23. člen ZVPot). Pogodbeni pogoji se štejejo za nepoštene, če: - v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank; - povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika; - povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval; ali - nasprotujejo načelu vestnosti in poštenja (prvi odstavek 24. člena ZVPot).

11.ZVPot testa nepoštenosti ne pogojuje s kumulativnim obstojem dobre vere in znatnega ravnotežja, saj so predpostavke v 24. členu določene alternativno, in glede na Direktivo 93/13 potrošnikom takšna ureditev zagotavlja višjo raven varstva, ki jo je zato treba uporabiti. Po ZVPot za nepoštenost pogodbenega pogoja zadostuje, da je ugotovljena bodisi nepoštenost v ravnanju ponudnika (dobra vera v postopkovnem pogledu) bodisi nepoštenost v teži bremena pogodbenega pogoja (pogoj za potrošnika vzpostavlja breme, ki nasprotuje pošteni in pravični tržni praksi - dobra vera v vsebinskem pogledu - neravnotežje). Dobra vera v postopkovnem smislu je zajeta v vseh alinejah 1. odst. 24. člen ZVPot. V kontekstu presoje nepoštenosti pogodbenih pogojev je merilo dobre vere objektivno. Gre za vprašanje, ali je ponudnik podal pojasnila skladno s profesionalno skrbnostjo. Subjektivni odnos banke do manjkajočih oziroma nerazkritih informacij v tem kontekstu ni pomemben.

12.Izhodišče presoje nepoštenosti obravnavanega pogodbenega pogoja je, da je banka, ki ima profesionalno védenje in izkušnje glede prevzetih tveganj, v razmerju do potrošnika v veliki informacijski premoči. Enakopravnost v položajih naj se zato vzpostavi z informacijsko oziroma pojasnilno obveznostjo banke (kar je dobra vera v postopkovnem smislu). Pojasnilna dolžnost je neločljiv element presoje splošnih tipov nepoštenih pogodbenih pogojev. V tovrstnih primerih sodna praksa VS RS ob evroskladni razlagi prava EU določilo o devizni klavzuli šteje za glavni, bistveni pogodbeni element. Za izkaz izpolnitve pojasnilne dolžnosti banke ne zadošča njeno sklicevanje na abstraktna zakonska merila ali na nemožnost predvidevanj, kaj se bo v prihodnje zgodilo z obrestno mero oz. na področju deviznih tečajev, temveč mora izkazati tudi druga ustrezna ravnanja, skladna vestnemu in poštenemu ravnanju po standardu profesionalne skrbnosti. Banka je dolžna potrošniku razkriti vse okoliščine, ki bi jih, upoštevaje svoje strokovno znanje in izkušnje, lahko poznala ob sklenitvi pogodbe in bi lahko vplivale na njeno poznejše izvajanje.

13.Kot je pravilno obrazloženo v izpodbijanem sklepu, mora biti vsebina pojasnilne dolžnosti takšna, da lahko povprečen potrošnik, ki je normalno obveščen ter razumno pozoren in preudaren, razume konkretno delovanje pogodbenega pogoja na tej podlagi in oceni potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za svoje finančne obveznosti. Za izpolnitev zahteve po preglednosti z informacijami je treba potrošniku omogočiti ne le, da razume, da lahko nihanje menjalnega tečaja in gibanje paritete med obračunsko valuto in valuto plačila ali zvišanje tuje obrestne mere povzroči neugodne posledice za njegove finančne obveznosti, ampak tudi, da v okviru sklenitve kreditov v tuji valuti oziroma z valutno klavzulo razume resničen obseg določenega tveganja, ki mu je izpostavljen v celotnem pogodbenem obdobju zaradi mogoč(n)ih nihanj menjalnih tečajev, posebej v primeru velikega znižanja vrednosti valute, v kateri prejema dohodke glede na obračunsko valuto (možnost uresničitve tim. "črnega scenarija"). Naloga toženke kot strokovnjakinje na bančnem področju v okviru pojasnilne dolžnosti je torej, da potrošnike celostno informira, da lahko sprejmejo preudarno odločitev o prevzemanju ekonomskih tveganj, ob vedenju, da lahko v času večjih gospodarskih pretresov valuta CHF kot valuta varnega zavetja močno aprecira, ter da se lahko obremenitev kreditojemalcev, ki svoje dohodke prejemajo v nacionalni valuti, bistveno poveča, in sicer tako, da je več ne bodo mogli nositi.

14.Neutemeljena je na preseženo sodno prakso oprta toženkina polemika, da neustrezno izpolnjena pojasnilna dolžnost sama po sebi še ne pomeni nepoštenosti pogodbenega pogoja in s tem ničnost pogodbe. Drži nasprotno. V aktualni sodni praksi je bilo mnogokrat obširno utemeljeno - in v izpodbijanem sklepu je to ponovljeno - da neustrezno izpolnjena pojasnilna dolžnost sama po sebi kaže na nepoštenost pogodbenega pogoja in s tem ničnost pogodbe (4. alineja prvega odstavka 24. člena, drugi odstavek 23. člena ZVPot in prvi odstavek 88. člena OZ). Torej, neopravljena ali pomanjkljivo opravljena pojasnilna dolžnost v skladu z profesionalno skrbnostjo banke pomeni ravnanje v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (4. alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot), kar vodi k presoji o nepoštenosti pogodbenega pogoja in ničnosti kreditne pogodbe. O nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe je govora takrat, ko banka s potrebno informacijsko obveznostjo (po obsegu in vsebini) ni vzpostavila enakopravnosti v položajih.

15.Toženka ugotovitvi o verjetnem obstoju terjatve za ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe neutemeljeno nasprotuje z vztrajanjem, da je bila pojasnilna dolžnost ustrezno izpolnjena. Sodišče prve stopnje je pri presoji o verjetno izkazanem obstoju terjatve v luči medsebojno diametralnih trditev pravdnih strank, ki so pravdnima strankama znane (pri čemer je sodišče tudi izhajalo iz zadostne sklepčne trditvene podlage, ki kaže nasproten potek informiranja o prevzetih tveganjih, kot sta ga zatrjevala tožnika), na podlagi zaslišanja tožnikov in bančnega uslužbenca A. A., pri katerem se je prvi tožnik dogovarjal za sporni kredit, ugotovilo, da bančni uslužbenec ni potrdil toženkinih trditev, da sta bila tožnika opozorjena na možnost uresničitve črnega scenarija, prvi tožnik pa je prepričljivo izpovedal, da ju banka ni dovolj opozorila na tveganja.

16.Pritožbeno sodišče nima pomislekov v pravilnost presoje, da bolj verjetno pojasnilna dolžnost ni bila opravljena v skladu z zahtevami standarda profesionalne skrbnosti, kot ga je napolnila novejša sodna praksa. Ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče v 20. točki izpodbijanega sklepa parcialno in izvzeto iz konteksta povzelo in upoštevalo izpoved priče. Izjave priče, za katere toženka ocenjuje, da ustrezajo standardu dolžnega pojasnila, je pravilno povzelo, izluščilo je njihovo pomensko bistvo in ga postavilo v kontekst toženkinih trditev.

Pritožbeno sodišče po vpogledu v celovito izpoved priče presoja enako kot sodišče prve stopnje, da ni verjetneje, da je toženka tožnikoma ob sklenitvi kreditne pogodbe podala pojasnila, kot jih je zatrjevala in kot take lahko ustrezajo zahtevam/vsebini pojasnilne dolžnosti v tovrstnih primerih. Citirana pojasnila/opozorila po presoji pritožbenega sodišče ne dosegajo visoko postavljenega standarda pojasnilne dolžnosti. Ostajajo na splošnejši ravni omembe možnosti spreminjanja tečaja in njenega vpliva na obrok in glavnico. Zgolj pojasnila, da se lahko tečaj spreminja, med drugim tako, da se lahko obrok spremeni tako, da bo glavnica večja kot v primeru kredita v domači valuti, ne zadošča, saj se na njihovi podlagi povprečen potrošnik (in tu tožnika) ni mogel zavedati, da so valutna razmerja povsem nestabilna, da so nihanja lahko zelo visoka in da v dolgoročnem pogodbenem razmerju do tega lahko kadarkoli dejansko pride. V njih ni sporočila o realni možnosti zelo velike depreciacije domače valute (kot posledice izjemnih dogodkov v dolgoletni odplačni dobi), ki da lahko konkretno ohromi zmožnost tožnikov plačevati obroke. Glede na to, da velika nihanja lahko privedejo do bistvenega zvišanja tako posameznih obrokov kot končne ocene kredita, bi šele pojasnilo o prej navedenih značilnostih kreditne opcije zadostovalo za sklep, da sta se tožnika mogla zavedati razsežnosti tveganj, povezanih s sklenitvijo pogodbe.

17.Glede pritožbenih trditev o nenapovedljivosti/predvidevanjih gibanja menjalnih tečajev velja dodati, da četudi so dejavniki, ki vplivajo na spremembe valutnega razmerja CHF/EUR, izven sfere banke (dolgoročnega gibanja tečaja CHF/EUR ni mogoče predvidevati ali napovedovati), je pomembno njeno zavedanje o tveganosti pogodbenega pogoja. Opozorilo na tveganje tako ne pomeni obveznosti predvidevanja oziroma napovedovanja dolgoročnega gibanja tečaja CHF/EUR, temveč obveznost opozarjanja na realno možnost, da se to v obdobju odplačevanja kredita lahko zgodi.

Glede izpolnitve dodatnega pogoja za izdajo začasne odredbe

18.Pritožbeno navajanje, da je sodišče prve stopnje v prvotnem sklepu o zavrnitvi ugovora zaključilo, da tožnika nista uspela z verjetnostjo izkazati obstoja predpostavke iz druge alineje 2. odst. 272. člena ZIZ, torej pogoja težko nenadomestljive škode, in se zoper takšno določitev pravdni stranki nista pritožili, za presojo o (ne)utemeljenosti izpodbijanega sklepa, ni pomembno. Prvotna odločitev, ki je bila s sklepom višjega sodišča razveljavljena, na izpodbijani sklep nima nobenega vpliva. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu podalo konkretne razloge, zakaj sodi, da je verjetno izkazan obstoj te predpostavke. Ne drži, da ga je utemeljilo na abstraktni ravni. Očitana bistvena kršitev določbe postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP ni podana.

19.Sodišče prve stopnje je ob napolnjevanju standarda "težko nadomestljiva škoda" (pravilno) upoštevalo v sodbi C-287/22 sprejeto razlagalno pravilo prvega odstavka 6. člena in prvega odstavka 7. člena Direktive in vanj vključene napotke za lojalno razlago nacionalnega prava. Pogoj težko nadomestljive škode po 2. alineji 2. odst. 272. čl. ZIZ je treba razlagati tako, da je izpolnjen, kadar je izkazano, da brez začasnega ukrepa za odlog plačila mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi obravnavane pogodbe z nepoštenim pogodbenim pogojem, ne bi bilo mogoče zagotoviti polnega učinka končne meritorne odločitve. SEU je nadalje pojasnilo, da končna odločitev ne bi pripeljala do vzpostavitve pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi ta potrošnik bil, če navedenega nepoštenega pogoja ne bi bilo, če bi moral v primeru ugotovitve, da je pogodba neveljavna in da mu mora banka določene zneske obrokov vrniti, bodisi razširiti obseg svojega prvotnega zahtevka bodisi po odločitvi o ugotovitvi ničnosti kreditne pogodbe vložiti novo tožbo. Zato bi lahko bilo v takih okoliščinah sprejetje začasnih ukrepov za odlog plačila mesečnih obrokov potrebno za zagotovitev polnega učinka odločitve, ki jo je treba sprejeti, restitucijskega učinka, ki nastane na podlagi te odločitve, in posledično učinkovitosti varstva, zagotovljenega z Direktivo 93/13. Sprejetje takih začasnih ukrepov je še toliko nujnejše, kadar je potrošnik banki plačal znesek, ki je višji od izposojenega zneska, še preden je začel ta postopek.

20.Pritožbeno sodišče zato pritrjuje sodišču prve stopnje, da je skladno z razlago SEU mogoče zagotoviti polni učinek končne odločitve v tem potrošniškem sporu o (ne)veljavnosti potrošniške kreditne pogodbe z valutno klavzulo in hkrati polni učinek ter cilj Direktive 93/13 le, če bo potrošnik lahko vse svoje zahtevke v celoti uveljavil v okviru iste pravde, ne da bi mu bilo treba spreminjati (razširjati) svoj zahtevek ali celo vložiti novo tožbo. Položaj, v katerem se znajde potrošnik, če mu to ni omogočeno, že sam po sebi vključuje različne negativne posledice tako na premoženjskem kot na nepremoženjskem področju in že to ob lojalni evroskladni razlagi sodbe SEU ustreza standardu težko nadomestljive škode.

21.V takem položaju bi se, če začasna odredba ne bi bila izdana, znašla tudi tožnika. Za pravilnost stališča o verjetno izkazanem nastanku težko nadomestljive škode zadostujejo torej ugotovitve v izpodbijanem sklepu, da je verjetno izkazano, da sta tožnici plačali več od prejetega kredita in da bi bila zahteva za povrnitev tega, kar bi plačevali med postopkom, morali razširiti tožbo ali vložiti novo, oboje pa bi bilo povezano s plačilom stroškov postopka. Pri tem ni bistveno, ali bi izpolnjevanje pogodbe tožnika spravilo v znatno slabši premoženjski položaj ali v zahtevno psihično obremenjujoče stanje in trpljenje. Zadostujejo bremena, ki so neizogibno povezana z izpolnjevanjem kreditne pogodbe ter pravdnimi dejanji oziroma sodnimi postopki, ki bi bili potrebni za vračilo neutemeljeno plačanih zneskov. Ker je sklenjena pogodba verjetno nična, takšnih bremen potrošniku ni dopustno naložiti. Očitki toženke, da tožnika nastanka težko nadomestljive škode v zgoraj navedenem pomenu nista konkretizirano zatrjevala, so zato neutemeljeni.

22.Neutemeljen je pritožbeni očitek o zmotnosti ugotovitve o verjetni izkazanosti, da sta tožnika plačala več, kot sta si izposodila. Iz navedb tožnikov, ki so konkretne in dokazno podprte, izhaja, da sta prejela kredit v višini 272.911,67 EUR in da sta do vložitve predloga za izdajo začasne odredbe toženki plačala že 313.576,71 EUR, do njunega zaslišanja pa za 56.828,99 EUR več od prejetega. Višine teh zneskov pritožba ne izpodbija, meni pa, da bi moralo sodišče pri preračunu, ali je kredit res preplačan, upoštevati tudi dogovorjene obresti. Začasna odložitev plačevanja mesečnih obrokov posojila je potrebna, (1) kadar sodišče razpolaga z zadostnimi indici o nepoštenosti pogodbenih pogojev in je zato verjetno, da je pogodba nična in da bo potrošnik upravičen zahtevati vračilo med postopkom zapadlih mesečnih obrokov, in (2) je le z odložitvijo mogoče doseči polni učinek odločitve o ničnosti nepoštenih pogojev, pri čemer dosego polnega učinka Direktive ovira (tudi) nastajanje stroškov, povezanih z uveljavljanjem povračilnih zahtevkov. Na tem mestu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v zvezi s številnimi zadevami zavarovanja v postopkih v sporih o kreditnih razmerjih v CHF vzpostavljena sodna praksa, ki upošteva evrsko glavnico brez obrestnega dela, na katero se sodišče prve stopnje pravilno sklicuje. Sodna praksa glede kondikcijskih zahtevkov pa se šele vzpostavlja. Ne da bi se pritožbeno sodišče v tem konkretnem primeru spuščalo v presojo, ali toženki gredo tudi obresti kot nadomestilo za izposojen denar, saj bo to predmet ugotavljanja v rednem postopku, gre ugotoviti, da tudi če se upoštevajo pritožbene navedbe, da tožnika zaradi tega, ker morata h glavnici prišteti tudi obresti kot nadomestilo za izposojen denar, nista izkazala preplačila po sporni kreditni pogodbi, navedena okoliščina ne izključuje izdaje začasne odredbe, kot jo je sodišče izdalo v tem postopku. Vsakršno nadaljnje plačevanje obrokov po kreditni pogodbi, za katero obstoji izkazana verjetnost, da je nična, ne more potrošniku zagotoviti polnega učinka končne odločitve v tem sporu. To jasno izhaja iz 48. do 52. točke sodbe SEU C-287/22, kjer je navedeno, da je sprejetje začasnih ukrepov še toliko nujnejše, kadar je potrošnik banki plačal znesek, ki je višji od izposojenega zneska, še preden se je začel ta postopek. A contrario to pomeni, da za sprejetje ukrepov zavarovanja ni zahtevan pogoj preplačila kredita, čeprav je sodišče prve stopnje ob upoštevanju evrske glavnice brez obrestnega dela v tej fazi postopka pravilno za verjetno zaključilo, da je do preplačila že prišlo. Posledično očitek o zagrešeni kršitvi iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kar pritožba uveljavlja v zvezi z vprašanjem obresti, ni utemeljen.

23.Izpolnjen je torej pogoj po drugi alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ in so nasprotne pritožbene navedbe neutemeljene. Enako velja za navedbe toženke, da tak pristop pomeni zasuk, po katerem regulacijske začasne odredbe niso več omejene na nujne primere, ampak obratno pridejo v poštev v vseh sporih, kjer je tožeča stranka finančno šibkejša. Finančna šibkost je namreč le eden od elementov presoje, sodišče pa mora v vsakem konkretnem primeru presoditi vse zahtevane pogoje po ZIZ ob upoštevanju njegove evropsko skladne razlage, kot je bilo pojasnjeno že zgoraj.

24.Za izdajo začasne odredbe zadostuje izpolnitev pogojev po drugi ali tretji alineji 2. odst. 272. člena ZIZ. Sodišče prve stopnje se je po ugotovitvi, da je verjetno podana nevarnost nastanka težko nadomestljive škode, ukvarjalo še s tehtanjem neugodnih posledic pravdnih strank in zaključilo, da je tožnica uspela z verjetnostjo izkazati tudi obstoj predpostavke po tretji alineji 2. odst. 272. člena ZIZ. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo izkazanost nevarnosti težko nadomestljive škode, se mu ni bilo treba ukvarjati še s tehtanjem neugodnih posledic za upnika in dolžnika. Pogoja nista določena kumulativno. Pritožbeni razlogi, ki napadajo ugotovitve/presojo sodišča glede tehtanja hujših neugodnih posledic strank v zvezi z (ne)izdajo začasne odredbe in sodijo v alternativno (drugo) predpostavko iz tretje alineje istega člena, so zato nepomembni. Ob tem velja še pojasniti, da je tudi sodna praksa v zadnjih odločbah upoštevaje sodbo SEU C 287/2022 zavzela stališče, da dodatno tehtanje neugodnih posledic za upnika in dolžnika za ureditvene začasne odredbe za zadržanje izvrševanja potrošniških pogodb z nepoštenimi pogodbenimi pogoji ni pravno odločilen.

25.Podobno velja glede pogoja reverzibilnosti, ki se je sicer oblikoval v domači sodni praksi na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS Up-275/97 pri obravnavanju ureditvene začasne odredbe, ki se nanaša na neprimerljivo nepotrošniško zadevo, kjer je bil predlog za izdajo začasne odredbe enak tožbenemu zahtevku (za kar v obravnavanem primeru ne gre). Pogoj reverzibilnosti ni skladen z visokimi standardi varstva potrošnikov pred nepoštenimi pogodbenimi pogoji, kot jih zagotavlja Direktiva. Tak pogoj, ki sploh ni izrecno določen v ZIZ, z vidika zagotovitve ciljev Direktive 93/13 (glej sodbo C-287/22, tč. 43, 48 - 52, 59 in 60 ter 52) ni sprejemljiv. Tudi sodna praksa je v zadnjih odločbah upoštevaje sodbo SEU zavzelo stališče, da vprašanje reverzibilnosti v tovrstnih sporih ni pravno odločilno. S tem se za nepomembne izkažejo pritožbene navedbe, s katerimi skuša pritožnica izkazati neizpolnitev tega pogoja.

26.Ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

O pritožbenih stroških

27.Odločanje o stroških pritožbenega postopka obeh strank je pridržano za končno odločbo (165. člen ZPP).

-------------------------------

1Sodišče izda tako začasno odredbo, (1) če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (prvi odstavek) in (2) če za verjetno izkaže nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (prva alineja drugega odstavka) ali da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode (druga alineja drugega odstavka) ali da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (tretja alineja drugega odstavka).

2Prim. npr. sklepe VSL I Cp 764/2024 z dne 11. 7. 2024, II Cp 728/2024 z dne 11. 7. 2024, II Cp 1219/2024 z dne 24. 7. 2024, II Cp 138/2024 z dne 27. 2. 2024, II Cp 231/2024 z dne 20. 3. 2024, II Cp 1364/2024 z dne 24. 10. 2024.

3Glej zadevi Sodišča Evropske unije (SEU) Marleasing SA proti La Comercial Internacional de Alimentacion SA (zadeva C-106/89), Costa proti ENEL (zadeva 6/64) in številne druge.

4M. Avbelj; Odprta vprašanja evropskega prava v slovenskih zadevah CHF, Pravna praksa št. 42-43/2023.

5Povzeto po: Jorg Sladič, Verica Trstenjak, Pravo EU ter javnopravni ter regulatorni vidiki potrošniških kreditov v švicarskih frankih, Javna uprava 1-2/2019, stran: 83

6Prim. VSL sklepe I Cp 1222/2024, I Cp 1851/2023, II Cp 1658/2023 in druge.

7Glej odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 8/2022, II Ips 37/2023, II Ips 49/2023, II Ips 54/2023, II Ips 56/2023, II Ips 69/2023, II Ips 72/2023, II Ips 74/2023, II Ips 75/2023, odločbe Ustavnega sodišča Up-317/21, Up-14/21, Up-54/19 in Up-1181/20 ter odločbe SEU v združenih zadevah C-776/19 do C-782/19, C-609/19 in C-405/21.

8Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami in dopolnitvami

9Prim. VSRS sodba II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023 (28. tč. obrazložitve)

10Sodba SEU C-776/19 do C-782/19, točka 64, sodba C-609/19, točka 43.

Pri čemer tega izraza ne gre razumeti dobesedno, ampak predstavlja pravni standard, ki ga je mogoče izraziti tudi drugačnimi besednimi zvezami, npr. znatno povečanje, ki ga kreditojemalec glede na svoje dohodke v domači valuti ne bo zmogel nositi, ipd. Opozorilo na "črni scenarij" je šteti za sopomenko omenjenemu pojasnilu/opozorilu. Pojem je bil uporabljen in pomensko napolnjen v odločbi II Ips 49/2023, 21. točka obrazložitve. Glej sodbe C-609/19, 51. točka obrazložitve, C-776/19 do C-782/19, 69. točka obrazložitve: " ...da v okviru sklenitve kredita v tuji valuti razume dejansko tveganje, ki mu je izpostavljen v celotnem pogodbenem obdobju, v primeru velikega znižanja vrednosti valute, v kateri prejema dohodke, glede na obračunsko valuto.”

Sodba SEU C-776/19 do C-782/19, točka 72-73, sodba C-609/19, točka 51-52 in sklep VSRS II Ips 72/2023, točka 14.

Prim. sklepa VSL II Cp 1219/2024 in II Cp 138/2024, VSRS sodba II Ips 8/2022, sodba in sklep II Ips 54/2023, sodba in sklep II Ips 56/2023, id., odločba Ustavnega sodišča RS Up-1181/20-38 z dne 3. 5. 2023.

Nosilna je odločba Vrhovnega sodišča II Ips 8/2022, ki so ji sledile številne naslednje, denimo II Ips 49/2023 in II Ips 54/2023; glej še VSL I Cp 1128/2024, I Cp 781/2024, II Cp 42/2024 id.

Takšno stališče je razbrati tudi iz sodbe VS RS II Ips 32/2019, ki jo izpostavlja pritožba.

".... da je vedno predlagal kredit v evrih, da toženka kreditov CHF ni oglaševala, temveč je ponudila ta kredit, če je stranka sama zahtevala; da gre za kredit v tuji valuti, da je tvegan, da ne ve kaj bo čez 10 ali 15 let,.." povedal je, "..da je bila v času najema kredita odločitev kredita v CHF dobra, ker je bilo razmerje 1:1,5, da pa ne ve(mo), kako bo dolgoročno in da so nekatere države, ker so najemale določene kredite v določenih valutah, bankrotirale. "... da je strankam pojasnil tveganja, in sicer kaj pomeni zastava nepremičnine, kaj dolgoročna vezava;, "... ni povedal za koliko se obrok kredita lahko spremeni, ker ni moč vpogleda v valute, pojasnil pa je, da je bila stranka ob najemu v prednosti, ker je bilo razmerje 1: 1,5, ko bo 1:1, bo enako, kot bi kredit imel v evrih, če bo pa manj kot evro, potem bo plačeval večjo glavnico."

Treba je razlikovati med (ne)napovedljivostjo konkretnega trenutka in vzroka (dogodka) z znatno spremembo valutnega tečaja na eni strani ter med zavedanjem splošne tveganosti, da lahko pride do znatnih oscilacij valutnega para na drugi strani. Tudi če kreditodajalci niso vedeli, kdaj in v kakšni vsebini se bo uresničil dogodek, ki bi lahko imel pomembne posledice na valutni par, to ne pomeni, da se niso zavedali oziroma bi se vsaj morali zavedati, da lahko kadarkoli v dolgoročnem razmerju nastopi dogodek, ki bo pomembno vplival na valutno razmerje.

Glej sklepe VSL II Cp 728/2024, I Cp 764/2024, II Cp 1219/2024, II Cp 444/2025, I Cp 131/2025 in druge.

Povzeto po točkah 48 do 52 sodbe SEU C-287/22.

Glej 50., 51. in 56. tč. sodbe SEU C-287/22.

Glej sklep VSL II Cp 728/2024, I Cp 764/2024, I Cp 1059/24, II CP 1502/2024, II Cp 1219/2024 in številne druge.

Glej sklep VSL II Cp 966/2025.

Glej še VSL sklep II Cp 680/2025, I Cp 316/2025, II CP 1620/2024, id.

In ne glede na stališča v sodbi SEU C-520/21, katera sodna praksa v tem trenutku večinsko sprejema.

Zato tudi izpostavljanje odločbe VS RS II Ips 14/2024, v kateri je to sodišče zastavilo SEU predhodno vprašanje glede ustreznega nadomestila za uporabo posojenega kapitala, ne omaje pravilnosti presoje nižjega sodišča.

Prim. VSL sklepa II Cp 1219/2024, I Cp 764/2024, II Cp 680/2025, I Cp 1418/2024, II Cp 680/2025, I Cp 764/2024.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 272, 272/2, 272/2-2 Zakon o varstvu potrošnikov (1998) - ZVPot - člen 22, 22/1, 23, 23/2, 24, 24/1, 24/1-4 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 88, 88/1 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 180, 180/3 Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 3a

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila

Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah - člen 6, 6/1, 7, 7/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.