Jedro

Pritožbeno sodišče na podlagi podane „obrazložitve“ nikakor ne more ugotoviti, kaj je prvostopenjsko sodišče sploh odločilo (o katerem delu zahtevka, o kateri vrsti škode) in zakaj. Videti je, da je sodišče prve stopnje ponovno odločalo tudi o že razsojeni stvari, vendar se tudi tega ne da preizkusiti, ker zavrnitveni del izreka sodbe (tč. II.) ni specificiran, niti ni obrazložen.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

III. Odreja se sojenje pred drugim sodnikom sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Dne **9. 7. 2010** je sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožniku plačati 55.221,68 EUR z obrestmi (1. odst. izreka sodbe), in sicer iz naslova materialne in nematerialne škode, povzročene zaradi strokovne napake ob operaciji (transplantirane) ledvice 13. 1. 2001. Zavrnilo je višji zahtevek v znesku 85.405,92 EUR ter del preveč zahtevanih obresti, in sicer za obdobje od 23. 3. 2001 do 22. 1. 2004 (3. odst.), toženki pa naložilo povračilo tožnikovih stroškov v znesku 7.507,21 EUR (2. odst.).

2. Dne **12. 10. 2011** je to pritožbeno sodišče pritožbi toženca in stranske intervenientke na njegovi strani ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (v prvem in drugem odstavku) glede premoženjske škode za 5.146,59 EUR in nepremoženjske škode za duševne bolečine za zmanjšanje življenjskih aktivnosti za 12.518,77 EUR, oboje z dosojenimi obrestmi, spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrnilo, sicer pa jo je (v izpodbijanem nespremenjenem delu) razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede razveljavljenega dela je pritožbeno sodišče prvostopenjskemu sodišču posredovalo izčrpne in jasne napotke (glej sklep tukajšnjega pritožbenega sodišča I Cp 3223/2011, tč. 6. do 16.).

3. Z izpodbijano sodbo (**14. februarja 2022**) je sodišče prve stopnje razsodilo, da mora tožena stranka tožniku plačati odškodnino v znesku 8.999.996,52 SIT oz. 37.556,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 4. 2004 dalje (I.), kar je zahtevala tožeča stranka več, se zavrne (II.). Iz sodbe se ne da razbrati, zakaj je sodišče prve stopnje tako odločilo in katero škodo je tožniku sploh prisodilo, katero pa zavrnilo, zato se kratkih razlogov ne da povzeti.

4. Zoper sodbo se pritožujeta tožena stranka in stranski intervenient na njeni strani, predlagata njeno spremembo oz. razveljavitev ter opredeljujeta stroške pritožbe. Navajata, da sodišče ni obrazložilo, zakaj je ugodilo zahtevku in da je sodba že na prvi pogled tako pomanjkljiva, da se je ne da preizkusiti. Celotna obrazložitev gre v smeri zavrnitve zahtevka, češ da tožnik ni zmogel trditvenega in dokaznega bremena, vendar mu je sodišče delno ugodilo. Mogoče je sklepati na pomoto. Sodba mestoma povzema prejšnjo odločitev pritožbenega sodišča, vendar se zdi, kot da je sodišče prve stopnje ponovno odločalo o istem, in še to napačno. Menita, da pravilna uporaba materialnega prava v tej zadevi narekuje zavrnitev tožbenega zahtevka v celoti. Pritožba navaja, da sodba tudi o višini prisojenega zneska nima nobenih razlogov in se je nikakor ne da preizkusiti.

5. Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev. Opredelil je še svoje stroške.

6. Pritožba je utemeljena.

7. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijane sodbe se ne da preizkusiti, ker v njej manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih. S tem je storjena absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

8. Pritožbeno sodišče na podlagi podane „obrazložitve“ nikakor ne more ugotoviti, kaj je prvostopenjsko sodišče sploh odločilo (o katerem delu zahtevka, o kateri vrsti škode) in zakaj. Videti je, da je sodišče prve stopnje ponovno odločalo tudi o že razsojeni stvari, vendar se tudi tega ne da preizkusiti, ker zavrnitveni del izreka sodbe (tč. II.) ni specificiran, niti ni obrazložen. Ker se sodišče prve stopnje po prejemu pritožbe ni odločilo za izdajo nadomestne sodbe, s katero bi lahko očitano kršitev, ki je evidentna, sâmo odpravilo (343.a čl. ZPP), je moralo pritožbeno sodišče ugoditi pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje v celoti razveljaviti, saj napake ne more odpraviti sâmo (1. odst. 354. čl. ZPP); ne more namreč vedeti, kaj je sodišče prve stopnje v resnici mislilo in odločilo, stranko pa bi s sojenjem na drugi stopnji tako v celoti prikrajšalo za pravico do pritožbe. Pritožbeno sodišče ni prezrlo, da postopek od vložitve tožbe dalje traja že nedopustno predolgo, vendar bo zamuda zaradi nove izdelave prvostopenjske sodbe relativno majhna in ta vsekakor pretehta opcijo, da tožniku v vsem tem času ne bi bilo zagotovljeno dvostopenjsko sojenje. Sodišče prve stopnje mora (po opravi nove glavne obravnave) izdati sodbo, ki bo vsebovala razloge za odločitev, in ti ne bodo nasprotovali izreku in sami sebi, tako da bo možen njen pritožbeni preizkus.

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (3. odst. 165. čl. ZPP).

10. Zaradi kardinalnosti navedenih kršitev in dolgotrajnega sojenja v tej zadevi pritožbeno sodišče odreja, da se nova glavna obravnava opravi pred drugim sodnikom sodišča prve stopnje (356. čl. ZPP).