Jedro

ZZVN ne izloča tistega nasilnega dejanja, ki se je začelo izvajati pred 6.4.1941 in se nadaljevalo tudi po tem datumu, omejuje pa čas trajanja statusa žrtve vojnega nasilja na čas od 6.4.1941 do 15.5.1945.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1802/99-8 z dne 21.4.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbi, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 8.11.1999 in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Z odpravljeno odločbo je tožena stranka v revizijskem postopku odpravila odločbo Upravne enote L., Izpostava Š. z dne 17.3.1999 in odločila, da tožniku ne prizna statusa in pravic žrtve vojnega nasilja konfiniranca oziroma izgnanca. Tožena stranka je menila, da je po določbah Zakona o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN) žrtev vojnega nasilja oseba, ki je bila izpostavljena nasilnim dejanjem okupatorja v obdobju med 6.4.1941 in 15.5.1945. Ker pa je bil tožnik zaradi svojega protifašističnega delovanja zaprt že 6.9.1940 in nato odpeljan v konfinacijo v južno Italijo, po mnenju tožene stranke, ni bil izpostavljen prisilnemu ukrepu okupatorja v času vojne, saj vojne tedaj še ni bilo, Italijani pa tudi še niso bili okupatorji.

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje odpravilo odločbo tožene stranke na podlagi določbe 4. odstavka 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96 in 70/97, v nadaljevanju ZZVN), ki je veljal ob času odločanja prvostopnega organa in tožene stranke. Po navedeni določbi ZZVN je žrtev vojnega nasilja tudi oseba, ki ji je bil prisilni ukrep ali nasilno dejanje povzročeno na ozemlju Furlanije Julijske krajine v Republiki Italiji. Iz te določbe izhaja, da se določbe ZZVN nanašajo tudi na dele slovenskega narodnostnega ozemlja, ki v drugi svetovni vojni formalno niso bili okupirani. Zato je nepomembno, ali je tožnik v času ukrepa oziroma nasilnega dejanja stalno prebival na bivšem jugoslovanskem ali bivšem italijanskem delu sedanjega ozemlja Republike Slovenije. ZZVN priznava žrtvam vojnega nasilja status za čas od 6.4.1941 do 15.5.1945 in pri tem ne izloča tistega nasilnega dejanja ali prisilnega ukrepa, ki je bilo storjeno pred 6.4.1941 in ki je trajalo tudi po tem datumu. ZZVN samo omejuje priznanje statusa žrtve vojnega nasilja za določeno obdobje, če pa se je dejanje okupatorja začelo izvajati pred tem datumom, se prizna status le za čas od 6.4.1941 do 15.5.1945. To je storil tudi organ prve stopnje, ko je priznal tožniku status izgnanca, na podlagi obdobja, prebitega v konfinaciji od 6.4.1941 do 6.10.1943, ko je odšel v partizane.

V svoji pritožbi tožena stranka vztraja pri svojem stališču, in sicer, da v določbi 2. člena ZZVN zakon veže priznanje statusa žrtve vojnega nasilja na pričetek izvrševanja prisilnega ukrepa znotraj obdobja med 6.4.1941 in 15.5.1945. Pri tem je vseeno, ali so pričele s prisilnim ukrepom italijanske okupacijske oblasti, nadaljevale pa nemške okupacijske oblasti. Za izpolnjevanje pogojev po določbah ZZVN je potrebno v vsakem primeru posebej ugotoviti izpostavljenost neposrednim nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom, ki morajo biti dejansko podani v smislu ZZVN, česar tožnik ni dokazal. Glede na to, da so tožnika zaprli in odpeljali v internacijo že v septembru 1940, torej pred 6.4.1941, uradni pričetek vojne v Sloveniji pa se je začel 6.4.1941, o italijanskem okupatorju na ozemlju, kjer je bil tožnik aretiran (I.B.) in nato odpeljan v internacijo, pred tem datumom ni moč govoriti kot okupatorju Slovenije v smislu določb ZZVN.

V svojem odgovoru na pritožbo je tožnik navedel, da je bil sicer rojen v T., od leta 1929 dalje pa je imel stalno prebivališče v I.B. in je tako avtomatično dobil slovensko državljanstvo kot vsi, ki takrat niso optirali za Italijo. Razlika je le v tem, da so ga Italijani zaprli že 6.9.1940, ZZVN pa priznava status žrtve vojnega nasilja le od 6.4.1941 dalje. Ker stališče tožene stranke, po katerem bi moral z odporom proti Italijanom, kot zaveden Slovenec, počakati na italijansko agresijo do 6.4.1941, pa je pripomnil, da je tako stališče omalovažujoče, ne samo zanj, temveč za vso množico slovenskih rodoljubov, ki vse od krivične rapalske pogodbe dalje neprestano dokazujejo svojo zavednost in pripadnost slovenskemu narodu.

Pritožba ni utemeljena.

Zgodovinsko dejstvo je, da je Italija v času fašizma pričela z raznarodovalno politiko in terorjem na slovenskem narodnostnem ozemlju, ki je bilo po prvi svetovni vojni priključeno k Italiji, že kmalu po prihodu fašizma na oblast in ne šele s 6.4.1941, ko se je uradno začela druga svetovna vojna v tedanji Kraljevini Jugoslaviji. Prav tako je zgodovinsko dejstvo, da narodno zavedni Slovenci z navedenih območij niso pričeli z odporom proti fašizmu šele 6.4.1941, pač pa že sredi dvajsetih let prejšnjega stoletja. Prav zaradi tega antifašističnega odpora Zakon o vojnih veteranih (Uradni list RS, št. 63/95 in 108/99, ZVV) tudi priznava pripadnikom narodno revolucionarne organizacije TIGR (T., I., G., R.) status vojnega veterana za obdobje od septembra 1927 do 13.5.1941. ZZVN v svojem 2. členu sicer ne pozna pojma konfiniranec, ima pa v svojem 22. členu pojem konfinacija. Ta ukrep je bil pri fašističnem režimu najstrožji ukrep, ki ga je lahko izrekla še policija, in sicer komisija treh članov pod vodstvom kvestorja ali podkvestorja. V slovenskih pokrajinah, priključenih Italiji, je ta ukrep veljal že od srede dvajsetih let, v ljubljanski pokrajini med drugo svetovno vojno pa od 11.9.1941 do februarja 1942. Pri konfinaciji gre za prisilno bivanje v določenem kraju, zlasti na kakšnem otoku, s prostim gibanjem podnevi in obveznim prenočevanjem v določenih prostorih. Z uvedbo koncentracijskih in drugih taborišč za Slovence, je prenehalo pošiljanje ljudi v konfinacijo, pošiljali so jih v internacijo.

Po presoji pritožbenega sodišča je zaradi navedenega odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilna in zakonita.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da ZZVN ne izloča tistega nasilnega dejanja, ki je obstajalo 6.4.1941 in se nadaljevalo tudi po tem datumu. Tožena stranka zato ni imela zakonske osnove za odpravo odločbe organa prve stopnje in za odvzem tožnikovega statusa žrtve vojnega nasilja samo zaradi tega, ker se je ukrep fašističnega režima začel izvajati že pred uradnim pričetkom druge svetovne vojne v nekdanji Kraljevini Jugoslaviji. V konkretnem primeru bi bilo zato potrebno ugotoviti, ali se je izrečeni ukrep konfinacije izvajal tudi po 6.4.1941 in koliko časa se je nato ta ukrep izvajal, saj ZZVN osebam, ki jim je priznan status žrtve vojnega nasilja, omejuje čas trajanja tega statusa na čas od 6.4.1941 do 15.5.1945. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.