Jedro

Tožeča stranka je izkazala, da ima služnostno pravico, ki jo je pridobila s pravnomočnim sklepom, izdanim v nepravdnem postopku za dovolitev nujne poti. Učinek takšnega sklepa je ustanovitev stvarne služnosti na nepremičnini (petnajsto poglavje zakona o nepravdnem postopku - ZNP). Takšen sklep je konstitutivne narave, saj se pravica služnosti poti pridobi z njegovo pravnomočnostjo (drugi odstavek 53. člena ZTLR). Tožeča stranka je potemtakem izkazala svojo pravico s sodno odločbo, ki je pravnomočna (333. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP), kar pomeni, da so nanjo vezani tako stranke kakor tudi sodišče. Učinkuje kot pravno relevantno dejstvo in je javna listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali, kar je pomembno v tej zadevi, določa (prvi odstavek 230. člena ZPP). V zvezi s slednjim je sicer mogoče dokazovati, da je listina nepravilno sestavljena (tretji odstavek 230. člena ZPP), ne pa tudi načenjati njene pravne vsebine. To je mogoče le, oziraje se na tu obravnavani primer, z uporabo izrednih pravnih sredstev zoper pravnomočno odločbo po predpisih, kot veljajo v postopku, v katerem je bila izdana.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

V tem sporu med strankama je sodišče prve stopnje razsodilo, da morata toženca opustiti poseganje v izvrševanje pravice oziroma onemogočanje izvrševanja pravice tožnikov do nujne poti prek sveta tožencev in tožnikoma še posebej omogočiti odpiranje vrat z javne poti na parcelah št. 50/3 in 50/1 k.o. P. Ugotovilo je, da imata tožnika nujno pot na podlagi pravnomočne sodne odločbe N 136/91, zdaj pa zahtevata s tožbo v pravdi, naj toženca ne onemogočata izvrševanja te pravice, kar pomeni, da ne gre za razsojeno stvar. Ugovor zaprtega dvorišča je bil rešen že v omenjenem nepravdnem postopku, rešitev upravnega spora zoper odločbo drugostopenjskega upravnega organa o zavrženju predloga tožencev za obnovo postopka za izdajo lokacijskega dovoljenja pa ni predhodno vprašanje. Ker toženca ovirata nujno pot, gre tožnikoma varstvo po 57. členu zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR).

Pritožbo tožencev proti tej sodbi je sodišče druge stopnje zavrnilo. K razlogom izpodbijane sodbe je še dodalo, da sodišče v tem postopku ne sme presojati utemeljenosti odločbe, ki je vzpostavila nujno pot in v kateri ni bilo odločilno izdano lokacijsko dovoljenje. V nepravdni zadevi je šlo za ustanovitev nujne poti, v tej zadevi pa gre za varovanje njenega izvrševanja.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne podrejeno pa, naj razveljavi obe sodbi in vrne zadevo v novo sojenje drugemu prvostopnemu sodniku. Opisuje potek nepravdnega postopka za določitev nujne poti in upravnega za izdajo lokacijskega dovoljenja. Ponavlja, da gre za razsojeno stvar. Opisuje, kje in kako sta tožnika zgradila svojo nepremičnino, kje so včasih potekale poti ter kako prizadeta sta toženca zaradi sporne poti.

Na vročeno revizijo tožeča stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo RS pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Iz dejanske podlage tožbe in postavljenega zahtevka izhaja, da terja tožeča stranka sodno varstvo po 57. členu ZTLR, ki določa, da če kdo lastnika gospodujoče stvari neutemeljeno preprečuje ali ga moti pri izvrševanju stvarne služnosti, lahko ta s tožbo zahteva, da preprečevanje oziroma motenje preneha. Gre za tako imenovano negatorno konfesorno tožbo, v kateri mora tožnik dokazati obstoj svoje služnostne pravice in dejstvo, da ga toženec ovira pri njenem izvrševanju. To drugo dejstvo med strankama ni sporno. Glede prve okoliščine pa je tožeča stranka izkazala, da ima služnostno pravico, ki jo je pridobila s pravnomočnim sklepom, izdanim v nepravdnem postopku za dovolitev nujne poti. Učinek takšnega sklepa je ustanovitev stvarne služnosti na nepremičnini (petnajsto poglavje zakona o nepravdnem postopku - ZNP). Takšen sklep je konstitutivne narave, saj se pravica služnosti poti pridobi z njegovo pravnomočnostjo (drugi odstavek 53. člena ZTLR). Tožeča stranka je potemtakem izkazala svojo pravico s sodno odločbo, ki je pravnomočna (333. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP), kar pomeni, da so nanjo vezani tako stranke kakor tudi sodišče. Učinkuje kot pravno relevantno dejstvo in je javna listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali, kar je pomembno v tej zadevi, določa (prvi odstavek 230. člena ZPP). V zvezi s slednjim je sicer mogoče dokazovati, da je listina nepravilno sestavljena (tretji odstavek 230. člena ZPP), ne pa tudi načenjati njene pravne vsebine. To je mogoče le, oziraje se na tu obravnavani primer, z uporabo izrednih pravnih sredstev zoper pravnomočno odločbo po predpisih, kot veljajo v postopku, v katerem je bila izdana. V tej pravdi večkrat ponovljene trditve o nepravilni odločitvi o ustanovitvi nujne poti so torej neproduktivne, saj v tem postopku ne morejo pripeljati do nobenega učinka.

Ni se mogoče strinjati z nadaljnjim revizijskim stališčem, ki ga zavzema tožena stranka ves čas postopka, da bi moralo sodišče počakati na izid postopka v upravnem sporu v zvezi z izdajo lokacijskega dovoljenja za gradnjo tožnikov, češ da gre tu za predhodno vprašanje. V zvezi z le-tem določa zakon, da kadar je odločba sodišča odvisna od predhodne rešitve vprašanja, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje, pa o njem še ni odločilo sodišče ali kakšen drug pristojen organ (predhodno vprašanje), lahko sodišče samo reši to vprašanje, če ni s posebnimi predpisi drugače določeno (prvi odstavek 12. člena ZPP). Kot je bilo že poprej pojasnjeno, bi bilo lahko v tej zadevi predhodno vprašanje, ali gre tožnikoma služnostna pravica. Toda, ker je bilo o tem že odločeno s pravnomočno sodno odločbo, to vprašanje nima več narave predhodnega vprašanja in sodišče o njem spričo učinkov pravnomočnosti ni moglo samo odločati. Tako ni bilo pogojev za obvezno prekinitev postopka (1. točka prvega odstavka 213. člena ZPP). Ni pa bilo niti pogojev za fakultativno prekinitev po drugem odstavku 213. člena ZPP. Le navrženo naj bo v zvezi s tem, da odločitev sodišča o nujni poti ne temelji na lokacijskem dovoljenju, ki sta ga pridobila tožnika.

Res gre pri sklepu o dovolitvi nujne poti za razsojeno stvar, vendar ne v smislu, kot ga skuša prikazati revizija. V tej zadevi, naj bo ponovljeno, se ne odloča o obstoju pravice tožnikov do nujne poti marveč o varovanju te pravice pred posegi tožencev. Izvršilni postopek, ki sta ga začela tožnika, pa meri na to, da se zemljiškoknjižno izvede odločba sodišča o pridobljeni pravici, kar seveda ni prav nič povezano z njenim varovanjem.

Sicer na vse druge revizijske navedbe ni potrebno odgovarjati, ker so dejanske narave. Revizije namreč ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Izrecno ali posredno uveljavljani revizijski razlogi po povedanem niso podani in ker tudi ne gre za procesno kršitev, na kakršno pazi sodišče po uradni dolžnosti je bilo potrebno revizijo zavrniti kot neutemeljeno.

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 166. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).