Jedro

Kadar je isto škodo povzročilo več oseb, te v razmerju do oškodovanca odgovarjajo solidarno za celoten obseg škode.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se glede solidarne odškodninske odgovornosti prvotožene stranke ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da v tem delu glasi: “I. Obstaja odškodninska odgovornost prvotožene stranke R. T. za škodo, povzročeno tožeči stranki v škodnem dogodku dne 15. 6. 2008. II. Odločitev o stroških, nastalih na prvi stopnji se pridrži za poznejšo sodbo.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.” in Pritožbi tožeče stranke se glede solidarne odgovornosti drugotožene stranke ugodi in se sodba sodišča prve stopnje glede drugotožene stranke T. S., glede njene solidarne odgovornosti z prvotoženo stranko in glede pravdnih stroškov, nastalih na prvi stopnji razveljavi in se v tem delu vrne zadeva sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Odločitev o pritožbenih stroških toženih strank za odgovor na pritožbo se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem naj bi bili prvo in drugotoženi stranki solidarno odgovorni tožeči stranki za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, nastalo v škodnem dogodku dne 15. 6. 2008, ko naj bi bil tožnik poškodovan v pretepu s strani večih oseb, med katerimi naj bi sodeloval tudi prvotoženec. Ker ni spoznalo prvotoženo stranko za odškodninsko odgovorno, je oprostilo tudi drugotoženo stranko odgovornosti za škodo, katero naj bi povzročil prvotoženec. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je udarec v obraz tožniku zadal M. R.. Ni sledilo izpovedi tožnika, da so ga trije ali vsaj dva, ko je ležal na tleh, tudi udarjali. Na podlagi izvedenih dokazov pa je sodišče prve stopnje zaključilo, da prvi toženec ni načrtoval in organiziral pretepa. Tudi predhodna skupna aktivnost osebe M., toženca in 20 ljudi v zvezi s preganjanjem oboževalca toženčeve punce in njegovo lovljenje okrog … zgradbe, kot je to izpovedala priča P. po zaključku sodišča prve stopnje ne dokazujejo, da je bila oseba M. izvajalec toženčevih ukazov poškodovati druge ljudi. Sodišče je zaključilo, da je poškodbo ustnice tožniku zadal M. R.. Prvi toženec in M. R. pa nista bila povezani v smislu napeljevanja ali pomoči, zato je tožbeni zahtevek zavrnilo in ni upoštevalo določbe drugega odstavka 186. člena OZ. O pravdnih stroških je odločalo na podlagi uspeha v pravdi.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz člena 338 ZPP. Po mnenju pritožbe bi sodišče prve stopnje moralo na podlagi izpovedi vseh prič in tudi tožnika in toženca ugotoviti, da je v konkretnem primeru prvotožena stranka napad na tožnika načrtovala tako, da je tožnika počakala z dvema prijateljema, M. in P. na kraju pretepa, pred tem pa je toženec naročil M., da tožnika pretepe, pri tem pa je tudi sam sodeloval kot soudeleženec, kar je priča P. potrdila, nasprotnega pa tožeča stranka ni uspela dokazati. Po prepričanju tožeče stranke so s tem izkazane vse okoliščine za solidarno odgovornost prvotožene stranke po določilu 186. člena OZ. Prvotoženec je s tem, ko je obračunal s tožnikom na način kot so to izpovedale priče in k temu nagovoril tudi osebo M. in zraven zvabil še pričo P., ravnal nedopustno in njegovo ravnanje je v neposredni vzročni zvezi z nastalo tožnikovo škodo, to je nematerialno škodo, ki je opisana v tožbi. Pravila o solidarni odgovornosti so določena v 186. členu OZ, dokazno breme oškodovanca namreč delno omilijo. V teh primerih oškodovancu ni treba dokazovati vzročne zveze med ravnanjem posameznega potencialnega povzročitelja in nastalo škodo, dokazati pa mora, da obstaja položaj, ki je predpostavka za uporabo pravil o solidarni odgovornosti, ter ostalih predpostavk odškodninske odgovornosti, to je protipravnost in škoda. Navedeno je tožeča stranka dokazala in so trditve tožeče stranke dokazane tudi z izpovedbami prič, nenazadnje pa tudi same prvotožene stranke, saj slednji ni zanikal, da je šel na kraj dogodka in da je bil na kraju dogodka s pričo M. P. in to v trenutku, ko je tožnik bil poškodovan. Povezanost in skupno delovanje prvotožene stranke in osebe z imenom M. pa sta potrdili tako priči M. P. kot priča M. P., prav tako pa tudi priča O. M.. Predlaga spremembo sodbe sodišča prve stopnje in priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru na pritožbo pa toženi stranki navajata, da sta prepričani, da je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno in je tudi popolno ugotovilo dejansko stanje. Na tako ugotovljeno dejansko stanje pa tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ter tudi pravilno odločilo o stroških postopka in ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba tožeče stranke je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v ponovnem sojenju ponovno prebralo že izvedene dokaze in jih je tudi dokaj korektno povzelo v obrazložitev svoje sodbe, vendar je te dokaze napačno dokazno ocenilo in ni sprejelo pravilne materialnopravne posledice in sicer o solidarni odgovornosti toženca. Po določbi drugega odstavka 186. člena OZ, napeljevalec in pomagač ter tisti, ki je pomagal, da se odgovorne osebe ne bi odkrile, odgovarjajo solidarno z njimi. Na to možnost je opozorilo že sodišče druge stopnje s sklepom Cp 147/2014 z dne 29. 5. 2014. Sodišče druge stopnje je v točki 7 navedlo, da bo moralo sodišče prve stopnje v ponovnem sojenju ponovno izvesti dokazni postopek v smeri ugotavljanja odločilnih dejstev, na katerih temelji tožba tožeče stranke in v sodbo povzeti relevantne dele izpovedi prič ter druge dokaze, ter vse skupaj dokazno oceniti v smislu člena 8 ZPP. Sodišče prve stopnje je tem navodilom sodišča druge stopnje sledilo (člen 362 ZPP), je pa po tako izvedenem dokaznem postopku napravilo napačen silogističen sklep, ko je odločilo, da na podlagi izvedenih dokazov ni mogoče zaključiti, da je prvotoženec načrtoval pretep s tožnikom in da je k udarcu osebe M. R. napeljal ravno toženec. Tožnik je izpovedal, da ga je, ko se je nahajal v lokalu H. poklical prvi toženec, da naj se pride pogovorit o M. P. Ko je izstopil iz lokala, je prvi toženec stal v podhodu z dvema osebama, ki ju tožnik ni videl v obraz, toženec pa ga je prijel za ramo in ga vprašal kaj ima z njegovo punco M., nato pa ga je že udarila oseba z imenom M.. Udaril ga je v obraz, padel je na tla, nato pa so ga ostali udeleženci, med katerimi je bil tudi M. P., brcali. Tudi sam toženec je delno potrdil te navedbe in sicer, da je šel z M. P. do H. bara in da je tožnika poklical, da je le-ta prišel iz lokala, nato pa ga je tudi prijel in vprašal kaj ima z njegovo punco, nakar pa ga je oseba s podatki M. R. udarila v obraz, zaradi česar je padel po tleh. Priča M. P. je izpovedal, da je prvi toženec prišel do njega in mu rekel, da se gredo pogovorit s tožnikom, da se bo z njim nekaj pogovoril. Pred lokalom je prvega toženca že pričakal znanec, ki se je predstavil kot M. in priča je izpovedala, da sta se verjetno zmenila in da so nato skupaj šli do bara H.. M. in prvi toženec sta se poznala, pogovarjala sta se v smislu tega, da se bosta z D. že dogovorila, ker se je D. vmešal v zvezo med P. in tožencem. Potrdil je, da je toženec po telefonu klical tožnika, ki je prišel ven, nato pa je po nekaj besedah ta neznanec, to je M., ki je stal ob njem, udaril tožnika in ga z enim udarcem položil na tla. Tožnik je nato dobil še brco ali dve. M. in prvi toženec sta stala pred tožnikom. Po tistem, ko se je tožnik pobral, sta prvi toženec ter M. in priča odšli skupaj nazaj domov, nekaj dni po dogodku ga je prvi toženec tudi nagovarjal naj izpove, da je M. priletel iz grma ali teme in udaril tožnika. Tudi priča Mi. P. je izpovedala, da so tožnika poklicali iz gostilne in je nato tožnik izpovedal, da sta ga napadla M. P. in prvi toženec. Prvi toženec je bil ljubosumen in je že prej organiziral pretep, kjer je bil zraven M.. O tem, da je toženec poklical tožnika, je izpovedal tudi priča M. O.. Sodišče je na podlagi izpovedbe teh prič ugotovilo, da je udarec v obraz tožniku zadal M., nato je tožnik dobil še brco ali dve, kar sicer ne izhaja iz medicinske dokumentacije in skladne izpovedi vseh zaslišanih prič in tožnika. Na podlagi uspeha dokazovanja pa bi sodišče prve stopnje moralo sprejeti drugačen silogistični sklep kot ga je in bi moralo zaključiti, da je škodni dogodek načrtoval prvi toženec in je osebo s podatki M. k temu tudi nagovoril. Ta oseba s podatki M. R. je namreč že bila v bližini kraja dogodka, kar kaže na to, da je toženec načrtoval njegov napad na tožnika in vsi izvedeni dokazi dokazujejo, da je bila oseba M. izvajalec toženčevih ukazov poškodovati tožnika. Poškodbo ustnice je tožniku zadal M. R. - M., prvi toženec in M. R. pa sta bili povezani osebi v smislu tega, da je toženec to osebo napeljal k izvedbi napada na tožnika in je ta oseba nato delovala kot pomočnik pri napadu na tožečo stranko. Pravila, ki urejajo odgovornost več osebo za škodo, oškodovancu breme dokazovanja olajšajo. V teh primerih oškodovancu ni potrebno izkazati vzročne zveze med ravnanjem posameznega udeleženca in nastalo škodo, dovolj je, da izkaže položaj, ki je predpostavka za uporabo pravil o solidarni odgovornosti.(1) Po pravilih iz drugega odstavka 186. člena OZ oškodovancu ni potrebno izkazati vzročne zveze med ravnanjem posameznega udeleženca in nastalo škodo, dovolj je, da izkaže položaj, ki je predpostavka za uporabo pravil o solidarni odškodninski odgovornosti. Ob vseh izvedenih dokazih in pravilnem silogističnem sklepu se tako izkaže, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, da obstoji toženčeva solidarna odškodninska odgovornost z osebo M. R. in bi ob uporabi drugega odstavka 186. člena OZ moralo zaključiti, da je toženec solidarno z osebo M. R. odškodninsko odgovoren tožeči stranki za škodo, povzročeno mu dne 15. 6. 2008. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje tako izhaja, da je toženec skupaj z M. R. načrtoval pretep tožeče stranke, kar opravičuje sklep sodišča druge stopnje o solidarni odgovornosti prvega toženca za tožniku povzročeno škodo in ki ima materialno oporo v določbi drugega odstavka 186. člena OZ. Oškodovanec lahko vloži tožbo zoper vse odgovorne osebe ali pa zgolj zoper eno od njih in lahko od nje terja povrnitev vse škode. Ne gre za nujno sosporništvo, ko bi morali biti toženi vsi odgovorni povzročitelji škode, da bi bila tožena prava stranka, za kar se smiselno zavzema pritožnik. Ker je torej po zaključku sodišča druge stopnje tožnik dokazal, da obstaja položaj, ki je podlaga za uporabo pravil o solidarni odškodninski odgovornosti in je dokazal tudi ostali dve predpostavki in sicer protipravnost ravnanja toženca, ki je napeljal osebo M. R. k napadu, prav tako pa je tožeča stranka uspela dokazati škodo in je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe prvega odstavka 315. člena ZPP izdalo vmesno sodbo, saj je zadeva glede podlage zrela za odločbo in je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe 6. alineje 358. člena ZPP izdalo sodbo samo o podlagi tožbenega zahtevka (vmesna sodba) glede odškodninske odgovornosti prvotoženca in je odločilo kot to izhaja iz točke I. izreka te sodbe sodišča druge stopnje. Pritožbi tožeče stranke je tako v tem delu ugodilo, ker se sodišču prve stopnje v tem delu niso pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Utemeljena je pritožba tudi glede drugotožene stranke. V tem delu je sodba sodišča prve stopnje obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, katero sodišče druge stopnje samo ne more odpraviti, ker sodba v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih, zato je sodišče druge stopnje ob uporabi določbe prvega odstavka 354. člena ZPP odločitev sodišča prve stopnje glede drugotožene stranke razveljavilo in jo vrnilo v novo sojenje. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje glede drugotožene stranke odgovoriti na tožbene trditve o njeni solidarni odškodninski odgovornosti, zoper prvotoženo stranko pa bo moralo odločiti o višini premoženjske in nepremoženjske škode, ki pripada tožniku, ob pravilni uporabi materialnega prava (člen 179 in 182 OZ in člen 169 OZ).

6. Ker je sodišče druge stopnje spremenilo odločitev sodišča prve stopnje, je glede stroškov nastalih na prvi stopnji v zvezi s prvotoženo stranko po določbi 164. člena ZPP pridržalo odločitev o stroških za poznejšo sodbo. Ker pa je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo glede drugotožene stranke in zadevo vrnilo v tem obsegu v novo sojenje, je razveljavilo odločitev o stroških postopka na prvi stopnji in jo vrnilo v novo sojenje. Odločitev o stroških za pritožbo glede prvotožene in drugotožene stranke se pridrži za končno odločbo sodišča prve stopnje (tretji odstavek 165. člena ZPP).

7. Toženi stranki sta podali odgovor na pritožbo tožeče stranke in sta tudi priglasili pritožbene stroške. Po določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP se odločitev o teh pritožbenih stroških tožene stranke pridrži za končno odločbo.

Op. št. (1.): Primerjaj sodbo VSL II Cp 4093/2009 z dne 17. 2. 2010.