Jedro

Opravljanje notarske dejavnosti ni mogoče vrednotiti po kriteriju izjemne ugodnosti v zvezi s pridobivanjem dohodka, ker se ta kriterij nanaša le na gospodarsko dejavnost, notarska dejavnost pa ni gospodarska dejavnost.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1959/98-12 z dne 21.10.1999 se spremeni tako, da se tožbi ugodi in odpravi odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Glavnega urada L. z dne 25.9.1998.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 25. 9. 1998. S to je tožena stranka zavrnila njegovo pritožbo zoper odločbo Davčnega urada L. - Izpostava L. C. z dne 19. 11. 1997, s katero mu je bilo odmerjeno nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča za leto 1996 v znesku 90.396,00 SIT.

V obrazložitvi sodbe se sodišče sklicuje na Zakon o stavbnih zemljiščih (ZSZ, Uradni list RS, št. 14/84, 32/85 in 33/89 ter št. 24/92 - odločba ustavnega sodišča) in Odlok o nadomestilu stavbnega zemljišča Mestne občine L. (Odlok, Uradni list RS, št. 72/95). V 61. členu ZSZ je določeno, da nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča določi občina, ki pri določitvi nadomestila upošteva zlasti opremljenost stavbnega zemljišča s komunalnimi objekti in napravami in možnost priključitve na te objekte, lego in namembnost zemljišča ter smotrno izkoriščanje stavbnega zemljišča ter izjemne ugodnosti v zvezi s pridobivanjem dohodka v gospodarskih dejavnostih. Navedena določba torej omogoča občinam, da ob primeroma naštetih merilih za določitev nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča predpišejo še druga merila, ki pa morajo biti v skladu z naravo nadomestila in njegovim namenom, določenim v ZSZ. Le, če občina določi merila, ki niso v zvezi z naravo in namenom zemljišča, so z ZSZ predpisani pogoji prekoračeni. Navedeni odlok, na podlagi katerega je bilo tožniku odmerjeno nadomestilo določa naslednja merila:

1. opremljenost stavbnega zemljišča s komunalnimi in drugimi objekti in napravami ter dejanske možnosti priključitve na te objekte in naprave in uporabo le teh, 2. lego in namembnost ter smotrno uporabo stavbnega zemljišča 3. izjemne ugodnosti lokacije v zvezi s pridobivanjem dohodka v gospodarskih in poslovnih dejavnostih.

Sodišče prve stopnje soglaša s toženo stranko, da je predmetno stavbno zemljišče, glede na njegovo namembnost, uvrstiti pod točko c 6. člena navedenega odloka, to je za poslovne namene, kamor so po odloku uvrščene tudi poslovne storitve. Zato je stavbno zemljišče, glede na lego in namembnost pravilno točkovano z 800 točkami, ter glede na izjemne ugodnosti v zvezi s pridobivanjem dohodka v poslovnih dejavnostih, še z dodatnimi 500 točkami. Podlaga za tako uvrstitev je ugotovitev, da je dejavnost tožnika - notarska dejavnost, na podlagi Uredbe o uvedbi in uporabi standardne klasifikacije dejavnosti (Uredba, Uradni list RS, št. 34/94, 3/95, 33/95 in 15/96) uvrščena med poslovne storitve. Sodišče zavrača tožbeni ugovor o nedopustni uporabi standardne klasifikacije dejavnosti (SKD). Po določilih navedene uredbe je SKD obvezen nacionalni standard, ki se uporablja za določanje dejavnosti oziroma za razvrščanje poslovnih subjektov in njihovih delov za potrebe različnih uradnih in drugih administrativnih zbirk podatkov - evidence, registri, baze podatkov ipd. Niti uredba niti kakšen drug predpis ne izključuje uporabe SKD v postopkih za odmero davkov oziroma nadomestil. Na uporabo SKD napotuje tudi določba 15. člena Odloka, po kateri se za izračun nadomestila uporabljajo podatki iz uradne evidence. Neutemeljen je tožnikov ugovor, da bi bilo treba predmetno zemljišče, glede na namembnost, uvrstiti pod "stanovanjske namene." Po določbi 3. odstavka 6. člena Odloka se namreč pri točkovanju zazidanih stavbnih zemljišč, v primerih, ko se obstoječa namembnost ne sklada z namembnostjo, predvideno s prostorkim aktom, upošteva obstoječa namembnost. Kot neutemeljen sodišče zavrča tudi tožbeni ugovor o neskladnosti 9. člena Odloka z 61. členom ZSZ, ker Odlok merilo izjemne ugodnosti v zvezi s pridobivanjem dohodka razširja na poslovne dejavnosti. Po presoji sodišča odlok s tem ni prekoračil z zakonom določenih pogojev. Sodišče še navaja, da je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker je glede na podatke v upravnih spisih ugotovilo, da je bilo dejansko stanje v postopku za izdajo upravnega akta popolno in pravilno ugotovljeno. V zvezi s predlogom tožnika za povrnitev stroškov postopka navaja, da je v tem upravnem sporu odločalo le o zakonitosti upravnega akta, zato o stroških postopka ni odločalo, saj po določbi 3. odstavka 23. člena ZUS v tovrstnih upravnih sporih trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 72. člena ZUS. Meni, da je vprašljiva ustavnost določb ZSZ, ki se nanašajo na nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča. ZSZ je nadomestilo uvedel za uporabo stavbnega zemljišča v družebeni lastnini, po sedaj veljavni ureditvi pa družbene lastnine ni več. Tudi sicer ZSZ iz leta 1984 in na njegovi podlagi izdani predpisi niso mogli opredeliti nadomestila za notarsko dejavnost, saj je bil notariat uveden šele z Zaknom o notariatu, ki je bil sprejet leta 1994. Navaja, da odlok, na podlagi katerega mu je bilo odmerjeno nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča za leto 1996, ni v skladu z določbo 61. člena ZSZ. Po navedeni določbi je merilo za določitev nadomestila namembnost zemljišča, ne pa, tako kot določa odlok, konkretna dejavnost, ki se opravlja na stavbnem zemljišču oziroma v posameznem objektu. Prav tako ni v skladu z navedeno določbo ZSZ, določba 9. člena navedenega Odloka, s katero je merilo iz 3. alienje 1. odstavka 61. člena ZSZ razširjeno na poslovne dejavnosti, za kar v ZSZ ni podlage. Navaja še, da je razvrstitev dejavnosti notarjev na podlagi Uredbe o uvedbi in uporabi SKD v "poslovne dejavnosti", v podrazred "pravno svetovanje" v nasprotju z Ustavo RS in Zakonom o notariatu, ki notariat opredeljujeta kot javno službo. Taka nepravilna razvrstitev je imela za posledico nepopolno in zmotno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava. Prostori, za katere je bilo nadomestilo odmerjeno so glede na namembnost, stanovanjski prostori. V teh prostorih tožnik sicer opravlja, na podlagi soglasja Mestne občine L., Oddelka za stanovanjsko gospodarstvo, mirno pisarniško dejavnost za potrebe notariata, sama namembnost prostorov pa se s tem ni spremenila. Sodišče je bistveno kršilo določbe postopka, ker ni razpisalo glavne obravnave, čeprav je bila zahtevana in ker ni odločilo o povrnitvi stroškov postopka.

Meni, da določba 3. odstavka 23. člena ZUS, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje ni v skladu z ustavo. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, podrejeno pa da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek ter toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena zaradi naslednjih razlogov: Tožniku je bilo nadomestilo odmerjeno na podlagi Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča, ki ga je Mestna občina L. sprejela v letu 1995. Navedeni odlok določa merila za določitev nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Kot pravilno navaja sodišče prve stopnje, določba 61. člena ZSZ, v kateri so merila primeroma navedena, omogoča občinam, da z odlokom predpišejo še druga merila, vendar z omejitvijo, da so z odlokom predpisana merila skladna z naravo nadomestila in z njegovim namenom, določenem v ZSZ. Eno od, z ZSZ določenih meril, je tudi izjemna ugodnost v zvezi s pridobivanjem dohodka v gospodarskih dejavnostih. Navedeno merilo je določeno tudi v Odloku v 9. členu. Po navedeni določbi Odloka, se ob upoštevanju tega merila, določi dodatno število točk, pri čemer je število točk določeno glede na lego zemljišča in vrsto dejavnosti. Dodatne točke za vrednotenje nadomestila na izjemno ugodnih lokacijah, opredeljenih v 2. odstavku 9. člena, se obračunavajo pri I., II. in III. območju in to tudi za poslovne storitve.

Vendar pa po presoji pritožbenega sodišča, pri odmeri nadomestila tožniku, tega merila ni mogoče upoštevati in prostorov ob upoštevanju tega merila ovrednotiti z dodatnimi točkami. ZSZ namreč uporabo navedenega merila pri določitvi nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča izrecno veže na opravljanje gospodarske dejavnosti. Notar pa glede na določbe Zakona o notariatu (ZN, Uradni list RS, št. 13/94) ne opravlja in niti ne sme opravljati gospodarske dejavnosti.

Glede na navedeno je podan uveljavljani pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in sicer določbe 61. člena ZSZ.

Pritožbeno sodišče je presojalo tudi ostale pritožbene ugovore, ki se nanašajo na neskladnost ZSZ z ustavo, na neskladnost 6. člena Odloka z 61. členom ZSZ, ter ugovore v zvezi z dejavnostjo tožnika in upoštevanju le te pri pri vrednotenju stavbnega zemljišča in presodilo da so te neutemeljeni.

Ustavno sodišče je ustavnost določb ZSZ že presojalo in očitane neskladnosti z ustavo ni ugotovilo. V sklepu, št. U-I-39/97 z dne 16.12.1999 je ugotovilo, da pravna podlaga obveznosti plačevanja nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, ni pravica uporabe stavbnega zemljišča v družbeni lastnini, temveč neposredna uporaba stavbnega zemljišča. To nadomestilo so dolžni plačevati v ZSZ taksativno našteti neposredni uporabniki stavbnega zemljišča oziroma stavbe ali dela stavbe. Po izvedenem lastninjenju so to lastniki ali drugi neposredni uporabniki. To, da je z nadomestilom dejansko obremenjena uporaba, izhaja tudi iz določbe 61. člena ZSZ, ki določa, da je višina nadomestila odvisna od opremeljenosti stavbnega zemljišča s komunalnimi objekti in napravami, ter od možnosti priključitve na te objekte in naprave, lege in namembnosti ter smotrne izkoriščenosti stavbnega zemljišča, ter od izjemnih ugodnosti v zvezi s pridobivanjem dohodka iz gospodarskih dejavnosti. Pravna podlaga za obveznost plačevanja nadomestila torej ni lastninska pravica, temveč neposredna uporaba. Ker torej navedena ureditev plačevanja nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča ni v neskladju z ustavo, se sodišče in tožena stranka nanjo utemeljeno sklicujeta.

Glede na ureditev v ZSZ, je eno od meril za določitev stavbnega zemljišča tudi namembnost zemljišča. Zato tudi po presoji pritožbenega sodišča ureditev v Odloku, po kateri je število točk odvisno od tega za katero dejavnost se uporablja stavbno zemljišče oziroma na njem stoječ obejkt, ne presega z ZSZ določenih pogojev občinskega predpisovanja nadomestil. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo tožbeni ugovor glede uporabe SKD, na katero se, tudi po presoji pritožbenega sodišča, tožena stranka utemeljeno sklicuje. Ugotovitve tožene stranke, da je dejavnost notarjev na podlagi SKD razvrščena v poslovne storitve, podrazred pravno svetovanje, tožnik niti v tožbi niti v pritožbi ne izpodbija. Tožbene navedbe, da je taka razvrstitev nepravilna, ki jo ponavlja tudi v pritožbi, pa v tem upravnem sporu ni mogoče upoštevati. Razvrstitev poslovnih subjektov po dejavnostih je stvar posebnega postopka, predvidenega v zakonu o poslovnem registru (Uradi list RS, št. 13/95). Ta zakon v 14. členu določa, da zoper razvrstitev poslovnih subjektov po SKD ni dovoljena pritožba, možen pa je upravni spor.

Pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka ni podan, saj je sodišče prve stopnje odločilo na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku in ki je bilo tudi po presoji pritožbenega sodišča zadostna podlaga za odločanje. Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje za odločanje o povrnitivi stroškov postopka v ZUS ni podlage.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče, ker je podan uveljavljani pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, na podalgi 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS, pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremnilo tako, da je tožbi ugodilo in odločbo tožene stranke odpravilo.