Jedro

V sodni praksi je utrjeno stališče, da v nepravdnem postopku velja smiselna uporaba 163. člena ZPP glede uveljavljanja stroškovnega zahtevka (37. člen ZNP).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo predlog predlagateljice z dne 9. 11. 2015 za povrnitev stroškov postopka.

2. Tako je odločilo po ugotovitvi, da je predlagateljica v postopku zaradi delitve solastnih nepremičnin, končanem s sklepom sodišča prve stopnje z dne 28. 5. 2015 v zvezi s sklepom VSL I Cp 2528/2015 z dne 14. 10. 2015, prepozno (šele 9. 11. 2015) vložila predlog za odločitev o stroških postopka. Oprlo se je na tretji odstavek ZPP(1) v zvezi s 37. členom ZNP(2), ker je ugotovilo, da predlagateljica povrnitve stroškov ni zahtevala do konca opravljenega naroka.

3. Predlagateljica vlaga pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj višje sodišče samo spremeni sklep tako, da odloči o potrebnih stroških skupnih stroških postopka ter nasprotni udeleženki naloži, da predlagateljici povrne 1/3 skupnih stroškov. Navaja, da sodišče v nepravdnem postopku odloča po predlogu udeležencev ali po uradni dolžnosti. Odločitev je praviloma v interesu obeh udeležencev. Zato ima ZNP posebne in drugačne določbe o stroških v nepravdnem postopku. Ključ delitve skupnih stroškov pri razdelitvi stvari je dodatno v 126. členu. V obravnavanem postopku je vse potrebne stroške založila predlagateljica. O njih bi moralo odločiti sodišče samo, hkrati z odločitvijo o razdelitvi solastnih nepremičnin glede na višino solastnihskih deležev. Smisel in namen ZNP je, da sodišče s svojo odločitvijo nadomesti menjkajočo voljo udeležencev za razrešitev nastale situacije, ob sicer nespornem dejanskem stanju zadeve. Interpretacija določil ZNP, kot jo je sprejelo sodišče, nasprotuje duhu in namenu zakona. Opozarja na 35. člen ZNP, ki loči več situacij, ko sodišče odloča o stroških postopka. Iz komentarja navedenega člena izhaja, da sodna odločitev o skupnih stroških temelji neposredno na zakonu, tako kot odločitev o predmetu postopka. Zato skupnih stroškov postopka ni treba posebej zahtevati. Sodišče odloča o njih kot o glavni stvari. To izhaja tudi iz sodne prakse (VSL II Cp 2718/2015). Sklep VSL I Cp 539/2015, na katerega se je oprlo sodišče, se ne nanaša na primerljivo dejansko stanje.

4. Pritožba je bila vročena nasprotni udeleženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožba ne izpodbija dejanskih ugotovitev sodišča, da je bil v obravnavani zadevi delitve solastnine izdan sklep 28. 5. 2015, ki je postal pravnomočen v zvezi s sklepom višjega sodišča I Cp 2528/2015 z dne 14. 10. 2015. Zadnji narok v obravnavani zadevi je bil opravljen 21. 5. 2015. Ne na njem ne v nobeni od pripravljalnih vlog predlagateljica ni postavila stroškovnega zahtevka v zvezi s povračilom skupnih stroškov postopka. Iz podatkov spisa izhaja, da je za izvedence v tem postopku skupaj založila 1.852,83 EUR. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je zahtevala povračilo 1/3 stroškov postopka (kar bi glede na plačane predujme znašalo 617,61 EUR), šele v predlogu, vloženem 9. 11. 2015. Iz podatkov spisa na red. št. 96 izhaja, da v navedeni vlogi zahtevanih stroškov postopka ni opredelila ne opisano ne zneskovno, tega ne stori niti v pritožbi.

7. Glede na take dejanske ugotovitve in podatke spisa je sprejeta odločitev pravilna v pravnem in dejanskem pogledu. V sodni praksi je utrjeno stališče, da v nepravdnem postopku velja smiselna uporaba 163. člena ZPP glede uveljavljanja stroškovnega zahtevka (37. člen ZNP). ZNP vsebuje le materialnopravna določila o stroških postopka. Določb o načinu uveljavljanja stroškov nima. Ob smiselni uporabi določb ZPP zato tudi nepravdno sodišče odloči o povrnitvi stroškov le na podlagi določne in opredeljene zahteve udeleženca. Če jih slednji ne uveljavlja, sodišče o njih ne odloča, tudi če gre za skupne stroške postopka, na katere opozarja pritožnica. Zahteva za povrnitev stroškov mora biti opredeljena (specificirana po dejanjih in zneskih, katerih plačilo uveljavlja stranka) in pravočasna: podana mora biti najpozneje do konca obravnave, ki je bila pred odločitvijo o stroških, če gre za odločbo brez poprejšnjega obravnavanja, pa v predlogu, o katerem naj odloči sodišče. Taka je tudi sodna praksa, ki jo je sodišče pravilno uporabilo in je nasprotno pritožbeno naziranje zmotno(3).

8. Tudi, če bi držalo pritožbeno naziranje, da o skupnih stroških odloča sodišče samo kot o glavni stvari, pritožnica sprejete odločitve ne more omajati. Ne le, da na prvi stopnji sploh ni postavila zahtevka za povračilo skupnih stroškov niti ga specificirala, tudi predloga za izdajo dopolnilnega sklepa k sklepu o glavni stvari ni podala v petnajstih dneh od prejema sklepa o glavni stvari (primerjaj navedbe pritožbe predlagateljice zoper sklep N 226/2009 z dne 28. 5. 2015 na red. št. 88 spisa).

9. S predlogom z dne 9. 11. 2015 za povrnitev stroškov je torej predlagateljica zamudila vse zakonsko predvidene roke za uveljavljanje stroškovnega zahtevka. Vsi roki, ki jih določa ZPP, so zakonski. To pomeni, da jih sodišče ne more podaljšati. Posledica poteka prekluzivnega roka je izguba pravice stranke, ki zahteva povračilo stroškov. Prepozno zahtevo mora sodišče zavreči. 10. Ker je odločitev pravilna in ni obremenjena z uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.

Op. št. (1): Zakon o pravdnem postopku, Ur. list RS, št. 26/1999. Op. št. (2): Zakon o nepravdnem postopku, Ur. list SRS, št. 30/1986 s spremembami.

Op. št. (3): Primerjaj odločbe VSL II Cp 2457/2010 z dne 4. 8. 2010, I Cp 2409/2011 z dne 31. 1. 2012, I Cp 2496/2011 z dne 29. 2. 2012, I Cp 539/2015 z dne 28. 4. 2015, I Cp 2003/2011 z dne 11. 1. 2012, II Cp 1997/1999 z dne 21. 2. 2001.