Jedro

Izpodbijana sodba pravilno ugotavlja, da pogodbena določila, ki se nanašajo na višino in plačilo kupnine, ne ustrezajo pravi volji pogodbenih strank in so zato nična. Po presoji pritožbenega sodišča pa so nična tudi preostala pogodbena določila. Pogodbenika sta v sporni prodajni pogodbi združila zavezovalni in razpolagalni pravni posel. Ker se v resnici nista pogodila za prodajo, ampak za daritev nepremičnin, naštetih v pogodbi, je zavezovalni del prodajne pogodbe ničen, ker sta ga pogodbenika sklenila samo navzven, da bi se izognila plačilu davka. Zaradi odnosa kavzalnosti pa je posledično ničen tudi razpolagalni del prodajne pogodbe, ki ga predstavlja dovolilo prodajalca, da se na podlagi te (torej prodajne) pogodbe pri naštetih nepremičninah vknjiži lastninska pravica na ime kupca. Po navedenem je sporna prodajna pogodba v celoti nična.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: a) v 1. točki izreka tako, da se ta glasi: „1. Ugotovi se, da je nična prodajna pogodba, sklenjena v notarski pisarni notarja A. A. iz Ljubljane v obliki notarskega zapisa opr. št. SV 65/03 z dne 3. 2. 2003 med pokojnim B. B. in C. C.“; b) v 3. točki izreka pa tako, da pravdni stranki krijeta sami svoje pravdne stroške.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega in revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku. Ugotovilo je, da je prodajna pogodba, ki sta jo 3. 2. 2003 v notarski pisarni A. A. v Ljubljani sklenila zdaj pokojni B. B. in C. C. glede nepremičnin v k. o. X (parc. št. 1 in 2) ter k. o. Y (parc. št. 3, 4, 5, 6 in 7), nična le glede pogodbenih določil o višini kupnine, navedenih pod „drugič“ in „tretjič“ te pogodbe. Zahtevek za ugotovitev ničnosti pogodbe v preostalem delu je zavrnilo. Prav tako je zavrnilo zahtevek, naj se pri navedenih nepremičninah v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Kranju in Okrajnega sodišča v Brežicah razveljavi vpis lastninske pravice na ime toženca ter vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje. Tožnici pa je naložilo, da mora tožencu povrniti 12.407,14 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi za primer zamude s plačilom.

2. Tožnica se v pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga takšno spremembo izpodbijane sodbe, da bo tožbenemu zahtevku v celoti ugodeno, podrejeno pa razveljavitev prve sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje drugemu sodniku. Sodišču prve stopnje očita, da ni upoštevalo napotkov pritožbenega sodišča. Izrazito pristransko je sledilo izpovedi toženca in njegovih staršev, da je B. B. želel prenesti lastninsko pravico na svojih nepremičninah na toženca zaradi pomoči in oskrbe, ki so mu jo v preteklosti nudili. Materialnopravno zmoten in protispisen je zaključek, da naj bi pogodbeni stranki v resnici želeli skleniti darilno pogodbo. Pooblastilo za sklenitev prodajne pogodbe je vsebovalo tudi pooblastilo za sprejem kupnine, kar dokazuje, da ni bilo darilnega namena, zato niso izpolnjeni pogoji za veljavnost darilne pogodbe, ki naj bi jo prikrivala sporna prodajna pogodba. Poleg tega je toženec v drugem postopku (P 3609/2006) najprej izpovedal, da je kupnino plačal B. B., šele po nadaljnjih vprašanjih pa je svojo izpoved spremenil. Sodišče prve stopnje se do te, za presojo toženčeve verodostojnosti bistvene okoliščine, ni opredelilo. Protispisna je ugotovitev izpodbijane sodbe, da so toženec in njegovi starši skrbeli za B. B., saj listinski dokazi kažejo nasprotno. Toženec tudi ni izkazal, da bi oskrbnino v Č. plačeval s svojim denarjem in ne s prihranki pokojnega B. B. Tožnica znova poudarja, da je bilo s sklenitvijo sporne prodajne pogodbe storjeno kaznivo dejanje zlorabe zaupanja. Toženčev oče je namreč zlorabil pokojnikovo pooblastilo za prodajo njegovih nepremičnin. Sodišče prve stopnje se s tem vprašanjem ni ukvarjalo. Obrazložitev izpodbijane sodbe zato ne vzdrži resne pravne presoje. V postopku pa so bile kršene tudi tožničine ustavne pravice do enakega varstva pravic in do sodnega varstva.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe.

4. Sodišče druge stopnje je o pritožbi že odločalo. S sodbo II Cp 2110/2015 z dne 2. 9. 2015 ji je delno ugodilo in spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je sporna prodajna pogodba nična v celoti. Po toženčevi reviziji je Vrhovno sodišče RS s sklepom II Ips 55/2016 z dne 8. 9. 2016 navedeno odločitev razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje.

5. Pritožba je utemeljena.

6. V postopku na prvi stopnji ni bilo niti zatrjevanih niti uradoma upoštevnih procesnih kršitev. Sodišče se je izrecno ali vsaj posredno opredelilo do vseh vprašanj, ki jih je izpostavilo pritožbeno sodišče ob razveljavitvi prejšnje sodbe. Za svojo novo odločitev je navedlo izčrpne razloge, tako da je izpodbijano sodbo vsekakor mogoče preizkusiti. Tudi vsebina izvedenih dokazov je v sodbi korektno povzeta. Očitani absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) zato nista podani. Brez podlage je pritožbeni očitek o domnevno pristranski dokazni oceni, saj je sodišče sledilo metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Tožničina pravica do izjave in do obravnavanja v postopku ni bila okrnjena. Tudi tožničini dokazni predlogi niso ostali prezrti, saj je sodišče prve stopnje pojasnilo, zakaj je neizvedene dokaze zavrnilo. Sicer pa pritožbenega očitka o domnevni kršitvi tožničinih ustavnih pravic v postopku ni mogoče utemeljiti le z njenim nezadovoljstvom zaradi izida pravde.

7. Tožnica je navajala več razlogov za ničnost sporne prodajne pogodbe, ki jo je s tožencem 3. 2. 2003 v imenu B. B. sklenil njegov pooblaščenec D. D. Prvenstveno je zatrjevala, da pooblastilo z dne 9. 12. 2002 ni pristno, ker ga B. B. ni podpisal. Dokazni postopek, tudi po njegovi dopolnitvi, ni potrdil tožničine teze, da je podpis B. B. na navedenem pooblastilu ponarejen, in tudi pritožba ugotovitvam izpodbijane sodbe v tem delu več ne oporeka.

8. Iz vsebine pooblastila je razvidno, da je B. B. pooblastil D. D. za prodajo svojih nepremičnin prav tožencu in med drugim tudi za sprejem kupnine. S tem je, vsaj navzven, jasno izrazil svojo poslovno voljo. Brez podlage je torej tožničina trditev, da naj bi njegov pooblaščenec zlorabil(1) (pravilno: prekoračil) pooblastilo. Tega ne more spremeniti dejstvo, da s pogodbo dogovorjena kupnina očitno ni bila plačana. Neizpolnitev pogodbene obveznosti namreč nima nikakršnega vpliva na nastanek obveznosti oziroma veljavnost sklenitve pogodbe, ampak je lahko le podlaga za ustrezen izpolnitveni zahtevek ali v skrajnem primeru za razvezo pogodbe.

9. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je B. B. želel prenesti lastninsko pravico na toženca iz hvaležnosti za skrb, ki so mu jo nudili toženec in njegova starša, vendar je bila zaradi višjega davka namesto darilne pogodbe sklenjena prodajna pogodba. Za takšno ugotovitev je v izpodbijani sodbi navedlo izčrpne in prepričljive razloge, ki jim sodišče druge stopnje v celoti pritrjuje in jih zato ne ponavlja. Izvedene dokaze, tudi listinske, je sodišče prve stopnje dovolj skrbno ocenilo, vsakega posebej in vse skupaj. Res se v sodbi ni izrecno opredelilo do dejstva, da se je toženec v drugi pravdi ob zaslišanju sprva sprenevedal glede plačila kupnine, vendar ta opustitev ni bistvena. Večina izvedenih dokazov glede resnične volje B. B. v zvezi s spornimi nepremičninami namreč govori v prid tožencu, medtem ko so dejstva, ki jih v pritožbi znova izpostavlja tožnica, bodisi nepomembna(2) ali le nepovezani indici, ki ne zadoščajo za morebitno drugačno presojo. Sicer pa je sama tožnica kot enega od razlogov za ničnost sporne prodajne pogodbe navajala, da je ta simulirana. Čeprav zdaj zanika, da bi imel B. B. namen obdariti toženca, je še v prejšnji pritožbi(3) izrecno trdila, da sta pogodbeni stranki z navideznim pravnim poslom poskušali prikriti darilno pogodbo.

10. Navidezna pogodba je pogodba, ki sta jo stranki sklenili, ne da bi imeli resen namen prevzeti obveznosti in pridobiti pravice, ki so vsebina te pogodbe. Po 50. členu Obligacijskega zakonika (OZ) navidezna pogodba nima učinka med pogodbenima strankama; kadar pa navidezna pogodba prikriva kakšno drugo pogodbo, velja ta druga, če so izpolnjeni pogoji za njeno veljavnost. 11. Izpodbijana sodba pravilno ugotavlja, da pogodbena določila, ki se nanašajo na višino in plačilo kupnine, ne ustrezajo pravi volji pogodbenih strank in so zato nična. Po presoji pritožbenega sodišča pa so nična tudi preostala pogodbena določila. Pogodbenika sta v sporni prodajni pogodbi združila zavezovalni in razpolagalni pravni posel. Ker se v resnici nista pogodila za prodajo, ampak za daritev nepremičnin, naštetih v pogodbi, je zavezovalni del prodajne pogodbe, ki obsega določila o predmetu pogodbe in kupnini ter zavezo prodajalca, da kupcu proda in prepusti v last in posest s pogodbo določene nepremičnine, ničen, ker sta ga pogodbenika sklenila samo navzven, da bi se izognila plačilu davka. Zaradi odnosa kavzalnosti pa je posledično ničen tudi razpolagalni del prodajne pogodbe, ki ga predstavlja dovolilo prodajalca, da se na podlagi te (torej prodajne) pogodbe pri naštetih nepremičninah vknjiži lastninska pravica na ime kupca. Po navedenem je sporna prodajna pogodba v celoti nična.

12. Toženec je nasprotoval tožbenemu zahtevku s trditvijo, da sta s B. B. dejansko sklenila darilno pogodbo, ki je bila tudi izpolnjena, vendar v pravdi ni postavil temu ustreznega nasprotnega ugotovitvenega zahtevka. Ne glede na to pa po presoji pritožbenega sodišča niso izpolnjeni pogoji za veljavnost disimulirane pogodbe. Pogodba, na podlagi katere se prenaša lastninska pravica na nepremičnini, mora biti po 52. členu OZ sklenjena v pisni obliki. V obravnavanem primeru sta se pogodbenika ustno dogovorila, da bo B. B. prepustil podarjene nepremičnine tožencu. Ker je bil ta dogovor nato izpolnjen, je darilna pogodba po 58. členu OZ kljub temu veljavna, vendar se ta ugotovitev nanaša le na zavezovalni posel. Za prenos lastninske pravice na toženca pa bi moral obstajati še ustrezen razpolagalni posel, torej zemljiškoknjižno dovolilo, izdano na podlagi navedene darilne pogodbe. Zemljiškoknjižno dovolilo mora biti v pisni obliki, upoštevaje predpisane pogoje za njegovo veljavnost.(4) Toženec takšnega dovolila nima. Zaradi zahtevane kavzalnosti med zavezovalnim in razpolagalnim poslom ga ne more nadomestiti navidezno dovoljenje, ki ga je B. B. v točki (četrtič) sporne pogodbe dal tožencu za vknjižbo lastninske pravice na podlagi prodajne pogodbe.

13. Sodišče prve stopnje, ki je sicer pravilno in celovito ugotovilo dejansko stanje, je po navedenem deloma zmotno uporabilo materialno pravo. Ker ni pogojev za konverzijo sporne pogodbe, je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi in na podlagi pete alineje 358. člena ZPP ustrezno spremenilo izpodbijano sodbo v ugotovitvenem delu.

14. Izpodbijana sodba je bila v pritožbenem postopku delno spremenjena, kar terja tudi novo odločitev o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožnica je nazadnje v pravdi uspela z enim od dveh zahtevkov, kar pomeni, da je doseženi uspeh pravdnih strank izenačen. Njuni pravdni stroški so tudi po višini in sestavi primerljivi, saj sta obe stranki v pravdi zastopala odvetnika. Sodišče je zato odločilo, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške, tako prvostopenjskega kot pritožbenega in revizijskega postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Pritožbena trditev, da je bilo s tem storjeno kaznivo dejanje zlorabe zaupanja, je ostala nedokazana; tožnica kazenske sodbe ni predložila.

Op. št. (2): Ni bistveno, s čigavimi sredstvi sta bila plačana bivanje in oskrba B. B. v Č. Pooblastilo za sklenitev sporne pogodbe je bilo dano, še preden se je preselil tja; kdo je pozneje razpolagal z njegovim denarjem, je brez pomena za veljavnost sporne pogodbe.

Op. št. (3): Gl. prvi odstavek na četrti strani pritožbe z dne 17. 1. 2014 Op. št. (4): 23. člen Stvarnopravnega zakonika in 32. člena Zakona o zemljiški knjigi.