Jedro

Sprostitev možnosti nadaljnjega oblikovanja rezerv iz dobička v večjem obsegu od zakonsko predvidenega sama po sebi še ne predstavlja posebne ugodnosti za večinskega delničarja v smislu tretjega odstavka 395. člena ZGD-1. V okviru presoje, ali je izpolnjena predpostavka pridobitve posebne ugodnosti, je treba upoštevati vse okoliščine konkretnega primera.

Izrek

I.Revizija se zavrne.

II.Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti stroške revizijskega postopka v znesku 894,50 EUR.

Obrazložitev

Dosedanji tek postopka

1.Tožnik je izpodbijal sklep 27. skupščine toženke z dne 2. 7. 2021 o nominalnem povečanju osnovnega kapitala toženke, v katerega se je preoblikovalo 79.590.096,10 EUR drugih rezerv iz dobička, tako da se je osnovni kapital toženke povečal iz 163.412.977,80 EUR na 243.003.073,90 EUR.

2.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek in odločilo, da tožnik nosi stroške postopka.

3.Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da je tožnik dolžan toženki povrniti pritožbene stroške v znesku 559,98 EUR.

4.Vrhovno sodišče je na predlog tožnika s sklepom III DoR 35/2024 z dne 8. 10. 2024 dopustilo revizijo glede vprašanja,

ali lahko sprostitev možnosti nadaljnjega oblikovanja rezerv iz dobička v delniški družbi v večjem obsegu od zakonsko predvidenega, kar zniža bilančni dobiček pod 4 odstotke osnovnega kapitala (izplačilo katerega bi bilo sicer iztožljivo po 399. členu ZGD-11), predstavlja posebno ugodnost za večinskega delničarja v smislu izpodbojnosti skupščinskega sklepa po tretjem odstavku 395. člena ZGD-1.

5.Tožnik je vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču je predlagal, da reviziji ugodi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da ugodi njegovi pritožbi in prvostopenjsko sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku in razveljavi izpodbijani sklep. Zahteval je tudi povrnitev stroškov postopka.

6.Toženka je vložila odgovor na revizijo in predlagala njeno zavrnitev.

Okoliščine obravnavanega primera

7.Tožnik je delničar toženke. Statut toženke v 11. členu pooblašča upravo, da v druge rezerve iz dobička odvede 2/3 čistega dobička, ki ostane po uporabi dobička za zakonsko obvezne namene (prvi odstavek 230. člena ZGD-1 ).

8.Toženka potrebuje dodatni kapital zaradi potrebnih obsežnih investicij v svojo osnovno dejavnost (za vzdrževanje in razvoj svojega distribucijskega omrežja, s katerim ustvarja prihodke). Na 27. skupščini toženke, ki je potekala 2. 7. 2021, je bil z ustrezno večino sprejet izpodbijani sklep, s katerim se je osnovni kapital toženke, ki je na dan sprejema tega sklepa znašal 163.412.977,80 EUR, povečal iz sredstev družbe na način, da so se druge rezerve iz dobička v znesku 79.590.096,10 EUR preoblikovale v osnovni kapital tako, da je ta po povečanju znašal 243.003.073,90 EUR.

9.Brez izpodbijanega sklepa bi druge rezerve iz dobička v nadaljnjih letih dosegle oziroma presegle polovico osnovnega kapitala, zaradi česar navedenega statutarnega pooblastila v prihodnje ne bi bilo več mogoče uporabljati (tretji odstavek 230. člena ZGD-1 ).

Razlogi sodišč prve in druge stopnje

10.Sodišče prve stopnje je presodilo, da večinski delničar toženke z uresničevanjem glasovalne pravice ni pridobil nobene od zatrjevanih posebnih ugodnosti na škodo manjšinskih delničarjev in takega učinka niti ne bi mogel doseči z izpodbijanim sklepom, ki ne krši načela enakega obravnavanja delničarjev in ne pomeni zlorabe pravic. Pojasnilo je, da je izpodbijani sklep za vse delničarje pravno in ekonomsko nevtralen, saj so vsi ohranili isto število delnic, pripadajoči znesek vsake kosovne delnice se je enako povečal. Nobena razlika med delničarji ni bila povzročena niti glede višine dividend oziroma izplačanega bilančnega dobička, ob morebitni iztisnitvi manjšinskih delničarjev pa je zagotovljena sodna presoja primernosti odpravnine. Sprejetje izpodbijanega sklepa razumno upravičuje načrtovanje obsežnejšega zadolževanja toženke zaradi investicij v njeno osnovno dejavnost. Tožnikovi očitki, da večinski delničar zlorablja pravice, zato niso utemeljeni.

11.Sodišče druge stopnje je pritrdilo razlogom prvostopenjskega sodišča. Pojasnilo je, da je neutemeljeno pritožbeno naziranje tožnika, da je izpodbijani sklep po vsebini in učinku enakovreden sklepu, s katerim se posega v minimalno zagotovljeno izplačilo bilančnega dobička delničarjem v višini štirih odstotkov osnovnega kapitala iz 399. člena ZGD-1. V to omejitev je lahko poseženo zgolj s sklepom o uporabi bilančnega dobička. V obravnavani zadevi tožnik ne izpodbija tega sklepa, pač pa sklep o nominalnem povečanju osnovnega kapitala, zato sklicevanje na kršitev 399. člena ZGD-1 ni utemeljeno. Pritožbeno sodišče je še navedlo, da investicije v razvoj osnovne dejavnosti toženke s povečanjem osnovnega kapitala, ki so posledica zelenih tehnologij, zasledujejo cilje uspešnega in konkurenčnega delovanja toženke, ki sovpadajo z dolgoročnim interesom vseh delničarjev toženke, in ne zgolj z javnim interesom ter na škodo manjšinskih delničarjev.

Povzetek revizijskih navedb

12.Tožnik v reviziji navaja, da je vsebina izpodbijanega sklepa v nasprotju z zakonom (neenakopravna obravnava delničarjev, zloraba pravice oziroma obid določbe 399. člena ZGD-1) in da je šlo za pridobitev posebne ugodnosti večinskega delničarja na škodo manjšinskih delničarjev. Nobena zakonska omejitev skupščinskega odločanja o uporabi dobička ne more biti učinkovita, če bi lahko organi vodenja in nadzora vsakoletno ves dobiček že pri sestavi in sprejemu letnega poročila odvedli v rezerve iz dobička. V primeru izpodbijanega sklepa posebno ugodnost večinskega delničarja predstavlja t. i. dividendno stradanje manjšinskih delničarjev oziroma efektivno kršenje pravila o minimalni dividendi preko nadaljnjega odtegovanja pretežnega dela dobička odločanju skupščine in s tem pravici manjšinskih delničarjev po 399. členu ZGD-1. Po mnenju tožnika iz dikcije navedene določbe izhaja, da je z zadrževanjem čistega dobička v družbi na boljšem večinski delničar. Zato večinski delničar z glasovanjem za vsak sklep, ki meri na to ali ima za posledico zmanjševanje dobička, podvrženega odločanju skupščine o uporabi dobička in s tem delitvi v obliki dividend, zase pridobi posebne ugodnosti na škodo manjšinskih delničarjev. Tožnik v reviziji izrecno navaja: "Vsak sklep skupščine delniške družbe, ki organom vodenja in nadzora poveča manevrski prostor za odtegovanje dobička delničarjem preko razširjenih možnosti zniževanja bilančnega dobička ("zaklepanje" tekočega dobička v rezerve, ki niso zakonsko obvezne), je zato sklep, ki ima enak učinek kot razveljavitev po 399. členu ZGD-1 in posledično pomeni pridobitev posebne koristi za večinskega delničarja, ker ima le slednji vpliv na razpolaganje s tako zadržanim dobičkom."

13.Sodišče druge stopnje je zavzelo napačno materialnopravno stališče, da je v pravico do dela dobička delničarja lahko poseženo zgolj s sklepom o uporabi bilančnega dobička. Po mnenju tožnika je učinek izpodbijanega sklepa dejanska razveljavitev temeljnega jamstva za manjšinske delničarje po 399. členu ZGD-1, saj omogoča trajno efektivno omejitev izplačevanja bilančnega dobička pod zakonski minimum preko stalnega povečevanja rezerv iz dobička ter povečevanja osnovnega kapitala iz teh istih rezerv iz dobička, ko bi rezerve iz dobička dosegle (presegle) polovico osnovnega kapitala ter bi pooblastilo organom vodenja in nadzora, da že pri sestavi letnega poročila odločanju delničarjev odtegnejo večji delež dobička, prenehalo. Do vprašanja posega v pravico tožnika, da o uporabi bilančnega dobička odloča na skupščini, in do tega, da odtegnitev te pravice že sama po sebi pomeni pridobitev ugodnosti za večinskega delničarja, se sodišči nižjih stopenj nista opredelili.

14.Po mnenju tožnika je cilj večinskega delničarja pridobitev celotnega deleža v toženki, zato predstavlja vsak ukrep, ki ima za posledico slabše pogoje prodaje za prodajalca, korist za večinskega delničarja kot potencialnega kupca. Ker je rezultat izpodbijanega sklepa odtegnitev odločanja o uporabi dobička skupščini družbe in s tem razvodenitev pravice delničarjev do odločanja o uporabi dobička ter kršitev pravice razpolagati z vrednostnim papirjem po ceni, ki odraža vrednost družbe, je z očitanim ravnanjem poseženo tudi v pravici delničarjev do zasebne lastnine in svobodne gospodarske pobude.

Odgovor na revizijo

15.Toženka je v obrazloženem odgovoru na revizijo predlagala njeno zavrnitev in zahtevala povrnitev stroškov postopka.

Obseg revizijskega preizkusa

16.V skladu s 371. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena. Vrhovno sodišče zato trditev v reviziji, ki presegajo okvir dopuščenega revizijskega vprašanja, ni upoštevalo.

Presoja revizije

17.Revizija ni utemeljena.

Izhodišča za presojo

18.Sklepi skupščine se lahko izpodbijajo iz splošnih izpodbojnih razlogov, ki so navedeni v 395. členu ZGD-1, ter v nekaterih primerih tudi iz posebnih izpodbojnih razlogov. Eden od posebnih izpodbojnih razlogov je določen v 399. členu ZGD-1 in se nanaša na sklep o uporabi bilančnega dobička.

19.Sklep skupščine je po splošnih izpodbojnih razlogih izpodbojen če: 1. je vsebina sklepa v nasprotju z zakonom ali statutom ali 2. je bil pri sprejetju sklepa kršen zakon ali statut in te kršitve vplivajo na veljavnost sklepa (na primer, ker za sprejetje sklepa ni glasovala zadostna večina; prvi odstavek 395. člena ZGD-1). Poleg tega se lahko izpodbijanje opira tudi na to, da je delničar z uresničevanjem glasovalne pravice zase ali v korist tretjega poskušal pridobiti posebne ugodnosti na škodo družbe ali drugih delničarjev, če je na podlagi sprejetega sklepa skupščine ta namen mogoče doseči, razen če je drugim delničarjem na podlagi sklepa zagotovljeno primerno nadomestilo za tako škodo (tretji odstavek 395. člena ZGD-1).

20.Dopuščeno revizijsko vprašanje se osredotoča na osrednjo predpostavko izpodbojnega razloga iz tretjega odstavka 395. člena ZGD-1, tj. na element pridobitve posebne ugodnosti (v tem primeru za večinskega delničarja). Naslavlja dilemo, ali sprostitev možnosti nadaljnjega oblikovanja rezerv iz dobička v večjem obsegu od zakonsko predvidenega, kar (lahko) zniža bilančni dobiček pod štiri odstotke osnovnega kapitala (399. člen ZGD-1), lahko pomeni posebno ugodnost za večinskega delničarja v smislu tretjega odstavka 395. člena ZGD-1.

21.Določba tretjega odstavka 395. člena ZGD-1 je primerljiva z določbo drugega odstavka 243. člena nemškega Aktiengesetz (v nadaljevanju AktG). Nemška doktrina pojem posebne ugodnosti opredeljuje kot vsako prednost, ne glede na to, kako je pridobljena, če se na podlagi celovite ocene okoliščin primera zdi, da bi omogočila delničarju ali tretji osebi, da pridobi prednost, ki ni združljiva z interesi družbe ali njenih delničarjev. Za uporabo drugega odstavka 243. člena AktG zadostuje vsaka korist delničarja ali tretje osebe. Delničar mora imeti namen z oddajo svojega glasu pridobiti korist, ki pomeni neupravičeno prednostno obravnavanje. Za utemeljitev izpodbojnega razloga ne zadošča vsaka posebna ugodnost, temveč je treba z njo poskušati škodovati družbi ali drugim delničarjem. Posebna ugodnost mora predstavljati objektivno možno posledico vsebine izpodbijanega sklepa.

22.Skladno z navedenim je bilo že zavzeto stališče, da posebna ugodnost v smislu tretjega odstavka 395. člena ZGD-1 pomeni vsakršno korist oziroma prednost določenega delničarja ali koga tretjega, ki v skladu s presojo vseh relevantnih okoliščin nasprotuje interesom družbe ali drugih delničarjev. Način in oblika podelitve take prednosti nista pomembna. Prav tako ni nujno, da ugodnost predstavlja določeno premoženjsko korist, niti se ne zahteva, da je delničar z izpodbijanim sklepom posebno ugodnost tudi v resnici dobil, ampak zadošča, da je takšno ugodnost poskušal pridobiti. Pojasnjeno je tudi, da je določilo tretjega odstavka 395. člena ZGD-1 oziroma drugega odstavka 243. člena AktG dopolnilo prvemu odstavku 395. člena ZGD-1 oziroma 243. člena AktG ter da v praksi nima posebnega samostojnega pomena, ker je dejanski stan, kot ga opisuje, zajet že z določbo prvega odstavka 395. člena ZGD-1 oziroma 243. člena AktG. Prizadevanje za posebno ugodnost na škodo družbe ali drugih delničarjev brez povrnitve nastale škode namreč pomeni tudi kršitev zakonsko določenega načela enakega obravnavanja delničarjev in načela zvestobe družbi. To pomeni, da je v primeru izpolnitve dejanskega stanja izpodbojnega razloga po tretjem odstavku 395. člena ZGD-1 oziroma drugem odstavku 243. člena AktG vselej podan tudi izpodbojni razlog po prvem odstavku 395. člena ZGD-1 oziroma 243. člena AktG. Navedena izpodbojna razloga se tako ne izključujeta, ampak bosta praviloma podana kumulativno. Z navedenimi stališči Vrhovno sodišče soglaša.

Presoja glede na okoliščine konkretne zadeve

23.Tožnik v reviziji v bistvenem trdi, da posebna ugodnost, ki naj bi jo v obravnavanem primeru z izpodbijanim sklepom pridobil večinski delničar toženke na škodo manjšinskih delničarjev, predstavlja t. i. dividendno stradanje manjšinskih delničarjev. Zato ima izpodbijani sklep enak učinek kot kršenje pravila o izplačilu minimalne dividende iz prvega odstavka 399. člena ZGD-1 preko nadaljnjega odtegovanja pretežnega dela dobička odločanju skupščine. Meni, da večinski delničar z glasovanjem za vsak sklep, ki ima lahko za posledico zniževanje dobička, podvrženega odločanju skupščine o uporabi dobička in s tem delitvi v obliki dividend, pridobi zase posebno ugodnost na škodo manjšinskih delničarjev.

24.Revident torej s tožbo v tem primeru ne izpodbija sklepa o uporabi bilančnega dobička oziroma ne uveljavlja posebnega izpodbojnega razloga iz 399. člena ZGD-1. V zatrjevani kršitvi v zvezi s pridobitvijo posebne ugodnosti večinskega delničarja ni zajet navedeni posebni izpodbojni razlog, ampak gre za uveljavljanje kršitve, ki naj bi imela enak učinek. Če bi šlo za uveljavljanje posebnega izpodbojnega razloga, potem ta kršitev ne bi bila zajeta v kršitvi splošnega izpodbojnega razloga, ki v obliki generalne klavzule sankcionira vse tiste kršitve zakonodaje, ki niso določene kot posebni izpodbojni razlog.

Revidentovo sklicevanje na to, da gre v obravnavanem primeru za enak učinek kot pri kršitvi pravila iz 399. člena ZGD-1, torej ne pomeni uveljavljanje kršitve tega člena kot posebnega izpodbojnega razloga.

25.Načeloma se je mogoče strinjati z revidentom, da bi sprostitev možnosti nadaljnjega oblikovanja rezerv iz dobička v večjem obsegu od zakonsko predvidenega lahko imela v prihodnje potencialni vpliv na zmanjšanje bilančnega dobička, o uporabi katerega odloča skupščina, in s tem morebiti na izplačilo dividend manjšinskim delničarjem. S sprostitvijo možnosti nadaljnjega oblikovanja rezerv iz dobička bi se v bodoče zmanjšal delež dobička, o katerem bi odločala skupščina, in povečal delež dobička, o katerem bi odločala uprava. Zato držijo revizijske navedbe, da je sodišče druge stopnje zavzelo zmotno stališče, da tožnikovo sklicevanje na kršitev 399. člena ZGD-1 ni utemeljeno iz razloga, ker tožnik s tožbo ne uveljavlja posebnega izpodbojnega razloga iz navedenega člena, ampak splošni izpodbojni razlog, ki se nanaša na sklep o povečanju osnovnega kapitala.

26.Ne držijo pa trditve revidenta, da se sodišči prve in druge stopnje nista ukvarjali z odtegnitvijo pravice po 399. členu ZGD-1 v smislu zmanjševanja bilančnega dobička oziroma dividend in s tem zatrjevanega t. i. "dividendnega stradanja" manjšinskih delničarjev nista opredelili do predpostavke izpodbojnega razloga pridobitve posebne ugodnosti iz tretjega odstavka 395. člena ZGD-1. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo, da izpodbijano nominalno povečanje osnovnega kapitala ni spremenilo likvidnostnih in tržnih značilnosti delnic na način, da bi imel od tega več koristi večinski delničar na škodo manjšinskih delničarjev (delnice vseh delničarjev toženke so ostale netržne in bi se v primeru prodaje vrednotile na enak način) ter da je izpodbijani sklep za vse delničarje pravno in ekonomsko nevtralen, ker so vsi ohranili isto število delnic in se je pripadajoči znesek vsake kosovne delnice enako povečal. Nobena razlika med delničarji ni bila povzročena niti glede višine dividend oziroma izplačanega bilančnega dobička. V obzir je vzelo tudi okoliščine, da sprejetje izpodbijanega sklepa razumno upravičuje načrtovanje obsežnejšega zadolževanja toženke zaradi investicij v njeno osnovno dejavnost ter da večinski delničar z izpodbijanim sklepom ni pridobil oziroma ohranil nobene informacijske prednosti, ki ne bi bila že po naravi stvari zakonita in legitimna posledica večjega obsega kapitalske udeležbe v toženki. Presodilo je, da večinskemu delničarju ni mogoče očitati zlorabe pravic oziroma izigravanja zakonskih jamstev manjšinskih delničarjev in da ravnanjem večinskega delničarja, ki jih je problematiziral tožnik, ni utemeljeno pripisovati pomena zlorabe glede na dejstvo, da pomenijo nižje izplačilo dividend vsem delničarjem. Z navedenimi zaključki je sodišče druge stopnje soglašalo.

27.Kot je povedano zgoraj, pa je bistveno, da je treba v okviru presoje, ali je izpolnjena predpostavka pridobitve posebne ugodnosti na strani večinskih delničarjev, upoštevati vse okoliščine konkretnega primera. Zato stališče revidenta, da večinski delničar z glasovanjem za vsak sklep, ki meri na to ali bi lahko imel za posledico zmanjševanje dobička, podvrženega odločanju skupščine o uporabi dobička in s tem delitvi v obliki dividend, že avtomatično zase pridobi posebno ugodnost na škodo manjšinskih delničarjev, ni utemeljeno. Prav tako ni utemeljen revizijski očitek v smeri, da vsak sklep skupščine, ki bi lahko imel potencialni, prihodnji vpliv na zniževanje bilančnega dobička, sam po sebi pomeni posebne koristi oziroma neupravičene prednosti za večinskega delničarja.

28.Neutemeljeni so revizijski očitki, da naj bi s sprejemom izpodbijanega sklepa prišlo do zlorabe pravic oziroma obida določbe 399. člena ZGD-1 ter s tem do izigravanja zakonsko zagotovljenih minimalnih pravic do izplačila dobička in prejema minimalnih dividend manjšinskih delničarjev. Drži, da si je mogoče zamisliti situacije, ko bi bila lahko upravičenja manjšinskih delničarjev predvsem zaradi načela kapitalske večine, ki je temeljna značilnost delniških družb, predmet zlorabe glavnega ali večinskega delničarja.

Možno bi bilo, da bi večinski delničar z glasovanjem za določen skupščinski sklep zlorabil svoje pravice oziroma zakonsko dopustne institute in izigral zakonska jamstva drugih (manjšinskih) delničarjev ter na tak način brez utemeljenih razlogov manjšinske delničarje prisilil k prodaji svojih delnic pod slabšimi pogoji (t. i. "izstradanje" manjšinskih delničarjev). Taki položaji, ki bi predstavljali zlorabo pravic, bi terjali ustrezno pravno zaščito manjšinskih delničarjev. Vendar pa je za utemeljitev ugovora zlorabe trditveno in dokazno breme na tistem, ki zlorabo zatrjuje, v tem primeru na tožniku.

V obravnavani zadevi pa tožnik, kot izhaja iz zaključkov nižjih sodišč, tega bremena ni zmogel. Zato tudi revizijski očitki o posegu v pravici do zasebne lastnine in svobodne gospodarske pobude niso utemeljeni. Poleg tega tožnik tudi v reviziji ni podal konkretnih trditev, iz katerih bi izhajalo, da je pri sprejetju izpodbijanega sklepa prišlo do zlorabe. S posplošenim sklicevanjem na izigravanje zakonskih pravil na škodo manjšinskih delničarjev glede na navedeno z revizijo ne more uspeti.

29.Revident je v utemeljitvi revizije postavil vrsto hipotez, ki pa jih je mogoče zlahka ovreči. Tako ne drži, da bi lahko organi vodenja in nadzora vsakoletno ves dobiček že pri sestavi in sprejemu letnega poročila odvedli v rezerve iz dobička, upoštevati morajo v zakonu določene omejitve.

Tudi ne drži, da bi v primeru uspešnega izpodbijanja o delitvi dobička odločali delničarji na skupščini in sprejeli sklep o izplačilu višjih dividend.

Razen tega revident popolnoma prezre, da morajo biti za uveljavljanje posebnega izpodbojnega razloga iz 399. člena ZGD-1 izpolnjene tudi predpostavke iz drugega odstavka citiranega člena. Upoštevaje navedeno ni mogoče zaključiti, da vsako morebitno nižje izplačilo dividend samo po sebi predstavlja t. i. dividendno "stradanje" manjšinskih delničarjev.

30.Tako se izkaže, da zaključek sodišč nižjih stopenj, da večinski delničar ni pridobil posebne ugodnosti, izhaja že iz okoliščin, ki sta jih upoštevali in celovito presodili sodišči prve in druge stopnje. Zato je kljub zmotnemu stališču sodišča druge stopnje o neupoštevanju enakih učinkov, ki utemeljujejo posebne razloge za izpodbojnost skupščinskih sklepov, kot prej pojasnjeno, presoja pritožbenega sodišča, da večinski delničar ni pridobil posebne ugodnosti na škodo družbe ali drugih delničarjev v smislu tretjega odstavka 395. člena ZGD-1, materialnopravno pravilna.

Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje in odločitev o reviziji

31.Glede na obrazloženo je odgovor na dopuščeno vprašanje, da sprostitev možnosti nadaljnjega oblikovanja rezerv iz dobička v večjem obsegu od zakonsko predvidenega sama po sebi še ne predstavlja posebne ugodnosti za večinskega delničarja v smislu tretjega odstavka 395. člen ZGD-1.

32.Po navedenem je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člena ZPP).

Odločitev o stroških revizijskega postopka

33.Ker tožeča stranka z revizijo ni uspela, je dolžna toženi stranki na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP in prvega odstavka 165. člena istega zakona povrniti njene stroške revizijskega postopka. Te je Vrhovno sodišče odmerilo na podlagi priglašenega stroškovnika in v skladu z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT), in sicer 1.200 točk za odgovor na revizijo (tar. št. 22/3 OT) in 22 točk iz naslova pavšalnega zneska za poštne in telefonske storitve, fotokopiranje listin in dokumentacije po tretjem odstavku 11. člena OT (2 odstotka od skupne vrednosti storitve do 1.000 točk in še 1 odstotek od presežka nad 1.000 točk), vse povečano za 22 % DDV po 12. členu OT. Ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR je tožena stranka upravičena do povrnitve stroškov v znesku 894,50 EUR.

34.Tožeča stranka je dolžna plačati priznane stroške v roku 15 dni, ki prične teči naslednji dan po vročitvi te sodbe (313. člen ZPP).

Glasovanje

35.Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu te sodbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------

1Zakon o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1)

2Prvi odstavek 230. člena ZGD-1 določa: "Če družba v poslovnem letu izkaže čisti dobiček, ga mora najprej uporabiti za te namene in po tem vrstnem redu:1. kritje prenesene izgube,1.a oblikovanje kapitalskih rezerv na podlagi sklenjene prisilne poravnave,2. oblikovanje zakonskih rezerv po četrtem odstavku 64. člena tega zakona,3. oblikovanje rezerv za lastne deleže po petem odstavku 64. člena tega zakona,4. oblikovanje statutarnih rezerv v primeru iz sedmega odstavka 64. člena tega zakona."

3Tretji odstavek 230. člena ZGD-1 določa: "Organi vodenja ali nadzora lahko pri sprejemu letnega poročila iz zneska čistega dobička, ki ostane po uporabi dobička za zakonsko obvezne namene (prvi odstavek 230. člena ZGD-1), oblikujejo druge rezerve iz dobička, vendar za ta namen ne smejo uporabiti več kot polovice zneska čistega dobička, ki ostane po uporabi dobička za zakonsko obvezne namene (prvi odstavek 230. člena ZGD-1). Statut lahko pooblasti organe vodenja ali nadzora, da smejo za namen iz tega odstavka uporabiti tudi delež, ki je večji od polovice zneska čistega dobička, ki ostane po uporabi dobička za zakonsko obvezne namene (prvi odstavek 230. člena ZGD-1). Če se z delnicami družbe ne trguje na organiziranem trgu, lahko statut pooblastilo organov vodenja ali nadzora omeji tudi tako, da lahko organi vodenja ali nadzora uporabijo samo delež, ki je manjši od polovice zneska čistega dobička, ki ostane po uporabi dobička za zakonsko obvezne namene (prvi odstavek 230. člena ZGD-1). Če statut pooblašča organe vodenja ali nadzora, da smejo za namen iz prvega stavka uporabiti delež, ki je večji od polovice zneska čistega dobička, ki ostane po uporabi dobička za zakonsko obvezne namene (prvi odstavek 230. člena ZGD-1), to pooblastilo ne velja, če druge rezerve iz dobička že dosegajo polovico osnovnega kapitala ali če bi druge rezerve iz dobička presegle polovico osnovnega kapitala, če bi bilo statutarno pooblastilo za oblikovanje rezerve iz dobička uporabljeno."

4399. člen ZGD-1 določa: "(1) Sklep skupščine o uporabi bilančnega dobička se lahko izpodbija, če je v nasprotju z zakonom ali statutom ali če je skupščina odločila, da se delničarjem dobiček ne deli najmanj v višini 4% osnovnega kapitala, če to po presoji dobrega gospodarstvenika ni bilo nujno glede na okoliščine, v katerih družba posluje. (2) Tožbo zaradi izpodbijanja sklepa skupščine o uporabi bilančnega dobička lahko vložijo delničarji, katerih skupni deleži delnic dosegajo dvajsetino osnovnega kapitala ali katerih skupni najmanjši emisijski znesek dosega 400.000 eurov. Če sodišče ugotovi, da obstajajo okoliščine, ki upravičujejo delitev bilančnega dobička, na zahtevo delničarjev spremeni sklep skupščine."

5Po 11. členu statuta toženke je uprava pooblaščena, da v druge rezerve iz dobička odvede 2/3 čistega dobička, ki ostane po uporabi dobička za zakonsko obvezne namene (prvi odstavek 230. člena ZGD-1).

6Ta določa: "Die Anfechtung kann auch darauf gestützt werden, daß ein Aktionär mit der Ausübung des Stimmrechts für sich oder einen Dritten Sondervorteile zum Schaden der Gesellschaft oder der anderen Aktionäre zu erlangen suchte und der Beschluß geeignet ist, diesem Zweck zu dienen. Dies gilt nicht, wenn der Beschluß den anderen Aktionären einen angemessenen Ausgleich für ihren Schaden gewährt." oziroma v prevodu: "Izpodbijanje se lahko utemelji tudi s tem, da je delničar z uresničevanjem glasovalne pravice poskušal zase ali za tretjo osebo pridobiti posebne koristi na škodo družbe ali drugih delničarjev in da je sklep primeren, da služi temu namenu. To ne velja, če sklep drugim delničarjem zagotavlja primerno nadomestilo za njihovo škodo."

7Goette, Habersack in drugi, v: Münchener Kommentar zum Aktiengesetz, Band 4, 4. Aufl., München : C. H. Beck : F. Vahlen, 2016, str. 1514.

8Prav tam, str. 1515.

9Prav tam, str. 1517.

10Prav tam, str. 1518.

11Povzeto po Lovro Jurgec: Razveljavitev sklepa skupščine delniške družbe zaradi splošnih izpodbojnih razlogov, v: Podjetje in delo, št. 1, 2016, str. 18-19.

12Prav tam, str. 18.

13Glej Lovro Jurgec: Razveljavitev sklepa skupščine delniške družbe zaradi splošnih izpodbojnih razlogov, v: Podjetje in delo, št. 1, 2016, str. 10.

14Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-165/08-10, Up-1772/08-14, Up-379/09-8 z dne 1. 10. 2009, 29. točka.

15Pri tem ne gre spregledati niti tega, da je mogoče predvideti situacije, ko bi na drugi strani tudi manjšinski delničarji zlorabljali svojo pravico do sodnega varstva zoper skupščinske sklepe in s tem ovirali izvršitev sprejetih skupščinskih sklepov (odločba Ustavnega sodišča RS U-I-165/08-10, Up-1772/08-14, Up-379/09-8 z dne 1. 10. 2009, 23. točka).

16Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS III Ips 73/2017 z dne 24. 4. 2018 (18. točka), ki se sicer nanaša na izpodbijanje sklepa o bilančnem dobičku.

17Tretji odstavek 230. člena ZGD-1.

18Šesti in sedmi odstavek 230. člena ZGD-1.