Jedro

Zakon ne predpisuje, kako visoka mora biti varščina. Biti mora takšna, da je na zadovoljiv in primeren način zavarovana izterjava zavarovane terjatve.

Tako kot mora biti začasna odredba ekvivalent zavarovani terjatvi, mora biti varščina ekvivalent izdani začasni odredbi, ki jo nadomešča, vendar to ne pomeni, da mora biti nadomestek celotne vrednosti z začasno odredbo 'zaseženih' stvari (v danem primeru nepremičnin, katerih odtujitev in obremenitev je bila z izdano začasno odredbo prepovedana). Iz obstoječe sodne praske izhaja enotno stališče, da ni potrebno, da bi bil znesek varščine tolikšen, da bi bilo mogoče iz njega popolnoma poravnati terjatev. Varščina tako ne rabi v vsakem primeru doseči višine celotne terjatve; zadošča toliko, da je na zadovoljiv in primeren način zavarovana izterjava.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni plačati varščino v znesku 100.000,00 EUR na račun rednih sodnih pologov Okrožnega sodišča v Mariboru in v istem roku sodišču predložiti dokazilo o plačilu (I. točka izreka). Sklep o izdani začasni odredbi opr. št. 97/2020 z dne 25. 2. 2020 je razveljavilo in postopek zavarovanja s predlagano začasno odredbo ustavilo pod odložnim pogojem, ki se uresniči s plačilom varščine v znesku 100.000,00 EUR in s pravnomočnostjo tega sklepa.

2. Zoper sklep se pravočasno po svojemu pooblaščencu pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) s predlogom, da se njeni pritožbi ugodi, sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se toženi stranki določi varščina v višini 120.000,00 EUR, podredno pa sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je sodišče prve stopnje varščino določilo prenizko. Pri določitvi varščine ni upoštevalo spornega načina poslovanja tožene stranke s prenašanjem svojega premoženja na slamnata podjetja in kupovanjem časa za takšno ravnanje z zavlačevanjem sodnih postopkov, na kar kaže tudi v tem postopku vložena nasprotna tožba tožene stranke, s katero je odprla več pravnih in dejanskih vprašanj in s številnimi, obsežnimi dokazi napovedala dolgotrajen in naporen dokazni postopek. Sodišče prve stopnje je zato čas trajanja postopka do pravnomočnosti nerealno ocenilo na eno leto, ko pa je od vložitve tožbe že sedaj preteklo več kot 4 mesece, tožeča stranka pa je prejela komaj odgovor na tožbo in nasprotno tožbo. Prvi narok v zadevi tako verjetno ne bo razpisan pred mesecem oktobrom 2020. Realna prognoza trajanja spora je po oceni tožeče stranke minimalno dve, če ne celo tri leta. To pa pomeni, da bo terjatev tožeče stranke iz naslova zakonskih zamudnih obresti povečana še vsaj za 10.000,00 oz. 20.000,00 EUR. Del upnikove terjatve pa poleg glavnice in obresti predstavljajo tudi sodni stroški, ki jih sodišče neutemeljeno ni upoštevalo. Z začasno odredbo je (najmanj de facto) varovana tudi terjatev tožeče stranke iz naslova dosojenih stroškov postopka, saj bi ob izdaji sodne odločbe razpolagala tudi z izvršilnim naslovom za prisilno izterjavo teh stroškov in bi se tudi v tem delu terjatve lahko poplačala iz zavarovanega premoženja tožene stranke. Z neupoštevanjem sodnih stroškov pri določitvi višine varščine pa bo pravni in dejanski položaj tožeče stranke slabši, kot če bi bila njena terjatev zavarovana z izdano začasno odredbo. Tožeča stranka pa nenazadnje izpodbija tudi stališče sodišča prve stopnje, da je pri sodni položitvi varščine možno upoštevati določila Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o subrogacijski izpolnitvi obveznosti in da lahko varščino za dolžnika plača kdorkoli. Prvič, zakonsko določilo 274. člena ZIZ nedvoumno določa, da lahko varščino položi le dolžnik. In drugič, sodišče prve stopnje s takšnim stališčem nehote podpira sporen način poslovanja tožene stranke preko bypass in slamnatih podjetij, ki plačujejo varščine namesto tožene stranke. Zato tožeča stranka tudi predlaga, da sodišče določi plačilo varščine v višini 120.000,00 EUR s pogojem, da jo plača izključno tožena stranka oz. v primeru, da jo plača kdo drug, navede na kakšni pravni in dejanski podlagi razmerja s toženo stranko jo je plačal. 3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavanem gospodarskem sporu je sodišče prve stopnje zaradi zavarovanja denarne terjatve tožeče stranke dne 25. 2. 2020 izdalo začasno odredbo s prepovedjo odtujitve in obremenitve nepremičnin ter zaznambo te prepovedi v zemljiški knjigi in začasno odredbo s prepovedjo organizaciji za plačilni promet, da plača terjatev toženi stranki ali komurkoli tretjemu po njenem navodilu. Na predlog tožene stranke je nato sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom ugodilo predlogu za položitev varščine namesto izdane začasne odredbe in določilo varščino v višini 100.000,00 EUR.

6. Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa v mejah pritožbeno uveljavljanih razlogov in v okviru uradnega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena v zvezi z drugim odstavkom 339. člena ZPP, 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ, ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, pri tem pa ni storilo uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka. Sodišče druge stopnje se v celoti pridružuje pravilnim in prepričljivim razlogom izpodbijanega sklepa, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa le še dodaja:

7. Pritožbeni očitki, da je določena varščina prenizka in da ne nudi enakovrednega zavarovanja kot izdana začasna odredba, ker sodišče prve stopnje pri določitvi višine varščine ni upoštevalo eventualnih pravdnih stroškov, ki bodo tožeči stranki nastali v tem postopku, in ker je zaradi nepravilno ocenjenega časa trajanja spora prenizko ovrednotilo višino terjatve tožeče stranke iz naslova zakonskih zamudnih obresti, po presoji sodišča druge stopnje niso utemeljeni.

8. Zakon ne predpisuje, kako visoka mora biti varščina. Biti mora takšna, da je na zadovoljiv in primeren način zavarovana izterjava zavarovane terjatve. Ker je bila z izdano začasno odredbo zavarovana (le) denarna terjatev tožeče stranke v znesku 90.348,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 2. 2020, ne pa tudi eventualni pravdni stroški tega spora, je sodišče prve stopnje pri določitvi varščine pravilno izhajajo iz vrednosti z začasno odredbo zavarovane terjatve. Tako kot mora biti začasna odredba ekvivalent zavarovani terjatvi, mora biti varščina ekvivalent izdani začasni odredbi, ki jo nadomešča, vendar to ne pomeni, da mora biti nadomestek celotne vrednosti z začasno odredbo 'zaseženih' stvari1 (v danem primeru nepremičnin, katerih odtujitev in obremenitev je bila z izdano začasno odredbo prepovedana). Iz obstoječe sodne praske izhaja enotno stališče, da ni potrebno, da bi bil znesek varščine tolikšen, da bi bilo mogoče iz njega popolnoma poravnati terjatev. Varščina tako ne rabi v vsakem primeru doseči višine celotne terjatve; zadošča toliko, da je na zadovoljiv in primeren način zavarovana izterjava.2

9. Po oceni sodišča druge stopnje je z določitvijo varščine v znesku 100.000,00 EUR na zadovoljiv in primeren način zavarovana izterjava terjatve tožeče stranke, zato so njena pritožbena prizadevanja po določitvi višje varščine neutemeljena. Z začasno odredbo je bila zavarovana terjatev tožeče stranke v znesku 90.348,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 2. 2020, kar pomeni, da si bo iz položene varščine tožeča stranka lahko poplačala glavnico terjatve in zakonske zamudne obresti natekle v približno enem letu, kolikor bo po oceni sodišča prve stopnje trajal sodni spor. Tako določena varščina je po mnenju pritožbenega sodišča povsem primerna. Nedvomno pa nudi zanesljivejše varstvo izterjave kot morebitni postopek izvršbe na nepremičnine, ki si ga je tožeča stranka z izdano začasno odredbo zavarovala.

10. Neutemeljena pa so tudi pritožbena prizadevanja po naložitvi plačila varščine izključno toženi stranki oziroma navedbi pravne podlage morebitnega plačila po tretji osebi. ZIZ v določilu 274. člena ne določa, da lahko varščino položi izključno dolžnik. Prav tako ZIZ ne izključuje uporabe materialno pravnih določil OZ o izpolnitvi obveznosti. Sodišče prve stopnje se je zato povsem pravilno sklicevalo na določilo 271. člena OZ in pojasnilo, da lahko obveznost dolžnika veljavno izpolni tudi kdo tretji in da je upnik dolžan sprejeti takšno izpolnitev, če se dolžnik s tem strinja, razen če mora po pogodbi ali po naravi same obveznosti to obveznost izpolniti osebno dolžnik (tretji odstavek 271. člena OZ). Položitev varščine ni taka obveznost, ki bi jo moral izpolniti osebno dolžnik. Obstoja posebnega pravnega interesa za izpolnitev obveznosti pa tretji ne rabi izkazati, če dolžnik izpolnitvi ne nasprotuje (prim. drugi odstavek 271. člena OZ).

11. Način poslovanja tožene stranke oziroma očitki nezakonitega poslovanja ni predmet tega gospodarskega spora, zato tudi za odločitev o predlogu za položitev varščine niso pravno upoštevni in odločilni.

12. V posledici vsega navedenega pritožba ni utemeljena, zato jo je sodišče druge stopnje zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

13. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno s prvim odstavkom 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Triva, Belajec, Dika: Sudsko izvršno pravo, Informator, Zagreb 1984, s. 403, 404. 2 Prim. VSL sklep Cpg 1544/95 z dne 13. 12. 1995, VSK sklep I Cp 889/2002 z dne 19. 12. 2002, VSL sklep I Cpg 916/2017 z dne 6. 12. 2017.