Jedro

Sodišče prve stopnje ne more utemeljevati nastanek tožničine bolezni na ugotovitvah mnenja invalidske komisije, ki je bilo podlaga za odločbo ZPIZ o priznani invalidnosti, saj je bilo takšno mnenje izdelano zgolj za postopek priznanja socialnih oziroma invalidskih pravic zavarovanke. Za presojo v konkretnem primeru je pomembno, da tožnica uveljavlja v delovnem sporu plačilo odškodnine zaradi okvare zdravja in nastanka bolezni v posledici daljšega in neposrednega stika s škodljivimi snovmi na delovnem mestu pri toženi stranki, ko je bila v stiku s številnimi dražljivci dihal. V tej zvezi je bilo priporočeno, da ob ugodni priliki zamenja delovno mesto, oziroma nadalje predlagano drugo delo. Sodišče prve stopnje nima ustreznega strokovnega znanja, da bi lahko ocenjevalo takšne ugotovitve in predloge zdravnikov glede zdravstvenega stanja in zamenjave delovnega mesta tožnice v spornem času, posebno pa ne glede posledic kemičnih vplivov nevarnih snovi, ki izhajajo iz opisa delovnega mesta. Verodostojne ugotovitve o kemični škodljivosti nevarnih snovi, do katerih je tožnica prihajala v stik na delu pri toženi stranki, lahko poda samo izvedenec ustrezne medicinske stroke.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati odškodnino v znesku 23.500,00 EUR z zakonskimi zamudnini obrestmi od 2. 3. 2010 dalje do plačila, v roku 15 dni (I. točka izreka). V skladu z uspehom v sporu je odločilo, da je tožnica dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka v višini 1.359,00 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila, da ne bo izvršbe (II. točka izreka).

Tožnica se je pritožila zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Ne strinja se, da je tožena stranka v primeru delovnega mesta, ki ga je zasedala, izpolnila predpisane zahteve s področja varstva pri delu. Sodišče je glede tega upoštevalo zgolj laične izpovedbe prič A.A. in B.B., dejansko pa bi moralo glede teh vprašanj pridobiti mnenje izvedenca za varstvo pri delu. Iz pogojev dela na delovnem mestu ni razvidno, do kakšne reakcije pride pri stiku obeh komponent poliuretana (polyola in izocianata), kako ta reakcija vpliva na zdrave ljudi, katere so kemijske lastnosti ločilnega sredstva na kalupu, kako je ločilno sredstvo vplivalo na zdravje ljudi in katere varnostne ukrepe je izvedla tožena stranka. Navedeni priči sta izpovedovali v korist tožene stranke tudi glede okoliščin uporabe zaščitne maske na delovnem mestu. Sodišče je pri ugotovljeni bolezni izhajalo iz odločbe ZPIZ z dne 4. 10. 2007, na podlagi katere je bila tožnica razvrščena v III. kategorijo invalidnosti, pri čemer razlog za priznanje invalidnosti ni bila poklicna bolezen. Vsi preventivni zdravstveni ukrepi v letih od 2001 do 2007 so pri tožnici pokazali neposredno povezavo med vplivi delovnega procesa in poslabšanjem zdravstvenega stanja. Opozarja na vsebino zdravniškega spričevala z dne 26. 9. 2001, iz katerega je razvidno priporočilo, da zamenja delovno mesto, ki bo glede mikroklime bolj ugodno in bolj čisto, do takrat pa naj tožnica uporablja ustrezno masko. Neupoštevanje predlaganih ukrepov iz navedenega zdravniškega spričevala je potrebno opredeliti za malomarnost tožene stranke. Enako velja glede zdravniškega spričevala z dne 10. 6. 2003, ko bi morala tožena stranka na tožničinem mestu urediti odsesovalno ventilacijo. Tožena stranka je upoštevala zdravniško spričevalo z dne 25. 7. 2006 šele 8 mesecev po njegovi izdaji, ko je tožnico premestila na drugo delovno mesto. V postopku ni bilo dokazano, da je tožnica sokriva za nastanek bolezni in invalidnosti. Tožnica se je v prvi pripravljalni vlogi sklicevala na delovni proces, ki je predstavljal nevarno dejavnost, zaradi česar je podana tudi objektivna odgovornost tožene stranke. Ker je sodišče o zahtevkih zmotno odločilo, predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče o zahtevkih pravilno razsodilo. Tožnica v postopku na prvi stopnji ni podala navedb o tem, da zaščitni ukrepi, ki so bili predvideni v opisu njenega delovnega mesta, niso bili ustrezni. Priči B.B. in A.A. sta bila več let zaposlena pri toženi stranki, zaradi česar razpolagata s izkušnjami in znanjem, kakšni varnostni ukrepi so se zahtevali na delovnem mestu, ki ga je zasedala tožnica. Iz opisa delovnega mesta izhaja, da varnostna maska ni bila predpisana. Tožnica je glede na izvide in podatke iz zdravniških spričeval izpolnjevala pogoje za delo na delovnem mestu. Pritožbene navedbe tožnice, da je pri njej podana poklicna bolezen, so ovržene z listinami in izvedenskim mnenjem ZPIZ z dne 24. 9. 2007. Tožnica dokaznega bremena o tem, da je pri njej izkazana poklicna bolezen, ni izpolnila. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v celoti potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu tako v zvezi z izvedenim postopkom na prvi stopnji kot z izdano sodbo ni ugotovilo nobenih bistvenih postopkovnih kršitev, na katere je opozorila pritožba in na katere se je moralo paziti po uradni dolžnosti. Vendar pa je pritožbeno sodišče po vsebinskem preizkusu sodbe ugotovilo, da dejansko stanje glede vzroka nastanka tožničine bolezni na delu pri toženi stranki ni popolno ugotovljeno, zaradi česar je odločitev o zavrnitvi tožbenih zahtevkov v izpodbijani sodbi preuranjena, kar vse pritožbeno sodišče utemeljuje z naslednjimi dejanskimi in pravnimi razlogi.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožnica v spornem času delala pri toženi stranki na delovnem mestu sestava in vlivanje Pu smuči, pri čemer so v opisu tega delovnega mesta navedene škodljivosti in nevarnosti pri delu, med ostalim tudi kemične škodljivosti v zvezi z uporabo nevarnih snovi, reakcije med snovmi - odpadna pu pena (polyol in izocianat). Zaradi verjetne kemične škodljivosti je pri oceni tveganja predvidena osebna varovalna oprema, to je krema za roke, rokavice in varovalna očala. Zaščitna maska ni predpisana. Sodišče prve stopnje je upoštevalo izpovedbe referenta za varstvo pri delu B.B. in vodje delovnega procesa A.A., da tožnici nikoli ni bila onemogočena uporaba zaščitne maske, glede reakcije med navedenimi kemičnimi spojinami pa to, da je tožnica prosila za masko zaradi dražljivcev, to je zaradi ločilnega sredstva na kalupu, vendar pa gre pri takšnemu sredstvu za ločilo na vodni osnovi, ki ni škodljivo. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je tožena stranka v konkretnem primeru storila vse za varne delovne pogoje tožnice, zaradi česar ni smatralo za potrebno, da bi glede tega izvedlo dokaz po izvedencu iz varstva pri delu.

Sodišče prve stopnje je glede zatrjevane bolezni tožnice - alergijska astma in kronični alergijski rinitis ugotovilo, da Seznam poklicnih bolezni iz priloge Pravilnika o seznamu poklicnih bolezni vsebuje samo poklicno astmo. Odločba ZPIZ z dne 4. 10. 2007 o ugotovljeni invalidnosti tožnice ne more biti podlaga za priznanje odškodnine iz naslova poklicne bolezni, ne glede na to pa tožnica takšne odločbe ni izpodbijala. Poleg tega pri zavodu ni bil izveden postopek skladno z določbo 4. člena Pravilnika o seznamu poklicnih bolezni, da bi se pri tožnici ugotavljala invalidnost zaradi nastanka takšne bolezni. Tudi predložena zdravniška spričevala in izvidi o tožničini zdravstveni sposobnosti za delo ne izkazujejo dovolj podatkov za ugotovitev, da je bil vzrok nastalih bolezni tožnice v vplivu škodljivih kemičnih snovi na delovnem mestu.

Pritožbeno sodišče se s tako ugotovljenimi razlogi v izpodbijani sodbi ne strinja. Sodišče prve stopnje ne more utemeljevati nastanek tožničine bolezni na ugotovitvah mnenja invalidske komisije, ki je bilo podlaga za odločbo ZPIZ z dne 4. 10. 2007 o priznani invalidnosti, saj je bilo takšno mnenje izdelano zgolj za postopek priznanja socialnih oziroma invalidskih pravic zavarovanke. Če se zavarovanec ne strinja z ugotovitvami in odločitvijo zavoda, ima še vedno možnost zahtevati ugotovitev novih pravic oziroma uveljaviti sodno varstvo v socialnem sporu. Vendar je za presojo v konkretnem primeru pomembno, da tožnica uveljavlja v delovnem sporu plačilo odškodnine zaradi okvare zdravja in nastanka bolezni v posledici daljšega in neposrednega stika s škodljivimi snovmi na delovnem mestu pri toženi stranki, ko je bila v stiku s številnimi dražljivci dihal. V tej zvezi je bilo priporočeno, da ob ugodni priliki zamenja delovno mesto (izvid z dne 26. 9. 2001), oziroma nadalje predlagano drugo delo (zdravniško spričevalo z dne 25. 7. 2006). Sodišče prve stopnje nima ustreznega strokovnega znanja, da bi lahko ocenjevalo takšne ugotovitve in predloge zdravnikov glede zdravstvenega stanja in zamenjave delovnega mesta tožnice v spornem času, posebno pa ne glede posledic kemičnih vplivov nevarnih snovi, ki izhajajo iz opisa delovnega mesta.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča lahko poda verodostojne ugotovitve o kemični škodljivosti nevarnih snovi, do katerih je tožnica prihajala v stik na delu pri toženi stranki, samo izvedenec ustrezne medicinske stroke. Izvedenec bi po pregledu tožnice in celotne medicinske dokumentacije o zdravljenju in okvarah tako v času pred nastopom delo pri toženi stranki kot v nadaljevanju dela lahko odgovoril tudi na vprašanje, ali je bila tožničina okvara zdravja oziroma občutljivost na dražljivce prisotno že prej, posebno pa še v kolikšni meri je lahko prišlo do obolenja in nastanka ugotovljenih bolezni pri izvajanju poklica oziroma dela tožnice na delovnem mestu sestava in vlivanje A. smuči. Ker sodišče prve stopnje o teh pomembnih dejstvih ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, je preuranjeno odločilo, ko je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, zato je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi, razveljavilo izpodbijano sodbo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

Sodišče bo moralo v ponovljenem postopku postaviti izvedenca medicinske stroke, ki bo glede obolenja tožnice v zvezi z delom pri toženi stranki izdelal mnenje, v katerem bo odgovoril na zgoraj izpostavljena strokovna vprašanja in dileme, o vzroku nastalih bolezni pri tožnici. Če bo izvedenec medicinske stroke potrdil zatrjevanje tožnice, da je vzrok bolezni v delu pri toženi stranki, bo sodišče v nadaljevanju lahko presojalo morebitno odgovornost tožene stranke za nastalo škodo tožnici, ter glede tega po možnosti vključilo v postopek tudi izvedenca s področja varstva pri delu za podajo ocene, če je tožena stranka v spornem času poskrbela za vse potrebne pogoje in varnost za neškodljivo opravljanje delovnih zadolžitev na tožničinem delovnem mestu. Ko bo dopolnilo dokazni postopek v nakazani smeri, bo o utemeljenosti ali neutemeljenosti tožbenih zahtevkov ponovno razsodilo, kakor tudi o pritožbenih stroških, glede katerih je odločitev pridržana za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).