Jedro

Predmeta zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP sta izrek in razlogi sodbe. Predmet kršitve pravic do obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP so neupravičena prikrajšanja, ki jih je obdolženec trpel med kazenskim postopkom, kljub predhodno danim procesnim zagotovilom v Ustavi in EKČP ter določenim pravicam po ZKP in v t.i. stranski kazensko procesni zakonodaji. Navedeni kršitvi tako že zaradi razlike v predmetih ne moreta biti v razmerju vzroka in posledice, kot to izhaja iz povzetega dela obrazložitve zahteve.

Izrek

I.Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II.Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v znesku 1800,00 EUR.

Obrazložitev

A.

1.Okrožno sodišče v Celju je s sodbo IV K 43247/2021 z dne 13. 12. 2023 obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od petnajst let po tretjem odstavku 173. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), kaznivega dejanja prikazovanja, izdelave, posesti in posredovanja pornografskega gradiva po prvem odstavku 176. člena KZ-1 in kaznivega dejanja prikazovanja, izdelave, posesti in posredovanja pornografskega gradiva po drugem odstavku 176. člena KZ-1. Za prvo kaznivo dejanje mu je določilo kazen osem let zapora, za drugo sedem mesecev zapora in za tretje kaznivo dejanje eno leto zapora, nakar mu je po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen devet let in šest mesecev zapora. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojenec dolžan povrniti stroške tega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP v višini 2685,31 EUR ter plačati sodno takso v višini 600, 00 EUR in potrebne oškodovankine izdatke. Ta je bila po drugem odstavku 105. člena ZKP s premoženjsko pravnim zahtevkom napotena na pravdo.

2.Po pritožbah obsojenca in njegovih zagovornikov je Višje sodišče v Celju s sodbo II Kp 43247/2021 z dne 24. 9. 2024 spremenilo prvostopenjsko sodbo tako, da je v odločbi o krivdi po 4. točki 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo, po kateri naj bi obsojenec storil kaznivi dejanji prikazovanja, izdelave, posesti in posredovanja pornografskega gradiva po prvem in drugem odstavku 187. člena KZ-1, v odločbi o kazenski sankciji pa tako, da je obsojencu za kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let po tretjem odstavku 173. člena KZ-1 izreklo osem let zapora. Povezano s tem je še sklenilo, da ločljivi stroški kazenskega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni obsojenčevi izdatki in nagrada ter potrebni izdatki njegovih zagovornikov obremenjujejo proračun. V ostalem sta bili pritožbi zavrnjeni kot neutemeljeni, prvostopenjska sodba pa v nespremenjenih delih potrjena.

3.Obsojenčevi zagovorniki so 20. 11. 2024 vložili zahtevo za varstvo zakonitosti, s katero uveljavljajo vse kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP ter še "procesne kršitve človekovih pravic." Vrhovnemu sodišču predlagajo, da razveljavi pravnomočno sodbo in obsojenca oprosti obtožbe ali jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje z drugim sodnikom posameznikom. Predlagajo še, da Vrhovno sodišče odloži izvršitev pravnomočne sodbe. Temu je Vrhovno sodišče sledilo s sklepom VI Kr 43247/2021 z dne 24. 2. 2025.

4.Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka Tamara Gregorčič, ki predlaga njeno zavrnitev. Meni, da nobena od uveljavljanih kršitev zakona ni podana in da je zahteva v delu vložena zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče izpodbijati.

5.Vrhovno sodišče je z odgovorom seznanilo obsojenca in vložnike. Obsojenec se o odgovoru ni izjavil, vložniki v izjavi mnenju vrhovne državne tožilke nasprotujejo z oceno, da je nepopolno in protispisno, sicer pa vztrajajo pri obrazložitvi v zahtevi za varstvo zakonitosti in njenih predlogih.

B.

6.Vložniki uveljavljajo kršitve kazenskega zakona iz 1. točke prvega odstavka 420. člena ZKP na dva načina. Najprej kot posledico zatrjevane kršitve domneve nedolžnosti, pri čemer konkretne kršitve iz 372. člena ZKP ne navedejo in nato še kot posledico kršitve 374. člena ZKP, ki jo v nadaljevanju povežejo s kršitvijo enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave R Slovenije (v nadaljevanju Ustava) ter s sorazmernostjo in enakim varstvom pravic iz 22. člena Ustave. Menijo namreč, da je izrečena kazen zapora obsojencu močno pretirana in da ne sledi primerljivi sodni praksi, kot izhaja iz sodnih odločb, ki jih v tem delu obrazložitve tudi navajajo.

Kršitve kazenskega zakona so v 372. člena ZKP taksativno naštete. Kršitve, ki bila posledica kršitve domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave oz. kršitve prvega odstavka 3. člena ZKP, ni med njimi. To je dosledno, kajti kazenski zakon je lahko kršen le, ko sodišče po ugotovljenem dejanskem stanju posamezne določbe kazenskega zakona ne uporabi ali jo uporabi nepravilno, medtem ko je domneva nedolžnosti povezana z ugotavljanjem dejanskega stanja, ko torej kazenskega zakona (še) ni mogoče pravilno ali nepravilno uporabiti. Podobno velja za kršitev, ki bi bila posledica kršitve 374. člena ZKP. Nepravilno odmerjena kazen zaradi dejanskih okoliščin iz prvega odstavka 374. člena ZKP je po 4. točki 370. člena ZKP samostojni izpodbojni razlog v postopku s pritožbo zoper sodbo (gl. Erbežnik A., Zakon o kazenskem postopku s komentarjem 2. knjiga (192. do 405. člen), GV Založba, Ljubljana 2023, str. 938), v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti pa je lahko zatrjevana le kot prekoračena zakonska pravica iz 5. točke 372. člena ZKP. V takšnem smislu zahteva v povzetem delu ni bila obrazložena, niti je to mogoče ugotoviti po sklicevanju v obrazložitvi zahteve na sodno prakso z jedrom, da so sodišča v drugih zadevah obsojencem izrekala nižje kazni in ne morebiti, da so jih izrekala po nižje določenih zakonskih okvirjih. Tedaj bi bila zahteva za varstvo zakonitosti po predmetu ustrezno obrazložena in je z vidika enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave ter z vidika enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave niti ne bi bilo treba posebej preizkušati.

7.Bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP so v zahtevi uveljavljane z zatrjevano s kršitvijo iz 11. točke prvega odstavka tega člena. Ta je v 2. in 22. točki zahteve obrazložena kot neločljiva posledica kršitve pravice do obrambe v zvezi z zavrnjenim dokaznim predlogom za zaslišanje priče B. B. in ker prvostopenjska sodba, glede zavrnitve ne vsebuje razumnih razlogov. Ista kršitev je po obrazložitvi v zahtevi podana še zato, ker i) v prvostopenjski sodbi niso navedeni razlogi glede posledic obsojenčevih ravnanj na oškodovankinem telesu, ker ii) o delu razlogov v drugostopenjski sodbi ni tekel dokazni postopek, ker iii) obsojenčev zagovor ni bil vsebinsko preizkušen in ker iiii) je sodišče prve stopnje napačno presojalo obteževalne in olajševalne okoliščine, saj slednjih sploh ni upoštevalo.

8.Predmeta zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP sta izrek in razlogi sodbe. Predmet kršitve pravic do obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP so neupravičena prikrajšanja, ki jih je obdolženec trpel med kazenskim postopkom, kljub predhodno danim procesnim zagotovilom v Ustavi in Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) ter določenim pravicam po ZKP in v t.i. stranski kazensko procesni zakonodaji. Navedeni kršitvi tako že zaradi razlike v predmetih ne moreta biti v razmerju vzroka in posledice, kot to izhaja iz povzetega dela obrazložitve zahteve. Gre za samostojni kršitvi, pri čemer je treba v zvezi z odločanjem o dokaznih predlogih po četrtem odstavku 329. člena ZKP opozoriti na izhodišče, po katerem sodišče s temi predlogi po drugem odstavku 329. člena ZKP ni vezano ter zlasti na razliko med položaji, ko je sodišče posamezni dokazni predlog neupravičeno zavrnilo in položaji, ko tega v nasprotju s sedmim odstavkom 364. ZKP ni obrazložilo. Vložniki razlike niso upoštevali, kajti sodišče prve stopnje se je glede zavrnitve predlaganega zaslišanja B. B. izjavilo v 10. točki prvostopenjske sodbe, sodišče druge stopnje pa je pritožbeno grajo v tej smeri preizkusilo v 13. do 17. točki obrazložitve drugostopenjske sodbe. V obeh primerih so razlogi sodišč vsebinsko izdatni ter podani v kontekstu odgovora na obrazložitev dokaznega predloga ali na navedeno pritožbeno grajo, kar vse je od vložnikov terjalo identifikacijo manjkajočih razumnih razlogov oz. vsaj določno navedbo, zakaj so razlogi v katerikoli od sodb nerazumni. Pomeni, da obrazložitev zahteve v tem delu, bodisi ni v zvezi s predmetom zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, bodisi ne ustreza ugotovljenemu stanju stvari po obeh sodbah.

Enako velja glede preostalih štirih navedb v obrazložitvi zahteve, ko vložniki najprej prezrejo, da eventualne posledice na oškodovankinem telesu niso sestavni del dejanskega opisa v izreku prvostopenjske sodbe in zlasti, ko ne povedo, da gre pri navedenih posledicah za njihova zatrjevanja iz pritožbene obrazložitve, s katero so nasprotovali dejanskim ugotovitvam v prvostopenjski sodbi. Da se sodišče prve stopnje o teh zatrjevanjih v sodbi ni moglo izjaviti je logično, medtem ko jih je sodišče druge stopnje ocenilo v 33. in 34. točki obrazložitve drugostopenjske sodbe. Ali je pri tem prekoračilo pooblastilo iz prvega odstavka 383. člena ZKP, ni predmet zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki se lahko po ugotovljenem nanaša le na izrek ter razloge sodbe, ko ti formalno niso brezhibni in ne na razloge, ki so posledica nedovoljenega ravnanja sodišča, ki je eventualno predmet bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka tega člena. Predmet zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka ni niti napačna presoja obteževalnih in olajševalnih okoliščin, sodišče prve stopnje pa se je izjavilo o edini ugotovljeni olajševalni okoliščini v 33. točki obrazložitve prvostopenjske sodbe. Prav tako se je izjavilo o obsojenčevem zagovoru, in sicer neposredno z razlogi v 5., 12., ter 13. točki obrazložitve prvostopenjske sodbe in nato še posredno z razlogi, v katerih se je opredeljevalo do oškodovankine izpovedbe ter do drugih, bodisi obremenilnih ali razbremenilnih dokazov. Ker so razlogi v obeh primerih razumljivi, jih Vrhovno sodišče ni dolžno znova povzemati.

9.Osrednji predmet uveljavljanih drugih kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 420. člena je zatrjevana kršitev pravice do obrambe, kot je po vložnikih zagotovljena v d) razdelku tretjega odstavka 6. člena EKČP, v tretji alineji 29. člena Ustave ter v tretjem odstavku 16. člena ZKP. Temu sledijo zatrjevana kršitev domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave ter kršitvi petega odstavka 381. člena in prvega odstavka 395. člena ZKP. Po obrazložitvi v zahtevi sta bila zaslišanje priče B. B. in pridobitev njegove zdravstvene dokumentacije, predlagana zaradi splošne zapletenosti (kompleksnosti) položaja in ker je bilo treba ugotoviti, kakšno vlogo je imela v tem položaju oškodovankina mama. Z izvedenimi dokazi bi bilo dokazano, da se je oškodovanka mame bala, da je do spremembe v odnosu prišlo vzporedno po prijavi kaznivega dejanja, v ostalem pa še, da so oškodovankina izpovedba, kot izpovedbe obremenilih prič neverodostojne. Takšno pričakovanje je utemeljeno na relevantnosti vsebine obvestila in njeni obremenilni naravi. B. B. je bil namreč prvi, ki se mu je oškodovanka zaupala, sodišče prve stopnje pa se je mimo izvedenega zaslišanja na vsebino pridobljenega obvestila celo sklicevalo. Ugotovitvi nižjih sodišču o nedoločnosti dokaznega predloga zato nista pravilni in še, ker izhajajoč iz same vsebine pridobljenega obvestila, dokaznega predloga niti ni bilo mogoče podrobneje obrazložiti. Drugače je glede ugotovitve nižjih sodišč o neuspešnosti predlaganega dokazovanja, ki je v odklonu s standardi poštenega postopka, saj je bil na takšen način neizvedeni dokaz dejansko že ocenjen. Zatrjevano kršitev domneve nedolžnosti so vložniki obrazložili z ugotovitvijo, da pravnomočna sodba temelji zgolj na obremenilni oškodovankini izpovedbi in izpovedbah njenih dveh prič, medtem ko izpovedbe prič, ki so izpovedovale obsojencu v korist, v sodbi niso omenjene. Razen tega se je pri oceni izpovedbe ene od obremenilih prič, opredeljevalo na način, kot da so določena dejstva že ugotovljena, čeprav ta v obtožbi niso bila niti opisana. V nadaljevanju obrazložitve vložniki grajajo ravnanje sodišča druge stopnje, ki je najprej zavrnilo v pritožbeno predlagano ugotavljanje morebitnih poškodb pri oškodovanki, glede na opisana analna občevanja, nakar je to možnost, brez izvedenega dokazovanja v razlogih drugostopenjske sodbe zavrnilo. Takšno ravnanje ni pravilno, kajti po petem odstavku 381. člena ZKP smejo stranke tudi v pritožbenem postopku navajati nove dokaze in nova dejstva, o čemer sodišče druge stopnje v nasprotju z omenjenimi zagotovili po d) razdelku tretjega odstavka 6. člena EKČP, tretji alineji 29. člena Ustave ter po tretjem odstavku 16. člena ZKP ni odločalo. Končno, sodišče druge stopnje ni ustrezno odgovorilo na pritožbena zatrjevanja o neenaki odmeri kazni obsojencu glede na priloženo sodno prakso, ki je bila v pritožbi določno navedena in ki bi zato morala biti pregledana ter vsebinsko obravnavana.

Razlogi za zavrnitev predlaganega zaslišanja B. B. se nahajajo v 8. do 10. točke prvostopenjske sodbe. Po pravilni ugotovitvi sodišča druge stopnje v 16. točki obrazložitve drugostopenjske sodbe je bil dokazni predlog zavrnjen kot nepotreben, glede na dejanske opise kaznivih dejanj oz. dejanski opis preostalega kaznivega dejanja iz izreka prvostopenjske sodbe ter že izvedene dokaze in zgolj v tem smislu je bilo opozorjeno na dodatne napore pri obrazložitvi dokaznega predloga zato, da bi mu lahko sodišče prve stopnje sledilo. Ne gre torej za položaj, da dokazni predlog ne bi bil določen, kot to izhaja iz povzetega dela obrazložitve zahteve, ampak za položaj, v katerem bi moral biti po razumljivih razlogih v drugostopenjski sodbi, v dokaznem predlogu obrazložen še konkreten spoznavni prispevek izvedenega zaslišanja k tistemu (odločilnemu), kar je sodišče prve stopnje po dejanskem opisu kaznivega dejanja v dokaznem postopku ugotavljalo ali k tistemu kar je do tedaj že ugotovilo. Prav tako ne drži, da se je sodišče prve stopnje v razlogih prvostopenjske sodbe sklicevalo na vsebino pridobljenega obvestila s strani B. B. in da je neizvedeni dokaz dejansko že ocenilo. Po omenjeni 8. točki obrazložitve prvostopenjske sodbe je jasno, da je bila v razlogih povzeta zgolj vsebina dokaznega predloga, ki pa je zajemal tudi nekatere navedbe iz obvestila. Drugače izhaja iz 13. točke obrazložitve drugostopenjske sodbe, s tem da je sodišče druge stopnje v naslednji 14. točki opravilo zgolj primerjavo med vsebino obvestila in njegovim povzetkom v dokaznem predlogu, vse z namenom, da bi v 15. točki obrazložitve drugostopenjske sodbe preizkusilo utemeljenost pritožbenih navedb o neupravičeni zavrnitvi dokaznega predloga. Pomeni, da se nobeno od sodišč ni sklicevalo na vsebino pridobljenega obvestila pri ugotavljanju odločilnih dejstev iz opisa kaznivega dejanja in da sta obe sodišči neizvedeni dokaz ocenjevali izključno z vidika utemeljenosti dokaznega predloga in ne z vidika vsebine predlaganega dokaza, ki je zaradi neizvedenega zaslišanja nista mogli poznati. Glede na to, in ker po ugotovljenem sodišče po drugem odstavku 329. člena ZKP ni vezano z dokaznimi predlogi, temveč je enako kot pri presoji odločilnih dejstev iz prvega odstavka 18. člena ZKP, prosto, zatrjevana kršitev pravice do predlaganja dokazov iz 16. člena ZKP ni podana.

Obrazložitev v zahtevi, po kateri pravnomočna sodba temelji zgolj na oškodovankini izpovedbi in izpovedbi dveh prič ne ustreza stanju stvari kot izhaja iz razumljivih razlogov v prvo in drugostopenjski sodbi. Res je, osrednja je celovita oškodovankina izpovedba, ki ji sledijo ujemajoče se izpovedbe prič C. C., D. D., E. E., F. F., G. G. Če k temu dodamo še izvedenski mnenji izvedenke klinične psihologinje in izvedenke psihiatrinje ter njuni obremenjujoči izpovedbi z glavnih obravnav, je jasno, da je sodišče prve stopnje imelo na voljo številne dokaze za dosego prepričanja o obsojenčevi krivdi iz drugega odstavka 3. člena ZKP in da domneva nedolžnosti iz prvega odstavka tega člena ni bila kršena. Prav tako pa ni bila kršena z oceno o izpovedb prič H. H. in I. I. v 20. in 21. točki obrazložitve prvostopenjske sodbe ter v 25. točki obrazložitve drugostopenjske sodbe. Obsojenec ni bil obdolžen glede dejanj, ki sta jih priči opisovali, nižji sodišči pa sta jih kot zlorabo ocenili zgolj v kontekstu potrditve oškodovankine izpovedbe.

Stanju stvari ne ustrezajo niti navajanja v obrazložitvi zahteve, po katerih je sodišče druge stopnje vnaprej zavrnilo predlagano ugotavljanje morebitnih poškodb pri oškodovanki. Po razumljivih razlogih v 33. točki obrazložitve drugostopenjske sodbe se je sodišče druge stopnje glede navedenih poškodb opredelilo v smislu t.i. pritožbenih novot iz četrtega odstavka 369. člena ZKP in ne v smislu navajanj novih dejstev in dokazov iz petega odstavka 381. člena ZKP, saj obravnave po prvem odstavku tega člena ni opravilo. Sploh pa težišče pritožbene ocene ni bilo v "nenujnosti" poškodb pri analnih spolnih odnosih, ampak v oškodovankinih podoživetih opisih teh odnosov, v katerih pa poškodb ni omenjala. Ugotovljeno pomeni, da zatrjevana kršitev 381. člena ZKP ni podana in da je bila pritožbena novota pravilno ocenjena.

Vrhovno sodišče se strinja z vložniki, da se sodišče druge stopnje v razlogih drugostopenjske sodbe ni opredelilo do navajane sodne prakse v pritožbeni obrazložitvi, ki jo tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti na enak način povzemajo. Toda sodna praksa je v obeh primerih navajana na način, po katerem so sodbe drugih sodišč zgolj označene, po točkah oziroma odstavkih v oklepajih pa je mogoče ugotoviti le, kakšne kazni so bile tedaj obsojencem izrečene. To je tudi po presoji Vrhovnega sodišča premalo, saj pri takšni obrazložitvi, razen kaznovalnega okvirja niso znane nobene druge okoliščine, s katerimi bi lahko vložniki v postopku s pritožbi, kot sedaj v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti utemeljili zatrjevano obsojenčevo neenakost v smislu različne obravnave bistveno enakih položajev (sodba VSRS I Ips 34188/2020 z dne 16. 2. 2022), na kar bi se moralo sodišče druge stopnje po prvem 395. člena ZKP, Vrhovno sodišče pa po prvem odstavku 424. člena ZKP obrazloženo odzvati.

Vložniki izven uveljavljanih kršitev zakona zatrjujejo še precejšen dvom v resničnost odločilnih dejstev iz 427. člena ZKP. Ta je po njihovem mnenju podan, ker je sodišče prve stopnje zašlo izven kazenskega postopka, ko se je v razlogih prvostopenjske sodbe prek meja sprejemljivega opredeljevalo do predlogov obrambe, v dokazni oceni pa je bilo, kljub obsegu razlogov, vsebinsko skopo. Enako velja za del obsojenčevega zagovora, v katerem je navajal, da gre v zadevi za konstrukt z namenom pridobitve premoženjske korist, za kar je predložil ustrezne dokaze, prvostopenjsko sodišče pa je ta del zagovora ocenilo zgolj za "teorijo zarote". Tudi sicer so v prvostopenjski sodbi vse razbremenilne okoliščine na obsojenčevi strani, ocenjene kot izmišljene, obremenilne pa kot medsebojno skladne in zanesljive, čeprav brez podlage v neposrednih dokazih.

Po izrecni omejitvi v drugem odstavku 420. člena ZKP, zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. To je skladno z njeno izredno naravo in namenom, ki je v odpravi kršitev zakona v pravnomočni sodni odločbi ali kršitev, storjenih v sodnem postopku, ki je tekel pred pravnomočno sodno odločbo (Horvat Š., Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004 str. 907). Odtod taksativnost izpodbojnih razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP, ki so brez izjeme vezani na preizkus pravnih vprašanj, medtem ko je precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev iz 427. člena ZKP po ustaljeni sodni praksi (nazadnje sodba VSRS Sodba I Ips 52631/2018 z dne 20. 2. 2025), ovira ki ta preizkus onemogoča. Ne gre torej za subsidiarni ali pomožni izpodbojni razlog, kot to posredno izhaja iz povzete obrazložitve v zahtevi oz. za izjemo od navedene izrecne omejitve, ampak za pooblastilo, pridržano izključno Vrhovnemu sodišču z namenom, da ne bi zašlo v položaj, ko o posameznem pravnem vprašanju ne bi moglo odločiti.

Glede na ugotovljeno je bila zahteva v tem delu preizkušena zgolj z vidika navedb o neuravnoteženosti dokazne ocene v razlogih obeh sodb, ki po vsebini merijo na kršitev sedmega odstavka 364. člena ZKP, kot eno od uveljavljanih drugih kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP. Kršitev ni podana. Primerjava med razlogi v prvo in drugostopenjski sodbi ter povzetimi navedbami je pokazala, da pri slednjih ni upoštevan kontekst razlogov, s katerimi je bil denimo v 10. točki obrazložitve prvostopenjske sodbe zavrnjen dokazni predlog po postavitvi izvedenca prav določenega spola. Upoštevana pa nista niti obseg in vsebina razlogov, s katerimi sta se nižji sodišči, vsako znotraj svojega predmeta odločitve na 76. straneh prvostopenjske sodbe in 23. straneh drugostopenjske sodbe vsebinsko opredelili do vseh zatrjevanih in ugotovljenih odločilnih dejstev ter dokazov, ki naj bi zatrjevana dejstva iz obsojenčevega zagovora potrjevali in na drugi strani do dokazov, ki so ta dejstva zanikali oz. so ugotovljena odločilna dejstva potrjevali. Ker so razlogi v obeh sodbah razumljivi, jih Vrhovno sodišče niti v tem primeru ni dolžno znova povzemati ter je v nadaljevanju preizkušene navedbe, vključno s pripombo o manjkajočih neposrednih dokazih, razumelo kot nestrinjanje vložnikov z dokazno oceno nižjih sodišč, kar je predmet nepravilno oz. nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga po obrazloženem z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati.

C.

11.Ker uveljavljane kršitve zakona v zahtevi za varstvo zakonitosti niso podane, in ker je bila zahteva vložena tudi zaradi zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, jo je Vrhovno sodišče po prvem odstavku 425. člena ZKP zavrnilo.

12.Odločba o obsojenčevi dolžnosti plačila sodne takse temelji na 98.a členu in prvem odstavku 95. člena ZKP ter 7. točki prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah in številkah 7116 ter 7152 ter Taksne tarife. S sodbo Vrhovnega sodišča ni bilo odločeno obsojencu v korist, obsojenec pa je po posredovanih podatkih sodišču prve stopnje, prejemnik primerno visokega osebnega dohodka ter lastnik premičnega premoženja.

13.Vrhovno sodišče je odločitev sprejelo z večino glasov, vrhovni sodnik dr. Primož Gorkič je glasoval za razveljavitev obeh sodb.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 371, 371/1, 371/1-11, 371/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.