Jedro

Stabilno psihično stanje stranke se v upravnem in sodnem postopku praviloma predpostavlja in se te domneve ne da izpodbiti z enostavno izjavo oziroma tožbeno oziroma pritožbeno navedbo, pač pa šele s predložitvijo relevantnih dokazov, ki bi bile lahko podlaga za začetek izvajanja dokazov, ki bi lahko ovrgle domnevo psihične stabilnosti stranke v postopku. Zato bo v ponovljenem postopku tožena stranka morala v rednem ugotovitvenem postopku ugotoviti in preveriti vsa dejstva, ki so pomembna za odločanje, zlasti pa podrobneje zaslišati prvo tožnico, in če se bo pojavil dvom o tožničinem zavedanju njenih izjav pri podaji prošnje za azil kot tudi na njenem zaslišanju, bo morala v nadaljevanju postopka, vsekakor pa pred dokončno odločitvijo o zadevi, postopati po določbah 2. in 3. odstavka 33. člena ZAzil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 2. odstavka 39. člena Zakona o azilu (ZAzil - UPB 2) v zvezi z 2., 3. in 4. točko 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) ugodilo tožbi tožnic, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 1.6.2006 in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnice oprostilo plačila sodnih taks. Z navedeno odločbo je tožena stranka v ponovljenem postopku v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 134/2006 z dne 15.2.2006 na podlagi določbe 2. alinee 1. odstavka 34. člena ZAzil po predhodni združitvi postopkov prošnje tožnic z dne 1.10.2004 zavrnila. Iz odločbe tožene stranke izhaja, da so izvorno državo Bosno in Hercegovino tožnice in mož prve tožnice (ki ni prosilec za azil) zapustili zaradi preganjanja s strani Muslimanov, Albancev, Srbov in Bošnjakov. Preganjane naj bi bile zaradi svoje romske narodnosti. Prvo tožnico so žalili, jo obravnavali kot drugorazredno državljanko in zahtevali naj izgine. Njena hčerka je v času vojne psihično zbolela, se ločila od prvega moža in zapustila svoji hčerki prvi tožnici. S hčerko nima stikov in niti ne ve, kje živi. Doživeli so tudi fizične napade, ki pa jih policiji niso prijavili. Na podlagi izjav, ki jih je prva tožnica podala v svoji prošnji za priznanje azila z dne 1.10.2004 in na zaslišanju dne 23.10.2005 je tožena stranka ugotovila, da se je prosilka zapletala v nenehne laži glede različnih podrobnosti. Z vsemi kontradiktornostmi je bila na zaslišanju soočena, vendar ni dala konkretnih odgovorov, ki bi te kontradiktornosti pojasnili. Svojo odločitev je oprla na direktivo Sveta EU, št. 204/83/EC in na sodno prakso, zlasti na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. I Up 1552/2005-2 z dne 15.12.2005. Glede stališča Vrhovnega sodišča RS v sodbi, št. I Up 174/2006-2 z dne 15.2.2006 pa tožena stranka pravi, da so se v času od zadnje izdane odločbe v tem primeru spremenile določbe ZAzil, ki namesto instituta humanitarnega azila uvajajo institut subsidiarne zaščite. Zaradi kontradiktornosti in nekonsistentnega pojasnjevanja subjektivnih razlogov za priznanje azila tožena stranka navedb prve tožnice ni preverjala z objektivno situacijo v izvorni državi, pač pa odločila, da tožnice ne izpolnjujejo pogojev za priznanje azila in tudi ne subsidiarne zaščite v Republiki Sloveniji.

Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi meni, da tožena stranka ni imela dejanske in pravne podlage, da bi uporabila stališče Vrhovnega sodišča RS, zavzetega v sodbi I Up 1552/2005, za izdajo izpodbijane odločbe. V obravnavani zadevi je odločila na podlagi popolnoma identične ocene o verodostojnosti tožnic, kot jo je zavzela v prvotni odločbi in brez kakršnegakoli izvajanja dokazov v zvezi z boleznimi tožnic, na kar je jasno nakazalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi z dne 15.2.2006. O zdravstvenih težavah je prva tožnica izpovedala že na prvem zaslišanju, pri podaji prošenj pa se sklicujeta druga in tretja tožnica na izjavo njunega dedka, ki pa je tožena stranka ni vključila v dokazno oceno. Vse te bistvene okoliščine, vključno s šolanjem otrok in tveganji, ki jim v zvezi z njihovimi osebnimi okoliščinami in stanjem v izvorni državi grozi v primeru vrnitve, bo morala tožena stranka upoštevati pri ugotavljanju morebitnega nehumanega ravnanja v smislu subsidiarne zaščite po 3. odstavku 1. člena in 8. alineji 2. člena ZAzil. Sodišče je dodalo, da ugotovitev o zlorabi postopka s strani prosilca za azil vedno izključi možnost podelitve subsidiarne zaščite, če se zloraba oziroma lažno prikazovanje okoliščin nanaša na tista dejstva, ki so relevantna tudi za subsidiarno zaščito v smislu 3. odstavka 1. člena in 8. alinee 2. člena ZAzil. Če pa se zloraba nanaša na tista dejstva, ki niso relevantna za subsidiarno zaščito, ampak za azil po 2. odstavku 1. člena ZAzil, potem v primeru takšne zlorabe ni nujna izključitev podelitve subsidiarne zaščite, ker je v okviru subsidiarne zaščite varovana tudi absolutna pravica iz 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin oziroma iz 18. člena Ustave. Glede spremembe ZAzil, ki je namesto humanitarnega azila uvedla subsidiarno zaščito, pa po presoji sodišča prve stopnje ta sprememba zakonodaje toženi stranki ne daje podlage, da postopkovno ravna in odloči mimo napotkov vrhovnega sodišča. S spremembo instituta v 3. odstavku 1. člena ZAzil je prišlo samo do predrugačenja materialne ureditve subsidiarne zaščite, ne pa do drugačne procesne ureditve uveljavljanja tega instituta mednarodne zaščite beguncev.

Tožena stranka v pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne. Meni, da je v ponovljenem postopku v skladu z navodili pritožbenega sodišča odločila v rednem postopku, v katerem pa v nasprotju s sodiščem prve stopnje meni, da je bilo njeno sklicevanje na sodbo vrhovnega sodišča, št. I Up 1552/2005, umestno. Iz sodbe Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 174/2006 z dne 15.2.2006 ne izhaja, da bi morala preverjati razloge za humanitarni azil, pač pa ji je bilo zgolj naloženo, da mora voditi redni postopek. Nadalje meni, da je s spremembo ZAzil bila uvedena subsidiarna zaščita, ki pa se je ne more podeliti zaradi zdravstvenih razlogov. Odločno nasprotuje mnenju sodišča prve stopnje, da v primeru lažne predstavitve razlogov prosilca za azil, v primeru takšne zlorabe ni nujna izključitev subsidiarne zaščite. Pri tem se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. 240/05, v kateri je to sodišče zavzelo stališče glede razlogov za izvedbo pospešenega azilnega postopka. Na koncu pritožbe še meni, da tudi če se sodišče ne bi strinjalo s presojo tožene stranke, da je bila izpoved H.H. popolnoma neverodostojna, pa od tožene stranke ne bi mogla zahtevati, da preverja razloge za podelitev subsidiarne zaščite zaradi zdravstvenih razlogov, saj v določbah ZAzil ni določb, ki bi dajale prosilcem možnost uveljavljati prošnjo za azil zaradi zdravstvenega stanja in takega razloga za priznanje azil ne določa niti Ženevska konvencija in tudi ne določbe EKČP. Pri tem se sklicuje tudi na sprejeto sodno prakso.

Tožnice v odgovoru na pritožbo predlagajo zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Menijo, da je bistveno pri vsej zadevi, da je tožena stranka pri odločanju ravnala v nasprotju z določili Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in v nasprotju s temeljnimi procesnimi pravicami stranke v postopku. Pooblaščenec tožnic je večkrat opozoril, da je psihično stanje prve tožnice, njunih vnukinj in tudi njenega moža S.H. (ki je ponovno v Psihiatrični bolnišnici) takšno, da tožnice niso sposobne, da bi pravilno prikazale in izpovedale, kaj so doživele. Kolikor bi bil izvedenec psihiater v tej zadevi postavljen, bi lahko ugotovil, da je tožnica prav zaradi stresa in nasilja duševno zbolela. V obravnavani zadevi je treba še preden se zatrjuje, da je tožnica neverodostojna, glede na njeno psihično stanje, najprej ugotoviti, ali je sploh sposobna biti stranka in ali ima morda duševne motnje, zaradi katerih bi morala tožena stranka njeno stanje in sposobnost biti stranka v postopku, ugotavljati s pomočjo izvedenca medicinske stroke - psihiatra, kar je bilo predlagano in se tožena stranka o tem ni niti izrekla.

O pritožbi tožene stranke je Vrhovno sodišče RS že odločalo s sodbo opr. št. I Up 1323/2006 z dne 27.9.2006, s katero je pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo pa spremenilo tako, da je tožbo zavrnilo. Ustavno sodišče RS je s svojo odločbo št. Up-2195/06-14 z dne 11.9.2007 ugodilo ustavni pritožbi tožnic zoper navedeno sodbo Vrhovnega sodišča RS, to sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v novo odločanje. Pri tem je zavzelo stališče, da bi morebitne psihične težave pritožnice lahko vplivale na njene odgovore pri vložitvi prošnje za azil in pri njenem zaslišanju.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi tožena stranka v ponovljenem postopku ni ponovno zaslišala tožnic, kar je sicer pravilo rednega ugotovitvenega postopka. Ob izvajanju ponovnega, tokrat rednega ugotovitvenega postopka, se je oprla na že izvedeno zaslišanje prve tožnice v prvotnem, sicer pospešenem postopku. Pri tem je napravila ponovno oceno, da so izjave prve tožnice glede subjektivnih okoliščin za zapustitev izvorne države v toliki meri kontradiktorne, da niso verodostojne. Zato tudi ni preverjala objektivnih okoliščin v izvorni državi. V času ponovnega odločanja tožene stranke je dne 4.3.2006 nastopila uveljavitev Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o azilu (ZAzil-D, Uradni list RS, št. 17/2006). ZAzil od te spremembe dalje ne pozna več podelitve azila iz humanitarnih razlogov, pač pa institut subsidiarne zaščite. Obstoj pogojev za podelitev subsidiarne zaščite iz 3. odstavka ZAzil organ, pristojen za odločanje o prošnji za azil, preverja po določbi 4. odstavka 1. člena ZAzil, če prosilec za azil ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca po določbi 2. odstavka 1. člena ZAzil. V obravnavanem primeru je glede na odločitev o tem, da tožnice ne izpolnjujejo pogojev za priznanje azila po določbi 2. odstavka 1. člena ZAzil (ki z ZAzil-D ni bil nespremenjen), tožena stranka presojala tudi morebitni obstoj subsidiarne zaščite po določbi 3. odstavka 1. člena ZAzil. Zaradi splošne neverodostojnosti prve tožnice pa je odločila, da ne bo preverjala objektivnih okoliščin glede morebitnega utemeljenega razloga za prepričanje, da bi tožnice zaradi nehumanega ravnanja z njimi zaradi njihove zatrjevane bolezni v izvorni državi lahko utrpele resno škodo. Pri tem pa tožena stranka ni sprejela za verodostojne zatrjevanja tožnic, da zaradi slabega psihičnega stanja pri vložitvi prošnje in pri zaslišanju morda ne bi mogle ustrezno pojasniti vseh okoliščin, ki so pomembne za odločitev v tem postopku, pa bi jih morala.

Ob navedbah tožnic glede slabega psihičnega stanja prve tožnice, kar naj bi imelo za posledico domnevno nezavedanje njenih izjav, pa pritožbeno sodišče ponovno poudarja, da se stabilno psihično stanje stranke v upravnem in sodnem postopku praviloma predpostavlja in da se te domneve ne da izpodbiti z enostavno izjavo oziroma tožbeno oziroma pritožbeno navedbo, pač pa šele s predložitvijo relevantnih dokazov, ki bi bile lahko podlaga za začetek izvajanja dokazov, ki bi lahko ovrgle domnevo psihične stabilnosti stranke v postopku. Dokazov, toliko relevantnih, da bi morebiti ovrgli domnevo psihične stabilnosti prve tožnice, tožnice sicer niso predlagale, pač pa bi se tožena stranka ob ponovnem zaslišanju prve tožnice lahko prepričala bodisi o verjetnosti slabega psihičnega stanja prve tožnice bodisi pa te navedbe lahko z gotovostjo zavrnila kot neutemeljene. Tožena stranka bi lahko odločala le na podlagi ponovnega zaslišanja prve tožnice, česar pa ni storila.

Zato bo v ponovljenem postopku tožena stranka morala v rednem ugotovitvenem postopku ugotoviti in preveriti vsa dejstva, ki so pomembna za odločanje, zlasti pa podrobneje zaslišati prvo tožnico, in če se bo pojavil dvom o tožničinem zavedanju njenih izjav pri podaji prošnje za azil kot tudi na njenem zaslišanju, bo morala v nadaljevanju postopka, vsekakor pa pred dokončno odločitvijo o zadevi, postopati po določbah 2. in 3. odstavka 33. člena ZAzil. Pritožbeno sodišče je na podlagi določbe 76. člena ZUS pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.