Za odločitev je bistveno, katere konkretne informacije o tveganjih so bile dane tožnikoma v konkretnem primeru. Toženka bi mogla in morala vedeti, da lahko pride do znatnih sprememb tečaja in na to tožnika opozoriti, kar velja tudi za možnost velike devalvacije valute, v kateri kreditojemalec prejema dohodke.
Toženki se ne očita, da bi posredovala (količinsko) premalo informacij, pač pa, da so bile informacije kakovostno šibke in nepopolne.
I.Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.
II.Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.
1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi z dne 29. 10. 2025 ter sklenilo, da bo o stroških postopka o ugovoru zoper začasno odredbo odločalo s končno odločbo.
2.Zoper navedeni sklep se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov ter predlagala spremembo, podrejeno razveljavitev izpodbijanega sklepa. Priglasila je tudi pritožbene stroške.
3.Tožeča stranka je navedbam v pritožbi nasprotovala ter predlagala potrditev izpodbijanega sklepa. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.
4.Pritožba ni utemeljena.
5.Tožnika s tožbo zahtevata ugotovitev ničnosti hipotekarne kreditne pogodbe z valutno klavzulo v švicarskih frankih in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve ter ugotovitev neveljavnosti in izbris hipoteke, ki je bila vknjižena v korist tožene stranke. Vložila sta tudi predlog za zavarovanje z začasno odredbo, ki mu je sodišče prve stopnje ugodilo ter smiselno zadržalo učinkovanje kreditne pogodbe. Z izpodbijanim sklepom je zavrnilo toženkin ugovor zoper začasno odredbo.
6.Toženka odločitev sodišča prve stopnje izpodbija iz razlogov: 1) da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenih številnih navedb in dokazov, 2) napačne uporabe Direktive 93/13 in sodne prakse Sodišča EU (v nadaljevanju: SEU), 3) zakonski pogoji za izdajo začasne odredbe niso izkazani, 4) pogoj reverzibilnosti ni izpolnjen.
(1) Glede očitanih procesnih kršitev
V postopku za izdajo začasne odredbe zadostuje, da so pravno pomembna dejstva verjetno izkazana, kar pomeni, da ni potrebno, da je sodišče o njihovem obstoju prepričano. Zadostuje torej, da so okoliščine, ki govore za obstoj določenega dejstva močnejše od tistih, ki govore zoper njega. Sodišče pri odločanju o predlogu za izdajo začasne odredbe ne izvaja popolnega dokaznega postopka in ne presoja, ali je tožnik svoje trditve dokazal. To pomeni, da se sodišču ni potrebno opredeliti do prav vsake navedbe strank niti da mora izvesti (vse) predlagane dokaze. V kolikor toženka na kakšno navedbo ni dobila izrecnega odgovora, ta izhaja iz konteksta celotne obrazložitve izpodbijanega sklepa, sodišče prve stopnje pa je navedlo pravilne in zadostne razloge za odločitev. Bistveno je, da odločba sodišča vsebuje jasne in skladne razloge o odločilnih dejstvih, ki omogočajo pritožbeni preizkus odločitve. Odločitev sodišča prve stopnje ni niti izrazito enostranska, kot ji to očita pritožba, niti obremenjena s kakršnokoli absolutno bistveno kršitvijo določb postopka.
(2) O uporabi nacionalnega prava in prava EU
Sodna praksa v postopkih v zvezi s potrošniškimi kreditnimi pogodbami z valutno klavzulo v CHF in vprašanji, ki jih izpostavlja toženka, je enotna in jasna. V času odločanja sodišča prve stopnje so bila stališča VSRS (citirana v izpodbijanem sklepu) znana, zato se višje sodišče do pritožbenih navedb, s katerimi toženka polemizira s posameznimi stališči, sklicujoč se na v pritožbi izpostavljene sodne odločbe, kjer je bilo zavzeto drugačno stališče, ne bo opredeljevalo.
Sodišče prve stopnje je, sledeč sodni praksi, pravilno ugotovilo vsa relevantna dejstva in pravilno uporabilo materialno pravo. Pravilno je tudi pojasnilo, da pravno podlago za presojo predstavljajo določbe ZIZ, ZPotK, ZVPot ter temeljna načela OZ. Navedene predpise je treba razlagati evroskladno v luči minimalne harmonizacije, kot to določata Direktiva 93/13 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (v nadaljevanju: Direktiva) in sodna praksa SEU.
Obveznost lojalne razlage evropskega prava ni absolutna: omejena je s splošnimi načeli (zlasti pravne varnosti in prepovedi retroaktivnosti), direktive pa ne morejo biti podlaga za razlago nacionalnega prava contra legem. Sodišče prve stopnje Direktive ni uporabilo neposredno niti ni nacionalnega prava razlagalo contra legem, temveč pro legem, saj se je oprlo na slovensko zakonodajo, ki je veljala v času sklepanja sporne kreditne pogodbe, zato tudi ni nobenega predpisa uporabilo retroaktivno. Med cilji Direktive je minimalna harmonizacija potrošniškega prava in v skladu z 8. členom Direktive lahko države članice sprejmejo ali ohranijo tudi določbe, ki so strožje od tistih v Direktivi, da bi zagotovile najvišjo stopnjo varstva potrošnikov. To pomeni, da lahko nacionalni zakonodajalec predpiše višjo raven varstva potrošnikov, kot je zagotovljena v Direktivi.
Sodišče prve stopnje načela vestnosti in poštenja ni retroaktivno napolnjevalo z mehkopravnimi standardi, pač s kogentnimi določbami zakona. Za toženko tudi ni ustvarjalo dodatne obveznosti in posledic; le-te (razlogi za nepoštenost in posledično ničnost pogodbenih pogojev) so določene v 22. do 24. členu ZVPot, ki je veljal v času sklepanja sporne pogodbe.
Nacionalno sodišče se pri črpanju iz sodne prakse SEU ne sme zadovoljiti zgolj z izrekom njegovih sodb, temveč mora preveriti, ali so dejanske okoliščine v bistvenem podobne slovenskim in ali gre tudi v Sloveniji za podobne finančne instrumente. Sodišče prve stopnje se je pri svoji odločitvi oprlo na odločitev SEU v zadevi C-287/22, pri čemer je bistveno, da so finančni instrument in okoliščine iz te zadeve v relevantnem delu podobne okoliščinam iz obravnavane zadeve (to je bilo do sedaj že večkrat pojasnjeno v številnih sodnih odločbah). Pritožba ne konkretizira, v čem naj bi se poljska zakonodaja varstva potrošnikov pomembno razlikovala od slovenske. V pritožbi navedene razlike med poljskim primerom (da je bilo v poljskih kreditnih pogodbah določeno, da odplačevanje mesečnih anuitet, ki so skladno s kreditno pogodbo določene v CHF, poteka v poljskih zlotih, mesečna obveznost se preračuna na podlagi internega menjalnega tečaja banke, ki so ga slednje lahko enostransko spreminjale) in primerom kreditne pogodbe tožnikov, na presojo utemeljenosti predloga ne morejo vplivati. Ker je poljsko pravo varstva potrošnikov, ki je bilo v ozadju predhodnega vprašanja v zadevi C-287/22, v bistvenem podobno slovenskemu, je razloge te zadeve mogoče uporabiti tudi v postopkih pred slovenskimi sodišči.
Retroaktivnost
VSRS je v sodbi II Ips 24/2025 z dne 18. 6. 2025 poudarilo: 1) sodišča z uporabo stališč novejše sodne prakse ne zaobidejo prepovedi povratne veljave predpisov, temveč le napolnijo pravni standard "pojasnilna dolžnost" z védenjem, kako bi v času sklenitve kreditne pogodbe ravnal (bi moral ravnati) dober strokovnjak, in 2) sklicevanje na relevantno sodno prakso SEU, ki je bila oblikovana po sklenitvi kreditne pogodbe, ne pomeni prepovedane retroaktivne uporabe prava.
ZVPot je veljal že v času sklepanja spornih pogodb, zato ni mogoče govoriti o retroaktivni uporabi predpisov, neutemeljeno pa je tudi sklicevanje na določbe o pojasnilni dolžnosti v ZPotK. Slednja ni opredeljena samo v ZPotK, ampak je tudi del presoje nepoštenosti pogodbenega pogoja po ZVPot. Prvi odstavek 6. člena in prvi ter drugi odstavek 7. člena ZPotK ne določata izrecno vsebine pojasnilne dolžnosti pri kreditni pogodbi z valutno klavzulo. To pomeni, da gre za nedoločen pravni pojem (pravni standard), katerega vsebino napolni sodišče. V sodni praksi se je standard pojasnilne dolžnosti banke oblikoval z obravnavanjem sporov v zvezi s tem. Ker ob sklepanju pogodbe teh sporov ni bilo, se tudi (še) ni mogla oblikovati sodna praksa, pri čemer je relevantna zgolj sodna praksa višjih sodišč in predvsem VSRS. To pa ne pomeni retroaktivnosti (t. j. uporabe zakona, ki v času nastanka spornega razmerja še ni veljal). Dejstvo, da je bila pogodba z valutno klavzulo v spornem času dovoljena in izrecno urejena, še ne pomeni, da za takšno pogodbo ne veljajo tako splošne določbe ZPotK (o jasnih in razumljivih pogojih) kot določbe ZVPot, ki veljajo za vse pogodbe, ki jih podjetnik sklepa s potrošnikom.
(3) Pogoji za začasno odredbo po 272. členu ZIZ
Zastaranje
Za odločitev v zvezi z zavarovanjem z začasno odredbo pritožbene navedbe, da je kondikcijski zahtevek zastaral, niso relevantne. Do tega se je opredelilo že sodišče prve stopnje. Tožnika predlagata zavarovanje nedenarne terjatve na ugotovitev ničnosti, ki ne zastara (93. člen OZ). Po pogodbi zadnja anuiteta zapade leta 2038 (11. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa), zato imata tožnika pravni interes za zavarovanje z zadržanjem nadaljnjega plačevanja obrokov po sporni pogodbi, upoštevajoč evroskladno razlago ZIZ, ne glede na to, ali je morebitni kondikcijski zahtevek zastaral ali ne. Izdana začasna odredba se ne nanaša na zavarovanje denarne terjatve tožnikov, zato sodišču v tej fazi postopka tudi ni bilo potrebno ugotavljati, ali je kondikcijski zahtevek morebiti že zastaran. Tudi sicer pa je v novejši sodni praksi sprejeto stališče, da zastaranje povračilnih zahtevkov v zvezi z ničnimi potrošniškimi kreditnimi pogodbami v CHF lahko začne teči šele, ko potrošnik v (sodnem) postopku nedvomno dobi potrditev, da je bila pogodba nična, torej, ko je sprejeta odločitev sodišča prve stopnje, ki ugodi zahtevku za ugotovitev ničnosti, ali pa celo šele s pravnomočnostjo takšne odločbe.
Verjetnost obstoja terjatve (prvi odstavek 272. člena ZIZ)
Toženka v pritožbi ponavlja stališča iz postopka na prvi stopnji, in sicer, da je svojo pojasnilno dolžnost v celoti izpolnila v skladu s takrat veljavno zakonodajo ter da sta tožnika prejela zadostne informacije, na podlagi katerih bi lahko razumela tudi ekonomske posledice sklenitve takšne kreditne pogodbe: pred sklenitvijo pogodbe sta prejela izrecno opozorilo, da prevzemata obrestno tveganje, saj se v primeru sprememb referenčne obrestne mere CHF LIBOR lahko spremenijo mesečne anuitete, ter valutno tveganje, saj se v primeru spremembe menjalnega tečaja EUR CHF lahko spremeni mesečna obveznost (preračunano v EUR). O teh dejstvih sta bila tožnika obveščena na več načinov (ustno pred sklenitvijo kreditne pogodbe, z izrecno izjavo v kreditni pogodbi, s katero sta potrdila seznanjenost in pristanek na tveganja, nato pa še s strani notarja).
Višje sodišče pritožbenim navedbam ne sledi. Pogodbeni pogoji se štejejo za nepoštene, če v škodo potrošnika povzročijo: znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank ali da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika ali da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval, ali nasprotujejo načelu vestnosti in poštenja (prvi odstavek 24. člena ZVPot).
Izhodišče presoje nepoštenosti obravnavanega pogodbenega pogoja je, da je banka, ki ima profesionalno védenje in izkušnje glede prevzetih tveganj, v razmerju do povprečnega potrošnika, za katerega se (po evropskem pravu) domneva, da se ne zaveda dejanskega obsega valutnega tveganja, v veliki informacijski premoči. Enakopravnost v položajih naj se zato vzpostavi z informacijsko oziroma pojasnilno obveznostjo banke. V postopkih v zvezi s potrošniškimi kreditnimi pogodbami, sklenjenimi v tuji valuti, je v novejši sodni praksi, oblikovani pod vplivom prakse SEU in odločb Ustavnega sodišča RS, poudarjen pomen pojasnila o tveganjih kreditojemalca v primeru velikega znižanja vrednosti valute EUR. Ne zadošča, da je kreditodajalec potrošnika opozoril na valutno tveganje (to je, da se v primeru spremembe valutnega tečaja spremenijo tudi obroki kredita), pač pa se zahteva, da ga seznani tudi s tem, da je je sprememba lahko tudi znatna. Kreditojemalec mora biti ne le seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, v kateri mora odplačevati kredit, temveč mora imeti tudi možnosti za oceno potencialno znatnih ekonomskih posledic pogodbenega pogoja ter njegovega vpliva na prevzete finančne obveznosti, torej na skupne stroške kredita. Biti mora obveščen, da prevzema valutno tveganje, ki ga bo ob devalvaciji valute, v kateri prejema dohodke, morda težko nosil. To med drugim pomeni pregledno pojasnjeno konkretno delovanje mehanizma, v katerega spada zadevni pogoj, ter, če je to primerno, povezavo med tem mehanizmom in mehanizmom, določenim z drugimi pogoji, na podlagi česar lahko potrošnik z natančnimi in razumljivimi merili presodi, kakšne so ekonomske posledice, ki se jim izpostavlja. Pri tem je treba upoštevati ne le vsebino same pogodbe, temveč vse oglase in informacije, ki so bile potrošniku posredovane v okviru pogajanj.
Zato ne zadostuje pritožbeno vztrajanje, da je toženka tožnika opozorila, da bodočega gibanja menjalnih tečajev ni mogoče predvideti, prav tako ne, da ni dajala nikakršnih zagotovil ali napovedi glede bodočega gibanja menjalnega tečaja in/ali višine mesečne obveznosti (preračunano v EUR).
Dogovor o kreditu v tuji valuti sodi med pogodbene pogoje iz prvega odstavka 22. člena ZVPot, ki morajo biti jasni in razumljivi (četrti odstavek 22. člena ZVPot). Nejasnost sama po sebi ne pomeni ničnosti, se pa nejasna določila razlagajo v korist potrošnika (peti odstavek 22. člena ZVPot), ničnost pa zadene pogodbene pogoje, ki so do potrošnika nepošteni (23. člen ZVPot). Kateri pogoji se štejejo za nepoštene, je v času sklepanja sporne pogodbe določal prvi odstavek 24. člena ZVPot. Te določbe ZVPot implementirajo Direktivo (1.a člen ZVPot), ki v prvem odstavku 3. člena določa, da pogodbeni pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, velja za nedovoljenega, če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank. Po drugem odstavku 4. člena Direktive ocena nedovoljenosti pogojev ne sme biti povezana niti z opredelitvijo glavnega predmeta pogodbe niti z ustreznostjo razmerja med ceno in plačilom, če so pogoji v jasnem in razumljivem jeziku. S primerjavo besedil Direktive in ZVPot je očitno, da nacionalna ureditev ni enaka ureditvi Direktive, citirani določbi Direktive pa nista bili neposredno preneseni v nacionalni pravni red. ZVPot zahteva, da je pogodbeni pogoj jasen in pošten, za primer nejasnosti in nepoštenosti pogodbenega pogoja pa določa različni sankciji. Presoji jasnosti oziroma razumljivosti in nepoštenosti pogodbenega pogoja sta ločeni, a hkrati vsebinsko prepleteni. Vprašanje razkrivanja pomembnih informacij v predpogodbeni fazi vpliva tako na presojo, ali je banka izpolnila pojasnilno dolžnost, kot tudi na presojo dobrovernosti (poštenosti).
ZVPot testa nepoštenosti ne omejuje na nejasne in nerazumljive pogodbene pogoje niti nepoštenosti ne pogojuje s kumulativnim obstojem obeh predpostavk (dobre vere in znatnega neravnotežja). Predpostavke iz prvega odstavka 24. člena ZVPot so določene alternativno. Takšna ureditev je skladna z Direktivo, ker sledi cilju Direktive (visoka raven varstva potrošnikov, zagotovitev ustreznih in učinkovitih sredstev za preprečevanje nadaljnje uporabe nedovoljenih pogojev v potrošniških pogodbah), poleg tega pa potrošnikom zagotavlja višjo raven varstva kot Direktiva; kadar se standardi slovenskega in evropskega prava razlikujejo, je treba uporabiti tistega, ki potrošniku zagotavlja višje varstvo.
Po ZVPot za nepoštenost pogodbenega pogoja zadostuje, da je ugotovljena bodisi nepoštenost v ravnanju ponudnika (dobra vera v postopkovnem pogledu) bodisi nepoštenost v teži bremena pogodbenega pogoja (pogoj za potrošnika vzpostavlja breme, ki nasprotuje pošteni in pravični tržni praksi - dobra vera v vsebinskem pogledu, neravnotežje). Dobra vera v postopkovnem smislu je zajeta v vseh alinejah prvega odstavka 24. člena ZVPot. V kontekstu presoje nepoštenosti pogodbenih pogojev je merilo dobre vere objektivno. Ni potrebno, da banka v fazi predpogodbenih pogajanj v razmerju do potencialnih kreditojemalcev deluje zavajajoče (npr. z zagotovili o stabilnosti valutnega razmerja CHF/EUR, o varnosti in/ali ugodnosti kredita). Zadostuje, da bi se ob profesionalni skrbnosti lahko zavedala škodljivih posledic za potrošnika (tudi, če jih ni želela). Prav tako ni potreben oškodovalni (zlonamerni) motiv ponudnika. Zadošča, da pri pogodbeniku umanjka vestno ravnanje, da njegova pojasnila ne dosegajo standarda profesionalne skrbnosti ali če pogoj za potrošnika vzpostavlja breme, ki nasprotuje pošteni in pravični tržni praksi.
Sodišče prve stopnje je že na podlagi ugovornih navedb zaključilo, da toženka pojasnilne dolžnosti ni ustrezno izpolnila. Temu pritrjuje tudi višje sodišče. Upoštevajoč navedbe toženke, kakršne je glede pojasnilne dolžnosti podala v tem postopku, je manjkalo vsaj opozorilo o tem, da neomejeno valutno tveganje ni le hipotetična možnost, ampak da se dejansko lahko uresniči tudi t. i. "črni scenarij", torej možnost velike devalvacije valute, v kateri kreditojemalec prejema dohodke. Toženkina poslovna praksa v primerljivih zadevah sklepanja kreditnih pogodb v CHF ne more biti relevantna, zato tudi ni relevantno, kaj je povedal bančni referent v postopku pred Okrožnem sodišču v Mariboru (opr. št. P 86/2024). Za odločitev je namreč bistveno, katere konkretne informacije o tveganjih so bile dane tožnikoma v konkretnem primeru. Toženka bi mogla in morala vedeti, da lahko pride do znatnih sprememb tečaja in na to tožnika opozoriti, kar velja tudi za možnost velike devalvacije valute, v kateri kreditojemalec prejema dohodke. Tudi če kreditodajalci niso vedeli, kdaj in v kakšni vsebini se bo uresničil dogodek, ki bi lahko imel pomembne posledice za valutni par, to ne pomeni, da se niso zavedali oziroma se niso mogli zavedati, da lahko kadarkoli v dolgoročnem razmerju nastopi dogodek, ki bo pomembno vplival na valutno razmerje. Toženki se ne očita, da bi posredovala (količinsko) premalo informacij, pač pa, da so bile informacije kakovostno šibke in nepopolne. Banka mora posredovati take informacije, ki pri povprečnem potrošniku ne bodo ustvarile le abstraktnega zavedanja tečajnega nihanja in možnosti sprememb višine obrokov kredita, pač pa tudi konkretno zavedanje o dejanskih posledicah velike depreciacije domače valute. Zato ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da ni jasno, za kakšne spremembe menjalnega tečaja bi sploh morale biti pripravljene simulacije (10-, 20-, 50-, 100-odstotno povišanje), saj je bistveni očitek izpodbijanega sklepa, da tožnika nista bila na zanesljiv in jasen način opozorjena, da takšne variacije sploh lahko nastopijo. Formalnost poučitve (v obliki notarskega zapisa) in podaja informacij s strani notarja (osebe javnega zaupanja) ne moreta nadomestiti pomanjkljive vsebine informacij s strani banke.
Sodna praksa Višjega sodišča v Mariboru, na katero se toženka sklicuje v pritožbi, je v nasprotju s sodno prakso SEU ter cilji in razlago Direktive 93/13. Za obstoj znatnega neravnotežja ni nujno, da ima pogodbeni pogoj za potrošnika znatne ekonomske posledice, saj lahko neravnotežje izhaja že iz dovolj resnega posega v položaj potrošnika. Višje sodišče sodni praksi, na katero se sklicuje toženka, zato ne pritrjuje in ji ne sledi.
Po zaključku višjega sodišča je sodišče prve stopnje tudi v zvezi s tem vprašanjem pravilno uporabilo materialno pravo in evroskladno razlago pravnega standarda težko nadomestljive škode iz 272. člena ZIZ, pri čemer je pravilno upoštevalo najnovejšo sodno prakso slovenskih sodišč, ki pri presoji tega vprašanja upošteva odločbo SEU C-287/22 in v zvezi z vprašanjem, ali sta tožnika vsaj s stopnjo verjetnosti izkazala, da sta kredit že preplačala, tudi sodbo SEU C-520/21. Obrazložitev izpodbijanega sklepa vsebuje zadostne (in pravilne) razloge o teh vprašanjih.
Vprašanje, ki ga izpostavlja pritožba, ali je šlo za čisti devizni kredit ali za kredit z valutno klavzulo, za odločitev ni odločilnega pomena. Zaradi bistveno enakega namena kreditne pogodbe z valutno klavzulo in kreditne pogodbe v tuji valuti ter zaradi bistveno podobnega položaja, v katerem so se v obeh primerih po spremembah vrednosti CHF znašli posojilojemalci, veljajo glede presoje (ne)poštenosti pogodbenih pogojev v obeh primerih enaki kriteriji.
Pritožba izpostavlja, da bi sodišče moralo pri obračunu preplačila kredita upoštevati tudi ustrezno nadomestilo za izposojen denar. Ali gre toženki plačilo nadomestila za uporabo tujega denarja, ni predmet ugotavljanja v postopku zavarovanja z začasno odredbo, pač pa rednega postopka, zaradi česar se višje sodišče do pritožbenih navedb v tem delu posebej ne opredeljuje. Opozarja zgolj na stališče SEU, da kreditna institucija ne more zahtevati nadomestila, ki presega vračilo kapitala, izplačanega kot izpolnitev pogodbe. Tudi Vrhovno sodišče RS je v sodbi II Ips 14/2025 z dne 17. 6. 2026 zavzelo stališče, da mora potrošnik, kadar je pogodba o hipotekarnem kreditu v celoti nična, ker po odpravi nepoštenega pogoja o valuti kredita v švicarskih frankih ne more več obstajati, banki vrniti prejeti znesek kredita v evrski vrednosti na dan izplačila kredita, ni pa dolžan plačati nadomestila za uporabo sredstev, izplačanih na podlagi te pogodbe.
Glede pritožbene navedbe, da so ostale neizkazane trditve o domnevnem preplačilu v valuti EUR, višje sodišče pojasnjuje, da navedena okoliščina ne izključuje zavarovanja z začasno odredbo, kakršna je bila izdana v tem postopku. Vsakršno nadaljnje plačevanje obrokov po kreditni pogodbi, za katero obstoji izkazana verjetnost, da je nična, ne more potrošniku zagotoviti polnega učinka končne odločitve v tem sporu. To izhaja iz sodbe SEU C-287/22, kjer je navedeno, da je sprejetje začasnih ukrepov še toliko nujnejše, kadar je potrošnik banki plačal znesek, ki je višji od izposojenega zneska, še preden je začel ta postopek. Citirana sodba ne zahteva visoke stopnje dokazanosti dejstva, da je potrošnik že preplačal kredit, temveč zadošča, da obstaja tveganje, da bo do tega prišlo med sodnim postopkom. V tej zadevi je sodišče prve stopnje ob upoštevanju evrskega zneska zaključilo, da je vsaj s stopnjo verjetnosti izkazano, da je do preplačila že prišlo.
Če izvajanje sporne pogodbe ne bi bilo začasno zadržano, bi tožnika v skladu s pogodbo še naprej plačevala obroke. V kolikor bi bilo nato v pravdi odločeno, da pravne podlage za plačevanje teh obrokov ni (več), ker sta že (pre)plačala vse, kar sta bila dolžna, bi morala zaradi poteka časa in nadaljnjega plačevanja obrokov tožbeni zahtevek zviševati, pri čemer obrokov, plačanih po zaključku sojenja na prvi stopnji in med morebitnim pritožbenim postopkom, ne bi mogla uveljavljati v okviru te pravde, pač pa bi morala vložiti novo tožbo. S stopnjo verjetnosti je zato izkazano, da v primeru, če bi bili zahtevki tožnikov v tej pravdi utemeljeni, polnega učinka končne meritorne odločitve v tej pravdi in polnega učinka Direktive ne bo mogoče zagotoviti brez začasnega zavarovanja, s katerim bi se zadržalo plačevanje mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi sporne pogodbe.
Reverzibilnost ni pogoj za izdajo začasne odredbe za začasno zadržanje učinkovanja pogodbe. Sodba SEU C-287/22 ne nalaga presoje posledic, ki bi lahko zaradi ukrepov zavarovanja nastale nasprotni stranki, prav tako ne omenja reverzibilnosti. Citirana sodba pojasnjuje, kateri so pogoji za zavarovanje v tovrstnih postopkih (reverzibilnosti ni med njimi), zato so zaključki sodišča prve stopnje pravilni tudi v tem delu.
Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so relevantne za presojo pravilnosti izpodbijanega sklepa (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Ker pritožbeni razlogi niso podani, višje sodišče pa ob reševanju pritožbe tudi ni našlo bistvenih kršitev določb postopka (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP, oba pa v zvezi s 15. členom ZIZ), na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in kot pravilen potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).
O stroških pritožbenega postopka bo odločeno s končno odločbo (četrti odstavek 163. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).
-------------------------------
1Glej npr. sodbo in sklep VSRS II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023, 12. točka obrazložitve.
2Prim. VSL Sklep II Cp 1891/2024 z dne 7. 3. 2025.
3Prim. VSRS Sodba in sklep II Ips 195/2018 z dne 25.10.2018.
4Sklep VSRS II Ips 18/2022 z dne 21. 12. 2022, točka 29.
5Sodba VSRS II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023, točke 23 do 25; sodba in sklep VSRS II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023, točka 12.
6Sklep VSL II Cp 638/2025 z dne 16. 2. 2026.
7Sodba VSRS II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023, točka 28.
8Sodba VSRS II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023, točke 49 do 54.
9Sodba VSRS II Ips 23/2024 z dne 20. 11. 2024, točka 13.
10Bankam je že v času sklepanja spornih pogodb moralo biti znano, da je CHF t. i. valuta varnega zavetja, ki v času vsakršnih kriz pridobiva na vrednosti, medtem ko vrednost potrošnikove domače valute v primerjavi s CHF v kriznih obdobjih (lahko, zelo verjetno) pada; več o valuti varnega zavetja glej sodbo in sklep VSRS II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023, točka 27.
11VSRS Sodba II Ips 197/2018 z dne 20. 12. 2018.
12Sodba C-520/21, tč. 66 in 76; prim. tudi sklep SEU z dne 12. januarja 2024, mBank (C-488/23) in sodbo SEU z dne 30. aprila 2025, AxFina Hungary (C-630/23).