Jedro

Ker je obdolženec torej vedel, da oškodovancu posojenega denarja ne bo mogel vrniti, vendar mu je kljub temu obljubljal nasprotno, kar je podkrepil tudi s podpisom potrdila z dne 6. 5. 2015 in ko oškodovancu vse do danes denarja še ni vrnil, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je obdolženec ravnal z direktnim naklepom.

Izrek

I. Pritožba obdolženega B.K. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo III K 613/2016 z dne 13. 7. 2016 obdolženega B.K. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po petem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu po 57. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po petem odstavku 211. člena KZ-1 določilo kazen tri mesece zapora s preizkusno dobo enega leta. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je odločilo, da je obdolženec dolžan oškodovancu J.T. plačati premoženjskopravni zahtevek v višini 500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 5. 2015 do plačila.

2. Zoper to sodbo se je pritožil obdolženec smiselno zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predloga pritožbenemu sodišču ni oblikoval, iz vsebine njegovih pritožbenih navedb pa izhaja, da se zavzema za razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče nima pomislekov o pravilnosti in popolnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč izvedene dokaze in zagovor obdolženca pravilno ocenilo in na tej podlagi tudi zanesljivo zaključilo, da je obdolženec storil v izreku izpodbijane sodbe podrobneje opisano kaznivo dejanje. Svoje zaključke je prvostopno sodišče tudi tehtno in prepričljivo obrazložilo, zato se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju na ustrezne razloge prvostopnega sodišča v celoti sklicuje in le še v zvezi s pritožbenimi izvajanji, ki se nanašajo na odločilna dejstva, dodaja naslednje:

5. Bistvo pritožbe je v ponavljanju obdolženčevega zagovora, da očitanega kaznivega dejanja ni storil, saj sta bila z oškodovancem dogovorjena, da se v dolg všteje njegova dotedanja pomoč oškodovancu. Tak zagovor obdolženca pa je utemeljeno zavrnilo že prvostopno sodišče, ki je v razlogih svoje sodbe tudi tehtno pojasnilo, zakaj zagovoru obdolženca ni mogoče verjeti (točka 5 prvostopne sodbe). Podlago za svoje zaključke pa prvostopno sodišče ni imelo le v izpovedbi oškodovanca J.T., temveč tudi v potrdilu o posoji denarja, iz katerega izhaja, da je oškodovanec dne 6. 5. 2015 posodil obdolžencu 500,00 EUR, katere mu mora obdolženec vrniti do dne 25. 5. 2015 (priloga A1). Ne gre pa prezreti tudi okoliščine, da je potrdilo o posoji denarja napisala obdolženčeva žena, obdolženec pa ga je nesel k oškodovancu, kjer sta ga nato oba podpisala. V kolikor bi namreč držal obdolženčev zagovor, da je oškodovancu nudil usluge, za katere je pričakoval plačilo in ki jih izpostavlja tudi v pritožbi, potrdila o posoji denarja, glede na njegovo finančno stisko, zagotovo k oškodovancu ne bi prinesel, niti ga ne bi podpisal. Zato je sodišče prve stopnje njegov zagovor utemeljeno ocenilo kot neprepričljiv in nesprejemljiv in je upoštevaje tudi ostale dokaze navedene v izpodbijani sodbi utemeljeno zaključilo, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje. Ob navedenem je prvostopno sodišče tudi utemeljeno zavrnilo predlagana dokaza obdolženca (zaslišanje prič M.L. in G.M.) in razloge za to sprejemljivo obrazložilo v točki 3 napadene sodbe. S tako presojo v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče in se v izogib ponavljanju nanjo sklicuje. Ker je obdolženec torej vedel, da oškodovancu posojenega denarja ne bo mogel vrniti, vendar mu je kljub temu obljubljal nasprotno, kar je podkrepil tudi s podpisom potrdila z dne 6. 5. 2015 in ko oškodovancu vse do danes denarja še ni vrnil, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je obdolženec ravnal z direktnim naklepom, torej da se je zavestno odločil, da oškodovancu dolgovanega zneska, ki izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, ne bo vrnil. Zato pritožba, ki skuša prepričati, da je bil v obravnavani zadevi oškodovan obdolženec, ne more biti uspešna.

6. Ker pritožba obdolženca tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje, je bilo potrebno pritožbo, vloženo zoper prvostopni krivdni izrek, zavrniti kot neutemeljeno.

7. Pritožnik se zoper odločbo o kazenski sankciji ni pritožil, vendar jo je pritožbeno sodišče, glede na uveljavljan pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, samo preizkusilo (386. člen ZKP). Pri tem je ugotovilo, da ni utemeljenih razlogov za spremembo tega dela sodbe v korist obdolženca. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo težo obravnavanega kaznivega dejanja, stopnjo obdolženčeve krivde in vse ostale okoliščine, ki so pomembne za izbiro in odmero kazenske sankcije ter obdolžencu izreklo primerno kazensko sankcijo zgolj opozorilne narave, v njej pa določilo primerno zaporno kazen in najkrajšo preizkusno dobo, tako da obdolžencu na prvi stopnji izrečene kazenske sankcije nikakor ne gre spreminjati v korist obdolženca.

8. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi obdolženca odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

9. Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje, je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka (četrti odstavek 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP).