Jedro

Ni podana nesorazmernost pripora glede na višino premoženjske škode, ki naj bi jo obdolženec povzročil z izvrševanjem v tem postopku očitanih mu kaznivih dejanj velike tatvine. Četudi naj bi obdolženec s kaznivimi dejanji tatvin povzročil „le“ za okoli 1.500,00 EUR premoženjske škode, kot poudarja zagovornica, kar naj bi nakazovalo na manjšo težo ogrožanja varnosti ljudi oziroma njihovega premoženja v odnosu do posega v osebno svobodo obdolženca, je treba upoštevati, da naj bi v obravnavani zadevi šlo za serijo tatvin v manj kot mesecu dni, da gre za način osumljenčevega preživljanja in da se mu očitata tudi kaznivi dejanja na škodo šestletnega sina njegove zunajzakonske partnerke, kar vse pretehta nad samo višino pridobljene premoženjske koristi oz. povzročene premoženjske škode.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zoper obdolženega A. A. iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), za dva meseca podaljšalo pripor, to je do vključno 22. 5. 2022, do 10.32 ure.

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožila zagovornica, ki uveljavlja pritožbene razloge iz 1. do 3. točke prvega odstavka 370. člena ZKP, ko sklep sodišča prve stopnje izpodbija zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zaradi kršitve kazenskega zakona ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da se izpodbijani sklep spremeni tako, da se pripor zoper obdolženega odpravi, podredno pa se zavzema za razveljavitev izpodbijanega sklepa in za vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje ali spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se pripor zoper obdolženca nadomesti s hišnim priporom, ki naj se izvaja na naslovu psihiatrične klinike A. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP, ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe niso postavile pod vprašaj. Kljub drugačnim trditvam zagovornice je namreč sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo ter razumno utemeljilo danost vseh razlogov za pripor, in sicer, da je izkazan utemeljen sum storitve obdolžencu očitanih kaznivih dejanj, njegova ponovitvena nevarnost, kot tudi sorazmernost in neogibna potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5. V zvezi z obstojem utemeljenega suma, da je obdolženec storil očitana mu kazniva dejanja, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da le-ta izhaja iz sklepa o uvedbi preiskave z dne 7. 3. 2022, ki sicer še ni pravnomočen, in vseh dokazov na katerih slednji sloni tj. dokazov zbranih v predkazenskem postopku - zapisnikov o sprejemu ustnih ovadb oškodovancev, zbranih obvestil, zaseženih posnetkov video nadzornih kamer ter uradnih zaznamkov o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah kaznivega dejanja, potrjen pa je bil tudi z dokazi pridobljenimi tekom preiskave, katerih vsebino je povzelo v točkah 14 do 25 obrazložitve izpodbijanega sklepa. Iz pritožbenih navedb je razvidno, da zagovornica ugotovitve sodišča prve stopnje glede obstoja utemeljenega suma izpodbija le v zvezi s kaznivim dejanjem, ki naj bi ga obdolženi storil v škodo mld. B. B., ko navaja, da kaznivo dejanje na škodo mladoletnika ni izkazano, ker ga negirajo ključne osebe v postopku, zaslišane v fazi preiskave, vključno z materjo otroka. Takim navedbam ni mogoče slediti, saj je glede na vsebino povzetih dokazov, ki se nanašajo na to kaznivo dejanje, pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da utemeljen sum za navedeno kaznivo dejanje izhaja iz izjave oškodovančevega očeta, babice in izjave mld. oškodovanca, izvida obravnave NMP ... z dne 21. 2. 2022 in obvestila o poškodbi glede zadobljenih poškodb mld. oškodovanca in fotografij poškodb mld. oškodovanca ter poročila CSD A., z dne 28. 3. 2022 in da je na podlagi zbranih dokazov ne glede na izjavo C. C., pa tudi izjave obdolženega ter D .D. ter E. E., verjetnost, da je obdolženi storil očitano kaznivo dejanje na škodo mld. oškodovanca, še vedno večja od verjetnosti, da ga ni storil. Mld. oškodovanec je namreč izjavil, da naj bi bil obdolženi do njega nasilen pogosto kadar matere ni doma, da naj bi obdolženec tepel tudi njo, da se mama ni odzvala, ko ji je povedal kaj mu je naredil obdolženec in da je celo skrivala poškodbe na mld. oškodovancu tako, da je na modrice nalepila „ začasne tatooje“. Ob navedenem pritožbene navedbe ne zbujajo nobenih pomislekov glede obstoja utemeljenega suma, da je obdolženec storil kaznivo dejanje zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po prvem in drugem odstavku 192. člena KZ-1, kot tudi ne glede ostalih obdolžencu očitanih kaznivih dejanj.

6. Zaključke sodišča prve stopnje o obstoju realne in konkretne ponovitvene nevarnosti zagovornica izpodbija zgolj z navedbami, da priporni razlog ni podan in da obstaja zgolj bojazen in ne realna in resna nevarnost, da bi obdolženec na prostosti ponovil očitana mu kazniva dejanja. Glede na razloge, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo svoj zaključek o obstoju ponovitvene nevarnosti, ko je v točkah 30 do 34 obrazložitve izpodbijanega sklepa jasno navedlo katere subjektivne in objektivne okoliščine nakazujejo na ponovitveno nevarnosti pri obdolžencu, s takimi pavšalnimi navedbami zagovornica ne more uspeti.

7. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, se obdolžencu v predmetnem postopku očitajo tri kazniva dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1, za katero je predpisana kazen do pet let zapora, ter dve kaznivi dejanji zanemarjanja mladoletne osebe in surovo ravnanje po prvem in drugem odstavku 192. člena KZ-1, za katero je prav tako predpisana kazen zapora do petih let. Pri tem naj bi očitana kazniva dejanja storil v relativno kratkem obdobju in z zaporednim izvrševanjem tatvin ogrožal premoženje posameznikov oziroma družb, s ponavljajočim se surovim ravnanjem in trpinčenjem pa tudi osebno varnost šestletnega otroka. Subjektivne okoliščine, ki kažejo na ponovitveno nevarnost pa se kažejo v obdolženčevem preteklem življenju, saj gre za specialnega povratnika premoženjskih kaznivih dejanj, zoper katerega tečejo še številni vzporedni kazenski postopki zaradi istovrstnih premoženjskih kaznivih dejanj in ki naj bi ponavljal tudi kazniva dejanja z elementi nasilja, saj je bil že obsojen zaradi telesnih poškodb in preprečitve uradnega dejanja oziroma maščevanja uradni osebi, njegovih osebnih lastnostih (osumljenec naj bi bil dolgoletni odvisnik od prepovedanih drog, ki kljub izvršenim zapornim kaznim vztraja pri kriminalnem početju in ga celo stopnjuje, zaradi odvisnosti naj bi bil nepredvidljiv in nasilen) in v neurejenih življenjskih razmerah (obdolženec po ugotovitvah sodišča prve stopnje nima nobenih dohodkov ali premoženja, s katerimi bi si zagotavljal preživljanje in si zato sredstva za preživljanje zagotavlja z izvrševanjem premoženjskih kaznivih dejanj, ki naj bi jih priložnostno izvrševal tudi v trenutkih, ko mu je bil v varstvo zaupan mld. B. B.). Pritožbene trditve, da ne drži, da je obdolženec brez premoženja in prihodkov, da si je sodišče to izmislilo za potrebe tega postopka, saj obdolženec sredstva za življenje pridobiva od staršev, da je bil zaposlen in da dela priložnostna dela, pa so neutemeljene in protispisne, saj je obdolženec na zaslišanju sam izpovedal, da je brezposeln in brez dohodkov ter da tudi priložnostnih del ne zmore opravljati zaradi poškodbe roke. Povsem pravilen in prepričljiv je zato zaključek sodišča prve stopnje, da obdolženec z načinom storitve kaznivih dejanj izkazuje visoko mero vztrajnosti, odločnosti in predrznosti pri izvrševanju kaznivih dejanj, katerih intenziteto vztrajno stopnjuje, da naj bi celo izvrševal nasilna ravnanja nad otrokom, ki mu je zaupan v varstvo in naj bi izvrševal premoženjska kazniva dejanja v njegovi prisotnosti, kar je toliko bolj zavržno in kaže na njegovo popolno brezbrižnost, da izkazuje popolno nespoštovanje pravnih norm in pravnega reda ter izrazito negativne vedenjske lastnosti, predvsem veliko mero trdne odločenosti, predrznosti, brezobzirnosti in vztrajnosti pri izvrševanju očitanih kaznivih dejanj, saj niti predhodno izrečene sankcije, niti sočasen potek kazenskih postopkov zaradi istovrstnih kaznivih dejanj, obdolženega očitno niso odvrnili od nadaljnjega izvrševanja kaznivih dejanj.

8. V nasprotju z navedbami zagovornice pa je izkazana tudi neogibna potrebnost in sorazmernost pripora zoper obdolženega. Res je sicer, da mora sodišče pri izbiri ukrepa za preprečitev ponovitvene nevarnosti izbrati tistega, ki predstavlja najblažji poseg v obdolženčeve pravice, vendar v nasprotju s stališčem zagovornice v okoliščinah konkretnega primera zasledovanega cilja preprečitve nadaljnjega izvrševanja kaznivih dejanj ni mogoče doseči z nobenim milejšim ukrepom. Pri tem je potrebno najprej poudariti, da ukrepa javljanja na policijski postaji in prepovedi zapustitve določenega kraja, ki ju omenja zagovornica v pritožbi, nista namenjena preprečitvi ponovitvene nevarnosti, temveč begosumnosti, prepoved približevanja določeni osebi pa bi lahko odpravila nevarnost ponovitve kaznivega dejanja na škodo mld. oškodovanca, vendar pa ta možnost ni izvršljiva glede na dejstvo, da naj bi oba prebivala na istem naslovu, poleg tega pa ne odpravlja nevarnost ponovitve kaznivih dejanj premoženjske narave. Tudi ukrep nadzora in pomoči določene osebe (za katerega zagovornica ne pojasni, kakšen nadzor in kdo naj bi ga izvajal) ni ukrep, ki bi bil ustrezen in zadosti učinkovit za preprečitev ponovitvene nevarnosti. Sicer pa je sodišče prve stopnje pravilno poudarilo, da je pri morebitnem milejšem ukrepu, tudi predlaganem hišnem priporu (ki v okoliščinah konkretnega primera tudi glede na dejstvo skupnega prebivanja z mld. oškodovancem ni izvedljiv) potrebno sodelovanje obdolženca in njegova trdna volja, da ukrepa ne bo kršil, česar pa glede na obdolženčevo obsežno predkaznovanost, že prestane zaporne kazni in očitano kontinuiteto njegovih ravnanj, ter vztrajnost in intenzivnost pri izvrševanju očitanih dejanj, ni mogoče pričakovati. S tem pa je sodišče prve stopnje tudi jasno odgovorilo, zakaj ni odredilo nobenega izmed teh ukrepov, zaradi česar so smiselno uveljavljani očitki o bistveni kršitvi določb kazenskega postopka neutemeljeni.

9. Prav tako ni podana nesorazmernost pripora glede na višino premoženjske škode, ki naj bi jo obdolženec povzročil z izvrševanjem v tem postopku očitanih mu kaznivih dejanj velike tatvine. Četudi naj bi obdolženec s kaznivimi dejanji tatvin povzročil „le“ za okoli 1.500,00 EUR premoženjske škode, kot poudarja zagovornica, kar naj bi nakazovalo na manjšo težo ogrožanja varnosti ljudi oziroma njihovega premoženja v odnosu do posega v osebno svobodo obdolženca, je treba upoštevati, da naj bi v obravnavani zadevi šlo za serijo tatvin v manj kot mesecu dni, da gre za način osumljenčevega preživljanja in da se mu očitata tudi kaznivi dejanja na škodo šestletnega sina njegove zunajzakonske partnerke, kar vse pretehta nad samo višino pridobljene premoženjske koristi oz. povzročene premoženjske škode.

10. V zvezi s pritožbenim vztrajanjem, da bi lahko sodišče v konkretni zadevi namesto pripora odredilo hišni pripor, ki bi se izvajal v zdravstveni ustanovi – psihiatrični kliniki A., je prvostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu pojasnilo, da zatrjevanje želje po zdravljenju odvisnosti ne spreminja dejstva, da obstaja resna in konkretna nevarnost, da bi obdolženec v prihodnosti ponavljal kazniva dejanja, da zgolj nekajkratni obisk obdolženega pri psihiatrinji, kot ga sam zatrjuje (glede na dolgoletno odvisnost od prepovedanih drog in obsežno predkaznovanost) z ničemer ne more zagotoviti, da obdolženec ne bi ponavljal kaznivih dejanj in da se je do predloga za izrek ukrepa hišnega pripora v zdravstveni ustanovi opredelila že dežurna preiskovalna sodnica in zunajobravnavni senat je ob odločanju o pritožbi zoper sklep dežurne preiskovalne sodnice, argumentirano pojasnil zakaj navedeni ukrep ni zadosten, hkrati pa je sodišče prve stopnje dodatno poudarilo, da glede na obdolženčevo obsežno predkaznovanost in okoliščino, da je brez zaposlitve, prihodkov in premoženja ter odvisnik od prepovedanih drog, ukrep hišnega pripora na psihiatrični kliniki A., ne bi bil zadosten za preprečitev ugotovljene ponovitvene nevarnosti.

11. Sicer pa je tudi Vrhovno sodišče RS v predmetni zadevi v sodbi XI Ips 15764/2021 z dne 14. 4. 2022 v zvezi s trditvami zagovornice, da bi bilo mogoče obdolženca za daljši čas nastaniti v ustrezni psihiatrični ustanovi zaradi bolnišničnega zdravljenja odvisnosti od drog, za katerega naj bi se obdolženec že samostojno dogovoril in naj bi z njim pričel v marcu 2022, ugotovilo, da takšnega dogovora vsebina spisa ne potrjuje, da je obdolženec na pripornem naroku omenjal le ambulantno zdravljenje, ki ga potrjujejo k pritožbi priložene kopije izvidov, izrazil pa je željo, da mu sodišče omogoči bolnišnično zdravljenje, na katerega se je že začel pripravljati. Pri tem je poudarilo, da obdolženčev dogovor, da z marcem 2022 prične z bolnišničnim zdravljenem odvisnosti od drog, za presojo o neogibnosti pripora namreč ne more biti relevanten, saj takšno zdravljenje glede na določbe ZKP ne predstavlja milejšega ukrepa, ki bi lahko nadomestil pripor in da se te navedbe nanašajo na prostovoljno bolnišnično zdravljenje, katerega izvajanje je odvisno le od osumljenčevega sodelovanja, njegove pripravljenosti oziroma trdnosti njegove volje, da je odreditev režima, ki ne zagotavlja celodnevnega nadzora nad osumljencem, kot je v zahtevi predlagani hišni pripor, ki bi se izvrševal v ustrezni psihiatrični ustanovi, povezano s pričakovanjem oziroma na določeno stopnjo zaupanja osumljencu, da tega režima ne bo kršil in da je kljub vsebini izvidov ambulantnega zdravljenja, iz katerih izhaja, da obdolženec od decembra 2021 dalje izkazuje voljo za bolnišnično zdravljenje odvisnosti od drog, izhaja tudi, da se ni držal niti dogovora, da bo pisal seznam jemanja drog (izvid z dne 1. 2. 2022), in da naj bi vsa obravnavana kazniva dejanja storil prav v času dogovarjanja za bolnišnično zdravljenje. Ob navedenem je že Vrhovno sodišče RS pritrdilo presoji zunajobravnavnega senata, da je pripor neogibno potreben, tudi če bi bil obdolženec dogovorjen za nastop bolnišničnega zdravljenja. Ob dejstvu, da se izpostavljene okoliščine v ničemer niso spremenile, pritožbeno sodišče ocenjuje, da na podlagi pritožbenih navedb ni mogoče sprejeti drugačnega zaključka glede neogibne potrebnosti in sorazmernosti pripora.

12. Tudi odločitev o podaljšanju pripora za čas dveh mesecev je po oceni pritožbenega sodišča pravilna. Tako odločitev zagovornica izpodbija zgolj z navedbo, da se v pripornih zadevah izvedenska mnenja pribavljajo v roku enega meseca, kar pa mnenju pritožbenega sodišča ni prepričljiv argument za podaljšanje pripora za zgolj en mesec, saj je sodišče prve stopnje pravilno poudarilo, da morata v predmetni zadevi postavljena izvedenca poleg pregleda kazenskega spisa pridobiti tudi dodatno dokumentacijo in jo ustrezno preučiti, ter da tudi tožilstvo nato potrebuje določen čas za pripravo morebitne obtožbe na podlagi dokazov, pridobljenih tekom preiskave.

13. Ker so glede na navedeno pritožbene navedbe neutemeljene in ker se sodišču prve stopnje tudi ni primerila nobena od uradoma upoštevnih kršitev, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določilu tretjega odstavka 402. člena ZKP.

14. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (določilo prvega odstavka 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o podaljšanju pripora po pravnomočnosti sodbe odmerilo sodišče prve stopnje.