Jedro

Do vpisa deležev v zemljiško knjigo je prišlo na podlagi pravnomočne sodbe. Ko so deleži določeni in celo vpisani v zemljiško knjigo, pa ne gre več za skupno lastnino, ampak za solastnino. Sodišče prve stopnje je zato na podlagi določb 67. in 68. člena SPZ pravilno zaključilo, da tožnik kot večinski solastnik (3/5) za posle rednega vzdrževanja nepremičnine ni potreboval soglasja toženke z 2/5 deležem (drugi odstavek 67. člena SPZ).

Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do vseh njenih navedb in ni navedlo sprejemljivih razlogov za zavrnitev dokaznih predlogov. Pravici stranke, da se v postopku izjavi, na drugi strani odgovarja obveznost sodišča, da vse navedbe stranke vzame na znanje, da pretehta njihovo relevantnost ter da se do tistih, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi tudi opredeli. Glede zavrnitve dokaznih predlogov pa velja, da mora biti obrazložena in da se zaradi nepotrebnosti ali nerelevantnosti dokazni predlog lahko zavrne samo, če bi se z njim dokazovale trditve o dejstvih, ki ne bi mogla spremeniti odločitve sodišča prve stopnje oziroma če gre za dokazovanje dejstev, ki so že dokazana. Pavšalna navedba v izpodbijani sodbi, „da so drugi dokazni predlogi zavrnjeni, saj izvedeni dokazi zadoščajo za vsebinsko odločitev o stvari“, za zavrnitev dokaznih predlogov stranke, ki v postopku ni uspela, ne zadošča.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka) razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženki naložilo, da v roku 30 dni tožniku plača znesek 3.677,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 8. 2019 do plačila (I. točka izreka), v presežku, za znesek 2.616,35 EUR, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da mora toženka tožniku v 30 dneh od prejema sodbe sodišča prve stopnje povrniti pravdne stroške v znesku 217,94 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila (III. točka izreka).

2. Toženka je zoper odločitev iz I. in III. točke izreka vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo v napadenih delih razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa tožbeni zahtevek tudi glede plačila 3.677,46 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi in stroškovni zahtevek zavrne.

Trdi, da je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je nesporno, da sta pravdni stranki solastnika nepremičnine parc. št. 1020/26 k. o. ..., protispisna. Vprašanje, ali je nepremičnina solastnina ali skupna lastnina, je za razsojo v tej zadevi odločilnega pomena. Če so bili s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu P 302/14 z dne 5. 4. 2017 v zvezi s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1606/2017 z dne 28. 3. 2018 določeni deleži pravdnih strank na tej nepremičnini, to še ne pomeni delitve skupne lastnine ali vzpostavitve solastnine. Do delitve sploh še ni prišlo, še vedno je v teku delitveni postopek pred sodiščem prve stopnje. Ker je nepremičnina skupna lastnina, bi moral tožnik tudi za posle rednega upravljanja pridobiti soglasje skupne lastnice. Soglasja ni imel zato nima pravice zahtevati od toženke povračila stroškov. Sodba je obremenjena tudi z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ne obrazloži, zakaj je sledilo tožniku, da naj bi šlo za solastnino. Nadalje nima nobenih razlogov o ugovorih toženke, da so bili isti stroški tožniku že priznani v pravdi P 311/2012, ki je bila v teku pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu po tožbi toženke zaradi plačila uporabnine. Trditve v zvezi s tem je toženka podala pravočasno na prvem naroku za glavno obravnavo. Trdila je, da je v sodbi P 311/2012 z dne 6. 10. 2020 sodišče zaradi ugovora tukajšnjega tožnika od uporabnine, ki jo je zahtevala, odštela 15 % za normirane stroške. Tožnik ima torej iste stroške že krite v odbitku 15 % od bruto uporabnine in jih zato neutemeljeno uveljavlja v ponovno plačilo v tej pravdi. Izpodbijana sodba tudi ne obrazloži, zakaj je sodišče zavrnilo izvedbo prav vseh po toženki predlaganih dokazov, razen zaslišanja strank. Kršeno je tudi načelo kontradiktornosti in storjena bistvena kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker niso bili izvedeni po toženki predlagani dokazi. Sodišče ni vpogledalo sodbe v zadevi P 302/2014 Okrožnega sodišča v Novem mestu, iz katere izhaja, da nepremičnina predstavlja skupno premoženje. Z vpogledom v to sodbo bi toženka dokazala, da gre za skupno premoženje, za katero veljajo drugačna pravila za opravo poslov rednega vzdrževanja v zvezi s takšno nepremičnino. Za razsojo je bil relevanten tudi dokaz z vpogledom sodbe P 311/2012 z dne 6. 10. 2020. Z zavrnitvijo teh dokazov je sodišče kršilo toženkino pravico do obravnavanja pred sodiščem in s tem nedovoljeno poseglo v njeni pravici po 22. in 23. členu Ustave RS ter v pravico do poštenega postopka po 6. členu EKČP. Relevanten je bil tudi predlagani ogled nepremičnine, z njim bi tožnica dokazala svoje trditve, da dela, ki jih zatrjuje tožnik in zanje uveljavlja povračilo stroškov, niso bila opravljena, ampak so bila v pretežni meri izvedena na nepremičnini na naslovu Ulica 10, računi pa izstavljeni tožniku kot s. p., da si jih je lahko knjižil med stroške. Tudi dokaz s pribavo in vpogledom poslovnih izkazov, bilanc, seznama osnovnih sredstev in ostalih knjigovodskih listin ter dokaz z izvedencem finančno računovodske stroke je bil relevanten, saj bi z izvedbo teh dokazov toženka dokazala, da tožnik ni bil neutemeljeno prikrajšan za celotni dve petini stroškov. Na račun toženkinega deleža stroškov je imel davčne olajšave oziroma je plačal nižji davek na dobiček oziroma od dejavnosti, ker si je te stroške v poslovnih knjigah knjižil bodisi kot stroške podjema, zagotovo pa je tudi za toženkin delež skupne nepremičnine uveljavljal amortizacijo za vsa leta, za katera je predložil račune. Tožnik ni z ničemer izkazal, da naj bi šlo za nujno potrebna vzdrževalna dela. Toženka je izrecno ugovarjala, da menjava oken po 20 letih sploh ni bila potrebna, da so bile ploščice, če so bile res popokane, takšne zaradi škodnih ravnanj, za katere odgovarja in je kriv izključno tožnik. To še toliko bolj velja za počeno ogledalo in stroške v zvezi z njim. O vseh za razsojo relevantnih ugovorih izpodbijana sodba nima razlogov. Tudi ugovora glede kompenzacije, s katero je bil poplačan strošek novih oken, sodišče v razlogih sodbe ni obravnavalo.

3. Tožnik na pravilno vročeno pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba je utemeljena.

5. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ne bi smelo šteti, da je v obravnavanem primeru sporna nepremičnina v solasti pravdnih strank, ker do njene delitve še ni prišlo in gre zato za skupno lastnino nekdanjih izven zakonskih partnerjev. Pritožnica sama pojasnjuje, da je do vpisa deležev v zemljiško knjigo prišlo na podlagi pravnomočne sodbe. Ko so deleži določeni in celo vpisani v zemljiško knjigo, pa ne gre več za skupno lastnino, ampak za solastnino.1 Sodišče prve stopnje je zato na podlagi določb 67. in 68. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) pravilno zaključilo, da tožnik kot večinski solastnik (3/5) za posle rednega vzdrževanja nepremičnine ni potreboval soglasja toženke z 2/5 deležem (drugi odstavek 67. člena SPZ).

6. Utemeljeno pa pritožnica opozarja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh njenih navedb in da ni navedlo sprejemljivih razlogov za zavrnitev dokaznih predlogov. Pravici stranke, da se v postopku izjavi, na drugi strani odgovarja obveznost sodišča, da vse navedbe stranke vzame na znanje, da pretehta njihovo relevantnost ter da se do tistih, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi tudi opredeli.2 Glede zavrnitve dokaznih predlogov pa velja, da mora biti obrazložena in da se zaradi nepotrebnosti ali nerelevantnosti dokazni predlog lahko zavrne samo, če bi se z njim dokazovale trditve o dejstvih, ki ne bi mogla spremeniti odločitve sodišča prve stopnje oziroma če gre za dokazovanje dejstev, ki so že dokazana.3 Pavšalna navedba v izpodbijani sodbi, „da so drugi dokazni predlogi zavrnjeni, saj izvedeni dokazi zadoščajo za vsebinsko odločitev o stvari“, za zavrnitev dokaznih predlogov stranke, ki v postopku ni uspela, ne zadošča. 7. Prej pojasnjeno velja zlasti za navedbo toženke (in v zvezi s tem predloženim dokazom), da tožnik ni upravičen do povrnitve sorazmernega dela stroškov, ki jih je imel v zvezi z rednim vzdrževanjem sporne nepremičnine (tudi zato), ker jih je uveljavljal že v pravdi zaradi plačila uporabnine, kjer je zahteval znižanje uporabnine na račun stroškov vzdrževanja nepremičnine (list. št. 23). V vlogi z dne 2. 12. 2021 (red. št. 15) je pritožnica pravočasno še dodatno navedla, da iz sodbe Okrožnega sodišča v Novem mestu P 311/2012 z dne 6. 10. 2020 (priloga B4) izhaja, da je sodišče od bruto zneska uporabnine odštelo 15 % normiranih stroškov4, da pa sodba še ni pravnomočna.

8. Sodišče prve stopnje je to navedbo, ki bi se lahko izkazala za relevantno, prezrlo in se do nje ni opredelilo. S takšno opustitvijo je poseglo v pravico toženke do obravnavanja pred sodiščem, s čimer je bila storjena kršitev pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP), saj je ocenilo, da storjene kršitve postopka glede na njeno naravo5 ne more samo odpraviti, ker bi s tem stranki prikrajšalo za pravico do dvostopenjskega sojenja. V ponovljenem postopku naj se sodišče prve stopnje opredeli do vseh relevantnih trditev toženke in (morebitne) zavrnitve dokaznih dokaznih predlog ustrezneje obrazloži. 9. Ker je odločitev o stroških postopka odvisna od končnega uspeha strank, je pritožbeno sodišče odločbo razveljavilo tudi v III. točki izreka, odločitev o stroških pritožbenega postopka pa pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Prim. na primer sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 357/2003 z dne 1. 7. 2004. 2 A. Galič, Ustavno civilno procesno pravo, GV založba, Ljubljana 2004, stran 238. 3 Prim. na primer sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 720/2003 z dne 13. 4. 2005. 4 77. člen Zakona o dohodnini: (1) Davčna osnova je dohodek iz oddajanja premoženja v najem, zmanjšan za normirane stroške v višini 10 % od dohodka, doseženega z oddajanjem premoženja v najem. (2) Ne glede na prvi odstavek tega člena, lahko zavezanec namesto normiranih stroškov uveljavlja dejanske stroške vzdrževanja premoženja, ki ohranja uporabno vrednost premoženja (v nadaljnjem besedilu: dejanski stroški vzdrževanja), če jih v času oddajanja premoženja v najem za navedeno premoženje plačuje sam. Dejanski stroški vzdrževanja se priznajo na podlagi računov. Minister, pristojen za finance, lahko podrobneje določi dejanske stroške vzdrževanja za namene tega člena. 5 Sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaznega postopka glede pravno pomembnega dejstva.