Jedro

Vrhovno sodišče je v več zadevah (na primer v odločbi II Ips 41/96 z dne 8. 5. 1996) poudarilo, da investitorstvo samo po sebi ni podlaga za odškodninsko odgovornost nasproti delavcem izvajalca. Za obstoj odškodninske odgovornosti investitorja mora biti podana njegova neskrbnost. Zahtevana skrbnost investitorja pa je odvisna od zahtevnosti gradnje, pri kateri je prišlo do škodnega dogodka.

Skrbnost investitorja v zvezi z zagotavljanjem varnosti pri delu mora biti usmerjena predvsem v fazo načrtovanja. Praktična obveznost nadzora nad izvajanjem varnostnih predpisov med gradnjo pa se veča z zahtevnostjo gradnje. Tako je dodatna obveznost koordinacije podana le v primeru, ko gre za kompleksnejše gradnje z udeležbo več izvajalcev. Pravilna pa je odločitev sodišča druge stopnje, da investitorju, ki ni obenem tudi izvajalec, v nobenem primeru ni mogoče naložiti neposrednega zagotavljanja varnostnih ukrepov, še zlasti ne, kadar gre za gradnjo s klavzulo „ključ v roke“. To je vselej naloga izvajalca.

Sodišči sta ugotovili, da izvajalec ni upošteval ne varnostnega načrta, ki ga je zagotovil investitor, ne opozoril in ne prepovedi nadaljevanja dela, ki jo je izrekel od investitorja postavljeni koordinator za varnost. Ob tem, da je ta že sam izvajalcu prepovedal nadaljevanje dela, je pravilna ocena sodišč, je bilo razumno njegovo predvidevanje, da opustitev prijave inšpektorju za delo, ne bo pomembno vplivala na nastanek škodnega dogodka. Zato je pravilna odločitev sodišč, da med to opustitvijo in nastankom škodnega dogodka ni več pravno relevantne vzročne zveze in tako ni nastala odškodninska obveznost tožene stranke. Neutemeljeni so revizijski očitki o pretirani zaščiti interesov investitorjev. Sodišče mora imeti pri odločanju o obstoju odškodninske odgovornosti pred očmi tako položaj in interese oškodovancev kot položaj in interese potencialnih povzročiteljev škode. Z vidika učinkovitosti preventivne funkcije odškodninskega prava ni sprejemljivo, da se na račun potencialnih povzročiteljev pojem pripisljivosti širi prek življenjsko prepričljivega niza vzrokov.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Tožnik je s tožbo od sodišča zahteval, naj razsodi, da mu je tožena gospodarska družba, ki je bila investitor in naročnik gradbenih del, dolžna plačati odškodnino za škodo, ki mu je nastala 12. 10. 2006 v nesreči pri delu na gradbišču. 2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da je do nesreče prišlo zaradi neuporabe obvezne varnostne opreme, za kar je bil odgovoren tožnikov delodajalec in izvajalec del, stranski intervenient. Odločilo je, da je toženec, investitor izpolnil vse obveznosti, ki sta mu jih nalagala ob nesreči veljavna Zakon o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1)2 in Uredba o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih (v nadaljevanju Uredba)3. 3. Sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

4. Vrhovno sodišče je zoper odločitev sodišča druge stopnje s sklepom II DoR 536/2019 z dne 21. 11. 2019 dopustilo revizijo tožnika glede vprašanja, ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ob ugotovljenih kršitvah varnostnih ukrepov na gradbišču zaključilo, da toženka kot investitorka v danem primeru ni bila dolžna izvajati varnostnih ukrepov ter izvajati nadzora nad varno izvedbo del? **Revizija**

5. Na podlagi tega sklepa tožnik vlaga revizijo. Poleg zmotne uporabe materialnega prava pri odločitvi o krivdni odgovornosti tožene stranke, tožnik izpodbija odločitev tudi v delu, ki se nanaša na objektivno odškodninsko odgovornost tožene stranke, na odločitev o stroških postopka, uveljavlja pa tudi bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Glede teh vprašanj revizija ni bila dopuščena, zato Vrhovno sodišče revizijskih navedb v tem delu ne povzema.

6. Glede odločitve sodišč o subjektivni odškodninski odgovornosti tožene stranke pa tožnik opozarja, da je po dolgoletni ustaljeni sodni praksi za varnost in zdravje pri delu, poleg izvajalca del, odgovoren tudi naročnik oziroma investitor. Sklicuje se na več odločb višjega sodišča in na odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 207/2014 in II Ips 362/2008. Meni, da sta sodišči pri svoji odločitvi zanemarili določbe 82. in 85. člena ZGO-1 ter 9. in 10. člena Uredbe in se oprli le na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 100/2017, kjer pa so bile okoliščine primera drugačne. Meni, da je to v nasprotju z Ustavo RS in gre za popolno sodniško samovoljo. Opozarja, da 9. člen Uredbe določa, da imenovanje koordinatorja za varnost pri delu, naročnika ne odvezuje obveznosti, ki jih ima ta v zvezi z zagotavljanjem varnosti in zdravja delavcev pri delu. V 10. členu pa, da mora naročnik upoštevati in izvajati temeljna načela iz Zakona o varnosti in zdravju pri delu (v nadaljevanju ZVZD). Meni, da ni sprejemljivo, da sodstvo dopušča, da investitor, ki ve za opuščanje varnostnih ukrepov, ne stori nič, da bi zaščitil zdravje in življenje delavcev. Poudarja tudi, da sta se sodišči pri odločitvi oprli na izvedensko mnenje izvedenca varstva pri delu, čeprav gre za vprašanje materialnega prava, ki je v pristojnosti sodišča. Stališče izvedenca, da bi vsak poseg naročnika v način izvajanja del pomenil že tudi poseg v organizacijo dela izvajalca, je po njegovem mnenju povsem zmotno. Poudarja, da naročnik ne sme dopuščati takega izvajanja del, ki ogroža zdravje in življenje delavcev. Navaja, da je bil v obravnavanem primeru naročnik seznanjen z grozečo nevarnostjo nastanka poškodb pa ni storil ničesar, zato je soodgovoren. Koordinator je sicer vse kršitve zapisal v „Knjigi ukrepov“, vendar ni imel vzvodov, da bi izvajalca prisilil k drugačnemu ravnanju. Tožnik meni, da pa bi naročnik to lahko storil z ustavitvijo izplačil, s prijavo inšpektorju za delo, z uveljavitvijo pogodbenih sankcij ali z odreditvijo ustavitve del. Poudarja, da ni pomembno, ali je naročnik strokovnjak za varstvo pri delu ali ne, saj je za strokovna vprašanja s tega področja najel koordinatorja. Ta je naročnika večkrat opozoril na kršitve varstva pri delu, torej je naročnik zanje vedel, pa ni ukrepal. Tožnik navaja, da glede krivde po Obligacijskem zakoniku (v nadaljevanju OZ) velja obrnjeno dokazno breme. Odgovorna oseba mora dokazati, da do nezgode ni prišlo po njeni krivdi, oziroma, da bi do nje prišlo tudi, če bi izpolnila vse svoje dolžnosti. Tega pa toženec ni niti zatrjeval, še manj pa dokazal. Meni namreč, da sodišči nista obrazložili, s čim je toženec dokazal, da prijava inšpekciji ne bi preprečila škode in da inšpektor ne bi odredil ukrepov, ki bi preprečili škodni dogodek. Prav tako ne, s čim je naročnik dokazal, da je potem, ko je bil obveščen o kršitvah, od izvajalca zahteval zagotavljanje ukrepov varstva pri delu. Opozarja, da se naročnik z imenovanjem koordinatorja ne razbremeni svoje dolžnosti glede zagotavljanja ukrepov za varstvo pri delu. Tako predlaga, naj revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da izda vmesno sodbo, da je zahtevek po podlagi utemeljen, podrejeno pa, naj obe sodbi razveljavi ter vrne zadevo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

7. Sodišče je revizijo vročilo toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

8. Revizija ni utemeljena.

**Dejansko stanje**

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja pravno pomembna dejstva: - tožnik se je poškodoval 12. 10. 2006 pri postavljanju montažne hale toženca, ki je bil investitor in naročnik del; - tožnik je na višini 10 m opravljal meritve s svinčnico, pri čemer se je naslonil na ograjo, ki se je odlomila, zato je padel in utrpel serijski zlom reber, krvavitev in vdor zraka v prsno votlino, obtolčenino pljuč, raztrganino vranice in oporka prečnega dela širokega črevesa, zlom medenice, odprt zlom leve podlahtnice, travmatski šok zaradi izgube krvi ter postravmatsko in osebnostno spremenjenost; - tožnik je bil sicer delavec podjetja A. d. o. o., vendar je na podlagi pogodbe o posredovanju delavcev izvajal dela za podjetje B. d. o. o.; - tožnik je imel potrebna znanja o varstvu pri delu, pri delu je uporabljal čelado ne pa tudi druge varovalne opreme; - iz pogodbe št. 1/06 izhaja, da je bilo delo zaupano le enemu izvajalcu; - po 6. členu pogodbe št. 1/06 je bil investitor dolžan pred pripravo del predati zemljišče izvajalcu in pridobiti gradbeno dovoljenje, izvajalec pa je bil po 7. členu pogodbe dolžan spoštovati ZGO-1 in na njem temelječe predpise o varstvu pri delu; - po varnostnem načrtu, ki je bil del Programa za izvedbo projekta hala ... C. d. o. o. ... DN 60-18, ki ga je pripravilo podjetje B. d. o. o., je bilo predvideno delo z jeklenico z varnostnim pasom ali uporaba dvižne košare, ki pa je v konkretnem primeru zaradi ventilacije na tleh ob objektu ni bilo mogoče uporabiti; - glavni izvajalec del B. d. o. o. se je po pogodbi zavezal izdelati objekt po načelu ključ v roke; - toženec, investitor, ki se sicer ukvarja s strojno dejavnostjo, je za projekt zadolžil svojega direktorja proizvodnje D. D., za koordinatorja za varnost in zdravje pa je imenoval zunanjega izvajalca E. E., ki je pred začetkom del izdelal varnostni načrt in tudi nadziral izvajanje načrta; - E. E. je izdal štiri opozorila glede neuporabe varnostnega pasu in dela na višini brez varovalne opreme in o tem obvestil investitorja in odgovornega vodjo del pri podjetju B. d. o. o., v opozorilu je navedel, da je treba ukrepe za odpravo pomanjkljivosti izpeljati takoj in izrekel ukrep prepovedi dela do odprave nepravilnosti, do poškodbe pa je prišlo po izrečenem ukrepu; - v varnostnem načrtu je bila v primeru kršitev predvidena še prijava inšpektorju za delo, ki je pa koordinator oziroma toženec ni izvedel, ker je pričakoval, da bo izvajalec ukrep upošteval. Inšpektor za delo je gradbišče zaprl po poškodbi.

**O protiustavnosti sklicevanja na odločbe Vrhovnega sodišča in primerljivih zadevah**

10. Neutemeljen je očitek tožnika, da sta sodišči prve in druge stopnje ravnali v nasprotju z Ustavo, ko sta se v obrazložitvi sklicevali na odločbo Vrhovnega sodišča. Ustavno sodišče se je do tega vprašanja že opredelilo v zadevi št. U-I-302/09, Up-1472/09, U-I-139/10, Up-748/10 z dne 12. 5. 2011, v kateri je v točki 13 obrazložitve poudarilo velik pomen precedenčne vloge Vrhovnega sodišča, ki z vnaprejšnjim (ex ante) oblikovanjem vodil, vzniklih iz konkretnih primerov, pomembno prispeva h krepitvi enakosti pred zakonom in pravne varnosti. Obenem pa je Ustavno sodišče poudarilo, da se je pri tem treba zavedati vezanosti Vrhovnega sodišča na okoliščine konkretnega primera. Prav to pomembno razmejuje sodno od zakonodajne funkcije.

11. Sodišče, ki se sklicuje na stališča Vrhovnega sodišča, mora tako upoštevati, da so ta vselej odvisna od dejanskih okoliščin konkretnega primera, lahko pa tudi od ugovorov strank. Vrhovno sodišče namreč nič več ne presoja pravilnosti uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti, ampak je vezano na ugovore v reviziji.

12. Revident tako pravilno opozarja, da se zadeva II Ips 100/2017 z dne 1. 6. 2017, na katero sta se sklicevali sodišči prve in druge stopnje, v nekaterih pomembnih dejanskih okoliščinah razlikuje od obravnavane zadeve.

13. Iz dosedanjih odločb Vrhovnega sodišča v zvezi z odškodninsko odgovornostjo naročitelja (investitorja) za škodo, ki nastane na gradbišču, je mogoče povzeti naslednje pomembne okoliščine: - ali je oškodovanec tretja oseba ali ne: OZ v 187. členu določa solidarno odškodninsko odgovornost naročitelja in izvajalca del za primer, ko škoda nastane tretji osebi. V primeru, ko škoda nastane delavcu izvajalca, ki ni tretja oseba, pa OZ nima posebne določbe, kar pomeni, da se mora sodišče pri odločanju opreti na splošne določbe OZ o odškodninski odgovornosti; - ali je naročitelj del (investitor) obenem deloval tudi kot izvajalec, v tem primeru je praviloma neposredno (so)odgovoren za izvajanje varnostnih ukrepov;4 - na kakšnem delovišču se je delavec poškodoval: uporaba določb Uredbe namreč pride v poštev le v primeru, ko se delavec poškoduje pri delu na (začasnem ali premičnem) gradbišču.5

14. Obravnavana zadeva in zadeva II Ips 100/2017 sta primerljivi v tem, da je šlo je za nesrečo delavca izvajalca, ki ni tretja oseba v smislu 187. člena OZ, da investitor ni bil obenem tudi izvajalec, da so se dela opravljala na začasnem ali premičnem gradbišču in ni šlo za kompleksno gradnjo, pri kateri bi bila potrebna koordinacija, ampak je investitor sklenil pogodbo le z enim izvajalcem. Očitki tožnika o opustitvah investitorja pa so bili različni.

15. V zadevi II Ips 100/2017 je tožnik zatrjeval, da je bila sama opustitev izdelave varnostnega načrta vzrok nastanka nesreče. Ob tem je toženec ugovarjal, da za dela, pri katerih je prišlo do nesreče, izvajalec ni potreboval gradbenega dovoljenja in zato tudi varnostnega načrta ne. Tako je Vrhovno sodišče v 16. točki obrazložitve posebej navedlo, da bi se opustitev izdelave načrta lahko izkazala kot pravno pomemben vzrok pri kompleksnejši gradnji, ob udeležbi več izvajalcev, takšnih dejanskih okoliščin pa v zadevi II Ips 100/2017 sodišče ni ugotovilo, niti ni tožnik v odgovoru na revizijo podal takšnih ugovorov. Odločitve Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 100/2017 o neobstoju vzročne zveze med opustitvijo varnostnega načrta in nastanka škode tako ni mogoče posploševati, saj temelji na navedenih pomembnih dejanskih okoliščinah konkretnega primera.

16. V obravnavani zadevi pa ni bilo sporno, da je šlo za gradnjo, za katero je investitor moral zagotoviti gradbeno dovoljenje in varnostni načrt. Revident se sklicuje na zadevo II Ips 362/2008 z dne 10. 7. 2008, v kateri je Vrhovno sodišče odločilo, da je toženec kot investitor kršil gradbene predpise in opustil obvezno pridobitev gradbenega dovoljenja, gradbene dokumentacije in nadzora in je zato je pravilna presoja o vzročni zvezi med to opustitvijo in nesrečo. Obravnavana zadeva se tudi od te zadeve razlikuje, saj je toženec, investitor, pridobil gradbeno dovoljenje, najel koordinatorja, ta je izdelal varnostni načrt, nadziral njegovo izvajanje in tudi izrekel več ukrepov, nazadnje prepoved dela do odprave pomanjkljivosti. Tožnik meni, da je kljub temu storil premalo.

**O obveznosti investitorja, da opravlja nadzor nad izvrševanjem varnostnih ukrepov s strani izvajalcev**

17. Čeprav je primarna funkcija odškodninskega prava izravnalna (odstranitev nepravičnega položaja, v katerem se je znašel oškodovanec), pa je enako pomembna tudi njegova preventivna funkcija. Pravna ureditev in tudi sodna praksa morata biti usmerjeni v vzpodbujanje učinkovitega preprečevanja nastanka škode. To je mogoče doseči le z razumno razporeditvijo obveznosti med udeležence pravnega razmerja. Odločitev o odškodninski odgovornosti mora temeljiti le na ravnanjih, katerih predvidljiva posledica je nastanek škode.6

18. Vrhovno sodišče je v več zadevah (na primer v odločbi II Ips 41/96 z dne 8. 5. 1996) poudarilo, da investitorstvo samo po sebi ni podlaga za odškodninsko odgovornost nasproti delavcem izvajalca. Za obstoj odškodninske odgovornosti investitorja mora biti podana njegova neskrbnost. Zahtevana skrbnost investitorja pa je odvisna od zahtevnosti gradnje, pri kateri je prišlo do škodnega dogodka.

19. Ob nesreči veljavni ZGO-1 je v drugem odstavku 82. člena določal, da mora investitor poskrbeti za ustrezen načrt organizacije gradbišča, izdelan v skladu s pogoji iz gradbenega dovoljenja in za izdelavo varnostnega načrta v skladu s predpisi o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu ter zagotoviti, da bo gradbišče urejeno v skladu z varnostnim načrtom. Izvajalec oziroma v primeru, če je več izvajalcev, tisti izvajalec, ki ga imenuje investitor, mora gradbišče urediti v skladu z varnostnim načrtom in izvajanje del organizirati tako, da zaradi njih na gradbišču ne bodo ogroženi varnost objekta, življenje in zdravje ljudi, promet, sosedni objekti ali okolje. V prvem odstavku 85. člena pa je ZGO-1 določal, da mora investitor zagotoviti gradbeni nadzor najpozneje z dnem, ko se začne s pripravljalnimi deli na gradbišču. Gradbeni nadzor se je lahko poveril nadzorniku, ki je bil lahko projektant ali izvajalec, ki ne izvaja gradnje na istem objektu.

20. Uredba (ki še vedno velja) v 9. členu določa, da imenovanje koordinatorja za opravljanje nalog iz 7. in 8. člena te uredbe, ne odvezuje naročnika ali nadzornika projekta obveznosti, ki jih imata pri zagotavljanju varnosti in zdravja delavcev pri delu na gradbišču. Določa tudi, da naloge, ki jih opravljajo koordinatorji v skladu s 7. in 8. členom te uredbe in izvajanje prejšnjega odstavka tega člena, ne vplivajo na obveznosti delodajalcev glede zagotavljanja varnosti in zdravja delavcev na gradbišču v skladu z zakonom, ki ureja varnost in zdravje pri delu. Naročnik ali nadzornik projekta svojih obveznosti po tej uredbi ne moreta prenesti na izvajalca del. V 10. členu je naročnikom, nadzornikom projekta in delodajalcem naloženo upoštevanje temeljnih načel varnosti in zdravja pri delu v fazi izvajanja projekta.

21. Kot je izpostavilo Vrhovno sodišče že v zadevi II Ips 100/2017, je pomembna tudi določba prvega odstavka 4. člena Uredbe, ki določa, da kadar dela izvaja ali je predvideno, da bo dela na gradbišču izvajalo dva ali več izvajalcev, mora naročnik ali nadzornik projekta imenovati enega ali več koordinatorjev za varnost in zdravje pri delu. Iz 6. člena Uredbe pa izhaja, da mora naročnik projekta in/ali nadzornik projekta v vseh fazah načrtovanja in priprave projekta upoštevati temeljna načela varnosti in zdravja pri delu iz Zakona o varnosti in zdravju pri delu.

22. Iz povzetih določb je razvidno, da mora biti skrbnost investitorja v zvezi z zagotavljanjem varnosti pri delu usmerjena predvsem v fazo načrtovanja. Praktična obveznost nadzora nad izvajanjem varnostnih predpisov med gradnjo pa se veča z zahtevnostjo gradnje. Tako je dodatna obveznost koordinacije podana le v primeru, ko gre za kompleksnejše gradnje z udeležbo več izvajalcev. Pravilna pa je odločitev sodišča druge stopnje, da investitorju, ki ni obenem tudi izvajalec, v nobenem primeru ni mogoče naložiti neposrednega zagotavljanja varnostnih ukrepov, še zlasti ne, kadar gre za gradnjo s klavzulo „ključ v roke“. To je vselej naloga izvajalca.

23. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je investitor nadzor izvajal preko koordinatorja za varnost, ki je izdal štiri opozorila in je 29. 8. 2006 izrekel ukrep prepovedi nadaljnjih del do odprave pomanjkljivosti. Izvajalec je njegovo prepoved kršil in nadaljeval z izvajanjem del brez ustrezne zaščitne preme. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je bil po varnostnem načrtu predviden še ukrep prijave inšpektorju za delo, sta pa ocenili, da opustitev tega ukrepa ni več v pravno relevantni vzročni zvezi z nastankom nesreče. Po oceni Vrhovnega sodišča je takšna odločitev materialnopravno pravilna.

24. Škoda je pogosto posledica delovanja več vzrokov, ki delujejo sočasno, ali pa si sledijo v določenem časovnem zaporedju. OZ v tretjem odstavku 186. člena določa, da kadar ni dvoma, da je škodo povzročila neka izmed dveh ali več določenih oseb, ki so na neki način med seboj povezane, ni pa mogoče ugotoviti, katera od njih jo je povzročila, odgovarjajo te osebe solidarno. Tudi v teh primerih je ocena o obstoju vzročne zveze povezana z določanjem razumnih meja odškodninske odgovornosti oziroma odločitvijo o objektivni pripisljivosti nastale škode v riziko udeleženih oseb. Ta je povezana tudi z oceno o predvidljivosti vzročne zveze med dejanjem in škodnim dogodkom.7 Po teoriji o adekvatni vzročnosti je izključena odgovornost za škodni dogodek, kadar dejanje povzročitelja škode ni v pravno zadostni vzročni zvezi s škodnim dogodkom, ker ta ni bil predvidljiva posledica takšnega ravnanja.

25. Tako kot v zadevi II Ips 100/2017 (kjer je bila tožba vložena zoper izvajalca in investitorja) je tudi v obravnavani zadevi (kjer je tožen le investitor) povsem jasno, da je bil glavni vzrok nastanka škode v nedopustnem ravnanju izvajalca. Sodišči sta ugotovili, da izvajalec ni upošteval ne varnostnega načrta, ki ga je zagotovil investitor, ne opozoril in ne prepovedi nadaljevanja dela, ki jo je izrekel od investitorja postavljeni koordinator za varnost. Ob tem, da je ta že sam izvajalcu prepovedal nadaljevanje dela, je pravilna ocena sodišč, je bilo razumno njegovo predvidevanje, da opustitev prijave inšpektorju za delo, ne bo pomembno vplivala na nastanek škodnega dogodka. Zato je pravilna odločitev sodišč, da med to opustitvijo in nastankom škodnega dogodka ni več pravno relevantne vzročne zveze in tako ni nastala odškodninska obveznost tožene stranke. Neutemeljeni so revizijski očitki o pretirani zaščiti interesov investitorjev. Sodišče mora imeti pri odločanju o obstoju odškodninske odgovornosti pred očmi tako položaj in interese oškodovancev kot položaj in interese potencialnih povzročiteljev škode. Z vidika učinkovitosti preventivne funkcije odškodninskega prava ni sprejemljivo, da se na račun potencialnih povzročiteljev pojem pripisljivosti širi prek življenjsko prepričljivega niza vzrokov.8

26. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP). Odločalo je v senatu, navedenim v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

27. Odločitev, da tožnik sam krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP in je zajeta z izrekom o zavrnitvi revizije.

1 Ur. l. RS št. 110/02 do 14/05. 2 Ur. l. RS, št. 83/05. 3 Za takšen primer je šlo tudi v zadevi II Ips 207/2014, na katero se sklicuje revident, ki pa prav zato z obravnavano zadevo ni primerljiva: „Dosedanja sodna praksa je ravno v primerih skupnih delovišč odškodninsko odgovornost razširila prek okvirja delodajalca v formalnem smislu na t. i. dejanskega delodajalca, in sicer 1.) v primerih, ko je delavec opravljal vnaprej nekonkretizirana dela na podlagi atipične pogodbe o delu, pri kateri predmet izpolnitvenega ravnanja ni bila vnaprej dogovorjena izdelava stvari, pač pa gola storitev, zaradi česar ima takšno razmerje zunanje znake delovnega razmerja, v katerem je nosilec dejavnosti naročnik del in ne dejanski izvajalec posla, ter 2.) na naročnike del, ki so organizirali delovni proces na skupnem gradbišču in odgovarjali za nadzor glede varnosti pri delu tudi v razmerju do delavcev svojih podizvajalcev. Šele ugotovitev, kdo je po navedenih kriterijih delodajalec na skupnem gradbišču v smislu predpisov o varnosti pri delu, vodi do ugotavljanja njegove odškodninske odgovornost.“ 4 Tako Vrhovno sodišče v odločbi II Ips 109/2016 z dne 22. 3. 2018, točka 14: „Tožnik se ni poškodoval pri delu na (začasnem ali premičnem) gradbišču oziroma pri čiščenju ali vzdrževanju zgrajenih objektov, zato zatrjevane odgovornosti naročnika del ni mogoče presojati po Uredbi.“ 5 Primerjaj N. Plavšak in ostali, Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, 1. knjiga, GV založba, Ljubljana 2003, str. 705 in 706. 6 N. Plavšak in ostali, Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, 1. knjiga, GV založba, Ljubljana 2003, str. 672, 707. 7 Primerjaj A. Polajnar-Pavčnik, Vzročnost kot pravnovrednostni pojem, Zbornik znanstvenih razprav, LIII, Ljubljana 1993, str. 199 in 200.