Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Reviziji se deloma ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje glede tožnika B. S. spremenita tako, da se izrek glasi: Tožena stranka - zavarovalnica mora plačati tožniku B. S. 6.375.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi po zakonski obrestni meri od 31.5.1999 do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

Tožena stranka mora povrniti tožniku 56.250,00 SIT pritožbenih in 67.500,00 SIT revizijskih stroškov v 15 dneh.

V ostalem se revizija zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati prvemu tožniku 4.125.000,00 SIT in drugi tožnici 350.000,00 SIT ter obema nerazdelno povrniti 15.885,00 pravdnih stroškov, vse z zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Ugotovilo je, da se je tožnik hudo poškodoval v prometni nesreči dne 5.8.1995. Nesrečo je povzročil zavarovanec tožene stranke, tožnik sam pa je sokriv v obsegu 25 odstotkov. Tožniku je priznalo odškodnino za pretrpljene in bodoče telesne bolečine v znesku 3.000.000,00 SIT, za strah 250.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 2.250.000,00 SIT, pri čemer je upoštevalo, da tožnik prejema invalidnino v znesku 9.653,00 SIT mesečno. Priznano odškodnino je znižalo v skladu s tožnikovo sokrivdo za 25 odstotkov.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo prve stopnje.

Zoper sodbo druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi sodbo sodišča druge stopnje in vrne zadevo temu sodišču v novo sojenje, ali pa razveljavi obe sodbi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je tožnik utrpel katastrofalno škodo. Postal je invalid, nesposoben za vsakršno delo. Oporeka drugostopnemu stališču, da mora biti odškodnina vpeta v širše družbene okvire, katerih pa ne definira. Tendenco nižanja odškodnin povezuje s privatizacijo zavarovalnic.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977).

Ker je bila sodba prve stopnje izdana pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (Ur. l. RS, št. 26/99), je revizijsko sodišče na podlagi 498. člena tega zakona uporabilo Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (Ur. l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - v nadaljevanju ZPP).

Revizija je delno utemeljena.

Revizijski očitki v zvezi z drugostopnimi razlogi o tem, da morajo biti odškodnine v okvirih, ki se odražajo v razmerjih med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami, niso utemeljeni. Nepremoženjske škode z denarjem ni mogoče odpraviti. Zato lahko pomenijo v teh primerih denarne odškodnine zgolj zadoščenje in sredstvo, da si oškodovanec pridobi dobrine, s katerimi si lajša trpljenje. Višina denarne odškodnine mora biti v sorazmerju z obsegom nepremoženjske škode. Zato sodna praksa postavlja okvire, v katerih določajo sodišča odškodnine za škode v primerljivih zadevah. Pravni standard pravična denarna odškodnina iz 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) pomeni, da pripada oškodovancem v podobnih primerih podobna odškodnina. Pri tem ne gre za uporabo tarif, pač pa za tehtanje okoliščin in primerjavo podatkov iz prakse sodišč. Nujne razlike nastopajo zaradi načela individualizacije odškodnin, kajti pri nepremoženjskih škodah enakih primerov skoraj ne more biti. Vsak posameznik doživi poškodbo na svoj način. Utemeljene razlike je treba upoštevati pri določitvi odškodnine, vse pa v okvirih, ki jih postavlja sodna praksa. Na tak način določene odškodnine je mogoče šteti za pravične v smislu 200. člena ZOR. Če je sodba druge stopnje to na kratko označila kot družbene okvire, v tem ni nič napačnega.

Tožnik utemeljeno opozarja, da je škoda, ki jo je utrpel, velika. Vendar po merilih sodne prakse ne gre za katastrofalno škodo, kamor se uvrščajo na primer ohromelost večjega obsega, hude posledice na področju umskih sposobnosti in druge poškodbe, ki v največjem obsegu onemogočajo normalne življenjske aktivnosti. Tožnikova prizadetost je velika. To se odraža predvsem v njegovi invalidnosti, ker ne more več opravljati svojega poklica vodovodnega inštalaterja, in v ugotovljeni 70-odstotni telesni okvari. Po ugotovitvi izvedenca spodnje okončine niso prizadete, od zgornjih okončin je desna roka bolj prizadeta kot leva, pri obeh pa so vsaj delno ohranjene bistvene funkcije. Čeprav ima tožnik zelo hude posledice poškodb hrbtenice in glave, pa je vendarle ohranil pretežen del življenjskih funkcij in zato ne gre za katastrofalno škodo. Zato je treba odškodnino določiti v mejah podobnih hudih poškodb, ne pa v mejah katastrofalnih poškodb. Po presoji revizijskega sodišča v dosedanjem sojenju tožniku ni bila priznana zadostna odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in za strah, medtem ko je odškodnina za pretrpljene in bodoče telesne bolečine primerna. Ugotovljeno je, da je tožnik prestajal hude in dolgotrajne bolečine, da je bilo zdravljenje dolgotrajno in zvezano s hudimi omejitvami in nevšečnostmi. Vendar pa odškodnina 3.000.000,00 SIT predstavlja znaten znesek, ki je v pravilnem sorazmerju z veliko škodo, ki jo je tožnik prestajal in jo še prestaja v zvezi s tem.

Po ugotovitvah izvedenca, na katerih temeljita odločitvi sodb prve in druge stopnje, tožnik primarnega strahu ni občutil, ker je utrpel pretres možganov. Pač pa je trinajst dni, ko je bil v intenzivni negi, trpel izredno hud strah za izid zdravljenja. Nato je trpel en mesec in pol hud strah in še 3 mesece srednje intenziven strah. Tako hud in dolgotrajen strah upravičuje tožnika do višje odškodnine od te, ki mu je bila doslej prisojena. Primerna odškodnina za to obliko nepremoženjske škode je po presoji revizijskega sodišča 500.000,00 SIT.

Številne hude posledice je po izvedenskem mnenju in po izpovedbi tožnika podrobno povzela sodba prve stopnje. Ker tožnik teh ugotovitev ne izpodbija in jih tudi sam podrobneje ne ponavlja, izhaja revizijska sodba v celoti iz ugotovitev, ki so podrobno navedene na peti in šesti strani sodbe prve stopnje. Kot bistveno je treba povzeti, da je tožniku ostala močno omejena gibljivost hrbtenice ter delna ohromelost obeh rok. Zaradi tega je tožnik znatno oviran v telesnih aktivnostih. Izgubil je delovno sposobnost v svojem poklicu voodovodnega inštalaterja in je zato kot invalid prve kategorije invalidsko upokojen. Izvedenec je ocenil, da gre za 70-odstotno telesno okvaro. To tožniku povzroča hudo duševno trpljenje. Po presoji revizijskega sodišča doslej odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ni določena v skladu z opisano tožnikovo prizadetostjo. Primerna odškodnina za to obliko nepremoženjske škode je 5.000.000,00 SIT, pri čemer je v skladu z ugotovitvijo in presojo sodišča prve stopnje že upoštevano, da prejema tožnik invalidnino v mesečnem znesku 9.653,00 SIT.

Skupno je tožniku priznana odškodnina za nepremoženjsko škodo v znesku 8.500.000,00 SIT in sicer za pretrpljene in bodoče telesne bolečine 3.000.000,00 SIT, za strah 500.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 5.000.000,00 SIT. Zaradi tožnikove 25-odstotne sokrivde, ki je po presoji revizijskega sodišča ugotovljena pravilno in ki z revizijo ni osporavana, znaša odškodnina, ki jo mora tožena stranka plačati tožniku 6.375.000,00 SIT. V skladu s tem je revizijsko sodišče spremenilo sodbi sodišč prve in druge stopnje. Odločitev revizijskega sodišča temelji na prvem odstavku 395. člena ZPP.

Zaradi spremenjene odločitve o glavnem zahtevku se izrek o pravdnih stroških postopka na prvi stopnji ni spremenil. Stroški so bili odmerjeni od prisojenega zneska 4.125.000,00 SIT in 350.000,00 SIT. Takemu načinu odločanja o stroških tožnik v pritožbi ni nasprotoval. Zato ga je uporabilo tudi revizijsko sodišče. Po odvetniški tarifi je ta osnova ovrednotena z 800 točkami. V isti tarifni razred spada tudi na novo prisojeni znesek 6.350.000,00 SIT. Glede na to sprememba sodbe z ugoditvijo reviziji na stroškovni izrek sodbe prve stopnje ne vpliva.

Tožeča stranka je z revizijo in zaradi tega tudi s pritožbo uspela z zneskom 2.250.000,00 SIT. Pritožbeni stroški od tega zneska znašajo 56.250,00 SIT, revizijski pa 67.500,00 SIT.

Izrek o stroških temelji na drugem odstavku 166. člena in drugem odstavku 154. člena ZPP.