Jedro

Doba, potrebna za priposestvovanje po ODZ, je trajala trideset let. Zvezno vrhovno sodišče je z načelnim pravnim mnenjem 4. 4. 1960 to dobo skrajšalo s trideset na dvajset let, vendar se to „skrajšanje“ ne nanaša na primere, ko je doba, potrebna za priposestvovanje, pričela teči in je tudi iztekla pred 6. aprilom 1941. Doba, potrebna za priposestvovanje, je v tem primeru torej trideset let. Dobre vere pravnih prednikov tožnikov in tožnikov, ki se domneva po SPZ in se je domnevala po ZTLR in tudi po ODZ, toženka ni uspela izpodbiti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so tožniki solastniki nepremičnin, parc. št. 1 in št. 2, obe k. o. X, ter toženki naložilo, da tožnikom povrne njihove pravdne stroške.

2. Toženka v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da sodišče prve stopnje kljub substanciranemu dokaznemu predlogu za zaslišanje R. P. njegovega zaslišanja ni izvedlo. Toženka je na domačijo prišla v letu 2004, zato ji je bilo znano, da sporni nepremičnini posedujejo njeni predniki. Protispisna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi toženka izpovedala, da so bile nepremičnine vedno v posesti tožnikov. Tega ni izpovedala. Tožniki niso mogli biti dobroverni, saj je pokojni B. vedno zatrjeval, da sta sporni nepremičnini njegova last, kar je bilo znano tudi tožnikom. O tem bi vedel izpovedati tudi R. P., če bi ga sodišče zaslišalo. Izpovedi tožnikov so pomanjkljive in prilagojene interesom tožeče stranke, zato ni mogoče kar tako zaključevati o opravičljivi zmoti in dobrovernosti. Nadalje navaja, da je, upoštevaje ODZ, doba, potrebna za priposestvovanje, trajala 30 let. Dodaja še, da je priposestvovanje idealnega deleža nepremičnine, kot izhaja iz izreka sodbe, v nasprotju s konceptom posesti kot dejanske oblasti nad stvarjo in pojmom solastnine. Sklicuje se na sodno prakso in predlaga spremembo, podredno razveljavitev sodbe.

3. Tožniki so na pritožbo pravočasno odgovorili in predlagajo njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka oblikovalo temeljito in prepričljivo dokazno oceno, ki je pavšalne pritožbene navedbe ne omajejo. Ob tem ni zagrešilo nobene od očitanih ali po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev postopka. Na ugotovljeno dejansko stanje, je pravilno (razen v delu glede potrebne dobe za priposestvovanje, a to ne vpliva na odločitev) uporabilo materialno pravo.

6. Najprej je treba pritrditi pritožnici, da je doba, potrebna za priposestvovanje po ODZ, trajala trideset let. Res je, kot zapisalo sodišče prve stopnje, da je Zvezno vrhovno sodišče z načelnim pravnim mnenjem 4. 4. 1960 to dobo skrajšalo s trideset na dvajset let, vendar se to „skrajšanje“ ne nanaša na primere, ko je doba, potrebna za priposestvovanje, pričela teči in je tudi iztekla pred 6. aprilom 1941.1 In obravnavani primer je prav takšen. Doba, potrebna za priposestvovanje, je v tem primeru torej trideset let. 7. Drži, da je toženka za zaslišanje predlagala R. P. in je svoj predlog tudi substancirala (list. 52), a ravno utemeljitev dokaznega predloga pokaže, da njegovo zaslišanje ni v zvezi s pravno odločilnimi dejstvi.2 Ti so predpisani v paragrafih 1460 do 1465 ODZ: dobrovernost, potek dobe in na pravnem poslu temelječ naslov, ki bi zadoščal za pridobitev lastnine (paragraf 1461).3

8. Za toženko, kot izhaja iz njenih pritožbenih navedb, ni (več) sporno, da so pravni predniki tožnikov imeli pravno podlago, ki bi jim omogočala pridobitev lastninske pravice (prva alineja 8. točke obrazložitve izpodbijane sodbe).4 Povsem prepričljiva je tudi dokazna ocena sodišča prve stopnje, da so pravni predniki tožnikov od leta 1900 in vseskozi do leta 2007, ko se je ob mejni obravnavi ugotovilo, da je meja drugje, kot so mislili, dobroverno uporabljali sporni nepremičnini. Na podlagi dejstev, ki izhajajo iz razlogov izpodbijane sodbe in jih pritožnica konkretizirano ne graja, torej izhaja, da so tožniki dokazali, da je doba, ki je potrebna za priposestvovanje po ODZ (v tem primeru trideset let), nedvomno iztekla, zato je materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da je ta pogoj za priposestvovanje izpolnjen, pravilen kljub delno nepravilni uporabi materialnega prava.

9. Dobre vere pravnih prednikov tožnikov in tožnikov, ki se domneva po SPZ in se je domnevala po ZTLR in tudi po ODZ, toženka ni uspela izpodbiti. Prvostopenjsko sodišče je pravilno razumelo njeno izpoved (list. št. 69, zgoraj), da je priznala, da so sporni nepremičnini uporabljali tožniki. Povedala je namreč, da „je na zemljišču preko kolovoza grabil stari oče oziroma stara mama, ko je stari oče podiral drevesa, in to F. stari oče, ne naš“. Zemljišče, ki je na drugi strani kolovoza, pa je po ugotovitvah sodišča prve stopnje sporno zemljišče,5 torej je toženka potrdila navedbe tožnikov, da so ga posedovali in uporabljali tožniki. Izrecno je povedala tudi, da je na zemljišču, ki ji ga je oče podaril (to pa je sporno zemljišče, op. pritožbenega sodišča), „videla tožeče stranke“ (list. št. 68, spodaj). Očitana protispisnost torej ni podana. Pritožbeno sodišče še pripominja, da je toženka izpovedovala o posesti po letu 2002, saj je prej živela v Kamniku pri teti (list. št. 68 in 69). Sodišče prve stopnje je toženkino izpoved vpelo v dokazno oceno, jo povezalo z izpovedmi ostalih zaslišanih in naredilo prepričljiv zaključek, da so bili tožniki v dobri veri. Glede na tako oblikovano dokazno oceno, po nasprotnem razlogovanju, toženka ni mogla biti poštena/v dobri veri, zato imajo tožniki prednost pred toženko ne glede na zemljiškoknjižno stanje (primerjaj paragraf 1500 ODZ).

10. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o nepravilno postavljenem zahtevku, kot tudi sklicevanje na sodno prakso. Ne gre namreč za tako situacijo, kot jo obravnavajo sodne odločbe, ki jih navaja pritožnica. Tožniki niso terjali priposestvovanja dela parcele, temveč so zatrjevali, da so priposestvovali dve celi parceli (do 100 % ali 1/1). Do delitve na deleže med njimi je prišlo zgolj zaradi dedovanja oziroma ker njihovi pravni predniki, ki so leta 1930 priposestvovali sporni nepremičnini, niso več živi.

11. Pritožbeni razlogi po navedenem niso podani, uradoma upoštevnih procesnih kršitev po drugem odstavku 350. člena ZPP pa v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo toženke zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

12. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP). Toženka s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP), odgovor tožnice pa ni bistveno prispeval k vsebinski presoji pritožbenega sodišča in tako za odločitev v zadevi ni bil potreben (155. člen ZPP).

1 Glej načelno pravno mnenje Zveznega vrhovnega sodišča s 4. 4. 1960, ZSO, št. V/I, str. 13 do 16. 2 Kako se je sklepa pravni posel, na podlagi katerega se je toženka vknjižila v zemljiško knjigo, ni pomembno, ker ni bilo sporno, da je zemljiškoknjižna lastnica, pri čemer tožniki veljavnosti posla niso oporekali. Toženka v pritožbi prvič navede, da bi priča R. P. vedel izpovedati tudi o tem, da so tožniki vedeli, da je B. zatrjeval, da sta nepremičnini njegovi, s čimer utemeljuje njihovo slabo vero. Gre za nedopustno razširitev utemeljitve dokaznega predloga na pritožbeni stopnji (prvi odstavek 337. člena ZPP). 3 Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 154/2013 z 28. 5. 2015. 4 V tej točki je navedena tudi veriga prenosa lastninske pravice na tožnike. Dejanski zaključek (ki ga pritožnica ne izpodbija), da so nepremičnine prešle v posest pravnih prednikov tožnikov na podlagi pravnega posla, je sodišče napravilo ob koncu 10. točke na 7. strani obrazložitve izpodbijane sodbe. 5 Glej zgornji odstavek (drugi del 9. točke obrazložitve), ki se nahaja na 7. strani obrazložitve izpodbijane sodbe.