Jedro

Varuh človekovih pravic je ustavna kategorija, ki predstavlja neformalno obliko varstva pravic posameznikov v razmerju do nosilcev javnih pooblastil in ki na področju svojega delovanja nima neposrednih pristojnosti za oblastno ukrepanje, ampak deluje na neformalen način in črpa svojo avtoriteto iz svojega ugleda in položaja v družbi in s tem prispeva tudi k razvoju in dvigu pravne in upravne kulture v razmerjih med izvajalci oblasti in posamezniki. Glede na opisano opredelitev položaja varuha v strukturi državnih institucij po presoji sodišča varuh ne predstavlja organa iz 1. člena ZUS-1, zato tudi očitano dejanje ne more biti predmet presoje v upravnem sporu po 4. členu ZUS-1.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je vložila tožbo zoper toženo stranko, s katero je uveljavljala varstvo svojih ustavnih pravic. Zahtevala je ugotovitev, da je bilo z mnenjem, ki ga je dne 8. 4. 2016 na tiskovni konferenci podala tožena stranka nezakonito in neustavno poseženo v pravico tožeče stranke iz 5. člena Konvencije ZN o otrokovih pravicah, 8. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) ter 53., 14. in 22. člena Ustave Republike Slovenije (Ustava) (1. točka tožbenega zahtevka). Tožeča stranka je tudi zahtevala, da se toženi stranki naloži odprava posledic navedenega dejanja na način, da v roku 8 dni na novinarski konferenci prekliče svoje mnenje z dne 8. 4. 2016 (2. točka tožbenega zahtevka). Terja tudi plačilo pravične denarne odškodnine v višini 5.000,00 EUR (3. točka tožbenega zahtevka) ter povračilo stroškov postopka (4. točka tožbenega zahtevka).

2. Iz tožbenih navedb izhaja, da vlaga tožbo na podlagi 157. člena Ustave oz. 4. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zaradi kršitev ustavnih pravic z nezakonitim dejanjem, ker zoper to dejanje nima drugega pravnega varstva. Zatrjuje, da je tožena stranka sklicala tiskovno konferenco, na kateri je obravnavala zakonitost odvzema mladoletnih vnukov tožeče stranke s strani CSD Velenje in Slovenj Gradec, čeprav upoštevaje 24. člen Zakona o varuhu človekovih pravic (ZVarCP) za to ni imela podlage, njene ugotovitve (mnenje) pa so tudi protizakonite in protiustavne. Tako je nezakonita navedba, da tožeča stranka glede na obstoječo zakonodajo nima možnosti vložitve pravnih sredstev zoper odločitev CSD Velenje o odvzemu otrok očetu in oddaje v rejništvo tretjim osebam. Tožena stranka je neutemeljeno prekoračila svoje pristojnosti, ko je prav tako na novinarski konferenci navajala, da je bilo ravnanje CSD Velenje in Slovenj Gradec, ki sta odvzela mladoletna vnuka starima staršema, v korist otrok oz. da je bilo zakonito in da so za to obstajali razlogi. Svoja pooblastila je prekoračila tudi z navajanjem njenega namestnika, da mora Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti odločiti o vlogi tožeče stranke za pridobitev dovoljenja za izvajanje rejniške dejavnosti za mladoletna vnuka, da pa vlogi ne bo moglo ugoditi ampak jo bo lahko samo zavrglo ali zavrnilo. Dejstvo je, da za odvzem otrok starima staršema niso obstajali utemeljeni razlogi in da je Varuhinja namerno spregledala pomen družinske navezanosti in topline med starima staršema in mladoletnima vnukoma, ki je utemeljena v 8. členu EKČP in v 53. členu Ustave. V nadaljevanju tožbe tožeča stranka obširno povzema potek postopka v zvezi z namestitvijo otrok v rejniško družino in načinom izvršitve dne 30. 3. 2016 ter ravnanje Varuha glede zahteve pooblaščenca za pridobitev osebnih podatkov rejnikov.

3. Postavitev odškodninskega zahtevka utemeljuje z določbo drugega odstavka 7. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) ter pojasnjuje, da je z nezakonitim oz. neustavnim posegom v tožničin pravni položaj, kot je bilo obrazloženo, tožeči stranki nastala tudi škoda na časti in dobremu imenu, saj je bila javnosti predstavljena kot oseba, pri kateri ni v korist vnukov, da bi bila dodeljena njej v rejništvo, ker za to obstajajo utemeljeni razlogi. Zato terja plačilo pravične denarne odškodnine v višini 5.000,00 EUR.

4. V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da gostobesedno navajanje dogajanja in njihovo razumevanje, kot ga podaja tožeča stranka, z očitanim ravnanjem Varuha nima nobene zveze. Dogodki v zvezi z družinsko tragedijo in postopki pristojnih organov v zvezi z odvzemom dveh otrok in njuno namestitvijo v rejniško družino v ničemer ne pojasnjujejo in utemeljujejo tožbenega zahtevka. Tožena stranka ne pojasni v čem je mnenje Varuha poseglo v njene pravice in katere so posledice tega posega. V zvezi z navajanjem v zaključnem delu tožbe, da ji je z mnenjem Varuha nastala škoda na časti in dobremu imenu, ugovarja, da odločanje o tem ni v pristojnosti Upravnega sodišča. Zato predlaga, da sodišče v tem delu tožbo zavrže. V nadaljevanju pojasnjuje položaj Varuha kot ga opredeljuje Ustava v 159. členu in ZVarCP, ki določa njegove pristojnosti in pooblastila. Poudarja, da med temi pravicami ni avtoritativnega odločanja o človekovih pravicah. Iz 4. člena ZVarCP izrecno izhaja, da je ta pri svojem delu neodvisen in samostojen, kar pomeni, da bodo mnenja, ki jih ta državni organ naslavlja, njegova lastna in kot taka ne nujno tudi vselej enaka stališčem katerega koli drugega državnega organa, organa lokalne samouprave ali nosilca javnih pooblastil oz. sploh katerega koli pravno sposobnega subjekta. Opozarja tudi na 20. člen istega zakona, ki izrecno določa, da Varuh ne more biti klican na odgovornost za mnenje ali predlog, ki ga je izrekel v okviru opravljanja svoje funkcije.

5. Tožeča stranka sicer na več mestih zatrjuje nezakonitost oz. prekoračitev pooblastil, preseganje pristojnosti in vmešavanje v odprte pravne postopke, v tej smeri pa se nato sklicuje na 24. člen ZVarCP ki določa, da Varuh ne obravnava zadev, v katerih tečejo sodni in drugi pravni postopki. Pri tem tožeča stranka hote ali nehote spregleda ne samo, da se je bilo treba v konkretni zadevi najprej sploh prepričati, ali so zakonski znaki iz 24. člena izpolnjeni (prvi odstavek 28. člena določa, da Varuh po prejemu pobude za začetek postopka najprej opravi potrebne poizvedbe in po četrtem odstavku 9. člena je tudi dolžan v vsaki zadevi pridobiti stališča prizadetih strani), pač pa tudi določbo 25. člena, po kateri lahko Varuh vsakemu organu posreduje svoje mnenje z vidika varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin v zadevi, ki jo obravnava, ne glede na vrsto ali stopnjo postopka, ki je v teku pred temi organi in določbo drugega odstavka 8. člena istega zakona, ki izrecno določa, da Varuh o svojih ugotovitvah in ukrepih obvešča (tudi) javnost. Poudarja, da je za svoje ravnanje (tako za dotedanje postopanje v razmerju do prizadetih strani v zadevi, da bi glede nje sploh zavzel stališče, kot tudi za javno predstavitev svojih ugotovitev) vsekakor imel potrebno zakonsko podlago in torej nobeno njegovo ravnanje ni bilo nezakonito.

6. Varuh je v konkretni zadevi ugotavljal morebitno kršitev otrokovih pravic in v skladu z navedenim zakonskim pooblastilom javno objavil svojo oceno, da otrokoma v upravnem postopku niso bile kršene njune pravice. Pri tem se Varuh ni posebej opredeljeval, kako so bile spoštovane pravice njunih starih staršev. Takšno mnenje Varuha, da eni od strank v postopku niso bile kršene pravice, po svoji vsebini ne pomeni posega v pravice tretjih, kar želi prikazati tožeča stranka.

7. V nadaljevanju odgovarja tudi na navedbe tožeče stranke, da Varuh nima strokovnih zanj, kaj je v korist otrok. S to navedbo je tožeča stranka izkazala popolno nepoznavanje določb Konvencije o otrokovih pravicah, ki upoštevanje največje otrokove koristi opredeljuje kot eno njenih temeljnih načel. Spoštovati ga morajo vsi, ki so kakorkoli vključeni v dejavnosti v zvezi z otroki (prvi odstavek 3. člena Konvencije o otrokovih pravicah). Neutemeljena pa je tudi trditev tožeče stranke, da Varuh nadaljuje z nezakonitimi dejanji in da s svojimi ravnanji nadaljuje z onemogočanjem stikov. Varuh ni organ, ki bi mu kateri koli predpis dajal pristojnosti oz. komur koli omogočati oz. ne omogočati stike s komerkoli in tudi v konkretni zadevi do takšnega ravnanja ni prišlo. Sicer pa tožeča stranka v tej smeri prihaja v očitno nasprotje sama s seboj, saj je Varuh v svojem stališču, ki ga je predstavil na konferenci za medije 8. 4. 2016 posebej poudaril potrebo, naj se stiki čim prej realizirajo. Tožeča stranka pa ravno mnenje podano na navedeni novinarski konferenci navaja kot dejanje, s katerim je tožena stranka nezakonito in neustavno posegla v pravico iz 8. člena EKČP in 53. člena Ustave.

8. Glede zahteve pooblaščenca tožeče stranke za pridobitev osebnih podatkov rejnikov pa mu je Varuh že pojasnil, da s temi podatki ne razpolaga. Varuh tudi poudarja, da je zelo težko sistematično odgovoriti na vse očitke in navedbe tožeče stranke, saj je tožba preobremenjena s podatki in dokaznimi predlogi, ki v ničemer ne pripomorejo k oceni Varuhovega ravnanja v konkretni zadevi, zato so morda tudi opredelitve Varuha širše od potrebnega oz. presegajo obseg tožbenega zahtevka. Varuh zato tudi ne predlaga drugih dokazov kot vpogled v posnetek konference za medije z dne 8. 4. 2016 in zapis stališča, ki je bilo takrat predstavljeno in kasneje objavljeno na spletni strani Varuha. Glede na navedeno predlaga, da sodišče tožbo tožeče stranke zavrže oz. zavrne.

9. V pripravljalni vlogi z dne 22. 6. 2016 je tožeča stranka dopolnila 1. točko tožbenega zahtevka in sicer, da je bilo z mnenjem Varuha podanem na tiskovni konferenci dne 8. 4. 2016 nezakonito in neustavno poseženo v pravico tožeče stranke iz 5. člena Konvencije OZN o otrokovih pravicah, 8. člena EKČP, 53., 14. in 22. člena Ustave. Kršitev navedenih pravic pa utemeljila s povzetkom sodbe Upravnega sodišča RS, Oddelka v Mariboru opr. št. II U 127/2016-14 z dne 11. 5. 2016. Odgovarja tudi na navedbe tožene stranke, da ima Varuh zakonsko pooblastilo, da lahko javno predstavlja konkretne zadeve in javno podaja mnenja v zvezi s tem. Meni, da Varuh nima pristojnosti, da podaja mnenja na tiskovnih konferencah o konkretnih zadevah, ki jih vodi, saj je postopek zaupen. Z javno tiskovno konferenco, na kateri sta Varuhinja in njen namestnik podajala mnenja o konkretni zadevi pa je tožena stranka delovala v nasprotju z določili ZVarCP in Poslovnika varuha človekovih pravic. Zmotno je tudi stališče tožene stranke, da sodišče ni pristojno odločati o povračilu nepremoženjske škode in se pri tem, tako kot v tožbi, sklicuje na drugi odstavek 7. člena ZUS-1. K I. točki izreka:

10. Tožba ni dovoljena.

11. Predmet tega upravnega spora je sodno varstvo zahtevka tožeče stranke na ugotovitev kršitve človekovih pravic zaradi nezakonitosti dejanja tožene stranke, ki naj bi ga le-ta storila z mnenjem podanim na tiskovni konferenci dne 8. 4. 2016, sklicani v zvezi s primerom namestitve vnukov tožeče stranke v rejniško družino in izvršitve tega ukrepa na način, da sta bila odpeljana v rejniško družino neposredno iz vrtca in brez vednosti tožeče stranke. Gre za tožbo vloženo na podlagi 157. člena Ustave in 4. člena ZUS-1, v kateri tožeča stranka s tožbenim zahtevkom uveljavlja poseg v pravico iz 5. člena Konvencije ZN o otrokovih pravicah, poseg v pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja iz 8. člena EKČP in 53. člena Ustave, zatrjuje pa tudi poseg v ustavno pravico do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave) in enakega varstva pravic (22. člen Ustave ).

12. ZUS-1 v 1. členu določa, da se zagotavlja sodno varstvo pravic in pravnih koristi posameznikov in organizacij proti odločitvam in dejanjem državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil (v nadaljevanju organi) na način in po postopku, ki ga določa zakon, če za določeno zadevo ni z zakonom zagotovljeno drugo sodno varstvo. V prvem odstavku 4. člena ZUS-1 pa je določeno, da v upravnem sporu odloča sodišče tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.

13. Organ iz prvega odstavka 4. člena ZUS-1, ki z aktom oziroma dejanjem posega v človekove pravice in temeljne svoboščine, je organ iz 1. člena ZUS-1, to je ali državni organ, organ lokalne skupnosti ali nosilec javnega pooblastila. V obravnavani zadevi tožeča stranka v tožbi zatrjuje, da je za kršitev citiranih pravic odgovorna tožena stranka, torej Varuh človekovih pravic (Varuh).

14. Ustava je v prvem odstavku 159. člena določila, da se za varovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin v razmerju do državnih organov, organov lokalne samouprave in nosilcev javnih pooblastil z zakonom določi varuh pravic državljanov. V drugem odstavku citiranega člena pa je navedeno, da se z zakonom za posamezna področja določijo posebni varuhi pravic državljanov. Z Zakonom o varuhu človekovih pravic (ZVarCP) je bil za varovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin v razmerju do državnih organov, organov lokalne samouprave in nosilcev javnih pooblastil ustanovljen varuh človekovih pravic ter določene njegove pristojnosti in pooblastila. Iz povedanega sodišče zaključuje, da je Varuh ustavna kategorija, ki predstavlja neformalno obliko varstva pravic posameznikov v razmerju do nosilcev javnih pooblastil in ki na področju svojega delovanja nima neposrednih pristojnosti za oblastno ukrepanje, ampak deluje na neformalen način in črpa svojo avtoriteto iz svojega ugleda in položaja v družbi in s tem prispeva tudi k razvoju in dvigu pravne in upravne kulture v razmerjih med izvajalci oblasti in posamezniki (Lovro Šturm: Komentar Ustave Republike Slovenije, komentar k 159. členu, stran 1079, točka 3 in 4). Glede na opisano opredelitev položaja Varuha v strukturi državnih institucij tako po presoji sodišča Varuh ne predstavlja organa iz 1. člena ZUS-1, zato tudi očitano dejanje ne more biti predmet presoje v upravnem sporu po 4. členu ZUS-1 (tako tudi sklep Vrhovnega sodišča opr. št. I Up 462/2012). Mnenje z dne 8. 4. 2016 izraženo na tiskovni konferenci predstavlja tako le obliko delovanja Varuha v skladu s pooblastilom, ki mu ga daje zakon (varstvo človekovih pravic in svoboščin v razmerju do izvajalcev oblasti).

15. Glede na to, da tudi sicer iz tožbenih navedb izhaja, da tožeča stranka zatrjevano kršitev utemeljuje z ravnanjem organov, ki so vodili postopke v zvezi z namestitvijo mladoletnih vnukov v rejništvo, sodišče pojasnjuje, da je tožeči stranki v postopkih v zvezi z namestitvijo otrok v rejništvo in v zvezi z vprašanji njihovega pravnega interesa v teh postopkih zagotovljeno sodno varstvo po 2. členu ZUS-1. Po vedenju sodišča je tožeča stranka to sodno varstvo tudi že uveljavila v vseh postopkih, v katerih so bile za tako sodno varstvo že izpolnjene procesne predpostavke po ZUS-1. V zvezi z izvršitvijo odločitve CSD, da se otroka odpeljeta v rejniško družino neposredno iz vrtca, pa je tožeča stranka uveljavljala sodno varstvo po 4. členu ZUS-1 in to sodišče je v zvezi s tem dejanjem CSD kršitev človekove pravice iz 8. člena EKČP oziroma 53. člena Ustave tudi ugotovilo (sodba in sklep opr. št. II U 127/2016-14 z dne 11.5.2016).

16. Drugo sodno varstvo (prvi odstavek 4. člena ZUS-1) pa je tožeči stranki zagotovljeno tudi v zvezi s tožbenimi trditvami, da je Varuh v mnenju z dne 8. 4. 2016 škodil časti in dobremu imenu tožeče stranke, ker naj bi jo prikazal kot osebo, pri kateri vnuki ne bi smeli biti nameščeni v rejništvo, saj to ne bi bilo v korist otrok. Po 134. členu Obligacijskega zakonika (OZ) je pravno varstvo posamezniku, ki mu je bilo poseženo v osebnostne pravice, zagotovljeno pred rednim sodiščem v pravdnem postopku. Pred rednim sodiščem v nepravdnem postopku pa ima tožeča stranka zagotovljeno tudi sodno varstvo v zvezi z določitvijo stikov z mladoletnimi vnuki (106. a člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih).

17. Upoštevaje vse navedeno je sodišče tožbo ob smiselni uporabi 4. točke 36. člena ZUS-1 zavrglo.

K II. točki izreka:

18. Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrže, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.