Jedro

Vročilnica dokazuje pravilnost vročitve in ustvarja izpodbojno domnevo o tem, kdo in kdaj je prejel sodno pisanje. Dovoljeno je dokazovati, da so v javni listini ugotovljena dejstva neresnična, vendar le z določno in dokazno podprto trditvijo o razlogih za njeno neverodostojnost. Pritožnik z navedbo, da je nekdo tretji prevzel pošto, te domneve ni izpodbil, saj v spis vložena zabeležka nima niti datuma niti podpisa, pritožnik pa tudi ne zatrjuje (in ne dokazuje), da bi bila sodna pošiljka vročena v nasprotju z veljavnimi predpisi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Ker gre za spor majhne vrednosti, je v zadevi odločila sodnica posameznica v skladu s petim odstavkom 458. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1) sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani IG 2005/09405 z dne 7.12.2005 vzdržalo v veljavi v 1. in 3. točki izreka in (2) toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke.

3. Zoper navedeno sodbo je pravočasno pritožila tožena stranka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov, predlagala razveljavitev izpodbijane sodbe in priglasila pritožbene stroške.

4. Pritožba je bila vročena v odgovor tožeči stranki, ki na navedbe v pritožbi ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Ker je obravnavana zadeva spor majhne vrednosti (prvi odstavek 443.člena ZPP v zvezi s 495. členom ZPP), je mogoče v skladu s specialno določbo prvega odstavka 458. člena ZPP sodbo izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

7. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na podatke iz vloge tožeče stranke z dne 11.3.2008, pri čemer pritožnik neutemeljeno graja pravilno ravnanje sodišča prve stopnje, ki kasnejše vloge tožene stranke ni upoštevalo. Ne drži namreč, da pritožnik navedene vloge tožeče stranke pred 23.2.2010 ni prejel. Prejem vloge izhaja iz podpisane povratnice z dne 18.3.2008. Pritožnik sicer trdi, da je je nekdo tretji napačno prevzel pošto, čemur pa višje sodišče ne more slediti. Vročilnica dokazuje pravilnost vročitve in ustvarja izpodbojno domnevo o tem, kdo in kdaj je prejel sodno pisanje. Dovoljeno je dokazovati, da so v javni listini ugotovljena dejstva neresnična, vendar le z določno in dokazno podprto trditvijo o razlogih za njeno neverodostojnost. Pritožnik z navedbo, da je nekdo tretji prevzel pošto, te domneve ni izpodbil, saj v spis vložena zabeležka nima niti datuma niti podpisa, pritožnik pa tudi ne zatrjuje (in ne dokazuje), da bi bila sodna pošiljka vročena v nasprotju z veljavnimi predpisi. Dejstvo vročitve vloge z dne 11.3.2008 je izkazano z javno listino, poleg tega pa je v spisu tudi predlog tožene stranke z dne 27.3.2008, s katerim prosi za podaljšanje roka za odgovor na pripravljalno vlogo tožeče stranke z dne 11.3.2008. V tej vlogi tožena stranka izrecno potrjuje prejem sporne vloge tožeče stranke. Višje sodišče zato kot neresnične ocenjuje navedbe pritožnika o tem, kdaj je prejel vlogo tožeče stranke, ter v celoti soglaša s stališčem izpodbijane sodbe, da je tožena stranka prekludirana glede navedb in dokazov iz vloge z dne 3.3.2010. Dejstvo, da je sodišče prve stopnje (brez potrebe in nepravilno) toženo stranko (ponovno) pozvalo na predložitev vloge, za odločitev ni relevantno. Sodišče prve stopnje se pravilno sklicuje na določbo 452. člena ZPP, ki določa 8-dnevni prekluzivni rok za odgovor na navedbe nasprotne stranke, poleg tega pa napačen poziv sodišča more stranki podeliti pravice do podaljšanja roka, če ji te pravice zakon ne daje.

8. Pritožnikove navedbe v pritožbi predstavljajo predvsem grajo pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja, ne pa pritožbenih razlogov, ki jih dovoljujejo določbe postopka v sporih majhne vrednosti. Poleg tega pritožnik večinoma zgolj ponavlja navedbe iz ugovora zoper sklep o izvršbi. Ugotovitve o tem, kolikšna je skupna zaračunana površina tožene stranke, kolikšna je skupna površina objekta, kaj vse je vključeno v ceno upravljanja, ali je tožeča stranka toženo opominjala ali pa za to ni imela razlogov ter ali so cene opravljanja storitev varovanja previsoke ali ne, so dejanske narave. V sporih majhne vrednosti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožbe ni (1. odstavek 458. člena ZPP); teh vprašanj s pritožbo torej ni mogoče znova načenjati in ne morejo biti predmet pritožbenega obravnavanja, pri čemer pritožbene navedbe – upoštavajoč zgoraj ugotovljeno prekluzijo glede navedb iz vloge 3.3.2010 - tudi sicer predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto (337. člen ZPP).

9. Že v sklepu I Cpg 61/2009 je bilo navedeno, da je tožeča stranka pojasnila ključ delitve, navedla pa je tudi podatke o površini objekta in delu, ki odpade na toženo stranko. Ker slednja nobeni od relevantnih tožbenih navedb ni pravočasno in konkretizirano ugovarjala, kar je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, je pravilno štelo, da je ključ delitve stroškov po kvadraturi prostorov v skladu z drugim odstavkom 214. člena ZPP dokazan. Tožeča stranka od plačanih stroškov varovanja vtožuje le sorazmerni del v višini 29,96 EUR, ugovor tožene stranke (da je vtoževani znesek sestavljen tudi iz stroškov vodenja rezervnega sklada in opominjanja) pa je povsem pavšalen in z ničemer dokazan. Pri tem je sodišče prve stopnje tudi prepričljivo pojasnilo, zakaj šteje, da se vtoževani znesek nanaša zgolj na stroške varovanja, pravilno pa je kot pavšalen in nedokazan ocenilo tudi ugovor, ki se nanaša na višino cene varovanja ter navedbo, da je bila pogodba sklenjena brez vednosti Sveta solastnikov.

10. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pazi višje sodišče po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).