Jedro

Zemljiškokatastrski prikaz nima vpliva na obseg lastninske pravice, na uživanje, razpolaganje, upravljanje, torej na podlagi grafičnega prikaza tožnik ni prizadet v svoji lastninski pravici. Dejanski obseg parcele in njena lega v prostoru, glede na sosednje parcele, se v naravi ni spremenila, v zemljiškokatastrskem prikazu pa bo dejanska lega upoštevana le na podlagi izvedenega postopka ureditve meje, pri čemer pa zemljiškokatastrsko stanje, ki izhaja iz obvestila, ne bo podlaga za ureditev meje glede na sedmi odstavek 19. člena ZEN. Sprememba na podlagi obvestila je vzpostavila parcelo (ki je zaradi prekrivanja katastrskih občin izginila) kot osnovno enoto, na katero se vežejo stvarne pravice. Tožnik nima prav, da imajo podatki iz obvestila vpliv na njegove pravice v smislu obsega parcele (glej peti odstavek 19. člena in tretji odstavek 20. člena ZEN).

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo zavrnil zahtevo za spremembo vpisa podatkov v zemljiški kataster. V obrazložitvi je navedel, da je na podlagi zahteve tožnika neskladje v katastru odpravil v postopku po 9. členu Zakona o evidentiranju nepremičnin (ZEN) in o tem izdal obvestilo št. 02112-169/2012-2 z dne 10. 8. 2012. Ker se tožnik z navedenim obvestilom ni strinjal, je podal ponovno vlogo za spremembo vpisa podatkov v zemljiški kataster, dne 5. 11. 2012. Na podlagi te zahteve je organ še enkrat preučil zadnje vpisane podatke za parcelo 1193 k.o. … in njej sosednje parcele ter jih primerjal z zbirko listin zemljiškega katastra za te parcele ter prišel do istih ugotovitev kot v že izvedenem postopku, ki je bil končan z obvestilom z dne 10. 8. 2012, s katerim je bilo odpravljeno neskladje na meji katastrskih občin. Meni, da v navedenem obvestilu ni napak oziroma pomanjkljivosti, in da se zadnji vpisani podatki za parcele 1193, 1194 in 1198 k.o. … ter za parcelo 1276/2 k.o. … ujemajo s podatki zbirke listin, upoštevaje, da sta se parceli 1193 v k.o. … in 1276/2 v k.o. … ob združitvi katastrskih občin prekrivali, in da je bilo zato treba to upoštevati pri vrisu obeh parcel v zemljiškokatastrski prikaz. Ponovna zahteva z dne 5. 11. 2012 je zato neutemeljena na podlagi tretjega odstavka 9. člena ZEN.

Drugostopni organ je z izpodbijanim sklepom in odločbo zavrgel pritožbo zoper obvestilo z dne 10. 8. 2012 (1. točka izreka); ter pritožbo zoper odločbo Območne geodetske uprave Koper z dne 29. 1. 2013 zavrnil (2. točka izreka). V obrazložitvi je navedel, da je pritožbo zoper obvestilo zavrgel, ker v skladu z 9. členom ZEN pritožba zoper obvestilo ni dovoljena. V obrazložitvi k 2. točki izreka pa je soglašal z razlogi prvostopnega organa.

Tožnik v tožbi navaja, da obstaja neskladje v prikazu in obsegu parcel, kot izhaja iz obvestila z dne 10. 8. 2012, v primerjavi s starejšim katastrskim načrtom. Organ mu je po prejemu obvestila dne 25. 9. 2012 odgovoril, da naj bi do takšnega katastrskega položaja, kot ga izkazuje obvestilo, prišlo s postopkom odprave neskladij, ki ga je vložil tožnik. Tožnik je v pisni vlogi opozoril organ na dejstvo, da primerjava med starejšim katastrskim načrtom za parcelo 1193 v k.o. … in parcelo 1276/2 k.o. …, s katastrskim položajem istih parcel v obvestilu pokaže, da se je parcela 1193 po obsegu zmanjšala skoraj za eno polovico, parcela 1194 in parcela 1198 pa približno za 10 – 15 % ter da je iz posredovanega katastrskega načrta za parcelo 1276/2 k.o. … razvidno, da v njem parcela 1193 k.o. … sploh ni vrisana. Nadalje, da spremembe vpisa podatkov v zemljiškem katastru, kot izhajajo iz obvestila, niso pravilne in niso bile izvedene v ustreznem za to predvidenem postopku, zato njegove nepremičnine ne izkazujejo resničnega stanja ter je zato izkazan njegov interes za spremembo. Navajal je tudi, da imajo podatki v obvestilu vpliv na njegove pravice, ker imajo za posledico neupravičeno in neutemeljeno zmanjšanje površine oziroma prostorskega obsega njegovih nepremičnin. Organa njegovih pogovorov nista upoštevala. Po mnenju tožnika stanje, kot izhaja iz obvestila, v primerjavi s starejšim katastrskim načrtom, dejansko nakazuje na postopek nove zemljiškokatastrske izmere parcel na območju navedenih katastrskih občin, katere posledica je bila ta, da se je zaradi nje površina parcele 1193 in parcele 1276/2 zmanjšala. Tožnik je izgubil lastninsko pravico na delu njemu lastnih nepremičnin, saj obvestilo predstavlja dokument s katerim je geodetski organ seznanil tožnika očitno tudi o posestni meji, površini njegovih parcel, kar je očitno pred tem izvedel v katastrskem operatu, vendar brez predhodno ustrezno vodenega postopka v skladu z ZEN, torej brez pravne podlage. Nedvomno je po svoji vsebini obvestilo dokument, ki vpliva na tožnikove stvarne pravice na njegovih nepremičninah. Izpodbijana odločba nima razlogov, zakaj je prišlo do spajanja katastrskih občin in tudi ne zakaj je bilo to storjeno in na kakšen način ter pravni podlagi. Istočasno se v razlogih navaja, da meja parcele 1193 še ni urejena, zato se zastavlja vprašanje, na kakšen način je bilo ugotovljeno, da naj bi parcela 1276/2 skoraj v celoti prekrila parcelo 1193. Navedeno pokaže, da je bila parcela 1193 izbrisana iz grafičnega dela digitalnega katastrskega načrta na podlagi neurejene meje, v tem delu pa so si razlogi organov v nasprotju. Poleg tega organa nimata razlogov o tem, na podlagi česa, kdaj, na kakšen način, kako in zakaj sta na območju spornih katastrskih občin nastali parceli 1276/1 in 1276/3, za katere starejši katastrski načrti izkazujejo, da na tem območju nikoli nista obstajali. Zmotno je tudi stališče, da je v konkretnem primeru geodetska uprava v postopku po 9. členu ZEN že odpravila neskladja na zahtevo tožnika in je bil o tem tožnik obveščen z obvestilom z dne 10. 8. 2012. Nepravilno je tudi nadziranje, da je pri odpravi neskladja dejansko prišlo le do spremembe, oblike in medsebojne lege parcel. Prišlo ni le do dejanske spremembe površine tangiranih parcel temveč tudi do formiranja novih parcel 1276/1 in 1276/3. Organ ni upošteval določb ZUP – 7. člen, ko je formiral novi parceli, ki prej nista obstajali in sta sedaj mejni parceli s tožnikovima. Ostalo je nerazjasnjeno dejansko stanje tudi glede vprašanja uskladitve katastrskega stanja z dejanskim stanjem v naravi. Ob takšnem dejanskem stanju bi moralo biti z gotovostjo preverjeno, kje je zatrjevana površina izgubljena. Pred izdelavo prikazanega katastrskega operata in obvestila z dne 10. 8. 2012 pa bi moral biti izveden ustrezni postopek, v katerem bi tožnik kot stranka imel možnost sodelovati. Predlaga odpravo prvostopne odločbe in drugostopnega sklepa in odločbe in vrnitev zadeve prvostopnemu organu v ponoven postopek ter zahteva povrnitev stroškov postopka.

Stranke z interesom v tem postopku na tožbo niso odgovorile.

Tožena stranka odgovora na tožbo ni podala, poslala pa je upravne spise.

Tožba ni utemeljena.

Tožnik s tožbenim predlogom izpodbija prvostopno odločbo Območne geodetske uprave Koper z dne 29. 1. 2013 ter sklep in odločbo Ministrstva za infrastrukturo in prostor z dne 31. 7. 2013, pri čemer je ugotoviti, da tožbenih razlogov zoper odločitev v 1. točki izreka drugostopnega akta ne navaja (pa tudi iz pritožbe zoper prvostopno odločbo Območne geodetske uprave Koper z dne 29. 1. 2013 ne izhaja, da je z njo izpodbijal tudi obvestilo z dne 10. 8. 2012), zato sodišče obravnava tožbo v okviru ugovorov, ki jih tožnik naperja zoper odločbo Območne geodetske uprave Koper z dne 29. 1. 2013. Upravna organa sta tožniku pojasnila spremembe na področju zemljiškega katastra, analogne zemljiškokatastrske načrte je zamenjala nastavitev digitalnih katastrskih načrtov, pa tudi pravno podlago za posodobitev katastra. V projektu nastavitve digitalnih katastrskih načrtov je geodetska uprava izvedla spajanje katastrskih občin v enovit informacijski sloj zemljiškega katastra. Tako so bili tudi analogni zemljiškokatastrski načrti za katastrski občini … in … pretvorjeni v digitalno obliko in spojeni meji obeh katastrskih občin. V posledici spojitve je mejna parcela 1193 k.o. … „izginila“, na kar je tožnik opozoril z vlogo, na podlagi katere je organ, ker je ugotovil utemeljenost napake – da zemljiškokatastrski načrt pomotoma ne vsebuje parcele 1193 k.o. …, izdal obvestilo z dne 10. 8. 2012, na podlagi prvega odstavka 9. člena ZEN. Prvi odstavek 9. člena ZEN določa, da lahko geodetska uprava popravi po uradni dolžnosti ali na zahtevo upravičene osebe podatke, ki so v zemljiškem katastru napačno vrisani zaradi napak v postopku evidentiranja.

Podlaga, na kateri organ ugotavlja utemeljenost napake, so evidence in listine pri geodetskem organu. Gre za vprašanje, ali evidenca zemljiškega katastra izkazuje tisto, kar določajo zadnje upoštevne listine. V postopku izdanega obvestila je, kot izhaja iz obrazložitve, organ upošteval elaborat IDPOS 6010 iz leta 2003, zemljiškokatastrski načrt iz leta 1927 za k.o. … ter zemljiškokatastrski načrt iz leta 1910 za k.o. …, ter parcelo 1193 k.o. … ponovno vzpostavil v grafični evidenci zemljiškega katastra, na delu parcele 1276/2 k.o. ….

Tožnik je dne 5. 11. 2012 podal ponovno zahtevo za spremembo vpisa podatkov v zemljiški kataster. Pri ponovni preveritvi stanja, z upoštevanjem spremembe na podlagi obvestila, je organ ugotovil, da ni podlage za ponovno spremembo zemljiškega katastra, kot je predlagal tožnik in zahtevo zavrnil. Ugotoviti je, da je tožnik nezadovoljen s spremembo, nastalo v zemljiškem katastru na podlagi obvestila. V tožbi ugovarja, da je organ izrecno opozoril na dejstvo, da primerjava med starejšim katastrskim načrtom za parcelo 1193 k.o. … in parcelo št. 1276/2 k.o. …, s katastrskim položajem teh parcel v izdanem obvestilu, pokaže, da je parcela 1193 po obsegu zmanjšana skoraj za eno polovico, parceli št. 1194, 1198 (ki sta bili tudi vključeni v spremembo) pa približno za 10 – 15 %. Že v obvestilu je organ navedel, da bi se moralo, kolikor bi se želelo doseči usklajenost katastrskega stanja s stanjem v naravi, izvesti geodetsko meritev. V izpodbijani odločbi pa je tožniku tudi pojasnil, da je pri odpravi neskladja dejansko prišlo do spremembe, oblike in medsebojne lege parcel št. 1193, 1194 in 1198 k.o. … in parcele 1276/2 k.o. …, ki so bile vključene v odpravo neskladja v zemlijškokatastrskem prikazu, vendar pa to (glede na določbo sedmega odstavka 19. člena ZEN – do neskladja je prišlo v posledici vzpostavitve digitalnega kastara – nova oblika zemljiškatastrskega prikaza) ne bo vplivalo na stvarnopravne pravice lastnikov. Zemljiškokatastrski prikaz torej nima vpliva na obseg lastninske pravice, na uživanje, razpolaganje, upravljanje, torej na podlagi grafičnega prikaza tožnik ni prizadet v svoji lastninski pravici, kot zatrjuje. Dejanski obseg parcele 1193 k.o. … in njena lega v prostoru, glede na sosednje parcele, se v naravi ni spremenila, v zemljiškokatastrskem prikazu pa bo dejanska lega upoštevana le na podlagi izvedenega postopka ureditve meje, pri čemer pa zemljiškokatastrsko stanje, ki izhaja iz obvestila, ne bo podlaga za ureditev meje glede na sedmi odstavek 19. člena ZEN. Nerelevantni so glede na vse pojasnjeno tožnikovi ugovori, da spremembe vpisa podatkov v zemljiški kataster, kot jih izkazuje obvestilo, niso pravilni. Organ mu je pojasnil, da ne izkazujejo resničnega – dejanskega stanja v naravi. Sprememba na podlagi obvestila je vzpostavila parcelo (ki je zaradi prekrivanja katastrskih občin izginila) kot osnovno enoto, na katero se vežejo stvarne pravice, tudi lastninska pravica, glede na določbo 11. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1). Tožnik nima prav, da imajo podatki iz obvestila vpliv na njegove pravice v smislu obsega parcele (glej peti odstavek 19. člena in tretji odstavek 20. člena ZEN).

Neutemeljeni so tudi tožnikovi ugovori, ki jih veže na vprašanje ureditve meje, v zvezi z ugotovljenim prekrivanjem, saj mu je organ pojasnil način vzpostavitve digitalnega katastra, pri čemer je predhodno opravil spojitev mej obeh katastrskih občin. Zaradi neujemanja meja katastrskih občin so bile izvedene spremembe na mejnih parcelah, zaradi prekrivanja parcel oziroma praznega prostora med parcelami. V posledici je, na podlagi IDPOS 6010, „izginila“ (nepravilno) tožnikova parcela 1193 k.o. …, kar pa ni povezano z ureditvijo meje. Niti ni z ureditvijo meje povezana ponovna vzpostavitev parcele, zato ni neskladja v obrazložitvi obeh organov.

Tožnik navaja, da je prišlo ne le do dejanske spremembe površine navedenih tožnikovih nepremičnin, temveč tudi do dejanskega formiranja novih parcel 1276/1 in 1276/3 k.o. …. Kolikor tožnik meni, da sta parceli nastali z obvestilom, to iz obvestila ne izhaja. Iz kopij analognih zemljiškokatastrskih načrtov, ki so v upravnem spisu, pa tudi izhaja, da sta pred ponovno vzpostavitvijo parc. 1193 k.o. … z obvestilom že obstajali (nelogično je, in v nasprotju s stroko, da bi obstajala parcela 1276/2, ne pa parcela 1276/1). Kolikor pa tožnik meni, da obstoj teh parcel vpliva na dejanski obseg njegove lastninske pravice, pa mu je bilo že zgoraj pojasnjeno, da ne.

Sodišče ugotavlja tudi, da izpodbijana odločba ni obremenjena z bistvenimi kršitvami določb postopka. Tožnik v postopku, ki ga je organ vodil na podlagi 9. člena ZEN, ni bil prizadet v svoji pravici do sodelovanja, gre za postopek, katerega utemeljenost izhaja le na podlagi listinskih dokazov, ki se nahajajo v evidenci organa, odgovorjeno pa mu je bilo tudi na vse ugovore, ki se nanašajo na relevantno dejansko stanje izpodbijane odločbe in uporabljeno materialno podlago. O čem konkretno naj ne bi bil pravilno voden postopek, pa tožnik ne pojasni (pred odločitvijo z obvestilom z dne 10. 8. 2012 in izpodbijano odločbo organ ni bil dolžan, glede na pravno podlago, izvesti zemljiškokatastrskega operata, v katerem bi tožnik moral sodelovati).

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.